Velik dar spomin je dober

V

Govor Marka Jermana na Teharjah 2020

Sem stopam, da pred vami
zdaj zapel bi zgodbe svoje.
Človek, ki v življenju gloje,
noč in dan ga muka izredna
kot samotna ptica bedna
se tolaži – ko zapoje.

Prosim vse svetnike v nebu,

naj v pomoč mi prihitijo,

naj mi misli v red vrstijo,

ko zapel bom zgodbe te,

naj spomine mi sveže,

razumevanje bistrijo.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.

Dragi prijatelji! Vsi prav lepo pozdravljeni!

Že enaintridesetič se zbiramo na tem žalostnem kraju, danes Spominskem parku Teharje.

Pred 75 leti, v času, ko je svet z grozo odkrival strahote Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, je tukajšnje koncentracijsko taborišče začelo s svojim zločinskem poslovanjem.

Opuščene nemške kasarne je nova revolucionarna oblast uporabila za poslednje zbirališče tistih, ki so obtoženi izdajstva in kolaboracije morali umreti. Od tukaj so jih partizani vozili na bližnja in bolj oddaljena morišča in svoje zločine prikrili s tonami in tonami industrijskih odpadkov, betonskimi pregradami, miniranjem brezen in zaroto molka … in s 75 leti laži. Da je bil veliki zločin načrtovan, priča Titov nagovor z balkona Ljubljanske univerze, v katerem je kar sam napovedal masaker, ki so ga potem revolucionarji izvršili.

Med tistimi, za katere na tem svetu ni bilo več prostora, je bila domobranska vojska, ki si je, potem ko je v njeni poslednji bitki porazila partizane v Borovljah, izborila pot čez Dravo. Skupaj s civilisti, ki so bežali pred komunističnim nasiljem čez Ljubelj, so se domobranci zatekli pod varstvo Angležev, ki so že zasedli Koroško. Niso bili vojni ujetniki, to so bili begunci, a za Angleže le valuta, s katero so plačali Titu za umik partizanov s Koroške. Pod pretvezo, da bodo begunce premestili v Italijo, so Angleži prodane domobrance in civiliste nalagali na vlake in tovornjake in jih, transport za transportom predajali partizanom, ti pa so jih prek meje vozili v smrt; ene skozi Karavanke v Škofjo Loko – Šentvid – Kočevski rog; druge prek Pliberka – Dravograda – Velenja – kasneje prek Maribora – sem, na Teharje.

Med izdanimi in prevaranimi je bil tudi moj oče, še ne 25 letni fant. Partizani so njegovo četo od Angležev prevzeli 28. maja zvečer v Pliberku, nato so jih z vlakom prepeljali do Slovenj Gradca, kjer so čakali, brez hrane, tri dni.

Tam je bilo zbranih okoli 3000 oseb, vojakov in civilistov, tudi žene z otroki. Že 30. maja so partizani odbrali oficirje in jih odgnali. Postrelili so okoli 50 častnikov. Sledil je prevoz do Mislinje, od tam pa peš proti Velenju, kajti železniška proga je bila razdrta. Ko so korakali skozi temno sotesko Huda Luknja, je moj oče skočil iz vrste in se po hudourniški strugi povzpel do gozda nad tesno dolino in ušel. A svoboden je bil le nekaj dni. Prijatelj, ki je z njim pobegnil, je bil ujet in je verjetno povedal, da je z njim ušel Frenk Jerman. Tako so ga partizani spet prijeli na domu. Ne bi ga dobili – toda, ko so grozili, da bodo družino postrelili in zažgali hišo, je stopil iz skrivališča in se predal. Zaprli so ga v Domžalah, v šoli, kjer je bila prej domobranska postojanka. Po le nekaj dneh mu je uspel pobeg iz zapora in kmalu je bil spet na Koroškem. Dvakrat se je potem čez hribe vrnil domov. Prvič že septembra ’45, po spričevala in poln nahrbtnik knjig in učbenikov za gimnazijo, ki je pod vodstvom

ravnatelja Marka Bajuka začela delovati v taborišču Peggez. Tam je tudi maturiral. Zadnjič se je vrnil v Slovenijo septembra ’46. S prijateljem sta še trem fantom pomagala zbežati v Avstrijo.

