Naj takoj pojasnim, da imam pri tem v mislih očeta in starega očeta, ki sta vsak na svoj način zaznamovala mojo mladost in tudi kasnejša leta, ko imam večkrat občutek, da sem ob različnih dogodkih v toliko letih na to skoraj pozabil.
Stari oče Anton je bil ob svoji smrti aprila 1945 star 80 let. Odkar sem ga poznal, je bil močno naglušen, zato smo se otroci težko sporazumevali z njim. Že zgodaj mu je umrla žena in prizadelo ga je, ko je najstarejši sin Tone padel na soški fronti; tudi zato je domačijo prepisal na sina Janeza in ga celo priganjal, naj se poroči, sam pa se je potem umaknil v svoj štibelc poleg kuhinje. Kljub svojim letom je bil še krepak in je rad pomagal pri delu na kmetiji, njegova posebna ljubezen je bil pa gozd. Vedno, ko doma ni bilo posebnega dela, je ob lepem vremenu odšel v gozd in skrbel, da je bilo tam vse pospravljeno ter urejeno kot v parku.
Posebni spomini me pa na starega očeta vežejo iz časa revolucije. Tisto grozno noč konec julija 1942 je bil doma čisto sam: oče je že itak bil v vasi v komaj ustanovljeni postojanki vaške straže, ki je malo prej preživela premočen partizanski napad, mama in otroci smo se tja odpravili proti večeru, hlapec je pa odšel na svoj le nekaj sto metrov oddaljeni dom. Divji lajež dveh psov je starega očeta, ki je cel večer napeto čakal, kaj bo, opozoril, da je ob prvem hrupu pri vhodnih vratih odšel skozi mala vrata, kjer še nikogar ni bilo, in se stisnil k velikemu orehu tam blizu. Zavedal se je, da je na odprtem, in hkrati upal, da ne bo nihče prišel tam mimo. Stiskal se je k deblu mogočnega drevesa in v obupni negotovosti ni pomislil, da bo priča nerazumljivemu kresovanju ob slovenski domačiji. Hleva, ki je bil razmeroma blizu njegovega skrivališča, precej dolgo niso zažgali, ker so iz njega spravljali živino; nikakor ne zato, da bi jo rešili, ampak da bi jo odpeljali s seboj. Res so vse odpeljali proti dolini, razen ene krave, ki je niso mogli ali pa so jo pozabili odvezati. Stric, ki je tedaj živel blizu Dobrove, je po vrnitvi z Raba povedal, da je bilo pri njegovem sosedu nekaj naše živine. Zažgali so prav vsa poslopja: hlev in kašča sta bila delno lesena in krita s slamo, zato sta gorela kot bakli, enako tudi kozolec, kjer je zgorela tudi pšenica, ki so jo poželi le nekaj dni pred tem. Hiša in bajta sta bili zidani, zato se ogenj ni tako hitro razširil. Poleg tega je bila hiša krita z eternitnimi ploščami, ki so ob gorenju glasno pokale, da se je slišalo daleč naokoli in so Italijani v Horjulu mislili, da se ponavlja napad na Šentjošt. Zažgali so tudi sušilnico za sadje, prizanesli niso niti neutrudnim čebelam, njihov med pa, ki so ga nekaj mesecev zbirale po vsej okolici, se je potem svetlikal med ogorki upepeljenega čebelnjaka. V ogenj so zrinili tudi vozove, ki sta jih oče in hlapec v strahu pred požigom speljala na travnik pri kozolcu. V bližnjem gozdu je bilo več skladovnic bukovih drv: metrskih za prodajo in že na kratko razžaganih za doma. Tudi tja so se potrudili in jih zažgali; še sreča, da se ogenj ni razširil na okoliški gozd.
Omenili bomo še eno posebnost ob požigu naše hiše. V manjši del hiše (dnevne sobe) ogenj sploh ni prišel in tu je na steni visela podoba brezjanske Marije Pomagaj – zastekljena in v lesenem okviru. Ostala je nepoškodovana, le približno na sredini podobe je bilo steklo prebito in rana se je poznala tudi na sliki. Očitno tega ni povzročil ogenj, ampak udarec topega predmeta, morda puškinega kopita. Lahko si predstavljamo, da bi oni, ki se je tako znesel nad podobo Marije z Jezusom, tudi ljudem ne prizanesel, če bi jih našel. In prav to se je zgodilo pri naših sosedih – Bradeškovih in Jesenovčevih, kjer so pri obojih umorili mater in očeta, dveletno dekletce pa je zgorelo v domači hiši. Kot ministrant sem bil na njihovem pogrebu in od blizu občutil vsaj del nesreče sirot, ki so izgubile starše, čeprav marsičesa še nisem razumel.
