Orlov vrh, 2021

O

Obredni pokop, spoštovanje grobišča in ohranjanje spomina na umrle prednike so pomembni pokazatelji, po katerih zgodovinarji ločujemo misleče ljudi od človečnjakov. Sledi pogrebnih ritualov in kultnih prostorov odkrivajo arheologi po vsem svetu. Megalitski grobovi, mastabe, hipogeji, piramide, gomile, mavzoleji, katakombe … Najlepši antični spomeniki na Slovenskem so nagrobni spomeniki; kip Emonca, grobnica Enijcev v Šempetru, ptujski Orfejev spomenik itn.

V sovpadanju antične forme in krščanskega duha je Plečnik oblikoval tudi osrednje pokopališče na ljubljanskih Žalah, ki si ga je zamislil kot posvečen kraj, kot Vrt vseh svetih, mrtvih in živih. Ko se sprehodimo po tem vrtu, odkrijemo v sveti tišini številna posamezna in skupna grobišča, tudi skromnega judovskega, kostnico padlim v 1. svetovni vojni, grobišča okupatorskih vojska, ki so pustošile po naši zemlji: nemškega, izpraznjenega italijanskega in tudi borcev in vojakov agresorske JA. Le za Rome, ki so jih med 2. svetovno vojno pobili partizani, tam ni bilo prostora, zato je slovenska škofovska konferenca pred tremi leti pozvala ljubljanskega župana, naj »spremeni svojo izključevalno držo«, in pozvala javno podjetje Žale, naj najdejo prostor. Do današnjega dne ga niso našli.
Kje je bila takrat in kje je zdaj slovenska Antigona, evropski zagovorniki Romov in drugi filantropi?
Še hujše barbarstvo od tega, ki drugemu odreče grob in mašo zadušnico, pa je skrunitev groba. Na to raven se je Slovenija spustila ob partizanski zmagi v letu 1945 … Dne 12. 6. 1945 je minister Zoran Polič ukazal uničenje grobov nasprotnikov revolucije. Pomembna tarča skrunilcev je bil tudi Orlov vrh. Ampak ukaz je bil izvršen zelo površno in mnogi pokojniki so še vedno tam. Natančnejše podatke o tem bo prineslo nadaljnje sondiranje.
Onečaščanje grobov je bilo že v starem svetu skrajno nizkotno dejanje; a tudi roparji grobov so takrat pazili, da so pobirali le grobne pridatke, pokojnikov pa se niso dotikali. Prvi kristjani so se v času najhujših preganjanj zatekli v katakombe zato, ker so vedeli, da sicer brutalna rimska vojska in rimsko pravo spoštujeta počivališča mrtvih in jim tja ne bo sledila. Tudi v starejši grški civilizaciji je bilo skrunjenje umrlih najbolj zavrženo dejanje. Ko v 22. spevu Ilijade Ahil v morilskem besu skruni Hektorjevo truplo, si želi rezati njegovo meso in ga goltati, ga vlači po prahu okrog Troje in požanje zgražanje ljudi in bogov. A Homer ga v 24. spevu počloveči, ko mu gane srce ob pogledu na ostarelega Priama, ki ga kleče prosi za sinovo telo. Vrne mu očiščeno sinovo truplo in skupaj sedeta k večerji.
Očetje, matere, žene in dekleta pomorjenih domobrancev niso nikoli dobili svojih ljubljenih. Revolucionarji so morišča strahopetno prikrili, grobove razrili, spomin nanje pa umazali z lažjo. To necivilizirano početje samo še dodatno legitimira medvojni odpor proti komunizmu, nas pa utrjuje v prepričanju, da sprave med tema dvema svetovnima nazoroma ne more biti, saj si stojita nasproti primitivni kult smrti, v katerem je človek le bežni privid v toku neosebne zgodovine, in na drugi strani civilizacija naših prednikov, ki je humanistično negovala nedotakljivost človekove narave, družine in doma. Zanjo so se borili in jo v svoji himni opevali pokopani na Orlovem vrhu. Po vojni se je govorilo, da so skrunilci del posmrtnih ostankov odpeljali in so končali celo v proizvodnji lepila. A njihove duše so ostale žive in spomin nanje je prilepljen v mnoga srca. Ali kot pravi Cicero: Odsotni so prisotni in mrtvi živijo za nas in v nas. V tem se kaže globoko metafizičen značaj človeške narave, ki so jo intuitivno zaznavali že neandertalci, ko so prvi obredno pokopavali mrtve. Na raven pod neandertalca pade, kdor drugemu preprečuje pokop, skruni grob in prepreči verski obred.
Odnos do Orlovega vrha je pokazatelj in lakmusov papir našega duhovnega in družbenega stanja. Tukaj se zbiramo in se bomo zbirali v molitvi za naše rajne. Ampak ne le zato. Tukaj se zbiramo in se bomo zbirali tudi kot branilci zahodne civilizacije, kulture in življenja.
Vsem slovenskim domobrancem, pokopanim na Orlovem Vrhu in tistim, ki so bili odpeljani neznano kam, naj da Bog večni mir.
In večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru in prosijo za nas. Amen.

Nagovor mag. Jurija Pavla Emeršiča, prebran po končani maši v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani na zahvalno nedeljo, 7. nov. 2021

Avtor Jurij Pavel Emeršič

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.