Ker sem prej omenil, da so bili domobranci obtoženi izdajstva in kolaboracije, dovolite kratko razmišljanje o nekih kolaboracijah; o partizansko-angleški sem že govoril.

Kolaboracija je tuja beseda, ki ima popolnoma enakovredno pristno slovensko besedo: sodelovanje, a izgleda, da se v našem prostoru uporablja izključno za protikomunistično stran in to v najbolj slabšalnem pomenu.

Avgusta 1939 sta Nemčija in Sovjetska Zveza v Moskvi podpisali pakt o nenapadanju, znan kot pakt von Ribbentrop-Molotov. V resnici je bil to pakt o napadu in razdelitvi Poljske, kar je tudi takoj sledilo. Teža te pogodbe je bila veliko večja. Nacistična Nemčija si je od Sovjetske Zveze zagotovila: milijon ton žita, skoraj milijon ton petroleja – od tega sto tisoč ton letalskega goriva, jekleno rudo, mangan, bombaž in varen hrbet. V zameno je Sovjetska Zveza dobila motorje za letala, torpede, mine, načrte za bojne in tovorne ladje in prosto roko na Finskem, v Estoniji, Litvi, Latviji in Romuniji.

Hitler se je potem mirno lahko spravil nad zahodno Evropo in si jo kmalu podredil. Komunistične partije po celem svetu so prenehale s protinacistično propagando in zagovarjale mir z Nemčijo za vsako ceno. Sredi nemškega bliskovitega napada na Francijo je Maurice Thorez, vodja francoske komunistične partije, iz Moskve prek radijskih valov pozival francosko vojsko, naj se ne upira nacistom.

Komunisti so tako postali okupatorji in kolaboranti. Okupatorji so ostali do sesutja Sovjetske Zveze, kolaboracija z nacisti pa je trajala skoraj dve leti. In kako je bilo s komunisti v deželah, ki jih je zasedla Sovjetska Zveza? Tisti, ki so imeli Sovjete za okupatorje, so bili od boljševikov kruto zatrti; ostale lahko označimo za izdajalce in sodelavce okupatorja, saj so svoj narod podredili ideološki domovini Sovjetski Zvezi. Znan je primer poljskega pesnika, kasneje Nobelovega nagrajenca, ki je iz sovjetske Poljske prebegnil pod nemško okupacijo, ker je bilo tam bolj varno. Seveda so nacisti komuniste preganjali. Še več, Hitler je z njimi v Nemčiji že prej brutalno obračunal, kar Stalina očitno ni preveč prizadelo.

Tudi slovenski komunisti so slepo sledili »genialnemu vodji naprednega in razsvetljenega delovnega ljudstva«. Ko je Nemčija zasedla Jugoslavijo, je naci-boljševiško pajdaštvo še trajalo in to do napada Nemčije na Sovjetsko Zvezo, 22. junija 1941. A takoj po okupaciji so naši komunisti zaslutili priložnost za revolucijo in prevzem oblasti. Umori uglednih ljudi, celo družin, so se kar vrstili. Ubogi verni in delavni slovenski narod se je znašel na okupatorskem nakovalu, po njem pa je tolklo boljševiško kladivo. Šele, ko je število komunističnih umorov za dvakrat preseglo evangeljskih »ne pravim sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat« (Matej 18, 21), so nekateri rekli: »Mi se bomo branili«. To je bil začetek vaških straž in pozneje domobranstva.

Da nekdo svoj razkosan in okupiran narod napade in terorizira z namenom, da se napadeni brani in se v skrajni stiski obrne na zasedbeno oblast, nato pa ga zaradi tega obtoži izdajstva, je perverzno. In prav to je storila komunistična partija na čelu Osvobodilne Fronte in kronala svojo revolucijo s končno rešitvijo: povojnimi poboji.

Danes, 30 let po tem, ko se je porušila komunistična utopija, se še trudimo, da bi se vrnili v kulturni prostor, iz katerega so nas pred 75 leti nasilno odpeljali. Videti je, da je pred nami še zelo dolga pot …

Ideološko-medijsko-finančna oligarhija se je brez večjih težav pretihotapila iz totalitarizma v demokratične strukture nove države Slovenije. Celo okitila se je z imenom, ki daje slutiti, da namerava obvladovati naše enaindvajseto stoletje. Iz ruševin, ki so jih za seboj pustili napredni socialni inženirji, se širi moralni relativizem in preti samim temeljem naše civilizacije.

