Tag: Teharje 2011

Počasi, tiho stopam v ta kraj. Kraj trpljenja, grozot, smrti. Kraj, ki prav zato neskončno presega moj um. Stopam s tesnobo v srcu in težkim korakom.
Za sabo puščam glasni, nori svet, ki me prepričuje, da je nebrzdano uživanje smisel življenja, kraja le napaka, uboj pa normalnost. Da ima družina lahko tudi dva očeta, da je splav pravica ženske, da vulgarno besedilo predstavlja višek sodobne literature, da so pesmi, ki jih slišim po radiu, vrhunec glasbene umetnosti. Taisti svet mi dopoveduje, da so Teharje kraj, kamor so upravičeno pripeljali sodelavce okupatorja, da so partizani iz moje rodne Primorske v svojem bistvu drugačni, da je Tito narodni heroj, da so komunisti osamosvojili našo domovino in da je Cerkev le središče moči in kapitala, homofobna inštitucija sredi sicer nadvse strpne družbe. Svet za mano me skuša zadušiti, ker glasno povem, da sem Božji otrok, in me označi za čudno, ker se iz lagodnega življenja v tujini vrnem v potapljajočo se Slovenijo. In kar je najhuje – takih očitkov sploh ne morem izpodbijati, saj svet pravi, da je itak vse relativno …

Dragi rojaki, pozdravljeni!

Prihajam med vas najprej s spoštljivim spominom do tega kraja in do dogodkov v njem, pa tudi z željami in pričakovanji. Imam željo, da bi se na ta kraj hodili žrtvam poklonit brez grenkega občutka, da pravici ni bilo zadoščeno, in gojim tudi pričakovanje, da bo to slej ko prej tako.
Na tem kraju se je dogajalo neznosno trpljenje. Si ga preprosto ne znam predstavljati. Ljudje, ki so doživljali svoje zadnje trenutke, ki so vedeli, da se bliža njihov konec, in ki so vedeli, da to ni pravično. Nastavili so lice. Udarjeni so bili. Nastavili so drugo lice in bili znova udarjeni. Dali so obleko, dali so plašč in bili še bolj udarjeni. Dali so življenje in tudi to ni bilo dovolj, saj so jih prekrili s smetmi. Kdaj je sploh dovolj? Kako je gledati v puškino cev? Kakšna
nemoč! Prav nič jim ne zavidam.

Spoštovani romarji na Teharje, na kraj neizrekljivih zločinov in trpljenja množice slovenskih mož in žena, romarji na kraj, kjer so umirali ali odkoder so odhajali v smrt še vedno zamolčani, neobstoječi  ali pa zaničevani slovenski mučenci in mučenke!

Današnje spominsko  razmišljanje  začnimo z lansko zaključno besedo, ki izhaja iz  splošnega človeškega spoznanja: Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti!