Pokop žrtev iz Hude Jame – nagovor predsednika NSZ

P

img_9520Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani mariborski nadškof in metropolit, cenjeni navzoči!

Samoumevno nas kot ljudi pretrese usoda 778 žrtev, odkritih 3. marca 2009 za enajstimi pregradami zapuščenega rudniškega rova sv. Barbare v Hudi Jami. Ali nas enako pretrese, da smo potrebovali sedem let, da samoumevno sprejmemo iznos in katoliški pogreb pokojnih?

Razumevanje današnjega dogodka terja od nas premislek o vrednotah slovenskega naroda.

Naš narod je razdeljen. Vir delitev niso človeška trupla, ki iz 600 in več prikritih morišč širom Slovenije prihajajo na površje. Vir delitev tudi niso tisti, ki ta morišča odkrivajo ali obeležujejo. Vir delitev je odnos do zločina, ki je te žrtve in ta morišča povzročil.

Slovenski narod je razklan najprej zato, ker nekateri zločina ne vidijo in ne priznajo. Med tistimi, ki zločin prepoznavamo, je spet delitev v iskanju razlogov za zločin: nekateri jih iščejo pri žrtvah, drugi jih vidimo pri zločincih. Ker se radikalno razhajamo pri vrednotenju naše preteklosti, nismo zmožni skupaj gledati v prihodnost. Narod nima enotnega moralnega, etičnega in vrednostnega sistema, s katerim bi vrednotil zločin, zločince, žrtve in posledice Hude Jame. V tem se razlikujemo od drugih narodov, ki so sposobni enotne samokritike temnih senc v svoji zgodovini: Holokavst, apartheid, suženjstvo in podobni ekscesi so splošno prepoznani kot nezaslišani in z občutkom krivde in sramote sprejeti kot trajen zgodovinski madež.

Samostojna, demokratična in pravna država Slovenija, rojena pred četrt stoletja, je prinesla pričakovanje, da bo na osnovi novih, deklariranih vrednot vzpostavila pravičnost in enakopravnost, tudi v odnosu do narodove zgodovine. Ker s tem odlaša, narašča razočaranje, saj novo državo državljani čedalje bolj dojemamo kot nadaljevanje vrednostnega sistema totalitarne predhodnice, ki smo ga s plebiscitom zavrgli.

Slovenska država nikoli ni opredelila povojnih množičnih umorov kot sistematičnega kolektivnega zločina, ki ga je načrtovala, organizirala, izvedla in prikrila komunistična partija. Zato tudi odgovornost partije ali njenih voditeljev nikoli ni bila zahtevana.

Razumeti zločin v Hudi Jami pomeni razumeti slovensko zgodovino 20. stoletja. Žrtve v Hudi Jami niso posledica nagonske krvoločnosti posameznikov ali osamljene vojaške skupine, ki bi jo opoj zmagoslavja zanesel. Huda Jama ni bila izjema ali napaka – bila je premišljeno zasnovana, organizirano izvedena in kasneje skrbno prikrita, podobno kot druga prikrita povojna morišča.

Od slovenske države sorodniki žrtev ne pričakujemo opravičila za zločin: ker ta država umora ni zagrešila, se ji tudi opravičevati ni treba. To pa ne pomeni, da sme država opustiti pregone tistih, ki so zločine storili, prikrili ali jih danes opravičujejo. Imamo več tisoč žrtev zločina, a niti enega zločinca.

Odpor do raziskovanja in pregona, ki ga zaznavamo v delu državnih organov, ter cinizem in ironičnost, s katero se teh tem lotevajo nekateri mediji, nas napeljuje na vprašanje: je obsodba zločina v Hudi Jami nepotrebna? Ali pa gre za strah pred razkritjem razsežnosti sokrivde za storjene zločine? Med nami so ljudje, ki javno razlagajo pogoje, pod katerimi se jim zdi Huda Jama celo sprejemljiva, naš današnji obred pa zasmehujejo. Kje so meje svobode izražanja? Pri že omenjenih narodih z izkušnjo sramote v lastni zgodovini vidimo, da kaj takega ni niti spodobno niti dopustno.

Sorodniki, prijatelji in znanci žrtev smo s težkim srcem prišli v Maribor. Želeli bi si, da bi nam država prišla nasproti z večjim sočutjem in bi nas bolje vključila v postopke kot enakopravne partnerje že v času priprav in razmisleka o postopkih, ki so privedli do današnje slovesnosti. Tako bi že na začetku povedali, da se nam zdi najbolj potrebna identifikacija pokojnih. Da se nam zdi pomembno prenesti pokojne čim bližje domačim krajem. Da smo razočarani, ker državnega spomenika Teharje v 25-ih letih nismo bili zmožni urediti v dostojno pokopališče žrtev revolucije.

Hvaležen sem predsedniku države za njegovo prizadevnost pri tem prvem dejanju pietete. V času odkritja Hude Jame je bil predsednik vlade. Po 25 letih je prvi predsednik države, ki mu vest ni dopustila umika v levo politično korektnost.

Prepričan sem, da ste na današnji pogreb prišli z iskreno željo, da s pogrebom pokojnih storimo korak nazaj k civilizaciji, od katere nas je oddaljilo barbarsko ravnanje z mrtvimi zadnjih 70 let. Dih nam jemlje spoznanje, da so med žrtvami ženske in otroci, ki med žrtvami terjajo še posebno sočutje. Vaša prisotnost izkazuje spoštljiv spomin na pokojne: poštene in nedolžne fante, ki so bili pripravljeni braniti svoj dom, narod in vero. Zaradi tega so in vedno bodo junaki.

Spoštovanih pokojnikov ne poznamo po imenu. Do danes ni bila identificirana niti ena izmed žrtev. Prepričan sem, da bomo kmalu našli pravo znanstveno metodo, ki jim bo vrnila identiteto in jim omogočila vrnitev v objem domačega groba. Žal pa ni znanstvene metode, s katero bi jim vrnili ugled, spoštovanje ali pripravili njihove krvnike, da bi obžalovali svoj zločin. Molimo in prosimo, da bi njihova nedolžna žrtev Sloveniji prinesla blagoslov.

Avtor Peter Sušnik