Središče Ljubljane ima vsaj dve tisočletji zgodovine, polne človeških zgodb in preobratov. Vendar zgodovinska razsežnost mesta na njegovih ulicah ni postavljena prav močno v ospredje; marsikatera hiša, ulica ali prehod bi si zaslužili tablo s pojasnili, kaj se je tam v nekdanjih stoletjih pletlo in razpletlo. Toda obiskovalcem mesta silijo v oči čisto druge reči – predvsem nešteti gostinski lokali in hrupna glasba. Ti lokali so od zunaj videti prijazni, vendar imajo svojo nevidno, zadnjo stran. Slišati je bilo, da uspešen slovenski poslovnež izmed naših zdomcev, ki ima v strogem centru nekaterih evropskih metropol vrsto trgovin, v centru Ljubljane ne more dobili prostora za svojo dejavnost. Mreže raznih družin in posameznikov – menda zlasti albanskih, srbskih in ruskih – v povezavi z županom obvladujejo malone celotno mestno središče. Nekateri menijo, da središče Ljubljane, vsaj kar zadeva njegovo gospodarsko plat, ni več v slovenskih rokah in da dolgo časa tudi več ne bo. V samem središču centra Ljubljane imamo stolnico, ki jo skupine okrog župana Jankoviča skušajo spodkopati z veliko garažno hišo, ki ni kaj dosti drugega kot načrt za veliko pranje denarja, po politični strani pa udarec v simbolno središče zgodovine krščanstva na Slovenskem. To središče bo, če bodo načrt uresničili, prizadeto tako fizično – z neizogibnimi poškodbami stavb in fresk, ki pomenijo našo prvovrstno, edinstveno kulturno dediščino – kakor tudi simbolno. Toda slišati je, da odločujoči krogi na ljubljanski škofiji celo pri tem vprašanju, ali in kako nasprotovati načrtu, niso enotnih misli. Zato ne vemo, ali bo simbolno in zgodovinsko središče krščanstva na Slovenskem moč obraniti pred tem škodljivim načrtom finančnih mrež, ki ne marajo ne krščanstva ne slovenstva …
S središčem Ljubljane je nekaj močno narobe, kar s simbolno govorico izraža, da je nekaj močno narobe s središčem slovenstva. Po neštetih kapilarnih, nevidnih poteh se stanje bitja iz globoke notranjosti, iz središča, preliva in zrcali v njegovo zunanjo pojavnost. To središče je prizadeto, ranjeno. Bralci Zaveze to vedo še posebej poglobljeno, ker vsako pričevanje v Zavezi prikazuje eno od poti, po katerih so bile rane, razpoke in brezna zasekana in izdolbljena v naše narodno bitje. Vemo, da se te razpoke, ki segajo skozi celo družbo in hkrati skozi vsakega posameznika, lahko zaprejo in zarastejo samo tako, da se resnica o njihovem nastanku družbeno uveljavi in seže skozi vso družbo in posameznike. Toda po 25 letih države Slovenije vidimo, da se tolikanj pričakovani čas, ko se bo to zgodilo, čas, ki bo zaobjel našo zgodovino in izrekel resnico o nji, čas središča, odmika v neznano razsežnost. Erozija spomina se zdi med ljudmi čedalje večja, razpoke med nami se zato širijo, razrasle so se celo med tistimi, ki bi jih morali po svojem poslanstvu in poklicu prav posebej celiti in zdraviti. Omenil bom dva taka primera, ki sta tako neverjetna, da za hip ne verjamemo svojim čutilom: t.i. krščanski demokrati so napovedali, da četudi bi pomladne stranke zmagale na volitvah, z Janšo že ne gredo v vlado. Kaj je moč ob tem sploh reči? Ali se ne končuje tu vsaka pomladna politika, ali ni prišla tu v najgloblji konflikt in blokado sebe same? In drug primer, ki mu ne bi bilo moč verjeti, če bi ne bil resničen: Branko Cestnik v svojem spletnem dnevniku dne 19. maja 2017 vzporeja (že raba izraza je neprimerna) »levo veliko noč« (praznovanja 29. aprila, 1. maja itn.) in »desno veliko noč« (spominske slovesnosti za pobitimi žrtvami), in se mu ob tem zdi primerno oboje še ironizirati: vsaka od strani ima svojo pripoved o utemeljitvi slovenskega naroda, pravi, »in kot stekli lisici se grizeta med seboj. Komaj čakaš, da pride vroče poletje in da mrzlo pivo odplakne ta nori psihično-simbolni vrtiljak.« Ne vem, kaj se mi zdi bolj žalostno: relativizem, ki tiči v Cestnikovih stavkih (ki so na prvi pogled večidel dobrodušni in optimistični), ali frivolnost, s katero uvrsti spominske slovesnosti za žrtvami revolucije v »nori psihično-simbolni vrtiljak«, ali blažena ignoranca, ko naj vse skupaj odplakne mrzlo poletno pivo …
Oba nevesela primera kažeta, kot toliko drugih, da celo v nekaterih delih demokratične politike in med nekaterimi kleriki ni veliko zanimanja za resničnost, kakršna je sama na sebi, neodvisno od nas; ni veliko razumevanja za njeno bolečino in globino, ni razumevanja za to, da je čas izpred desetletij po svojih učinkih še vedno tu; da je čas nekaj enotnega, tako da preteklost deluje na sedanjost in poraja prihodnost … Zdi se, da ti ljudje doživljajo čas na pretrgan način, ločeno od tistega, kar je bilo poprej in bo prišlo potem, in živijo v izolirani časovni coni svoje lepe, osebno ukrojene sedanjosti.
Trdna tla pod nogami nam daje le vživetje v celoviti, nepretrgani čas. To je enotnost, povezanost nekdanjega in sedanjega časa, o kateri govorijo domala vsi prispevki v Zavezi in vse naše spominske slovesnosti. Iz trdne podlage, ki jo daje ta povezanost, nastajajo na slovenskem podeželju nova središča življenja, majhna, toda resnična, nadvse pomembna, in s svojo majhnostjo nadomeščajo propad glavnega slovenskega središča: postajajo nova središča slovenskega časa.
Dotik resničnosti, ki ga daje človeku takšen spominski most med preteklostjo in sedanjostjo, ni vesel, ne lahkoten, pač pa krut in temen, nadvse resnoben, tak, da nam prinaša misel na poslednje stvari. Vendar človeku, ki hoče nositi most med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, ta daje bivanjsko trdnost in oporo, ki ju more dati le to, kar je res in prav. Od tod prejme človek na tem mostu tudi nepričakovani in nerazumljivi dar zaupanja v smisel našega bivanja; spomin na pobite, zasute, pozabljene pa nam poživi uvid v vrednoto ustvarjene človeške eksistence – neizmerni cvet življenja.