Teharje 2011: Govor predsednika NSZ

T

Spoštovani romarji na Teharje, na kraj neizrekljivih zločinov in trpljenja množice slovenskih mož in žena, romarji na kraj, kjer so umirali ali odkoder so odhajali v smrt še vedno zamolčani, neobstoječi  ali pa zaničevani slovenski mučenci in mučenke!

Današnje spominsko  razmišljanje  začnimo z lansko zaključno besedo, ki izhaja iz  splošnega človeškega spoznanja: Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti!

To spoznanje se je dramatično in povsem jasno izkazalo letos  z nepopravljivim razsulom vladajoče koalicije in katastrofalnim padcem slovenske vlade.  Vladajoče leve stranke nikakor niso razumele sedanjega stanja in niso znale odločati o prihodnosti, ker nočejo spoznati resnice o preteklosti.  Vladajoči niso razumeli sedanjosti in propadli so, ker niso poznali resnice o preteklosti. Vztrajali so pri komunističnih partijskih »resnicah« in navadah iz prejšnjega stoletja in jih utrjevali z novimi lažmi. Vsa drugačna spoznanja in dejstva so  zavračali kot nedopustno revizijo tiste zgodovine, ki so jo sami postavili. Sedaj je resnica, so gola dejstva revidirala njihovo govorjenje in ravnanje ter jih pogreznila v preteklost brez sedanjosti in brez prihodnosti.

Kaj nam je propadla koalicija in njena vlada zapustila po treh letih vladanja in drsenja v lažno preteklost na področju, ki je v središču delovanja in pozornosti Nove slovenske zaveze? Ničesar! Evropskih konvencij in deklaracij  o obsodbi vseh totalitarizmov, temeljnega evropskega spoznanja resnice o preteklosti  niso sprejeli. Z »vojnimi« zakoni so žive in mrtve nasprotnike boljševiške revolucije in njihove svojce tudi formalno potisnili  med drugorazredne državljane. Mrtvih niso izkopali in identificirali, niso   jim dali javnega groba niti skupne grobnice.  Tudi ta spomenik, pod katerim stojimo, je še vedno brez imen in brez zgodovine.

Vlada in njena ministrstva niso izpolnila nalog, ki jih nalaga zakon o vojnih grobiščih. Niso vzpostavili registra vojnih grobišč, niso odmerili, odkupili  in uredili zemljišč z grobišči in niso jim dodelili statusa kulturnega spomenika. Ustavili so sondiranje in raziskavo grobišč. Hudo jamo  so zaprli,  ustavili raziskave in izkop žrtev. Spreminjajo jo v muzej,  kjer si bodo turisti in drugi obiskovalci proti plačilu tešili svojo radovednost na ostankih žrtev najhujšega zločina. Poleg anonimnega spomenika tukaj nad nami in anonimne »drvarnice« pri breznu pod Krenom bo tako »pietetni muzej« v Hudi jami tretja velika materializirana žalitev mrtvih in živih žrtev nečloveškega boljševizma.

Tako je, kjer o grobovih  svojih žrtev odločajo tisti, ki so jih umorili ali njihovi nasledniki! Vladne Komisije za prikrita grobišča sicer niso razpustili, čeprav je bila nekajkrat tik pred tem. Onemogočili so jo na manj opazen način. Odvzeli so denar za njeno delo in kadrovsko izpraznili  službo za vojna grobišča, ki je bila  strokovna in administrativna podpora komisije.

Tudi spremenjeni Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki je že sam po sebi  nejasen,  mnoge upravne enote izvajajo ozko z iskanjem nemogočih razlogov za zavrnitev zahteve. V uradnem postopku pa za mnenje vprašujejo celo tiste, ki so vojno nasilje povzročili.  Če pa že komu uspe na prvi stopnji, mu pozitivno odločbo razveljavi ministrstvo za delo v revizijskem postopku. Pogubno stanje, zakone imamo, krivice ostajajo, žrtve pa umirajo!

Pred dnevi  je časnikar v kratkem opisu padlega predsednika vlade zapisal, da  mu nekaj simbolnih gest za spravo in umiritev ideoloških strasti ne moremo odrekati: »Šel je pred Hudo jamo z nadškofom Stresom, se udeležil spominske slovesnosti in maše pod Krenom.«  Ali je šlo res za spravo in umiritev ideoloških strasti?

