»Sicer pa: popolna polomija!« je vzkliknil Marjan Vidmar, ko sem ga pred časom srečal v neki viški pekarni. Vidmar, ki je bil predsednik izvršnega sveta skupščine mesta Ljubljana takoj po osamosvojitvi, ni imel v mislih napornih časov svojega javnega delovanja, temveč stanje sedanje slovenske države. Nedvomno bi se z njim strinjalo veliko prebivalcev te države, zdi se mi, da bi tej njegovi trditvi pritegnila celo znatna večina ljudi takšnega ali drugačnega političnega prepričanja in še zlasti tistih brez vsakega prepričanja. Kritiziral je, zelo konkretno in argumentirano, slabo organizacijo dela v posameznih podjetjih in ekonomsko mrtvilo – komu to ne bi bilo všeč? Kritiziral je neučinkovitost pravne države in birokracije, pa medije in šolstvo – mar niso to najbolj priljubljene tarče ljudske kritike? Pogrešal je družbeno vizijo in dejavno državljansko zavest, obžaloval nizko intelektualno in etično raven javne besede – ali ne bi ob tem danes večinski slovenski človek, ta razdražljivi nezadovoljnež, zadovoljno prikimal, če že ne zaploskal? Toda vsesplošne podpore bi bilo pri priči konec, ko bi prešli k vzrokom takega stanja. Vidmar jih je videl predvsem v tem, da se je izjalovila slovenska pomlad in niso dozoreli hotenja, predstave in načrti, ki so vzcveteli v tistem času. Relativno velik del javnosti v tej državi pa nasprotno pripisuje krivdo tistemu, kar je prišlo z osamosvojitvijo: družbeni svobodi, demokraciji, strankam, prostemu trgu. Za sedanje težave so po tej ljudski razlagi torej najbolj odgovorni tisti, ki so nas zapeljali v avanturo s samostojno demokratično slovensko državo. Jugonostalgični glasovi dodajajo temu piko na i: v SFRJ je bilo bolje. Ni torej logično sklepati, da je bil odhod iz tiste države napaka, ki so jo storili ljudje iz nevedenja, zapeljanosti ali pretiranih pričakovanj? Če je moj sogovornik menil, da smo tu, kjer smo, zaradi tega, ker je premalo demokratične Slovenije, se v javnosti vse močneje propagira prepričanje, da je vir zla v tem, da je je preveč – ali bolj naravnost povedano, da sploh je.
Moč videza
V resnici je zadeva s to novo zgodovinsko vero nekoliko bolj zapletena. Iz mnogih političnih, zgodovinskih, ekonomskih in kulturnih razlogov je obnova SFRJ povsem nerealna, zato je reakcionarna želja po njej, ta želja »iti naprej v preteklost«, obsojena na to, da ostane zgolj želja. A dejansko lahko učinkuje prav tako in samo tako: kot utopična sanjarija in nekakšen kljubovalni simbol drugačne družbe (čeprav so njeni učinki na politiko, gospodarstvo in kulturo vse prej kot samo utopični). Predstave o nekdanji državi so vendarle ravno dovolj otipljive in dovolj fantastične, da delujejo realno in privlačno: slikajo družbo relativne ekonomske blaginje, kjer ni bilo tveganj in osebne odgovornosti, bilo pa je veliko medsebojnega spoštovanja, enakopravnosti in ravno toliko svobode, kot je potrebuje pošten človek.
