Somišljenikov, ki razumejo, kaj zavira Slovenijo na poti v svobodo, demokracijo in blaginjo, ni na ostajanje. Teh, ki o tem kaj napišejo, je še znatno manj, so pa ti zato toliko večkrat naprošeni, da svoje misli zberejo v priobčljivem besedilu. Če umevajo, kje in zakaj je nedavna slovenska zgodovina prelomljena in kako to vpliva na današnji čas, potem povsem naravno sledi, da so to ljudje zjedrene misli. Ko se misel osredinja na to slovensko vozlišče, se namreč nesorazmerno poveča njegova gravitacijska moč. Z vrha lestvice prežarja druge danosti in razpršen fokus primerljive intenzitete postaja nemogoč. »Vse misli ‘zvirajo ‘z ljubezni ene / in kjer ponoči s spanji so zastale, / zbude se, ko spet zarja noč prežene,« bi rekel pesnik. Zato je tudi vsem tem posameznikom skupen poražen občutek, da so, kar so imeli povedati, že neštetokrat povedali, a nikoli dopovedali. Vsaj ne tolikerim in v tisti meri, ki bi samodejno zaustavila vsakršno erozijo in Slovenijo začela dvigovati. Od tu izvira potreba po vedno novem razmisleku in tudi po vedno novih variacijah na soroden sklop intervalov.
Črna luknja slovenskega vesolja
Temno središče naše stvarnosti je boljševiški prevrat in njegov kontekst. Od paradoksov se ukrivlja kot čas v vesolju. Dogajanje je sicer preprosto kot v najbolj črno-belih pripovedkah o boju med dobrim in zlim. Takoj za tem pa nastopi brezmejna zapletenost, ki nas deli po pokrajinah, po okupatorjevih deležih, po predvojnih političnih skupinah itd. Situacijo zapleta to, da so krščeni v večini na »dobri in na hudobni« strani. Mnoge družine so razcepljene, nekatere kar med demokrate, boljševike in mobilizirance. Londonska vlada je spet svoj problem, ki ga kot vrhunec manifestira v sporazumu Tito – Šubašič. Evropski totalitarizmi imajo svojo dinamiko sodelovanja, medsebojnega napadanja, kapitulacije in Zahod se odloči za kolaboracijo z enim izmed njih. Ta še traja in njegovi zločini so največji, a kot da ne tehtajo … Svetovna politika igra šah, pri katerem Slovenija ni niti za kmeta. Kaj Slovenija, pol Evrope!
To je šele začetek neurejenega seznama, mi pa se vrnimo k osnovnemu domačemu dogajanju. Zli se ne zadovoljijo s tem, da iztrebljajo dobre. Ta svoj angažma pospremljajo z brutalno propagando, ki iz realnosti vzame črno-belo dogajanje in mu zasuka barve. Zli so poslej predstavljeni kot dobri, dobri kot zli. Tudi to se sliši preprosto in na nek teoretičen način celo je, a življenje v laži in zanikanju, občevanje z jezikom, ki mu je semantika v razmerju do stvarnosti ponorela, je do skrajnosti naporno. Zapletenost smo tako nekoliko začutili, a za vsem tem vrtinčenjem še vedno čutimo preprosto resničnost iz začetka: jasno vidimo denimo Kajna, ki je, ljubosumen na bratovo superiornost, prerezal njegove vratne žile.
Politeja ali mučilnica?
Ko smo ravno pri Kajnu, se lahko spomnimo, da ga je Bog kot morilca zaščitil, da bi svet ne podlegel talijonskemu pravu. Zdi se tudi, da je bila Kajnu samemu bratova smrt ne samo dovolj, pač pa tudi težko breme. Slovenskega Kajna pa smrt Abelov med vojno šele dobro razgreje. Kaj si omisli, ko naj bi nastopil čas miru, obnove, blaginje, natalitetnega razcveta? Sistematično sejanje smrti. V krvi osnuje tvorbo, ki nosi nekatere atribute države. V resnici je to, če si pomagam z dr. Janezom Zdešarjem, policijska država, ki ne temelji na zakonih in pravosodju, pač pa na prisili. To je koncentrirana država brez delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in pravosodno. Dovoljena je ena sama politična stranka, ki odloča o vsem in ukinja vsakršen pluralizem. Osnovana in skrbno dresirana je tajna policija, ki ima neomejen nadzor nad vsem organiziranim življenjem. Tudi vse druge organizacije, od državnih do t. i. civilnodružbenih (zaradi mnogih neuklonljivih posameznikov smemo izvzeti edino Cerkev), so instrumentalizirane za podporo režimu. Partija izvaja intenziven, nepredvidljiv in vsenavzoč psihofizični teror. Nazadnje pa je tu še vseprisotna ideologija in indoktrinacija vseh, posebej mladih. Temu zmaličenemu organizmu, ki služi za proizvodnjo privilegijev eliti in za zatiranje ljudi, so rekli država. Da se sploh ve, o čem je govor, si moramo pomagati s pridevnikom totalitaren: vzpostavili so totalitarno državo.
