Ta kraj ima v sebi n …
Ta kraj ima v sebi nekaj svetega, saj se spominjamo trpljenja in smrti odločnih in kljubovalnih žensk, ki so se v vesti in srčni predanosti [1] krščanskim izročilom uprle, natančneje, morale upreti uničevalni tiraniji, ki je iz ljudi hotela napraviti čredne številke. Kot drugi trpini zaradi takratnih nečloveških razmer so te ženske privedli na ta kraj trpljenja in jim ukazali, naj ga spreminjajo v puščavo. Prisilili so jih v mučeništvo, čeprav so si želele življenja in hrepenele po objemu ljubljenega bitja, po ljubezni in toplini doma, po človeški bližini ter sanjale o miru in družinski sreči.
1 Spominska slovesnost v Podlesju (Ferdreng) je bila 10. septembra 2023.
Njihovo intimno hrepenenje je uničevala sla po oblasti, ki je gradila na ustrahovanju, zasužnjenju in uničevanju človeških bitij. Odločnost in upor proti zaničevanju in razosebljenju človeka, kar je sistematično počel režim po prihodu novih oblastnikov na politično prizorišče v Sloveniji, je ljudi, zavezane krščanskemu izročilu, prisilno privedel v take kraje trpljenja. Enakega maltretiranja so bili deležni vsi, ki so se uprli teptanju človekovega dostojanstva. Iz strahopetnosti in ideološke zaslepljenosti so jih oblastniki iztrgali iz objema doma in najdražjih, jih na uprizorjenih kazenskih procesih obsojali, nekatere pomorili, druge, kot te ženske v Podlesju, pa pustili umirati na obroke. Teror je zajel večino ljudi, jih zasužnjil, celo same rablje in nalogodajalce, saj je vsa dežela ječala pod terorističnim jarmom. Vsem je jemal vero, kulturo, človeškost, poštenje.
Vse bolj pa je socialistično samoupravno umiranje na obroke, prepojeno s potrošniško miselnostjo, kot politična nujnost preživetja v nečloveških razmerah ljudi dolgotrajno razčlovečevalo in odtujevalo ljudi. Pod vplivom raznovrstne potrošniške zasvojenosti se je med nas širil mehki totalitarizem. Njegove meglene koprene še danes mrežijo posebno mlade, vse pa skušajo napraviti za poslušno orodje političnih načrtovalcev. Že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Antonio Gramsci pridigal, naj komunizma ne uveljavljajo s silo, pač pa z lažjo in zapeljevanjem človeka. Medtem ko so totalitarni mogotci laž uveljavljali s silo, danes levičarski nasledniki uporabljajo bolj prefinjene metode, sicer znane že v lažni samoupravni Jugoslaviji. Zato se zdaj spet krepi ovaduštvo in se razpreda po vseh porah strankarskega, družbenega in celo cerkvenega življenja.
Isti zloglasni 133. člen kazenskega zakonika SFRJ se v najbolj prefinjenih oblikah vrača po odločevalskih trdnjavah družbe od medijev, posebno RTV, do gospodarstva in drugih področij življenja samostojne Slovenije. Kam smo prišli, če policija išče na RTV novinarja, ki dela in misli s svojo glavo? Prefinjeno s propagandnimi sredstvi se organizirano širi levičarska agenda zasvajanja duš z dobro plačanimi politkolesarji prek reklam, umetne inteligence in celo zakonodaje. Uvajanje zakonskih podlag za nasilno – ne dobro smrt ostarelih – nas nevarno približuje nacističnim in komunističnim metodam odstranjevanja družbeno nekoristnih in vseh drugačnih, družbeno obrobnih, sploh vseh neželenih. Ta Schindlerjev seznam trka na našo vest in kliče k odločnosti: prišli so namreč po desnega, pogledal sem levo, prišli so po levega, pogledal sem desno. A nazadnje sem prišel na vrsto sam. Bije nam plat zvona za preživetje. Pa ne zaradi ujme, ki nas je napravila solidarne, pač pa zaradi sle po absolutnem vladanju, ki izključuje drugačne, da bi brez omejitev vladali le nekateri. Laž, nesmrtna duša komunizma, nas vse bolj zaslepljuje in odtujuje ter preprečuje, da bi drug drugemu pogledali v obraz in priznali resnico. Znova nas hočejo uničevati
prefinjeno zahrbtno, z ukazi in naredbami, s katerimi skočijo človeku za hrbet, ga kot številko vržejo tla in poteptajo.
