Blagoslovitev doprsnega kipa dr. Marka Natlačena ob cerkvi vseh Svetih na Žalah

Spoštovani
Pred nami končno stoji spomenik dr. Marka Natlačena!
Spomenik dr. Marka Natlačena, bi moral stati že pred 9. leti, v Mančah njegovi rojstni vasi. Nekaj dni pred otvoritvijo se je oglasil ajdovski predsednik zveze borcev, da spomenika se ne sme postaviti na državno zemljišče. Postavitev smo odložili za čas, ko bodo ljudje bolje spoznali človeka, ki je veliko dobrega naredil za Slovenijo pod kraljevino Jugoslavijo.
Kmalu za tem sem se obrnil na Inštitut za novejšo zgodovino, da pripravi simpozij o banu Marku Natlačenu. Simpozij so dobrovoljno realizirali pred dobrimi šestimi leti, ter tudi izdali knjigo.
Moje vedenje o dr. Marku Natlačenu je in je bilo dovolj široko, da se nisem ustrašil, tistih ljudi, ki so bili proti spomeniku. Vedenje o Natlačenu sem črpal iz domačega koledarja Mohorjeve Družbe za leto 1945, veliko mi je povedala Natlačenova nečakinja iz Manč in Natlačenovi otroci iz Amerike, od katerih hranim 73 dopisovanj. Veliko sta mi pomenili dve diplomski nalogi o banu Natlačenu, iz leta 1994 od domačinke Benjamine Fajdiga iz ljubljanske Filozofske fakultete in iz leta 2000 od Brigite Majcen s Pedagoške Fakultete Maribor.
Z vsem tem znanjem sem napisal knjižico o Marku Natlačenu ob 120. obletnici rojstva, ki sem jo predstavil na družabnem srečanju v zadovoljstvo prisotnih, junija 2006 na Gočah, kamor spadajo tudi Manče Natlačenova rojstna vas.
21. oktobra 2007 se je v Nedeljskem Dnevniku oglasil predsednik slovenske borčevske organizacije gospod Janez Stanovnik z besedami »Postavimo spomenik kar Mussoliniju, ker je ban Marko Natlačen pojem slovenskega kvislinga, … « Borčevski predsednik gotovo potvarja zgodovino.
Zgodovinar dr. Metod Mikuž udeleženec NOB in član Avnoja piše v 1. knjigi NOB na strani 302: »Najmočnejša slovenska buržoazna klerikalna frakcija spričo tako zgodnjih začetkov narodnoosvobodilne vojne je dobila tudi že svoje zgodnje reakcionarne izraze v znanih parolah, da ni še čas, da je škoda žrtev itd. V Sloveniji zaradi zgodnjih začetkov OF in njene revolucionarne borbe, ki je izredno hitro zdiferencirala slovenski narod, ne moremo iskati kvislingov… « In dalje, kar se mi zdi pomembno nadaljuje: »če ne bi bilo partizanske vojske, bi zelo verjetno nastala „ilegalna“ vojska, ki bi maja ali aprila 1945, ali pa morda celo mesece prej, udarila po premaganih Nemcih in tako bi se kot jugoslovanska vojska tudi slovenska buržoazija zmagoslavno ponovno usedla za vrat delovnemu ljudstvu!«
S prihodom okupatorja v Ljubljano se je dr. Marko Natlačen zavzemal, da bi z enim ali drugam okupatorjem vzpostavil dialog, za znosno življenje v času okupacije. Res je, da je bil Natlačen nekaj mesecev v „Sosvetu“ z italijanskim okupatorjem, upoštevajoč evangelij po Luku (14., 31), ki pravi: »Kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sedel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči?«
Natlačen je po petih mesecih 18. septembra 1941 izstopil iz sosveta, kar je Stanovnik zamolčal. Človek se vpraša, zakaj je VOS OF na zahrbten način umorila zvestega sina slovenskega naroda in katoliške cerkve. Odgovor najdemo pri Kocbeku že na sam večer likvidacije v njegovi “Tovarišiji”: »Natlačenova likvidacija je vsekakor konec prve faze proti domačim nasprotnikom. Z njim je padel tisti predstavnik klerikalne stranke, okrog katerega so se zbirali vsi pravoverni pristaši. Duhovščina je izgubila tistega klerikalnega veljaka, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati njene koristi itd. Naslednji dan 14. oktobra nadaljuje med drugim: »V Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za novo pravico, ki se bo razodela v tej zgodovinski dobi. Ta tragična smrt pomeni z drugimi likvidacijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom stoji v tem, da likvidacija pomeni ne le pravično kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice«.
Kako je gledala »Slovenska ljudska oblast« na kolaboracijo takoj po vojni naj tu omenim stanje na goriškem med leti 1945 in 1947, ki sem ga sam doživel. V letu 1944-1945, sem bil v drugem razredu slovenske gimnazije v Gorici – prav ste slišali v slovenski gimnaziji v Gorici. Stanoval sem pri jezuitih pri cerkvi srca Jezusovega v neposredni bližini glavne ceste. Partizanska vojska je zadnjega aprila 1945 (IX. Korpus) korakala proti Gorici in jo tekom noči na prvi maj okupirala. Angleška vojska z novozelandskimi vojaki pa je vkorakala v Gorico pred mojimi očmi prvega maja proti poldnevu in trgala zastave s peterokrako zvezdo z oken. Sobivanje angleške vojske in partizanov je trajalo samo dva meseca, na kar se je morala partizanska-jugoslovanska vojska umakniti na vzhodno stran demarkacijske črte. Angleži so kmalu vzpostavili več ali manj normalno stanje na zasedenem ozemlju, tako da so vključevali domačine v javne službe in tudi v policijo. OF je Slovencem grozila s posledicami, ker jih je smatrala za kolaborante. Po postavitvi stalne meje 15. septembra leta 1947 so slovenski »kolaboranti« ostali v Italiji, ker so se bali grožen »domačih osvoboditeljev«.