Množičnih pomorov političnih nasprotnikov v teh predstavah ni; tudi molka o njih, ki je bil sankcioniran prav do konca njenega obstoja, ne: in seveda so tam še toliko manj deformacije, ki jih je ta molk povzročil v etični in kulturni občutljivosti njenih državljanov: te posledice so zaradi dolgotrajnosti in tako rekoč vseprežemajočega značaja tega molka prav posebna, edinstvena in zelo pomembna dediščina totalitarnega sistema. Dovolj je pomisiliti, da molk o fizični amputaciji dela prebivalstva, ki ni ustrezal socialističnemu režimu, na neki način še traja, da ni znan niti obseg množičnih pomorov, kaj šele da bi bili odkriti in sankcionirani odgovorni zanje, čeprav je vsaj objektivna odgovornost režima nesporna. Neverjetno ali pa izredno značilno je, da niti v splošni kulturi nasilje ni prepoznano kot glavno sredstvo komunistične politike, pa čeprav je to razvidno iz njene uradne ideologije, pravnih aktov in iz njene prakse. Če nekateri mlajši reakcionarni intelektualci ugotavljajo, da se je znanstveno nujno vrniti k metodam revolucionarnega nasilja, velja to samo za sveže intelektualno stališče, medtem ko načelna kritika takih pogledov, kritika, ki se sprašuje o njihovemu miselnem in etičnem okviru, hitro obvelja za moralno sumljivo. A celo če zanemarimo nasilje, ki je bilo dejanski in tako rekoč uradni ideološki temelj tiste družbe, opazimo, da v privlačnih predstavah o socialistični preteklosti ni še nekaterih zelo vidnih potez njene zgodovinske resničnosti: tako, denimo, ni sledu o rdeči aristokraciji ali buržoaziji, v katero se preoblikovala komunistična elita. Tega »novega razreda« si ni izmislila sovražna emigracija: pojem je skoval Milovan Đilas, ena najpomembnejših osebnosti partizanskega gibanja in eden vodilnih politikov v prvih povojnih letih. Tisti z malo daljšim zgodovinskim spominom bi zaman iskali tudi »virtuozne oblike družbene kraje«1 ali super inflacijo, ki so bile zaščitni znak tedanjega življenja. Seveda ne trdim, da je bil socialistični režim ves čas enako trd ali da ni v tistih nastalo nič dobrega; toda ali so, denimo, Cockta, Kraševa bajadera ali ljubezenske balade Bjelog dugmeta proizvod političnega sistema? V njih ni ničesar političnega, kar je v popolnem nasprotju z ideologijo, ki je vsemu pripisovala politični pomen. Morda pa gledamo prestrogo in bi morali bolj ceniti dobrohotnost komunističnih oblastnikov, ki bi lahko vladali s še tršo roko, pa niso? Zdi se, da nekaj takega sugerira vidni akademski zgodovinar, ki je s toplo simpatijo izjavil, da bi Stane Dolanc pač lahko še večkrat prepovedal izid Mladine, kot ga dejansko je.
Oblike vere in nevidna smrt kulture
Osebno vernost je nasploh težko presojati; to velja tudi za tiste, ki prakticirajo to novo zgodovinsko vero. Verjetno nekateri, še zlasti mlajši, rojeni že v Sloveniji, verujejo iz pristne zgodovinske ignorance in z najboljšimi nameni; drugi zbujajo vtis, da jo uživajo občasno kot blago halucinogeno drogo iz potrebe po virtualnem pobegu iz krute demokratične realnosti; spet tretji jo oblikujejo: v medijih, popularni in zaresni umetnosti in akademskih okrožjih pripovedujejo o njej čudežno lepe zgodbe iz čisto materialnih interesov in za to, da bi se uveljavili v javnosti. Dejstvo, da je poveličevanje socialističnega režima, katerega temeljne vrednote so v nasprotju z vrednotami strankarske demokracije, v slednji oportuna kulturna drža, je osupljivo. Še bolj osupljivo pa