Samuel Huntington je pred skoraj tridesetimi leti napovedal trk civilizacij, ki naj bi bil v bistvu trk ali spopad pogledov na svet in človeka, spopad svetovnih nazorov. Mišljeni so bili nazori, ki so se rojevali in zoreli skozi tisočletja. Danes pa imamo opraviti z nazori, ki so se pojavili zadnja stoletja ali so bili zadnja desetletja načrtno konstruirani. Dobili smo nazore pohabljene, izmaličene oziroma lažne podobe sveta različnih odtenkov.
Lekcija slovenske tragedije
Eden najbolj znanih spominov Angele Vode z začetka druge svetovne vojne se glasi:
»Ko sta Črtomir Nagode in Aleš Bebler razpravljala o organizaciji in nalogah odporniškega gibanja, to je Osvobodilne fronte, je Bebler … pojasnil stališče OF (komunistov) do vprašanja bele garde: ‘Bela garda mora biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami’« (Skriti spomin, str. 70).
V glavah slovenskih revolucionarjev je že takrat zorela zamisel, kakšno podobo slovenskega naroda je treba ustvariti, da bo revolucija uspela. Če jim uspe ustvariti podobo, da so pričakovani nasprotniki komunistične revolucije izdajalci in kolaboranti, potem ne bo težko izvesti genocida nad velikim delom naroda. Začelo se je torej s snovanjem apokaliptične laži, ki se je spreminjala v izmaličeno podobo resničnosti.
Vemo, kako se je to obdobje končalo oziroma se sploh ni končalo. Po petinsedemdesetih letih imamo še vedno pol naroda izdajalcev in kolaborantov in vrsto spomenikov herojem, največjim zločincem v zgodovini slovenskega naroda.
Skrb za oblikovanje in ohranjanje izmaličene podobe slovenske zgodovine in stvarnosti je bila temeljita in surova. Državno šolstvo in kultura sta v veliki meri skrbela za pravljice in češčenje herojev ter sovraštvo do izdajalcev in klerofašistov. Omenjati resnico je bilo prepovedano. Ta ideološki totalitarizem je bil tako surov, da pacientom, nekdanjim likvidatorjem, celo državno psihiatrično zdravljenje ni dovoljevalo soočenja z moralno resnico, brez česar pa ni ozdravljenja. Moralno obremenjeni neposredni izvajalci genocida so zato kar po vrsti končevali v agoniji, tudi v grozljivih oblikah samomora. Vztrajno vsiljevanje izmaličene podobe sveta se nikoli ne more dobro končati, ne za posameznika ne za narod.
Tudi sedanja jugonostalgija je posledica izmaličene podobe komunizma in življenja v njem. Spomini na mlada leta so sicer večinoma lepi in prijetni, saj človek težke trenutke običajno rad pozabi. A če uradni vzgojni program kar naprej ponavlja lažno podobo preteklosti, upajoč, da bo s tem prikazal komunizem, socializem in napredno levičarstvo v privlačnejši luči, mladega človeka trga iz resničnosti in pohablja njegov potencial za soočanje z izzivi resničnosti.
Lekcija zahodne civilizacije
Mlad ameriški pravnik in pisatelj Ben Shapiro, ki je pred dvema letoma zaslovel z newyorško uspešnico Na pravi strani zgodovine (slovenski prevod Družina 2020), svoje razmišljanje o rojstvu in grozečem zatonu zahodne civilizacije takole začenja:
»Verjamemo, da je svoboda zgrajena na dvojnem konceptu, da je Bog vsakega človeka ustvaril po svoji podobi in da smo ljudje sposobni proučevati in raziskovati Božji svet. Prvi od teh dveh konceptov se je rodil v Jeruzalemu, drugi v Atenah. … Zahodna civilizacija je potrebovala tri tisoč let, da je prišla do sem – če ne bomo podprli svojih temeljev, jo lahko izgubimo v eni generaciji. … Smo v procesu opuščanja judovsko-krščanskih vrednot in grškega naravnega prava v prid moralnemu subjektivizmu in vladavini strasti« (str. 20).