Ženske, ujetnice Podlesja, Škofje Loke, Rajhenburga in drugih uničevalni taborišč so to izkusile na svojem lastnem telesu. Totalitarni oblastniki so jih zavestno in grobo izpostavili nečloveškemu brezosebnemu trpinčenju, lakoti, mrazu, vročini, kar Zygmund Bauman označuje kot »izgubo vsake spodobnosti«. Brezvestni in nasilni tirani izgubljajo občutek za človeškost, se povampirijo in delajo nečloveško. V ustrahovanju se razbohotijo najtemnejše sile človeka, kot ugotavlja Angela Vode: »Kako bedni so ti ljudje, ki se naslajajo nad svojo premočjo in trpinčijo človeka, ki je brez moči, bolan in potolčen … Paznica pa se je drla, da me je kar streslo. Nekoč sem že doživljala tako kričanje: v nemškem taborišču so se gestapovke prav tako drle. Ne gre soditi: Nemec, marveč: nacist. Prav tako ne Slovenec, marveč: komunist.«
A če imamo za nacistično ali fašistično trpinčenje posluh in izdelana merila, pa se nekateri pri nas delajo, kot da bi bilo komunistično kaj drugačno. Dostojen človek se ne bo spraševal po razliki med Auschwitzem, Srebrenico na eni in Ferdrengom, Škofjo Loko, Teharjami in Rajhenburgom na drugi strani. Poštenjak bo povsod umolknil nad pošastnostjo zla, ki so ga sposobna od sle po oblasti zaslepljena človeška bitja. Za vse, kar so počeli komunistični veljaki v Podlesju nad ženskami ali nad domobranci v Kočevskem Rogu ali drugod po Sloveniji, veljajo ista merila kot za druga trpinčenja pri nas ali po svetu. Škof Stanislav Lenič je zapisal, da mu je bilo najbolj strašno v samici brez knjig in brez vsega drugega. Kar 26 mesecev, se pravi več kot dve leti, je prestajal to mučenje.
Evropski dan žrtev totalitarizma nas vse kliče k sočutju z žrtvami in skrajno zavržno je, da demokratična država dan žrtev komunizma preprosto ukine. Kaj je s srci ljudi, ki so hladnokrvno pritisnili na tipko in tako ponovili brezosebni nalog ubijalcev ter znova umorili že pomorjene? »Kakšnega rodu smo oziroma iz kakšnega testa smo …, kakšno državo imamo,« se lahko sprašujemo z rimskim Ciceronom. Ali nimamo vendar stalnih in večno veljavnih človeških meril, zapisanih v vesti, ki jih nihče ne more izbrisati? Zakaj tako poškodovanje človeškosti v tako imenovani humani in svobodni družbi? Ali niso to nerazumljive reči, ki se dogajajo v srcih človeških bitij, ki imajo srce in razum? Kaj si bodo mislili o tem njihovi potomci in sploh vsi zanamci, ki bodo plačevali ceno teh stranpoti, saj so merila spodobnosti nad človeško svojeglavostjo in predrznostjo. Smo v hudi krizi, pravi Žiga Turk, saj pri nas velja ali veljata le še ena ali dve zapovedi: ne ubijaj in morda še ne kradi in je konec dekaloga. V času trpljenja teh žensk in drugih se je svet desetih božjih zapovedi začel korenito rušiti, se postavljati na glavo, kot bi dejal Justin Stanovnik. Ljudje so počeli nekaj, kar si običajni, iz kulture živeči ljudje niso mogli zamisliti. Zato pa ne ti dve ne druge zapovedi niso imele pravice pod soncem. Posledice nosimo še zdaj, ko smo pristali le še pri dveh ali morda niti ne pri dveh zapovedih. To žal ne velja le za običajne smrtnike, tudi katoličani smo okuženi s tem v Sloveniji dolgotrajno delujočim virusom. Zato je razumljivo, da isti Žiga Turk predlaga, da se je treba vrniti h krščanstvu. Škof Anton Vovk je podobno kot te žene kljuboval in ni klonil pred novimi oblastniki, saj jim je jasno povedal: »Cerkev bo ostala. Mene in vas pa ne bo.« A žal so sistemska razgraditev tradicionalnega sveta, moralna pohabljenost in potrošniška mentaliteta opravili svoje. Krščanski svet se sesuva pred našimi očmi.
Spomin na odločne ženske, trpinke tu, v Podlesju, in na številnih drugih krajih Slovenije in sveta pa nas spodbuja k odločnosti. One in drugi pričevalci od Ehrlicha, Terčelja, Ivanke Novak, ki je pred smrtjo napisala pismo nerojenemu otroku, nas zavezujejo in opominjajo. Tudi danes je v nas na mestu dejavna odločnost – ne iz koristoljubja, pač pa zaradi ohranitve temeljev urejene človeške družbe. Ne gre le za ohranitev vere, upanja in drugih krščanskih vrlin, pač pa za resnico in pravičnost, končno pa za preživetje človeka, človeške družbe in sploh nas vseh.
Žene in dekleta, zaprte in mučene na tem kraju, so se tega zavedale. Žena podpira tri vogale pri hiši in na ženi dom stoji, pravi ljudska modrost. Zato ste žene temelj družbe in njenega preživetja, ker nam dajete novo življenje in omogočate preživetje. S svojo odločnostjo nas spodbujate k srčnosti, da bi človeškost kljubovala zapeljivim sirenam potrošništva in pozunanjenosti, ki ga širijo politični in drugi prišepetovalci. Kot ljudje, državljani in verniki smo dolžni kljubovati, se povezovati in ohranjati izročilo prednikov, ki so umirali zanj, bodočim rodovom. Hvala, ker ste prišle in prišli sem, da lahko skupaj delimo to upanje.