Toda vrnimo se k staremu očetu, ki je v grozi tistega kresovanja čakal, da bodo požigalci odšli, in rahlo upal, da ga ne bodo odkrili. V urah čakanja, dolgih kot večnost, je imel dovolj časa, da je vse premislil, in ko je proti jutru čutil, da so odšli, je zapustil skrivališče in po gozdnih stezah, ki jih je kot lovec dobro poznal, odšel na slabo uro oddaljeno Dolinarjevo domačijo, kjer je bila poročena njegova hči.
Mi smo se še nekaj tednov stiskali v tesni farovški sobici, nato pa se preselili na mamin rojstni dom v bližini italijansko-nemške meje. V tem času je nesrečno umrl triletni brat Andrej. Izhod iz naše kamrice je namreč bil samo skozi kuhinjo, kjer so ženske kuhale za tedaj še maloštevilno vaško stražo. Andrej je neko dopoldne, ko nihče ni bil pozoren nanj, hotel skozi kuhinjo in padel v škaf vroče vode ter se hudo opekel. Nujno je bilo spraviti ga v bolnišnico, toda potovanje v Ljubljano je bilo tedaj možno samo z italijansko kolono, ki pa ni šla vsak dan. Oče je tako otroka prvi dan odpeljal samo do Horjula, naslednji dan pa naj bi nadaljevala pot v Ljubljano, česar pa mali ponesrečenec ni dočakal in pokopali so ga kar v Horjulu. Ker telefonske zveze ni bilo, smo za bratovo smrt zvedeli šele čez nekaj dni ob očetovi vrnitvi. Mamo sem tedaj prvič videl jokati in tudi otroci smo bili prizadeti, saj smo brata imeli radi in smo občutili njegovo nesrečo in trpljenje.
Oče je že tisto jesen, ko je komunistično nasilje nekoliko popustilo, začel pripravljati les za obnovo kozolca, mislil pa tudi na gradnjo nove hiše. Leta 1942 niti do vasi še ni bilo prave ceste, do naše domačije pa je bil speljan samo kolovoz, zato je bilo treba vso opeko prepeljati s kmečkim vozom in del te poti je potekal po precej strmem klancu. Ob razpadu Italije je oče nekje dobil dve muli in ju naučil voziti. Zaradi klanca je bil tovor kmalu pretežek, sicer sta pa živali že itak bili trmasti in sta se včasih celo na položni poti upirali. Še danes imam pred očmi, koliko prizadevanja je bilo treba, da je vprega premagala strmino in končno prišla na gradbišče, koliko truda in vztrajnosti je zahtevala gradnja hiše. Ko sem jeseni 1943 postal dijak škofijske klasične gimnazije, sem stanoval v Ljubljani. Kar nekaj časa sem imel hudo domotožje in si očital, da bi moral očetu pomagati pri tistih vožnjah in drugem delu.
Ko govorimo o očetovem garanju pri obnovi požgane domačije, ne smemo pozabiti, da je bil tedaj tudi župan občine Šentjošt, ki je štela okrog devetsto prebivalcev in se je prekrivala z mejami župnije. Vemo, da njen začetek sega v leto 1861. Oče je bil pravzaprav njen zadnji župan, saj jo je ljudska oblast že leta 1945 ukinila, začasno pa je bila ukinjena tudi v času Živkovićeve diktature in je zato prenehal mandat takratnemu županu Janezu Kogovšku iz Smrečja, šentjoški občani pa so prišli pod Horjul oziroma pod Vrhniko. Po koncu diktature je bila šentjoška občina znova vzpostavljena in pri volitvah leta 1936 je bil za župana izvoljen naš oče, kajti Kogovšek ni hotel več kandidirati. Tudi med vojno je oče ostal župan, 6. maja 1945 pa se je kot civilni begunec umaknil na Koroško. Nova ljudska oblast je takoj razbila skoraj stoletno občino in bi se gotovo maščevala tudi nad medvojnim županom, če bi ga dobila v roke.