Grška vera v moč razuma je že takrat prihajala navzkriž z religioznimi gibanji, tudi z judovstvom. S krščanstvom pa se je začel proces dialoga, usklajevanja in dopolnjevanja celostnega pogleda na svet. Spori med zavestno razumskim in podzavestno religioznim (umetniškim, duhovno čutnim) zaznavanjem realnosti so bili še dolgo prisotni. A ob prelomu prvega tisočletja se je prav v samostanskih skupnostih začel razcvet znanstvenega raziskovanja in sklepanja. Eden največjih takratnih teologov Tomaž Akvinski je v trinajstem stoletju postavil celo trditev, da med znanstvenim in teološkim pogledom na resničnost ne more biti nasprotja. Če je, potem je v procesu spoznavanja nekaj narobe. Ali na strani znanstvenega ali na strani teološkega pogleda. Trdil je, da nam Bog celo nalaga, naj z razumom odkrivamo naravno pravo in zakone, ki jih je zasnoval sam Bog.
Brez grško-krščanskih temeljev ne bi bilo znanstvenega zaupanja v razum, kakršnega sta končno porodila renesansa in razsvetljenstvo. Kopernik, Galilej, Kepler, Newton in drugi so bili globoko verni kristjani, čeprav so nekateri od njih imeli težave s cerkveno hierarhijo.
Sledila so 16., 17., in 18. stoletje s pravico do politične svobode in vladavino pravičnosti ter s pravico do upora. Misleci, ki so prihajali (Hume, Hobbes, Spinoza, Voltaire, Rousseau, Kant idr.), pa so vse bolj zanemarjali religiozno razsežnost človeka in s tem religiozno korekturo svetovnega nazora. In tako nam je 19. stoletje z Nietzschejem, Marxom, Engelsom in podobnimi misleci prineslo lažno podobo sveta, ki nima nobenih moralnih sider, ampak lahko človek z njo počne, kar si izmisli njegova bolna in pristranska domišljija. Najbolj prepričljivo je Darwin podal sliko sveta, ki ne potrebuje Boga. Posamezna opozorila, posamezni glasovi vpijočih v puščavi so bili brez moči. Dostojevski je na primer jasno izražal veliko zaskrbljenost nad človeštvom, ki ga ne zavezuje moralna dolžnost.
Dvajseto stoletje pa nam je končno postreglo s skrajno izmaličeno podobo človeka in sveta, od rasizma in nacizma do komunističnih blodenj o novem človeku in novi družbi. Da, res smo dobili nove ljudi in novo družbo, kakršne svet še ni videl. Od nacističnih taborišč in sovjetskih gulagov do nemških krematorijev in kočevskih brezen.
Sedaj pa smo že v 21. stoletju, v katerem se je lažni podobi sveta pridružila še bestialna svoboda rušenja vsega, kar bi še lahko spominjalo na spoštovanje moralnih načel in resnice (oz. zdrave pameti). Celo glede človeškega življenja od spočetja dalje rišejo podobo, ki je skregana z osnovnimi biomedicinskimi dejstvi. Opljuvati in izbrisati hočejo celo človekovo spolno, družinsko, kulturno, jezikovno in narodnostno identiteto. V njihovi pohabljeni oziroma lažni podobi sveta je človek samo še animal brez izvora in cilja, brez namena in smotra. Pač eden od tistih, ki so slučajno ušli sesalni cevi splavitelja. Je samo še anonimen potrošnik v globaliziranem svetu.
Diktatura lažne podobe sveta
V raznih časih in na razne načine se je in se še vedno uveljavlja ta diktatura. En sam sprehod skozi znano knjigo Milovana Đilasa Novi razred (1957, 1985, 2014) nam razkrije logiko delovanja komunizma, ki je živa uresničitev te lažne podobe sveta. Če v njegovi knjigi besede »komunizem« in »komunisti« zamenjate z »levičarstvo« in »levičarji«, pa dobite opis sedanjega naprednega gibanja v Sloveniji, Evropi, Ameriki in še kje.
Takole je pred več kot šestdesetimi leti pisal Milovan Đilas:
»Marx nikoli ni razmišljal, da bi postavil vseobsegajoč filozofski ali ideološki sistem. … Sčasoma so začeli Marxovi nasledniki predstavljati njegove nauke kot dokončni in vseobsegajoči koncept sveta … Znanost se je postopoma uklonila propagandi in posledično se je propaganda čedalje bolj predstavljala kot znanost« (Novi razred, 2014, str. 9).
