Spoštovani g. Murskosoboški škof Peter Štumf in somašniki z teharskim župnikom Mihom Hermanom, predstavniki oblasti in vsi udeleženci spominske maše, zlasti svojci žrtev revolucije in državljanske vojne.
Kakor v Kočevskem rogu se tudi tukaj udeležujemo 25. obletne spominske maše za žrtve revolucionarne povojne oblasti nove Jugoslavije. Poleg mnogih morišč po Sloveniji sta to kraja , ki sta zaznamovana z žalostjo in upanjem sem privedenih ljudi iz Vetrinja, ki so tja zbežali pred komunistično-boljševiško oblastjo. Angleži so jih po koncu vojne s prevaro vrnili jugoslovanskim boljševiškim oblastem, ki so se odločile kakor med vojno likvidirati z poboji in brez sodbe vse nasprotnike revolucionarne oblasti na zločinski način.
Z padcem berlinskega zidu pred 25. leti je nastala priložnost, da se slovenski narod osamosvoji in tudi osvobodi nasilne revolucionarne oblasti. Nastalo je močno upanje, zlasti med zapostavljenimi in razseljenimi Slovenci po svetu, da nastopa čas osvoboditve in sprave za novo sožitje naroda na temelju resnične demokracije in samostojne države. V tem demokratičnem civilnem gibanju Demos-a in ustanavljanjem Svetovnega slovenskega kongresa –SSK je bilo izraženo močno gibanje za sožitje in sodelovanje naroda v celoti. Toda to je trajalo samo do osamosvojitve, oziroma do ustanovitve samostojne države z parlamentarno demokracijo. Takoj se je začelo oblastniško in prevarantsko medstrankarsko prerivanje za oblast, ki so ga vodili avantgardni kontinuitetni kadri in stranke. Razglasili so konec državljanske vojne. V naivnosti in dobronamernosti tako ni bila izvedena lustracija boljševikov, ki so z parolo, da »sestopajo z oblasti«, z prevaro dejansko prevzemali oblast.
Danes smo prišli v stanje, ko prevladuje en sam občutek razočaranje; tako pri avantgardni kontinuiteti zaradi izgube vizije, kakor pri demosni strani zaradi neuspešnega prehoda na demokratično in tržno, lastniško gospodarstvo z socialno orientacijo. Seveda to ni slučajno nastalo, ampak je posledica »sestopa na oblast«, ki je bil prevarantsko načrtovan.
To se vidi tudi tukaj v tem spominskem parku, ki je bil veličastno zasnovan in je sedaj nedokončan, kot je nedokončana demokratična prenova družbene ureditve. Vedno bolj se uveljavlja preživela praksa revolucionarnega čaščenja zlaganih OF dejavnosti, ki ustvarjajo nerealno in nepristno nostalgijo za lepim videzom bivšega režima in nemogočo realizacijo dobrin in stvarnih medčloveških odnosov.
Treba je začeti znova in projekt narediti na civilizacijski normi, da ima vsak človek pravico do groba, kar izhaja iz pietete in dostojanstva človeka. Obuditi je potrebno sočutje, ki je izraz dobronamernosti človeka in preprečuje zlo, ki ustvarja sovraštvo, da se zadeve ponavljajo. Tu smo na mestu, kjer so se dogajali nasilje in zločini, materam so jemali otroke in ljudi odvažali na morišča v razne jarke in Hude jame. Tu so ljudje umirali in bili tudi ubiti in zakopani. Torej to je kraj, kjer se mora človek zjokati in to dvakrat: prvič zaradi zločinov in drugič zaradi neetičnega odnosa do trupel in neresnega urejanja okolja za prikrivanje resnice.
Teharski park spomina je potrebno postopoma urediti v park opomina na grozljivost genocida in nujnost katarze, ki ustvarja dostojanstvo ljudem, ki s tem živijo in ki to obiskujejo, da se utrjuje delo za mir in sožitje med ljudmi. Sem je potrebno dodati elemente, ki prikazujejo realnost dogajanja po vojni. Postaviti je potrebno železniški vagon in barako v kateri so bivali ujetniki, kar bi sedaj služilo za pogovore in ponudbo prospektov in literature za promocijo miru in nesmisla vojne in nasilja. Veličastni spomenik je potrebno funkcionalno dograditi , vmesni travnik do vhoda pa preurediti v pokopališče za najdene človeške ostanke z grobovi in možnimi osebnimi podatki ali kraji morišč. Na ta način bi naj Teharje postalo centralni pietetni in dostojanstveni, vzgojni in kulturni center in pričevalec slovenske katarze.