Konec maja 1945, ko so Angleži domobrance izročili partizanom, je oče ostal v Vetrinju, ko pa je bilo vetrinjsko taborišče ukinjeno, je s še nekaterimi Šentjoščani prišel v taborišče Liechtenstein pri Judenburgu ter bil celo izvoljen v taboriščni odbor. Znano je, kako se je v taborišču vsake toliko časa razširila novica, da bodo kmalu šli domov, ki pa se je vedno izkazala za neresnično. Predstavljajmo si, kako se je oče ob tem počutil, saj je tudi sam vsak dan mislil na ženo in otroke, na hišo, katero je s takim trudom in vztrajnostjo gradil v upanju, da bo nekoč v njej med svojimi lahko tudi praznoval in počival. Kako si je želel, da bi bilo že konec begunstva, pa je bila kruta realnost čisto drugačna, saj se je celo tam (v taborišču) izogibal srečanju s predstavniki domovine, ki so z lažno prijaznostjo prihajali vabit domov in ga je bilo strah, da bi Angleži naredili z njim tako kot s tisoči domobrancev, ki so jih iz Vetrinja poslali v smrt.
Zanima nas, kako so begunci praznovali 1. november 1945. Čeprav je še manjkalo konkretnih podatkov, so govorili o Kočevskem Rogu, o Teharjah in Hrastniškem hribu ter drugih množičnih grobiščih vrnjenih domobrancev. Oče je tiste dni gotovo mislil na očeta Antona, saj smo ga pokopali v Šentjoštu le nekaj tednov pred odhodom domobrancev in drugih beguncev na Koroško. Spomnimo se, kako je oče Anton tisto noč julija 1942, skrit za domačim orehom, trepetal za življenje in bil priča nerazumljivemu uničevanju domačije, nato pa odšel k hčeri v sosednjo vas. V zadnjem času – leta 1945 – je bil resno bolan in njegova velika želja je bila, da bi prišel domov. Tik pred veliko nočjo 1945 ga je zato oče kljub nedokončani hiši pripeljal domov. Ko je končno ležal v svetli domači hiši, je bil zelo zadovoljen in zdelo se je, da se mu bo vrnilo tudi zdravje. Vendar je bila bolezen močnejša od dobre volje in po dobrem tednu je mirno umrl. Na njegovo spokojno smrt je oče mislil še potem v Argentini, ko je videl, kako so nekateri starejši ljudje do konca hrepeneli po domu in domačem kraju. Še v zadnjih urah pred smrtjo so se v mislih sprehajali po ozarah svojih njiv in poslušali zvonjenje domačih zvonov, čeprav so vedeli, da domovine ne bodo več videli in da bo njihov zadnji dom na brezmejni ravnini na robu tujega velemesta.
Omenili smo nerealne govorice, da bodo begunci šli kmalu domov, ki pa so že konec leta 1945 prenehale. Nadomestila so jih razmišljanja o selitvi v daljne dežele in pogojih, ki jih te zahtevajo. Za marsikoga sta bili zanimivi državi ZDA in Kanada, toda glede na pogoje večini nedosegljivi. Še najbolj odprta je bila Argentina, ki ni sprejela samo mladih – za delo sposobnih, ampak tudi starejše in celo invalide. Konec novembra 1945 se je v liechtensteinskem taborišču oglasil Albert Malovrh, eden izmed skrivačev, ki so se po večmesečnem skrivanju po domačih gozdovih srečno umaknili čez mejo v Italijo. Prinesel je razmeroma sveže novice iz domačega kraja. Njegov brat Pavel, ki je bil že v Vetrinju skupaj z našim očetom, je tedaj zapustil taborišče in z bratom odšel v Italijo, nato pa naprej v Argentino. Naš oče je dolgo upal, da bo iz Avstrije odšel domov, končno pa se je tudi odločil za Argentino in s skupino Šentjoščanov iz taborišča Liechtenstein tja prispel 3. decembra 1948 z ladjo General Sturgis. Takoj po prihodu je začutil razliko med taboriščem v Avstriji in novim krajem. V Judenburgu so bili Šentjoščani v isti baraki in govorili po domače; če je stopil ven, je videl hribe, podobne domačim, in dihal kot bi bil doma. Tukaj pa brezmejna ravnina, velemesto, drugačna klima in tuj jezik. Za španščino se ni nikoli zanimal, sedaj pa naj bi se po špansko dogovarjal za stanovanje, iskal delo itn. Doma je kot oče in župan večinoma imel glavno besedo, sedaj pa je bil popolnoma odvisen od drugih. No, kljub temu se je vse nekako uredilo. Dobil je skromno samsko stanovanje, za delo pa se je pridružil skupini tesarjev, ki jo je vodil podjeten Slovenec. Zadnja leta je doma sodeloval pri obnovi kozolca in hiše, zato mu tesarstvo ni bilo popolnoma tuje, vendar je bilo to seveda daleč od obrtniške spretnosti.
