Ko prihajamo k umorjenim v Širokem potoku, čutimo, da je z njihovo strašno usodo nastal na naši strani neki dolg. S tem, kar so morali pretrpeti v svoji zadnji uri, v smrtni stiski in zapuščenosti, nam je naložen neki dolg, ki ga imamo do njih. Na posebno hud način so se zadolžili tisti, ki so takrat ubijali ali pri tem pomagali. Na drug način pa smo zadolženi vsi tisti, ki smo pozneje le izvedeli, da se je nekaj hudega zgodilo.
Kakšen je slovenski dolg do žrtev Širokega potoka? Prav je, da imamo v mislih troje stvari.
* * *
Najprej smo preprosto dolžni, da ljudi, ki so tu izdihnili, ne pozabimo. Da se spominjamo njihovih imen, življenjskih zgodb, njih kot resničnih oseb. In predvsem, da se spominjamo, kaj se jim je zgodilo, ko so jih v tisti mrzli noči 20. novembra 1942 partizani odpeljali, iztrgali iz domačih hiš v temo gozda in jih tam na grozljiv način pokončali. Kar štiri od njih so bila še dekleta. Kako je mogoče pokončati mlado dekle, ki bi moglo postati žena in mati novih življenj, središče nove družine … Kako je mogoče pokončati takšen cvet, dvigniti roko nad takšno bitje, ki je polno prihodnosti … Ali ni v takem dejanju konec prihodnosti – zlasti storilca, morda pa tudi konec prihodnosti skupnosti, ki bi dopustila, da to dejanje izgine v pozabi? Vsakogar od njih je v življenje poklical Stvarnik, ki »kliče vsako zvezdo po imenu«, kot pravi psalmist (Ps 147,4), tembolj vsako osebo, in ji s tem daje bivanje in svetost. Tudi vsakega od sedmerih je klical po imenu v življenje, dokler jih niso neki ljudje odvedli v nedopovedljivo bolečino umora, ki je vso horjulsko dolino prekril z grozo in neznanskim.
Drugo, česar se spominjamo ob žrtvah Širokega potoka, je, kakšni so bili kot ljudje – ali z drugo besedo, kakšen je bil njihov duhovni svet, njihova kultura. Justin Stanovnik je zapisal, da so si tisto noč v Širokem potoku stali nasproti ljudje dveh vrst: »tisti, ki so bili pod obljubo služenja – služenja svoji družini, svoji vasi, svojemu mestu, svoji domovini, nesrečniku, ki se je stokajoč kdaj oglasil. In tisti, ki so se odločili služiti samemu sebi, svoji iz Uporništva spočeti odločitvi, da bodo služili samo sebi in tistim, ki so jim služiti ukazali.« Sedmeri pokončani v Širokem potoku so bili zavezani služenju soljudem zato, ker so bili – v zadnji konsekvenci – zavezani služiti Bogu. V tej zavezi je bila njihova najgloblja vez, ki jih je zavezovala tudi bližnjim, svoji dolini in svoji domovini. In v tem je tudi bistvena, nepremostljiva razlika med ubitimi in ubijalci. Ubiti so bili ljudje, ki so s svojimi življenji nosili mnoge vezi in zaveze, ki jih stvarjenjski red nalaga človeku zato, da človek v njih zraste in se izpolni kot človek. Po domače rečeno: ubiti so soljudem nosili življenje. Ubijalci pa niso nosili in prenesli nad sabo nobene vezi – razen tiste temne, močne zaveze, da jih v boju za oblast združuje skupen zločin – zato so soljudem nosili smrt.
Žitje in bitje sedmerih umorjenih iz Zaklanca se je oblikovalo ob izročilu slovenske krščanske omike. In ko so se morali odločati, ali tudi kljub pritiskom ostanejo pri tem, da iz njihovih družin nihče ne bo sodeloval s komunisti, so se v njih oglasila stoletja slovenske krščanske omike: oglasila se je njena jasna beseda o tem, kaj je prav, kaj je krivično, kaj je človeka vredno in nevredno – in ostali so pri svojem. Ostali so to, kar so bili. Velika stvar: ostali so to, kar so bili! Tedanji čas pa je bil tak, da so za to zvestobo plačali ceno, ki je nikakor ne smemo pozabiti. Kako pomembno je to danes, ko nam hočejo dopovedati, naj tudi mi postanemo drugačni, naj pustimo staro in postanemo nekaj drugega. Ne pozabimo na njih.