To prizadevanje lahko rodi sadove, če se za to zavzame civilna družba sestavljena iz ljudi domačega okolja in ljudi, ki še danes pogrešajo svojce iz časa te morije. Ta civilna družba, še ni formalizirana, zametek v iniciativi Teharje-Petriček že obstoja, v njenem imenu se trudi g Stanko Kračun, bi naj koordinirala vse strokovne ljudi, oblastne organe in tozadevne organizacije, ki jih je kar nekaj in kot posamezniki dobro delujejo pri odkrivanju in raziskovanju ter spoznavanju prikritih morišč. Zaslužijo s tega mesta iskreno zahvalo in v spodbudo za naprej. Ta civilna družba bi omogočila tudi katarzično pričevanje o življenju z Teharskim taboriščem in na ta način osvobodila ljudi molka, ki greni življenje. Tozadevna resnica osvobaja in odrešuje in sprošča energijo za sožitje in sodelovanje, to pa ustvarja mir in zadovoljstvo.
Ta pobuda zahteva veliko dela in prizadevanj, ki so vredna, kajti »dobro delo, dobro dene« in ne zahteva nič predhodnih sankcij, ker je to čisto pietetni in kulturni dolg do ljudi našega rodu. Zločinska dejanja, ki ne zastarajo je potrebno prepustiti državnim organom kriminala, policije in sodstva, ki so to dolžna opravljati po politično-verodostojnih načelih.
To pobudo dajem kot človekoljubno vzgojen in dejaven človek in narodno zaveden in ponosen v prizadevanjih za demokratično in pravično državo Slovenijo. Kot tak sem dejaven v SSK od vsega začetka v letu 1990, kjer je bila narodna sprava veliko upanje in pričakovanje. Danes je v nekem zastoju, vendar upanje ostane in prizadevanje tudi. Mislim, da zadeva v duhu blaženega Slomška » ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik« in »sveta vera bodi vam luč in materin jezik ključ do zveličavne omike« mora pripeljati do sožitja in narodnega sodelovanja.
To pobudo dajem kot domačin tega področja. Tu mimo sem se vozil v gimnazijo iz Dramelj s kolesom v letih od 1949 do 1957 in poslušal opozorila, da tu nekaj straši, več ljudje niso upali ali znali povedati. Leta 1975, ko je Edvard Kocbek z pomočjo Alojza Rebule, Borisa Pahorja in Viktorja Blažiča javno sporočil o obsodbe vrednih povojnih pobojih domobrancev, so se zadeve začele odkrivati in spoznavati. V meni se je vzbudilo sočutje in prizadetost. Tako sem začel spoznavati slovensko kalvarijo in si prizadevati za spravo, resnico in sožitje narodnih različnosti, ki so naše bogastvo.
Danes pričujem o tem s pobudo za Teharje kot pietetni vzgojni center za katarzo in delo za mir, že drugič. Leta 1996 sem na povabilo kolega dr. Tineta Velikonja kot domačin prikazal potrebo po takem dejanju, ker sem leta 1962 videl tako ureditev za žrtve nacizma v takrat vzh. Berlinu. Do danes sem spoznal pietetne ureditve v Auschwitzu in pred kratkim v Jeruzalemu v Yad Vashemu. To so dejansko kraji, kjer človeka gane tudi do solz in se lahko zamisli o nesmislu vojne in smislu življenja za dobro. V tem smislu zaključujem in citiram pesem »Teharska legija«, ki jo je napisal g. Ciril Turk:
Otožno pesem gozd šumi,
jezero mirno valovi,
nebo pa toži svojo bol,
ki skrivata jo breg in dol.
Naj pesem gozda le šumi,
Naj val jezera se solzi,
Nebo naj kliče tisti dan,
Ko Kajn priznal bo greh skesan.
V globini legija leži
in čaka na vstajenja dni.
Zdaj kliče narod naš: Postoj,
Ozri se name pod seboj!
Pred šumom gozda Kajn beži,
Jezera val mu vest kali,
nebesne luči se boji,
Ga Abelova kri teži.
Tedaj se legija zbudi,
vstajenja dan ji zažari.
In mir se vrne na zemljo,
Ker vsi podamo si roko.