Na zunaj je bilo res tako videti, videz je bil dober. Za videz je tudi šlo! Če  stvari pogledamo navznoter, poiščemo vzroke in posledice,  pa bomo videli vse kaj drugega. Sprave in umiritve niti simbolno ne!  Najbolj prizanesljivo gledano je šlo predvsem  za postavljanje pred volivci in javnostjo. Bolj analitičen pregled pa pokaže, da je šlo pri obisku Hude jame vsaj objektivno tudi  za potiskanje škofov na zaničevan položaj poveljnikov oboroženega protikomunističnega odpora,  najmanj pa za prezirljivo ignoriranje  Nove slovenske zaveze kot legitimnega predstavnika umorjenih slovenskih bataljonov in predstavnika njihovih brezpravnih svojcev.  Če je šlo za spravo, zakaj je šel v Hudo jamo s škofom, zakaj ne s predstavnikom Nove slovenske zaveze, s katerim od preživelih slovenskih vojakov?  In če že s škofom, zakaj z ljubljanskim, zakaj ne s celjskim, v katerega pristojnosti je Laško s Hudo jamo?

Ne, že dolgo jih poznamo in ne damo se več preslepiti! Neizmerno trpljenje in velika smrt nam neprisebnosti ne dovolita. Videz  deluje pri tistih, ki so videli samo predsednikovo pot z nadškofom v Hudo jamo  in njegovo  udeležbo pri lanski spominski slovesnosti na Rogu. Pozornost pa je treba posvetiti pravemu namenu in posledicam njegove udeležbe. Borut Pahor, predsednik stranke, ki je pravna in idejna naslednica zločinske Komunistične partije Slovenije, morilke žrtev v roških breznih in drugih jamah po vsej Sloveniji, je na lansko spominsko slovesnost šel zato, da bo tam govoril, da bo govoril  romarjem, zbranim ob breznu z žrtvami komunizma. Tako se je tudi zgodilo.

Že sam Pahorjev namen in njegova uresničitev sta nekaj, kar je v normalnem svetu nepojmljivo brezobzirno in neizmerno nedostojno.  Še posebej zato, ker je to storil v dogovoru z drugimi, brez privolitve prizadetih in proti jasno izraženem nasprotovanju Nove slovenske zaveze. Svojo brezobzirnost, robato ignoranco do umorjenih in popolno odsotnost sočutja do žalujočih pa je potrdil s svojim nagovorom. Ni obsodil morilcev, obsodil je žrtve, da so držale roko okupatorju! Morilci so s povojnim  maščevanjem samo pretiravali. Morili so torej upravičeno, le nekaj oseb so preveč ubili! Nič o komunističnem napadu na slovenski narod, niti besede o partizanskih grozotah spomladi 1941, ki so povzročile in določile vse žrtve in vse  trpljenje Slovencev do padca komunizma in odrešitve leta 1991.

Kljub predsednikovemu neznanju o bližnji slovenski preteklosti in njegovi brezbrižnosti do silnega trpljenja, do stvarnega in moralnega razdejanja, ki so ga Slovencem povzročili njegovi strankarski predniki in somišljeniki z boljševiškim nasiljem, ne smemo pretiravati z zgražanjem nad njim. Je pač otrok svojega kraja in svojega časa! Oboje pa deluje skrajno megleno  in zmedeno po visoko povzdignjenem komunističnem načelu, da je  resnic  več. Zato je v Sloveniji vse polno čudnih resnic o času druge svetovne vojne, ne samo pri komunistih, tudi pri mnogih demokratih, celo pri kristjanih.

Omenimo jih samo nekaj. Nekdanji partizan, eden redkih, ki išče resnico, nam že dolga desetletja ponuja deklaracijo o spravi, katere podlaga je ugotovitev, da je bil t. im. narodno osvobodilni boj veliko moralno dejanje, obenem pa veliko zlo za slovenski narod. Velika zmota! Zlo ne more biti obenem tudi moralno dejanje.

Večkrat smo že brali, da so se nasprotniki revolucije upravičeno uprli nasilju, da je šlo za dovoljeno samoobrambo, vendar tega ne bi smeli storiti z orožjem. Upor brez orožja proti orožju, ni obramba. Pri brezvestnem napadalcu je le vzpodbuda k še večjemu nasilju.

Večina govornikov ali piscev, ki namerava kaj povedati o medvojnem dogajanju, pripoved začne z izpovedjo svoje vere.  Do padca komunizma se je to dogajalo tako, da je govornik najprej povedal modro misel Marksa ali Lenina, kasneje tudi Tita, nato pa je lahko nadaljeval tudi s kritično pripovedjo o gradnji prašičje farme ali z razlago delovanja toplotne črpalke. V letih po osamosvojitvi   obvezni credo  izražajo z besedami o pravici do oboroženega upora proti okupatorju, o moralni dolžnosti upora proti okupatorju, o veličastni vstaji proti okupatorju, o zmagovitem NOB-ju, celo o svetem boju proti okupatorju.