je, da to ni osupljivo, temveč je postalo tako rekoč nekaj naravnega, nekaj kar sodi skorajda k samoumevnim moralnim predpostavkam kulturnega življenja. Slovenska družba je pravzaprav velik sociološki laboratorij, ki pa ga, vsaj po mojem vedenju, stroka bolj malo uporablja. Kar je velika škoda: tu ima namreč izredno priložnost opazovati dinamiko življenja socialističnih idej in njihovega vpliva na celotno življenje. V nekdanji državi je bila socialistična ideologija tako rekoč zraščena z zgodbo o NOB; ko je socialistični sistem propadel, je skorajda poniknila – a le pod površino enobejevske zgodbe: tu je varno preživela kratke neugodne demokratične čase. NOB je tedaj postala nekakšen moralni argument za preživetje socialističnega gospostva v gospodarstvu in kulturi; stare strukture so se brez večjih težav prilagodile novim razmeram in pri tem privzemale kapitalistične oblike in retoriko. Ko pa se je iztekla naslednja zgodba, zgodba o uspehu, in so se na jasnem nebu liberalizma začeli kopičiti oblaki ekonomske krize, so socialistične ideje začele spet vse bolj pogumno lesti na dan: tu in tam otrokom spet zavežejo okrog vratu pionirske rutice; po stenah številnih lokalov obešajo slike maršala Josipa Broza, imenovanega Tito; prepevajo z glasovi Kombinatk, podeljujejo častno meščanstvo prestolnice vodilnim komunističnim funkcionarjem in končno so tudi prikorakale v paralment tako rekoč gole v podobi skrajnolevičarske Združene levice. Tragikomična palingeneza socializma je svoj vrhunec dosegla v dveh dogodkih: v koncertu Tržaškega partizanskega pevska zbora Pinko Tomažič z gosti 27. 4. 2013 in v odkritju spomenika Ivanu Mačku – Matiji v Kočevskem Rogu tri leta kasneje. Koncert v dvorani Stožice, ki mu je prisostvovala bolj ali manj vsa leva politična elita demokratične države, je imel jasna komunistična obeležja od programa do vizualne simbolike; neredki politiki v prvih vrstah so zboru navdušeno pomagali prepevati pesmi boja proti svetu, ki mu danes vsaj formalno pripadajo,2 in očitno uživali ob sramotenju Evrope (v intelektualno precej nezahtevnem nastopu dua Bakalina). Narodni heroj in junak socialističnega dela Ivan Maček – Matija je bil poveljnik OZNE v času množičnih pomorov vojaških ujetnikov in komunizmu (domnevno) nenaklonjenih civilistov; spomenik so ob sodelovanju slovenske vojske postavili blizu krajev, kjer se je dogajal velik del teh pomorov. Letos je bil oskrunjen. “Kaj je rop ene banke proti ustanovitvi banke,” se vpraša Brechtov antijunak Mackie Nož v Operi za tri groše. In kaj je napad na tak spomenik proti postaviti takega spomenika? Da ne bo nesporazuma: zavračam nasilje v vseh oblikah, tudi če gre za reakcijo na nasilje nad zgodovino. Poleg tega lahko v slovenskih razmerah takšna dejanja akterje nezaslišanega nasilja hitro naredijo za žrtve. Toda kako zelo mrtva je kultura, etično in intelektualno, da se ne zgane ob tolikšni žalitvi ljudi, svobode in zgodovinske resnice, kot jo predstavlja tak spomenik?
Onstran politike
Tolikšna živost in moč nove stare vere seveda nista mogoči brez obsežne medijske promocije in kažeta na krepko finančno zaledje. Tak vložek politike je razumljiv: navsezadnje je ta vera zelo pomembna za preživetje razvejanih in razdrobljenih postsocialističnih struktur, ki so morale v neugodnih demokratičnih časih skozi vrsto zunanjih preobrazb in prilagoditev; ta vera in njeni simboli so njihova nepogrešljiva kohezivna sila.