Verjetno smemo reči, da se je duh teh pokojnih, še zlasti starejših treh, v mnogočem navezoval na izročila prejšnjih stoletij. Kaj je bila vsebina te duhovne navezanosti, nam posredno pričuje neko staro, mnogo starejše besedilo, ki pa je nastalo prav v Zaklancu. To je Rokopis iz Zaklanca ali pesmarica Janeza Škofa, napisana leta 1828. V njej je pisec zbral 121 cerkvenih pesmi, ki so jih ljudje peli v bližnji okolici – nekatere takrat novejše in nekatere že takrat zelo stare. Ne moremo se z besedo muditi ob tem sicer nadvse zanimivem rokopisu. Le to recimo, da ta prvovrstna priča duhovne zgodovine horjulske doline obsega – poleg mnogih drugih – izrazito veliko pesmi o Svetem Rešnjem Telesu in pesmi o Mariji. Ti dve veliki temi močno zaznamujeta Rokopis iz Zaklanca; o tem bi bilo vredno premišljevati. Naj navedem le eno kitico stare Marijine pesmi, ki so jo, prav mogoče, prepevala tudi štiri dekleta, dve materi in oče, ki se jih danes spominjamo:
Taushentkrat ſi ti zheſhena,
O Maria, roshni zvet,
Tvoje glihe ni obena,
take nima zeli ſvet,
kar ſe koli roshiz najde,
Obena taku shlahtna ni,
V tebi ſe vſa miloſt najde,
Ah, dodel jo meni ti.
Najsi je lepota teh verzov še tako preprosta in domača, vsebujejo globok in pristen vzgon k stanju človeške izpopolnitve ob tisti zadnji meri, ki jo v človekovo življenje polaga – Stvarnik. Ni gotovo, ali so pokojni, ki se jih spominjamo, peli natanko to pesem; peli pa so zagotovo mnoge podobne, ki so v njihovih dušah obnavljale visoki vzpon človečnosti, ki ga nosijo stoletja slovenske krščanske omike.
Tretje, na kar mislimo ob žrtvah iz Širokega potoka, je to, kako je bil z dejanji, v katerih so ugasnila njihova življenja, prizadet naš slovenski svet, kako je bil naš duh za desetletja vržen iz tira, um Slovencev pahnjen iz ravnotežja in mere, življenje naše družbe vrženo iz stanja človeške normalnosti. Normalnosti in človeške mere v naši družbi ne bomo mogli obuditi, obnoviti, če ne bomo izpolnjevali dolga do naših pokojnih, tako hudo preizkušenih – vsaj s tem, da se spominjamo njihove stiske in bolečine …
Hkrati nas pobiti v Širokem potoku opozarjajo, da bo nad njimi in nad nami vsemi nekoč zadonel glas tiste zadnje sodbe, na kateri so vsa človekova dela poklicana pred zrcalo večne resnice in bo pred pravično sodbo stopila tudi zgodovina. O tem govori pesem slednica, ki so jo pokojni tolikokrat slišali pri mašah za rajne in je na izviren način zapisana tudi v Rokopisu iz Zaklanca:
Straſhni dan bo dan plazhila:
Semla bo ſe v prah sdrobila
Prizha Davida in Sibila.
Grosen ſtrah bo ſvet obdajal,
Kader bo ſodnik perhajal,
K ojstri ſodbi zhlovk vſtajal.
Jela bo trobenta peti,
Mertvim po grobeh germeti,
K ſodbi iti jim veleti.
Vsa slovenska zgodovina, z vsemi akterji, z velikimi in malimi dejanji, bo nekoč stala pred sodbo – stala bo v čisti resnici. Čas se bo končal, življenja se bodo iztekla, na koncu bo ostal čisti facit. Naši pokojni nam govore, kako pomembno je, da v resnici stojimo že zdaj.
* * *
Prikličimo si v duhu pred oči fotografije teh štirih deklet.
Nasmeh 16-letne Bernarde Dolinar je tak, da če si ga prikličemo v spomin, nam v oči prikliče težke solze. Njen nasmeh je potopljen v misterij, iz katerega mi, živi ljudje, nikoli ne bomo prejeli odgovora, zakaj obstaja zlo, zakaj obstaja izvirni greh, zakaj je moralo slovenske katoličane zadeti takšno trpljenje …
Če gledamo v njeno obličje z mislijo na to, kaj je morala prestati, kako je morala iti svojemu koncu naproti, naproti smrti svojih 16-ih let, se nam zdi, kakor bi njen nasmeh prihajal iz sveta, v katerem še ni bilo zla, kakor bi prihajal iz sveta, v katerem zlo nima mesta, vsekakor ne zmage.
V njenem nasmehu je več kot sled sence zarje tiste dobrote in polnosti biti, ki je bila, preden je bil svet. Zato, ker Stvarnik vsako zvezdo kliče po imenu. Zato smo ob misli na njih lahko boljši ljudje.
Zaklanec, 25. junija 2017