Ob razumevanju sodelavcev se je oče kar kmalu vživel v delo z žago in drugim tesarskim orodjem, težava pa je bila samotnost njegovega stanovanja. Vselej ko je ob delavnikih prihajal z dela, ob nedeljah pa iz cerkve ali od kake slovenske prireditve, je boleče občutil praznino svoje sobe. Zavedal se je, da pogreša ženo in otroke – bolj kot domače hribe in gozdove, zavedal, da je njegova družina dvanajst tisoč kilometrov daleč in da pravzaprav ni možnosti, da bi dobili dovoljenje za odhod za njim. Od bratov Malovrh (Pavla in Alberta) je zvedel, da ženin brat Jakob ilegalno hodi čez mejo, in se pismeno povezal z njim. Domenili so se, kaj je treba narediti, da bi mi prišli k očetu; denar za ladjo bi vsekakor bil očetova skrb. Pisalo se je leto 1951, ko mi je neka sorodnica pred cerkvijo neopazno stisnila v žep pisemce in naročila, naj popoldne grem s kolesom po določeni cesti, kjer bom srečal strica Jakoba. Pisemce je bilo od očeta, toda ni prišlo s pošto, ampak ga je nekdo osebno prinesel. Naj pridemo v Italijo, tam pa nas bo čakal denar za ladjo in potem se bomo srečali v Argentini. Ko sem prišel domov, je pri mami že bila sovaščanka, ki je od svojega moža dobila podobno pismo kot jaz. Bili sta soglasni, da je predlagani načrt preveč tvegan, da ne more uspeti, pač pa bodo zaradi nesmiselnega poizkusa starši zaprti, domačije zaplenjene, otroci pa brez staršev in doma. Njunemu mnenju sem se pridružil in tisto nedeljsko popoldne nisem šel nikamor, stric pa je seveda v gozdu zaman čakal, da bom prišel mimo.
Izkazalo se je, da je bila oseba, ki je prinesla tisto pošto iz Gorice, dvojni agent. Ko me je precej kasneje udbovec v zvezi s tem zasliševal, sem hitro sprevidel, da vse ve, in očetovega pisma nisem tajil, pač pa dokazoval, da nikoli nismo imeli namena ilegalno prečkati mejo. Ker sem od jeseni 1951 spet bil redni dijak klasične gimnazije, sem stanoval v Ljubljani. Ko sem zjutraj šel na gimnazijo, me je neko jutro na vogalu blizu gostilne Lovec čakal znanec iz pisarne na Rimski cesti in ukazal, da grem z njim. V pisarni naju je že čakal starejši tovariš, ki se je predstavil kot Roman. Zahtevali so, da napišem pismo stricu Jakobu in predlagam, da se določenega dne srečava v Gorici. Seveda nisem vedel, da je tako pismo pred časom že pisala Jakobova žena in da so jo potem peljali v Gorico. Do ugrabitve ni prišlo, saj je stric slutil, da žena piše po naročilu, pa tudi ona mu je od daleč dala znak, naj se ne približuje. Njo so potem zaprli. Jaz sem po posvetu z uglednim odvetnikom odklonil, da bi pisal, kot so zahtevali. Grozili so mi z vsem mogočim, vendar se ni zgodilo nič. Dober mesec pred maturo leta 1955 me je ravnatelj gimnazije klical v pisarno in se zanimal za moje sorodnike in druge domače zadeve. Na kratko sem mu nekatere stvari povedal in potem me je nekaj časa motril skozi svoja debela očala ter rekel: »Pojdite v razred in pripravljajte se naprej. Skušali bomo urediti.«
Potem ni bilo nobenega vprašanja več in maturo sem naredil s prav dobrim, nato pa šel na odsluženje 18-mesečnega vojaškega roka.