»Leta 1920 je Bertrand Russell, britanski filozof, ki je pozdravil oktobrsko revolucijo, pravilno zaznal bistvo leninističnega oziroma komunističnega dogmatizma: ‘Boljševizem ni samo politična doktrina, je tudi religija z zgrajeno dogmo in navdahnjena s svetimi knjigami. Kadar želi Lenin dokazati neko trditev, to, če je le mogoče, naredi z navajanjem besedil Marxa in Engelsa. Pravi komunist … je človek, ki sprejema določeno število dogmatskih prepričanj’« (153n).
»Demagogija in napačno prikazovanje razmer sta neizogibni značilnosti komunističnih voditeljev« (42).
»Novi razred nagonsko čuti, da so nacionalne dobrine dejansko njegova last, izrazi ‘socialistična’, ‘družbena’, ‘državna’ last so samo pravna fikcija« (82).
»Sodobni komunizem … je neozdravljivo okužen z lažmi. Njegove polresnice so pretirane in izmaličene do perverznosti« (156).
»Zgodovina, zlasti zgodovina tega – komunističnega – obdobja ne obstaja. Zamolčevanje in ponarejanje nista samo dovoljena, ampak sta splošen pojav. Tudi duhovna dediščina ljudstva je zaplenjena. Monopolisti delujejo, kot da se je vsa zgodovina zgodila samo zato, da je omogočila njihov prihod na svet. Preteklost in vse, kar se je v njej zgodilo, merijo po svoji podobi, z enim vatlom, ter delijo ljudi na ‘napredne’ in ‘nazadnjaške’« (164n).
»Prevlada ideološke diskriminacije na prvi pogled navaja k sklepu, da je nastala nova verska sekta, ki se togo drži svojih – ateističnih in materialističnih – zapovedi in jih s silo vsiljuje tudi drugim. Komunisti se res vedejo kot verska sekta … Ideološka diskriminacija je pogoj za obstoj komunističnega sistema« (175).
»Tiranija nad razumom je najpopolnejša in najbolj surova oblika nasilja, z njo se začno in končajo vse druge vrste tiranije. … Človek se lahko marsičemu odreče. Misliti pa mora in mora izražati svoje misli. Ničesar bolj bolnega ni, kot prisilni molk, in ni hujšega nasilja, kot je siliti ljudi, da ne mislijo, kakor mislijo, siliti jih, da izražajo misli, ki niso njihove. … Omejevanje svobode misli ni samo napad na določene politične in družbene skupine, ampak napad na človeško bitje kot tako« (176).
»Če so bile prej čast, iskrenost, požrtvovalnost in ljubezen do resnice nekaj samoumevnega – pogoj, da lahko posameznik ostane v gibanju in da gibanje samo obstane –, zdaj zavestna laž, klečeplaštvo, obrekovanje, podtikanje, provokacije, postopno postajajo neizogibni spremljevalci mračne, brezobzirne in vseobsežne moči novega razreda in celo odnosov med njegovimi pripadniki« (188).
»Ker komunizem kot ideja zamira, ne more pa se odkrito utrditi kot lastništvo, se mora oklepati oblasti kot glavnega sredstva za nadzor nad ljudmi« (203).
»Sodobni komunizem je tista vrsta totalitarizma, ki združuje tri osnovne dejavnike nadzorovanja ljudi. Prvi je oblast, drugi je lastnina in tretji ideologija« (200).
