Lep pozdrav vsem skupaj še v mojem osebnem imenu ter v imenu društva NSZ. Dovolite mi, da ob koncu letošnje komemoracije pri Krimski jami povem nekaj besed oz. navedem par misli, pa čeprav precej nevzpodbudnih. Pa saj drugačne na takem mestu niti ne morejo biti. Stojimo torej ob kraškem breznu, ki nekako simbolizira vse tisto, kar je šlo in še gre v našem narodu narobe že skoraj tričetrt stoletja. Dolgih 73 let je že od takrat, ko je ta jama molče sprejemala v svoje globine slovenske ljudi, izmed katerih so bili mnogi še živi pahnjeni vanjo. Ti ljudje niso bili ničesar krivi, bili so nedolžni.
Njihov izvirni »greh« je bil zgolj ta, da so pripadali tradicionalni slovenski kulturi in zavračali revolucionarne ideje o umišljeni naprednosti, večvrednosti in o novem družbenem redu, ki naj bi bojda čudežno odpravil vse krivice tega sveta in vzpostavil nebesa že v tostranstvu. Vsa Menišija je trepetala dneve in noči v smrtnem strahu pred postavami z rdečo zvezdo na kapah, ki so tod okrog ropale, ustrahovale ljudi in mnoge izmed njih odvedle neznano kam. Za njimi se je izgubila vsaka sled. Med ljudmi so nato pričele krožiti govorice o Krimski jami, v katero partizani mečejo še žive ljudi. Grozljiva je pripoved vaškega stražarja, ki se je v to jamo spustil septembra ’42 in na njenem dnu naletel na že docela razpadla trupla in kosti žrtev, ki so segale 7 metrov v višino. Krimska jama s svojo srhljivo zgodbo je klasičen primer nečesa, kar premnogi Slovenci še dandanes ne morejo ali pa celo nočejo razumeti. Namreč to, da je eno vzrok, drugo pa posledica. Takšnih »krimskih jam« oz. dogodkov, ki jih le-ta simbolizira, je bilo v tistem krvavem slovenskem poletju 1942 nešteto. Tudi zaradi Krimske jame je postala Rakitna bela. Zaradi takšnih zločinov so nastale vaške straže in leto kasneje, ko se dim s Turjaka in Grčaric še ni polegel, tudi Slovensko domobranstvo kot edino logična samoobrambna reakcija naroda, ki se je zavedel, da je usodno ogrožen predvsem s strani domačega izdajalskega in protinarodnega komunizma.
Vsekakor predstavlja stalinistična revolucija na Slovenskem s svojo srhljivo destrukcijo stoletja veljavnih moralnih norm in pravil vrh slovenskega 20. stoletja. Ta družbeni pojav, ki mu ni para v vsej slovenski zgodovini, je pustil za seboj grozljivo razdejanje ne zgolj v dobesednem pomenu te besede, t.j. v uničevanju imetja in ubijanju desettisočev ljudi, temveč je pustil za seboj strašljive posledice predvsem v kulturno – moralnem smislu. Totalitarni komunistični režim, ki si je prigrabil oblast leta ’45, je nato skozi polstoletno ideološko presuro, ki jo je izvajal nad celotnim narodom v obliki medijske in šolske indoktrinacije celotnih generacij, predrugačil dušo povprečnega Slovenca do te mere, da slednji dandanes ni več sposoben trezno doumeti oz. razumeti kronologije slovenskega 20. stoletja. Napuh, relativizacija in vseobsegajoč oportunizem pa slovenskemu človeku hkrati jemljejo tisto moralno moč, ki bi ga ob volji do razmišljanja in poglabljanja v te stvari na koncu lahko privedla do pravilnih zaključkov, moralnih sodb in opredelitev. Danes se nas je tukaj zbralo 100, morda 200 ljudi. Prišli smo, ker globoko v srcu čutimo in vemo, da se je na tem prostoru tedaj godil strašen zločin nad nič krivimi ljudmi. Prišli smo, ker čutimo, da spomin na te ljudi ne sme zamreti, pa čeprav jih, zlasti mlajši, nismo poznali. Prišli smo, da dušam tu pomorjenih jasno povemo, da v svojem obupu niso same. Vendar se nas je danes tu zbrala le peščica. Če ne bi bilo revolucije z vsemi posledicami, o katerih sem govoril prej, sem prepričan, da bi se nas danes tu zbralo več tisoč. Ta revolucija pa še kar traja in traja. Letos smo praznovali 70 let od konca vojne. Mnogi so naivno pričakovali, da bomo Slovenci letos končno korak bližje k tako opevani spravi. Nič od tega se ni zgodilo. Zato, ker je revolucija še vedno v glavah Slovencev. Zaradi te revolucije danes tudi živimo slabše kot posamezniki v ekonomskem smislu. Revolucija je usodno zasekala v narodovo telo oz. bit in ga razklala na dva pola. Z revolucijo se je vse začelo. Samo Bog ve, kdaj se bo končala in bomo kot narod zopet zadihali s polnimi pljuči.
Hvala lepa.