Leta 1956 so končno začeli izdajati dovoljenja, da so družine, ki so bile od leta 1945 ločene od očetov, lahko odšle za njimi. Tedaj je odšla v Argentino žena našega strica Jožeta Žaklja s tremi sinovi; oče Jože je že leta 1948 prišel v Buenos Aires iz begunskega taborišča v Italiji. Naša mama se nikakor ni mogla odločiti za odhod v Argentino. Do sedaj je bila skupaj z vsemi otroki, če bi šla od doma, pa bi jih šlo z njo samo nekaj. Kaj naj naredi z domačijo, ki je bila kot ohišnica prepisana nanjo in mladoletne otroke, preostali del nekdanjega posestva pa je itak bil podržavljen. Oče je prihajal v leta, zaradi neurejene prehrane se mu je krhalo zdravje in želja po združitvi z družino je bila tako močna, da se je odločil za vrnitev. Ta odločitev je bila posebno težka, ker ni bilo pravega jamstva, da se mu ne bo nič zgodilo. Ko smo pri domačinih in na raznih uradih spraševali glede njegove vrnitve, smo večinoma dobili odgovor: »Seveda naj pride. Če nima krvavih rok, se mu ne bo nič zgodilo.«
V začetku leta 1963 je oče po osemnajstih letih begunstva prišel domov. Hkrati z njim sta se iz Argentine vrnila še dva Šentjoščana: Janez Oblak, Bržnik, in Marija Jesenovec. Iz Buenos Airesa do Kopra so se pripeljali s slovensko ladjo Bovec. Iz Kopra je oče lahko šel naravnost domov, čez nekaj dni pa se je moral javiti na posebnem uradu v Kotnikovi ulici v Ljubljani. Po zaslišanju je bil nenavadno potrt, vendar ni hotel nič povedati, kako je bilo. Priznam, da sem bil tudi sam v zadregi, ker se mu nisem znal približati, čeprav sem večinoma jaz odgovarjal na njegova razmeroma pogosta pisma in je mama le včasih pripisala kak stavek. Mislim, da je bila takoj po vrnitvi tudi med njima nekakšna zadrega. Oba sta vsak po svoje veliko pretrpela in dolgotrajno trpljenje ju je spremenilo, toda ta sprememba ni združevala, ampak ločevala. V vsakodnevnih razmišljanjih o domu je ostala očetova predstava v glavnem taka, kot se mu je vtisnila ob odhodu v tujino. Sedaj je sicer na lastne oči videl spremembe, toda jih nekako ni mogel razumeti. Ob njegovem odhodu je bil najmlajši – Andrej, rojen dobri dve leti po tragični smrti bratca z enakim imenom, še dojenček, sedaj pa je stal pred njim 18-leten fant s prodornim pogledom. Hčerka, ki je bila tedaj komaj triletno dekletce in ji je včasih rekel »kodrček zlati«, je bila sedaj skoraj zrelo dekle in je bil v zadregi, kako naj jo nagovori.
Že itak nekoliko napeto vzdušje med nami je zaostrilo še pismo, ki ga je očetu prinesel poštar. Z na videz okorno pisavo in na papirju, iztrganem iz šolskega zvezka, je neznani dobrotnik očeta opozarjal na mamino obnašanje v času njegove odsotnosti od doma. Pismo nam je oče pokazal samo od daleč in ga takoj uničil. Nobenega dokaza ni, kdo bi utegnil biti pisec, nedvomno pa je bila za njim organizacija, ki ji je bilo dovoljeno vse. Oče je bil tako brez sodišča in uradnih formalnosti obsojen na dosmrtno trpljenje, hujše od zapora. Z nikomer ni o tem govoril, vendar ga je spremljalo do konca življenja. Umrl je leta 1975 in je pokopan v Šentjoštu.
Na začetku leta 1946 je bilo zaplenjeno premoženje »pobeglega«; na pol dograjena hiša in del obdelovalne zemlje je bila pri tem izvzeta in prepisana na »ženo pobeglega in nedoletne otroke«, vse drugo, predvsem gozd, pa je bilo preneseno v last SFRJ. Po očetovi vrnitvi ni bilo glede tega nobene spremembe. Znani so primeri, ko so se lastniki vrnili s Koroškega le nekaj mesecev po zaplembi, pa jim do osamosvojitve oziroma spremembe sistema ni bilo nič vrnjeno. Zahtevo za denacionalizacijo je vložil brat Pavel, ki je bil določen, da prevzame kmetijo. Najprej je bilo treba rešiti vprašanje očetovega državljanstva. Bil je rojen v Šentjoštu, nanj je bilo leta 1930 prepisano posestvo, tu je bil skoraj deset let župan in imel sedem otrok, od 1945 do 1963 je bil odsoten, nato pa spet živel doma in bil tu pokopan. Vsega tega ni bilo težko dokazati in brez sodbe odvzeto državljanstvo je bilo očetu vrnjeno ter tudi denacionalizacija priznana. Ker smo se vsi drugi odrekli svojim deležem, je kmetija končno zapisana v obsegu kot pred letom 1946.
Ali je prav, da v času nevarne epidemije obujamo takšne spomine? Ali ni morda to neposlušnost pozivom k enotnosti, ker bomo le tako premagali virus, ki nas ogroža. Seveda nam je enotnost nujno potrebna, toda bilo bi hudo narobe, če bi zaradi tega zatajili tisoče naših krivično pobitih. Epidemija ne more v ničemer spremeniti naše polpretekle zgodovine, lahko pa spremeni nas! Ostanimo zvesti resnici in priporočajmo se našim mučencem!
[Stran 27]