A »kamen, ki so ga (ti) zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Psalm 118). V poletnih dneh 1945. leta, ko se je po Sloveniji stopnjevalo nepredstavljivo nasilje, so se v taboriščih v Avstriji in Italiji slovenski begunci, kar jih je ostalo, hitro prilagajali novi stvarnosti. Izgubili so domovino, imetje, očete, brate, ljubljene. Ohranili so

življenje, vero, narodno zavest, dostojanstvo. Pridobili so svobodo. V treh letih v taboriščih, povezani v skupni žalosti in molitvi, so ustvarili mali čudež, ki bi lahko bil zgled za vsa begunstva. Iz nič je na majhnem prostoru zaživela mala Slovenija, ki se je leta 1948 razpršila po svetu. Nekateri so ostali v Evropi, veliko jih je šlo v Združene države, v Kanado in Avstralijo, kakšnih 7.000 pa v Argentino – med njimi tudi moj oče. In moja mati. Spoznala sta se v Buenos Airesu šele nekaj let po prihodu v Argentino.

Širom po svetu v različnih deželah so si ti verni, delavni in pošteni ljudje kmalu opomogli in nadaljevali s tem, kar so začeli v begunskih taboriščih. Vzniknila je Slovenija v svetu in se bogato razrasla, sebi in novim domovinam v prid. V to široko domovino smo se rodili njihovi potomci, državljani različnih držav, a vedno Slovenci. »Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija« (Marko Kremžar-Jože Osana), poje naša himna.

Tam že raste četrti rod dedičev tistih, ki so bili po vojni doma obsojeni na izbris. Generacija, ki počasi odhaja, nam zapušča svetel zgled vere, zvestobe, delavnosti, doslednega pričevanja za resnico. Slabo je znala obrniti v dobro. Neizmerno težo križa, ki ji je bil usojen, je potrpežljivo nosila in bolečino darovala v zadostitev za hude zločine, ki še vedno obremenjujejo naš narod. Verjamem, da je podobno ravnala tudi tista tiha množica, ki je ostala doma in še žalovati ni smela. Vem, da je njej bilo še težje.

Na nas je, da ne pozabimo na vse te ljudi brez imena, ki so tukaj in na mnogih krajih po Sloveniji z molitvijo na ustnicah premladi odhajali v smrt.

Danes arheologi odkrivajo to, kar so ideologi dolga desetletja skrivali, v zdomstvu pa smo vseskozi vedeli. Zgodovine ne moremo spremeniti. Zgodovino moramo šele spoznati.

Za konec dovolite, da malo argentinske kulture pljuskne čez ocean na ta posvečeni kraj spomina. Iz pesnitve Martin Fierro – nacionalnega epa, ki ga je napisal José Hernández – sem izbral štiri kitice. Uvodni dve sem povedal na začetku, zaključil bom z zadnjima dvema. Pesnitev je sestavljena iz 33 spevov, kitic je 1204. V celoti jo je v slovenščino prevedel in prepesnil Tine Debeljak. Bogato opremljena od slovenskih umetnikov, tiskana v slovenski tiskarni, podprta od slovenskih mecenov, je knjiga izšla v Buenos Airesu pred 50 leti.

Iz hvaležnosti in spoštovanja do moje rodne zemlje in tudi zato, da vsaj malo začutite, v kakšnem jezikovnem okolju se je znašlo toliko Slovencev, bom zaključil najprej v izvirni španščini.

Es la memoria un gran don,
calidá muy meritoria;
y aquellos que en esta historia
sospechen que les doy palo,
sepan que olvidar lo malo
también es tener memoria.

Más naides se sienta ofendido
pues a ninguno incomodo.
Y si canto de este modo,
por encontrarlo oportuno,
no es para mal de ninguno
sino para bien de todos.


In še po slovensko:

Velik dar spomin je dober
med največjimi na sveti,
v zgodbi moji prizadeti,
morate mi oprostiti,
naj se ve, zlo pozabiti
tudi je spomin imeti.

In naj ne bo nihče užaljen,
moj namen je bil res čist,
ni vodila me zavist.
Pel zato sem, ker se zdi,
da nikomur v škodo ni,
temveč le vsem v korist.

Avtor Marko Jerman

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.