Še danes po 75. letih uradna oblast v Sloveniji, trdi, da je bil Natlačen ne samo kolaborant, ampak tudi izdajalec slovenskega naroda.
Nekaj besed o dr. Marku Natlačenu:
Marko Natlačen ni bil, buržuj, ne magnat še manj pa sovražnik slovenskega naroda. Rodil se je v revni in verni proletarski družini. Njegov oče je bil gostač, vsakdanji kruh si je služil z delom pri sosedih z večjimi kmetijami. Družina je bila velika, rodilo se je devet otrok, a trije so umrli v rani mladosti. Najstarejši Janez je ostal na domu, tretji Peter je bil duhovnik, katerega naj bi posnemal tudi Marko. Kot gimnazijec je Marko stanoval v Alojzijevišču, kjer so revni gojenci z namenom postati duhovniki živeli zastonj. V osmem razredu ga ni bilo več v omenjenem internatu, zato sklepamo, da je šel na svoje, denar pa naj bi si služil z inštrukcijami. Po končani gimnaziji se je vpisal na Dunajsko pravno fakulteto, kjer je kmalu kot vzoren študent dobival Knafljevo štipendijo. Natlačen je bil zaskrbljen nad slabim učnim uspehom slovenskih študentov na Dunaju in je s tem v zvezi pozival: »če hočemo kdaj priti do svojega znanstvenega središča univerze, moramo – in to velja posebno našemu dijaštvu – drugače pričeti – prav vladati bo mogel samo jurist, ki je na svojem mestu dober človek po svojem srcu in dober jurist po svojem duhu, polovičarstvo pa povsod samo napoto dela in je vsem v spotiko in zasmeh in nesrečo«.
Po promociji leta 1912 je Natlačen še eno leto ostal na Dunaju in je pri tamkajšnjem deželnem sodišču opravil obvezno enoletno prakso za odvetniške pripravnike.
Marko Natlačen se je razmeroma zgodaj poročil, 1. novembra 1912, z Vido Kos, ki je umrla leta 1914 kmalu po porodu drugega otroka – hčerke, ki je umrla leto za tem. Šestega julija 1916 se je Marko drugič poročil, vzel je Antonijo Vilfan iz Črnuč (gostilna Rogovilc). Nevestina mama jima je kupila hišo v Ljubljani na Poljanah in tako sta novoporočenca dobila streho nad glavo. V letih 1917 in 1918 sta se jima rodila dva sinova, ki pa sta umrla leta 1919 za špansko grižo, nato sta imela še četvero otrok (Marija, Marko, Tone in Neža). Družinsko idilo je 26. januarja 1933 presekala 21 mesečna konfinacija v Bosno, ki si jo je Natlačen zaslužil pri kralju Aleksandru (v navednicah) »zaradi ljubezni do slovenskega naroda«. Leta 1935 je bil dr. Marko Natlačen postavljen za prvega moža takratne Slovenije – Dravske banovine. Njegovo banovanje je bilo zelo uspešno, ljudje so ga imeli radi. V začetku aprila ob prihodu italijanskega okupatorja v Ljubljano je dal uničiti sezname glavnih komunističnih agentov, a kljub temu so ga komunisti sklenili umoriti in so svoj krvavi načrt tudi izvedli 13. oktobra 1942. O tej nakani je 16. oktobra 1952 ob desetletnici banove smrti, urednik Slovenca dr. Ivan Ahčin »Svobodna Slovenija« Buenos Aires zapisal: “Bilo je v začetku novembra 1941 leta, ko se je od sprehoda oglasil v uredništvu dr. Natlačen in mi pokazal slabo kuvertirano, odprto pismo:
»Tamle pri Sv. Križu se je za mano pripeljal neznan kolesar, vprašal, če sem dr. Natlačen in mi izročil tole pismo.« Bilo je podobne vsebine, kakor sem ga tudi sam prejel nekaj dni prej v uredništvu.
»Gospod ban«, mu rečem, »komunisti so vas obsodili na smrt.«
»Pojdite no! To so neokusne šale. Saj vendar … «
»Bojim se, da ni šala. So tisti, ki že ubijajo po ljubljanskih ulicah. Opraviti imamo z morilci. Čuvajte se. Ne hodite sam po okoliških cestah. Še bolje: Odidite za nekaj časa v inozemstvo, kakor je že šel župan Adlešič. Saj ste počitka potrebni … «
Pa ni šel. Res se je nekoliko pazil, ostal doma, a v inozemstvo ni maral, čeprav bi imel možnosti in sredstva. Vedel sem, zakaj ne odpotuje. V tem je bila njegova usoda in njegova žrtev.
Ni hotel, da vodilna slovenska stranka ostane brez vodstva na domačih tleh. Vedno je bil mož zvestobe in neomajne vere v pravico. Hotel je vztrajati tudi v tako težavnem položaju, kakor je nastopil z okupacijo in komunistično strahovlado. Kot zvest vojak je ostal na mrtvi straži.
V tem je resnična veličina dr. Marka Natlačena. Padel je za slovensko in katoliško stvar. Padel je kot pravi narodni voditelj. Zaslužil je, da mu slovenski rodovi ohranijo hvaležen in časten spomin.”
Konec navedka in mojega branja.