Verujem v edino in vsemogočno partijo
Kot eden od zadnjih elementov te nasilne tvorbe je bil omenjen silno pomemben element: indoktrinacija. Gre za nekakšno prisilno državno vero v božanstvo prvega partijca in v nedotakljivost zadnjega partijca, dokler je v milosti višjih. Nadalje gre za vero v notranje in zunanje sovražnike, za vero v napredek in superiornost kamenodobstva. Osrednja dogma je seveda prapok zgodovine, ki se mu reče NOB. Od tam izvira vse, vključno z eshatološko sodbo, ki vse deli na zveličane in na pogubljene. Predvsem pa, kot je bilo že omenjeno, z opravnomočenjem radikalnega zasuka vrednostnih predznakov, v srepem nasprotju z vsem, kar je veljalo tisočletja človeške zgodovine: dobro postane zlo, zlo postane dobro. Do konca zbanalizirani ideologiji se reče znanost, presežnim človekovim danostim pa opiat. Sovraštvu se reče bratstvo in enotnost, zasužnjevanju in enoumju pa svoboda. Gospodarskemu bankrotu se reče ekonomski uspeh, partijskim eksekucijam pa sodbe v imenu ljudstva. Osrednja paradigma, ki je omogočila, da so ljudje mirno prenašali črno kot belo in belo kot črno, je bila zapisana z morjem slovenske krvi: izdajalcem in napadalcem na lasten narod se reče junaki, rodoljubnim branilcem urejenega sveta in upornikom proti totalnemu terorističnemu deliriju pa se reče narodni izdajalci.
Ko je celota manjša kot njen del
Kakšno opustošenje pušča za sabo zločesto žarčenje takega protislovnega sveta, nam ni treba posebej naglašati … Res ni treba? Spričo take evidence bi si vsekakor predstavljali, da ne. A kot vidimo vsak dan, ni tako. Vedno znova in po možnosti vsakič na nov način je treba poudarjati popačenje in njegove posledice, da bi le prišlo do zavesti ljudi. Ljudi, ki so bodisi ta čas doživljali bodisi trpijo njegove posledice! Kar je seveda dokaz par excellence, da je opustošenje strašno. Da je tako veliko, da ga ni mogoče zagledati, ampak smo del njega.
Samo tako je mogoče razložiti anomalije, da človek, ki po pol stoletja končno dobi možnost dokončno izmakniti se suženjstvu, plane s komaj kaj oklevanja naravnost nazaj vanj. Predte polagam smrt in življenje, blagoslov in prekletstvo … Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, je zapisano nekje v 30. poglavju Pentatevha. Tako sta bila pred nas položena tudi Kučan in Pučnik. In narod je izbral. In potem še mnogokrat. Čeravno ne bi radi preplehko opletali s presežnimi rečmi, se vendar ne da kar mimogrede odgnati pomisli na nekakšno prekletstvo, ki je poveznjeno čez našo mlado državo, da njena demokratična stran nikakor ne doseže večine in posledično sprememb na bolje.
Oprostite, spet se ponavljam …
S te perspektive ni tako nelogično, da se razmere slabšajo tudi v smislu spovračanja nekdanje ideologije. Mrgoli starih predsodkov in klišejev, ki bi se jim morala že podpovprečna pamet na daleč režati. Narašča sovražno razpoloženje, ki ni le posledica poneumljanja, pač pa tudi neposrednega vcepljanja. Tako dobivamo dva svetova, od katerih je eden kolikor toliko pri sebi oziroma v resnici, drugi pa je, čeprav pri vzvodih oblasti, totalno zapreden v navideznost. Čas te dihotomije ne bo rešil. Vse to videti in ignorirati tudi ne bo zadoščalo. Treba je dobiti stik do tega človeka, do njegove resničnosti in do njegovih nekorumpiranih nastavkov. In zato v upanju na vstopno točko znova in znova variacija na – isto temo …