A bistveno je nekaj drugega: ta vera ni samo stvar politike. Njeni družbeni učinki – moč navideznosti, ki obenem opaja, mrtvi in zakriva svoje delovanje – namreč močno presegajo kroge njenih praktikantov in so najmočnejši prav tam, kjer so najmanj opaženi, tam, kjer jih po splošnem prepričanju nikakor ni in že pomisel nanje prikliče obtožbo o teoriji zarote: med intelektualci. Hudo zgoščena ideološka atmosfera povzroča samodejno upoštevanje tako povzročenih »naravnih« razmer: ljudje se sami od sebe gibljejo po določenih področjih, drugim pa se izogibljejo, na ena prihajajo radi in se tam dolgo mudijo, preko drugih gredo z odporom, karseda hitro in s priprtimi očmi. Vtis »naravnosti« tega stanja omogoča kulturne umore posameznikov (v katerih ne sodelujejo le mediji, ampak včasih tudi sodišča in umetnost, predvsem pa t. i. javno mnenje): videti so kot »naravno« dogajanje, kot normalen rezultat delovanja moralno homogene kulture, čeprav so v resnici plod spretne manipulacije, nereflektiranosti in množičnega oportunizma. Ena prvih žrtev takega »kulturnega umora« je bil sogovornik z začetka, Marjan Vidmar; sledili so mu mnogi; nič čudnega, saj je potal tak kulturni umor tako rekoč »naravni pojav«.
Takšni nasilni dogodki pa seveda niso edini učinek delovanja »atmosfere«. Tako je pri razpravah o polpretekli zgodovini in njenih posledicah za sodobno kulturo in življenje, mogoče jasno opaziti gibanje znotraj miselnih in etičnih okvirov, ki so bolj ali manj subtilno ukrojeni po enobejevski povesti. Delovanje – raziskovanje, pisanje, diskusije – je lahko metodološko povsem neoporečno in zato daje tem močnejši vtis znanstvene, umetniške ali miselne avtonomnosti. Navsezadnje so lahko izbrane tudi ideološko kočljive teme (temne strani komunistične preteklosti) in lahko so tudi presojane v luči demokratičnih vrednot – toda splošni ritual zaklinjanja na demokratične vrednote se tu ne izteče v razvidno in učinkovito povezavo z aktualnim tu in zdaj, kot se pri obravnavi drugih totalitarnih, avtoritarnih in nedemokratičnih pojavov, temveč, ravno nasprotno, to povezavo prekine ali odločilno zamegli. Tako ni videti nič narobe: vse je tu, kar mora biti, tema, vrednote, metodologija, vendar je tu tudi nevidni okvir, preko katerega živi tok zgodovine ne more. In vse razpravljanje, še tako tehnično dognano, postane v globljem smislu intelektualno in etično jalovo.
Skrajno težko je to stanje opisati, kaj šele razložiti. Prav gotovo ima več zgodovinskih izvorov in ga napajajo različne človeških odločitve. Je nekakšna ujetost v videz in nemoč, ki je napol hotena: daje občutek nemoči in s tem neodgovornosti; omogoča, da se človek dojema kot žrtev in s tem spodbuja njegovo silno kritičnost navzven in obenem slabi potrebo po samokritičnosti. Pravzprav je nekakšno zadovoljstvo v nezadovoljstvu. Takšna samopredstava ali samoobčutenje kaže veliko znamenj ideologije v enem od pomenov, ki ga je tej besedi pripisoval marksizem: »lažna, napačna, fetišizirana zavest in spoznanje resničnosti«, ki izhaja iz razredne determiniranosti in omejenosti nosilcev. Recimo, da lahko to prevedemo v socialno negotovost in odvisnost od »socialističnega« finančnega in simbolnega kapitala; potem pa moramo temu gotovo dodati še nepripravljenost posameznikov na tveganje in izpostavljanje. Strah pred posmehom intelektualnih krogov je močnejši od intelektualnega poguma, ki je potreben za vprašanje: »Čemu se vendar posmehujejo?«, kadar se posmehujejo vsi okoli nas. Zdi se, kot da intelektualcem, tem razsvetljenskim svetnikom, nekakšen sram preprečuje, da bi tvegali korak prek nevidnega okvira, okvira, ki ga sicer v tej družbi nosimo vsi v sebi: če bi ga napravili, bi bil, tako čutimo, pritisk atmosfere prehud. In se zbojimo in ostanemo, kjer smo: še naprej vztrajno hodimo od stene do stene. Antični mitični junaki in junakinje so zaradi sramu delali samomore; sodobni intelektualec zaradi sramu ostaja politično korekten.