Ob breznu pri Macesnovi Gorici v Rogu, 2020

O

Dne 6. junija 2020 je obletna sveta maša s spominsko slovesnostjo prvikrat potekala pri breznu pri Macesnovi Gorici. Tu objavljamo uvodno besedo, ki jo je pripravil predsednik NSZ Matija Ogrin, glavna nagovora sta podala predsednik vlade gospod Janez Janša in predsednik republike gospod Borut Pahor.

Macesnova Gorica, Kočevski Rog, 6. junij 2020

Razumeti ure njihovih odločitev

V nekem poetičnem stavku pravi Ivan Cankar o naših starejših pisateljih: Lepo teče beseda našim starim, kakor da bi mi od daleč šumeli notranjski gozdovi …
Ta lepa podoba, notranjski gozdovi, ki nam od daleč šumijo v vetru, ima po letu 1945 vse drugačen pomen. Usodno drugačen – zaradi strahot, ki so jih ti gozdovi morali gledati: oslabljene, dehidrirane, izmučene domobrance, ki jih še tik pred breznom okrutno pretepajo in ki nazadnje ustreljeni, mnogi še živi, padejo v globino.
V širnih notranjskih gozdovih pet kilometrov ne pomeni veliko. Toda pet kilometrov med breznom pod Krenom in breznom pri Macesnovi Gorici je velika razdalja. Je razdalja med napačnim in resničnim krajem spomina na pobite domobrance. Niti te prave lokacije nam predstavniki revolucionarne oblasti niso hoteli povedati; celo to so morali pogumni pričevalci in iskalci odkriti sami.

Resnica o pravem kraju njihovega trpljenja in smrti nam je roške žrtve približala. Najprej nam jih je približala v krščanskem pomenu spoštovanja pokojnih zaradi vere v vstajenje njihovih teles in večno življenje. Želimo si, da bi na tem kraju, kjer so tekle njihove poslednje ure, kjer so se vlekli njihovi zadnji, strašni trenutki, bolje razumeli tudi njihove poprejšnje ure: ure, ko so v letu 1942 nemočno gledali krvave umore v svojih vaseh; ure nočnega strahu, ko so v temi prisluškovali, kdaj bodo partizani obkolili njihovo hišo; ure, ko so mukoma spoznavali, da morajo zapustiti polja in kmetijo, prijeti za orožje ter reševati sebe in svoje; in ure, ko so se poslavljali od svoje žene, staršev, bratov. Vse to nam je ob robu brezna, v katerega so padali, bolj živo pred očmi, ker so se tu, na tem kraju, vse te ure resnično iztekle.
Šele, ko se zamislimo v te usodne ure njihovega življenja, lahko razumemo, kaj so hoteli in kaj so morali. Ne glede na to, kakšna je bila groza, v katero so se iztekle ure njihovega življenja, in kakšna je bila nesreča njihovih družin se onkraj vseh robov vseh brezen dviguje nekaj velikega: ko so vaški stražarji in domobranci branili svoje hiše in vasi, niso branili le svojih golih življenj, marveč tudi svoj način življenja, to je, svojo kulturo: branili so tradicijski slovenski svet, kot ga je poosebljala verna kmečka družina. Ali z besedami Justina Stanovnika: niso se slučajno zbrali in niso slučajno postali skupina, »ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.« (Zaveza 75)
To je za nas bistveni del resnice. Brez nje ne vidimo možnosti za napredek v notranjem zedinjenju, ki ga imenujemo sprava. Naše mnenje konec koncev ni merodajno. Merodajno je, kar nam izpričuje zgodovina zadnjih 30 let od slovesnosti leta 1990 do danes: brez prodiranja v resnico o žrtvah ne moremo premagati razpora, ki so ga v nas zasekala roška brezna. Leta 1990 in že prej so zasnovali, kot vemo, koncept »sprave« brez resnice o tem, kaj so stražarji in domobranci bili in hoteli biti. Zadnjih 30 let izpričuje, da je ta koncept propadel, ker je protisloven; še več, izkazal se je kot mrtva teža, ki nas duši. Med tem časom so zmota in ignoranca zarezale tudi v nove rodove Slovencev razpor, ki se zdi nepremagljiv.
Toda ta razpor v resnici poteka v vsakem od nas: vsako človeško srce je prizorišče odločitve in prizadevanja za pristnost in resnico; vsak od nas more, če hoče, izvedeti več, razumeti več, si osvojiti večji izsek resnice; vsakdo more dalje in globlje prodirati v to, kar je res – in zato je veliki slovenski razpor moč premagati.

Verjamemo, da se ure bitja in smrti naših domobrancev niso iztekle v nič, ampak v novo razsežnost življenja. Krščanska omika, ki so jo skušali rešiti in ohraniti, ni v celoti izgubljena; zdelo se je, da je bila izgubljena v krvavem, barbarskem času, ki je sledil; ni pa izgubljena kot duhovna vrednota, vpisana v naše izročilo in z njihovo smrtjo povzdignjena tudi nad čas.
Ko nam od daleč šumijo notranjski gozdovi, njihov glas ne prinaša le spomina na bolečino. Ko nam od daleč šumijo notranjski gozdovi, njihovo sončno šumenje združuje naš čas z neminljivim časom naših pokojnih – in zato obuja v nas up in elan.

Matija Ogrin

Avtor Urednik