Teharje 2011: Nagovor Federica Potočnika

T

Dragi rojaki, pozdravljeni!

Prihajam med vas najprej s spoštljivim spominom do tega kraja in do dogodkov v njem, pa tudi z željami in pričakovanji. Imam željo, da bi se na ta kraj hodili žrtvam poklonit brez grenkega občutka, da pravici ni bilo zadoščeno, in gojim tudi pričakovanje, da bo to slej ko prej tako.
Na tem kraju se je dogajalo neznosno trpljenje. Si ga preprosto ne znam predstavljati. Ljudje, ki so doživljali svoje zadnje trenutke, ki so vedeli, da se bliža njihov konec, in ki so vedeli, da to ni pravično. Nastavili so lice. Udarjeni so bili. Nastavili so drugo lice in bili znova udarjeni. Dali so obleko, dali so plašč in bili še bolj udarjeni. Dali so življenje in tudi to ni bilo dovolj, saj so jih prekrili s smetmi. Kdaj je sploh dovolj? Kako je gledati v puškino cev? Kakšna
nemoč! Prav nič jim ne zavidam.

Si tudi ne morem predstavljati besa, ki je pripeljal do takih skrajnih dejanj. Kaj se je dogajalo v glavah tistih, ki so držali puške? Ali so videli, da je na drugi strani cevi ČLOVEK? Ali so si domišljali, da tako osvobajajo domovino, ali so se zavedali, da bratu, sosedu, prijatelju odvzemajo življenje? Življenje … najdražje, kar imamo, to je naše vse! Me zanima, ali so kdaj stali na kupu trupel – torej oseb z imeni in priimki, z dostojanstvom! – in bili zadovoljni, če ne ponosni, na ta svoja dejanja. Zavedeni, zaslepljeni, spremenjeni v zveri. Ali so lahko mirno hodili po svetu, ne da bi jih vest preganjala? Kako lahko živiš, potem ko narediš nekaj takega? Kako lahko sploh narediš kaj takega? Tudi njim ne zavidam.
Tak je obraz groze, ki so jo morali eni in drugi nositi s seboj. Ampak tega ne smemo prenašati naprej. Mlade generacije moramo delovati skupaj, ne narazen, če želimo svojo domovino peljati naprej. Dobro se moramo zavedati grozot, ki ste jih doživljali, se od njih naučiti in jih nikoli ponoviti kakor tudi ne dopustiti, da se kdaj ponovijo. Ne smemo nemo gledati, kako se današnja družba še vedno deli glede na dogodke izpred 65 let. Želimo si svetlo prihodnost.
Veliko se je govorilo o spravi, malo naredilo, a dejstvo je, da jo potrebujemo in do nje bo moralo priti. Ampak kaj je sprava? Sprava ni skupen obisk nekega predsednika vlade in nadškofa na enem od naših morišč. Sprava ni stisk rok nekega predsednika in nadškofa v Kočevskem rogu. Se sprašujem, ali sta to sploh prava predstavnika vpletenih strani. Dobivam namreč vtis, kot da je bila naša državljanska vojna med Cerkvijo na eni strani in demokratično izvoljeno slovensko vlado na drugi. Osebe, pri katerih mora priti do sprave, ste vi. Med vami, ki ste bili prizadeti, in tistimi, ki so trpljenje povzročili. Konec koncev tudi med nami vsemi, ki še danes čutimo posledice teh dogodkov.
Kako? Drznem si reči, da preprosto: Treba je odstraniti gnile temelje in postaviti nove, zdrave. Zdravi temelji slonijo na resnici, na zgodovinskih dejstvih,  na tem, da rečemo bobu bob, da priznamo vse totalitarizme kot slabe in da so ti ljudje, ki so bili na teh krajih pomorjeni, vse prej kot drugorazredni. Na tej osnovi lahko začnemo graditi. Režimske propagande ne smemo zamenjati za zgodovino. Ta že dolgo časa sloni na lažeh, pa čeprav so dejstva jasna. Nekateri celo mislijo, da je bilo pomorjenih premalo in da je to okoli nas le odraz pravične kazni. Predstavljajte si, kakšna zaslepljenost mora vladati med
nekaterimi. In rečem zaslepljenost, saj si resnično težko predstavljam, da bi bil kdo tako gnil v sebi, da bi to morijo zavestno podpiral.
Od krvnikov poslušam tudi to, da se je treba pogovarjati. In se strinjam, pogovarjati se je treba. Pomagati jim je treba, da se otresejo vsiljenih  prepričanj, da razumejo, da je to okoli nas narobe, da slišijo zamolčano plat zgodbe, da bodo lahko tudi oni prišli do resnice. In ko bo končno prišlo do tega, da vsi razumemo kaj se je zgodilo, kdo je izrabil boj proti okupatorjem za dosego oblasti, kdo se je šel revolucijo in kdo se je pred njo branil, kdo je streljal in kdo je padal … Ko bo to vsem jasno, je sprava na dlani.
Mi moramo razumeti, da je pranje možganov predolgo trajalo, da bi lahko čez noč kritično spregledali, kar so nekoč zagovarjali. Čas je potreben, ampak bo, ker mora biti. Razum mora prevladati, ker tako je prav.
Želim si, da v nas ne bi bilo občutka grenkobe. Želim, da bi bilo pravici in pravičnosti zadoščeno. Vem, da bo, to ni vprašanje. Ampak želim si to čim prej, ker ne bo samo moralno zadoščenje žrtvam in vsem, ki so to morijo preživeli. Ko bo prišla resnica na dan, bodo tudi tisti, ki so držali puške v rokah, lažje razumeli in prenašali svojo težko krivdo.
Razčistilo se bo. Resnica bo prevladala, ker resnica vedno prevlada. Bodimo torej brez skrbi – končalo se bo tako, kot se mora. Hvala lepa!

 

 

Avtor Urednik

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.