Borovnica, 2. julij 2023
Ohraniti občutljivost do trpljenja bližnjih, ohraniti sočutje ob njihovi nesreči – to je danes čedalje težje in redkeje. Življenje v blagostanju nas zadržuje na površini, drsimo po gladki povrhnjici stvari. Za občutljivost, če naj se v nas oglasi, pa se je potrebno ustaviti ob konkretni osebi, se poglobiti v njeno osebno zgodbo, tudi v bolečino. Mnogi pred tem bežijo. Bežijo pred slovensko zgodovino. Toda to je v resnici tudi beg pred duhovnim življenjem: za spominjanje je potrebno, da motrimo stvari, kakor so se v resnici zgodile, razločujemo dobro in slabo; zato je spominjanje del moralnega življenja, se pravi, del duhovnega življenja.
Zato je tembolj dragoceno, da Borovničani ohranjate spomin na tiste, ki jih je, nedolžne, v hudem času zadelo trpljenje in smrt. S tem ravnanjem ste (ali smo) nekoliko posebni ljudje: v nas je spomin na zgodovino ne samo kot zbir zgodovinskih podatkov, ampak kot duhovna refleksija o dobrem in hudem v človeških dejanjih.
Seznam Farne spominske plošče evidentira, da je župniji Borovnica prizadejala komunistična revolucija najmanj 110 žrtev. Velika večina, 94, jih je bila pobita v pomorih po vojni: 10 civilistov in 84 domobrancev iz Borovnice, članov Slovenske narodne vojske, je izginilo v Kočevskem Rogu, na Hrastniškem hribu, morda v Hudi jami – ali na mnogih drugih krajih, samotnih in pustih, kjer ni več poti, zdaj tam raste grmovje in zelene trave.
Toda cela vrsta novejših raziskav nam zdaj z znanstveno evidenco dokazuje, kar so poprej desetletja pripovedovala izročila naših starejših, zdaj že pokojnih: da so se vaške straže in pozneje domobranci organizirali šele potem, ko je komunistična revolucija že več kot pol leta sejala med našimi ljudmi nasilje in smrt. Vaške straže in domobranci so bili samodejen odziv naroda, ki so ga v najtežjem času napadli slovenski komunisti – in ta narod je hotel preživeti.
V Borovnici imate to prednost, plačano z najvišjo ceno, da iz domačega izročila od blizu vidite in veste, koga so komunistični partizani udarili spomladi in poleti 1942, ko ni bilo v Borovnici in nikoder drugod še nobene vaške straže. Najmanj 14 je bilo teh civilnih žrtev v Borovnici pred nastankom vaške straže. Nikogar ni bilo, ki bi partizanom nasprotoval. Bili pa so ljudje, ki se s komunisti niso strinjali ali pa so zgolj hoteli živeti naprej po svoje, na svoji kmetiji, ob svoji službi, s svojo družino, kakor jih je izučilo družinsko izročilo rodov in pošteno delo. Prav zato, ker so hoteli ohraniti svoje dotedanje življenje, svoj slovenski svet, kakršen je bil od prej, prav zato so jih komunisti napadli in jim zadali smrtne udarce, smrtne strele – 12. julija 1942. Ubogi ljudje.
Oče Emil Vičič in hčerka Ivka, 15-letna deklica.
Družina Lončar, starša Franc in Frančiška, 21-letni sin France in hčerka, 18-letna Marija.
Toda še prej, 17. aprila 1942, so umorili podobarja Jožefa Mihelčiča in ženo Ivano, za njima je ostalo sedem nepreskrbljenih otrok, sedem sirot samih na svetu. In potem so v maju umorili oglarja Rafaela Hvalo in ženo Jožefo, samo zato, ker sta oglarila v gozdu in so ju obdolžili, da ovajata Italijanom. In potem štirje fantje, zajeti iz vlaka na Verdu 29. junija …
Ali katero srce zmore obseči smrtno stisko teh pobitih – in stisko sirot, ki so ostale čisto same?
Da, obstaja način, kako se njihovega bitja lahko dotaknemo.
Ti pokojni vabijo k temu prav naše srce: vabijo nas, naj jih ne pozabimo. To, da jih ne pozabimo, konkretno pomeni, da se v svojem vsakdanjiku, ob svojih težavah in preizkušnjah, spomnimo na njih, ki so prestali neprimerljivo hujšo stisko in smrtno preizkušnjo, in da začutimo, da ob misli na njih zmoremo napraviti majhen korak, premagati majhno težavo … Iti naprej, ker so oni, naši mučeni in pobiti, napravili mnogo večji korak: korak od smrtne bolečine k Bogu. Ta njihov korak nam lahko nudi navdih in elan. Za to je potrebno le, da se jih resnično spominjamo.
Če se jih bomo tako spominjali, si bomo s tem osvojili – zase osvojili – svetal smisel, ki se skriva v gmoti gorja slovenske zgodovine. Da mislimo na njihove poslednje trenutke; na njihovo umiranje v jamah in jaških – in nemogoče je, da bi ob teh mislih ne občutili bogatih možnosti, ki jih imamo v svojem življenju za to, kar je res in prav.
Ta njihov navdih nam je zelo potreben že zdaj in nam bo še bolj v prihodnje. Prihajajo težki časi in so že tu.
Danes vlada v glavah mnogih popolna moralna zmeda; toda naši pokojni so v svojem času, ko je bilo tudi veliko zmede, ohranili jasno zavest o tem, kaj je res in prav.
Takrat so, kot bi rekel Dostojevski, zagospodarili besi – demoni. Naši pokojni tem besom pod nobenim pogojem niso hoteli predati svoje pameti, svojih src in življenj. Zato jih je zadelo najhujše. Besi imajo danes drugo, demokratično podobo: pod parolo »človekovih pravic« besi danes prinašajo radikalen upor proti Stvarniku človeka, zlasti s širjenjem abortusa, z evtanazijo in posebej s tem, da mladim pravijo, da njihova spolna identiteta ni podana s telesom, marveč naj si jo »izberejo« in iznakazijo svoje telo s tem, čemur pravijo »sprememba spola«.
Kakor se naši pokojni nikakor niso hoteli podrediti besom svojega časa, tako tudi mi. Toda za to se jih moramo spominjati. Če bomo mislili na njihove zadnje trenutke, ko se je vsa njihova mlada prihodnost na tem svetu končala, bomo našli moči tudi za svojo prihodnost.
Ko na stari fotografiji gledamo nasmeh deklice Ivke Vičič, gledamo nasmeh tega obličja na ozadju presežne dobrote, ki je to bitje ustvarila; motrimo pa jo tudi na ozadju krute smrti, skozi katero je šla. In tedaj si rečemo: Nikoli več ne smem obupovati, nikoli ne smem izgubiti vere v dobro.