Komunistični NOB je torej sveta krava Slovencev, po letošnjem Prešernovem nagrajencu celo »temeljno dejanje« Slovencev. To je dogma, o tem se ne razpravlja in se ne sme razpravljati. Pa bi morali razpravljati in razmišljati tudi o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se pravica do upora sme uveljaviti, kakšna je odgovornost tistega, ki sproži oborožen upor proti obstoječi oblasti. Upor pomeni vojno, pomeni smrt in trpljenje.  NOB ni bil samo potikanje odraslih in zdravih ljudi po gozdovih, bil je tudi neznosno trpljenje in grozovita smrt neštetih otrok, žena, ujetnikov,  bolnikov in starcev. Bil je materialno in moralno razdejanje domovine in naroda. Zato ne gre govoriti o moralni veličini boja proti okupatorju,  obenem pa se zgražati nad neznanjem in  nemoralnostjo Pahorja in njemu podobnih otrok sedanjega časa.

Značilnost našega stanja in védenja je tudi dejstvo, da o polpreteklem času, katerega bistveni dogodki so bili na Kranjskem,  največ govorijo ljudje izven tega ozemlja. Zato je njihova presoja vprašljiva, pogosto očitno napačna. Za primer poglejmo Primorsko. Vsi pripovedujejo in govorijo, kako strašno je bilo fašistično preganjanje primorskih Slovencev, ki so se zato upravičeno uprli z oboroženo organizacijo TIGR.  Z navdušenjem govorijo o primorskih duhovnikih, ki so bili zvesto na strani preganjanega ljudstva, junaški Čedrmaci.  Na drugi strani meje pa so po njihovem gledanju in govorjenju bili izdajalski nasprotniki boja proti fašizmu, sodelavci okupatorja, ki so jih v izdajo in v  ljudstvu sovražno delovanje vodili pokvarjeni duhovniki.  Celo v Družini je odličen katoličan o nekih duhovnikih  pomembno poudaril, da so to bili primorski duhovniki, ne domobranski!
Čeprav Primorcem verjamemo vse o fašističnih zločinih in preganjanju in nimamo v mislih nič lepega o fašistih, pa vendar ne moremo mimo brez primerjave s t.im. Ljubljansko pokrajino pod italijansko okupacijo in komunističnim nasiljem. Fašisti so na Primorskem res morili Slovence. Po podatkih v Enciklopediji Slovenije so v 25 letih fašistične oblasti na Primorskem ubili 16 Slovencev, za katere je znano, kdaj in kje so bili ubiti in kje so pokopani. Preganjali so tudi duhovnike, vendar nam ni znano, da bi umorili tudi kakšnega slovenskega duhovnika.

Poglejmo čez mejo v našo ožjo domovino. Komunistični partizani so v prvem letu »osvobodilnega boja« pred začetkom samoobrambnega odpora Vaških straž neposredno umorili blizu 1500 neoboroženih Slovencev, mož in žena, tudi 20 duhovnikov in redovnikov ter več celotnih družin z dojenčki vred. Ne preprosto ustrelili kot fašisti Primorce, večino so grozovito mučili in tudi žive metali v brezna. Da o ropanju premoženja in uničevanju slovenskih domov niti ne govorimo.  Vse to so počeli Slovenci   svojim znancem in  sovaščanom.

Upoštevaje število prebivalcev že primerjava števila umorjenih fašističnih in komunističnih žrtev nedvoumno pokaže, da je bilo nasilje komunistov v t.im. Ljubljanski pokrajini neznansko hujše kot fašistično na Primorskem.  Grob račun pokaže, da je bilo komunistično nasilje v prvem letu »osvobajanja« takšno, kot če bi fašisti v 25. letih na Primorskem umorili več kot 30.000 Slovencev.  Umorili pa so jih 16, s tem je oborožen upor TIGRa opravičen.  Oborožen odpor Vaških straž proti komunističnim morilcem pa je za iste razlagalce zgodovine »narodna izdaja« in   »zločinska kolaboracija«, duhovniki, ki so s svojimi verniki trpeli pod boljševiškim terorjem,  pa »pokvarjeni belogardisti«, ki so hlepeli za izgubljeno oblastjo.  Na eni strani junaški Čedrmaci, ker so branili slovenski jezik, na drugi strani zločinski izdajalci, čeprav so branili slovenska življenja in domove.

Te velike laži in hinavščine mnogi tudi med kristjani nočejo videti in ne spoznati. Je pač prijetno in lepo biti na »pravi strani«, med junaki »največjega moralnega dejanja«, zmagovitega upora malega naroda proti svetovnemu fašizmu. Kot nas je poučil Kocbek in za njim še mnogi, zlo pri tem  ne šteje, je  del veličastja. V takšni moralni zmedi so zrasli tudi kučani in pahorji, stanovniki in tũrki, tudi mnogi demokrati. Zato ne poznajo resnice o preteklosti in ne morejo upravljati sedanjosti. Prihodnosti pa z njimi sploh ne bo, saj vemo, da prihodnost na laži ni mogoča!

{gallery}2011_teharje{/gallery}

Avtor Urednik

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.