Skratka
Kot nekoč komunizem se danes kulturni marksizem oziroma levičarstvo obnaša kot religija, če omenimo le vero v multikulturalizem in v svobodno izbiro spola, v Sloveniji pa še protijanšizem. Kot nekoč se tudi danes zganja »tiranija nad razumom« in omejuje svoboda govora z vsiljevanjem politične korektnosti ali celo z blokado digitalnih komunikacij. Kot nekoč se tudi danes zganja pogrom proti tistim, ki ne klečeplazijo pred agendo LGBT in radikalnega feminizma. Kot nekoč tudi danes laž, obrekovanje, podtikanje in provokacije postajajo neizogibni spremljevalci levičarskega razreda. Kot nekoč je tudi danes ideološka diskriminacija pogoj za obstoj levičarstva, saj že vprašanje abortusa omogoča identifikacijo notranjih sovražnikov, ki si drznejo spoštovati človeško življenje, še preden je rojeno. Kot nekoč se tudi danes neverjetno lahkotno uporabljajo psovke, kot so nazadnjaki – no, v Sloveniji pa še izdajalci, kolaboranti, po novem pa še fašisti in klerofašisti. Kot nekoč tudi danes levičarska agenda potrebuje za svoj vpliv in nadzorovanje ljudi tri dejavnike: politično oblast, lastništvo medijev in izobraževalno-kulturne vzvode vsiljevanja svoje (virtualne) ideologije.
Ves komunistični primitivizem je še vedno prisoten, le da si je nadel novo nalepko.
Kulturni marksizem – zadnja utopija
Že kmalu po oktobrski revoluciji so evropski marksisti ugotovili, da revolucionarni model spreminjanja družbe ne deluje. Podoba srečne komunistične družbe se je namreč spremenila v živo nasprotje tega. Začutili so, da so Evropejci po naravi tradicionalisti in tesno povezani s svojim civilizacijskim okoljem. Niso pripravljeni kar tako spremeniti svojega načina življenja. Zato je italijanski marksist Antonio Gramsci predlagal, da bi ljudem najprej uničili zavest o narodni pripadnosti, razgradili navezanost na materni jezik, družino in celo spremenili spolne navade. Ko bi se ljudje oddaljili od tradicionalne evropske kulture, bi jih brez težav po svoje prevzgojili.
Zagon te lažne podobe sveta je Borut Korun takole na kratko zapisal:
»Neomarksizem, nova na videz znanstveno utemeljena resnica, v resnici pa utopistična politična ideologija, se je razširila po Zahodni Evropi, ZDA, Kanadi … Posamezni sklopi njegovega uničevanja evropske civilizacije so: antiavtoritarizem, feminizem, multikulturnost, uveljavljanje spolno deviantnih osebkov, teorija spolov, nasprotovanje racionalnosti, obsojanje civilizacije »belega človeka«, uničevanje družine, permisivna vzgoja, nasprotovanje obstoju narodov, zavzemanje za rasno pomešano Evropo, spreminjanje zgodovinskega spomina, potvarjanje evropske preteklosti, idealiziranje islamske civilizacije … Njegova bistvena značilnost je, da je skrajno destruktiven, njegovo orožje, ki ga dela fašistoidnega, pa je koncept t. i. politične korektnosti« (Borut Korun, Utopija in resničnost. Ob zatonu evropske civilizacije; Ljubljana 2018, str. 199n).
Komunizem je sicer že od vsega začetka, že z Marxom in Engelsom hotel hitro in radikalno uničiti človekovo navezanost na vero, družino in lastnino, pa ni šlo. Potem je hotel to na silo, a je povzročil le neskončno težo trpljenja in krivic. Te navezanosti so namreč identitetne narave, tako kot vse druge, na katere cilja kulturni marksizem, ki ga lahko imenujemo tudi neomarksizem ali sodobno levičarstvo. Uničevati to identitetno jedro pa pomeni, uničevati človeka kot človeka.
Kaj je človek, če nima svoje misli, svojega nazora? Kaj, če nima nobenih vezi z drugimi ljudmi ali celo ne s svojo družino? Kaj, če nima nobenega odnosa in nobenih vprašanj do duhovne razsežnosti in smisla življenja? Kaj je človek, če ne ve ali noče vedeti, kakšnega spola je, od kod njegovi predniki itn. Človek brez identitete je notranje prazen. Je kot list, ki ga veter nosi po dvorišču.
Brez ljudi z identiteto pa ni družbenih stebrov. Ni naroda, ker nima identitete. Takega naroda ni težko podrediti globalnemu potrošniškemu projektu niti mu ni težko vstaviti programa nenaravne, lažne, zasužnjujoče ideologije. Tudi ga ni težko preplaviti z migracijami tujih kultur. Virtualna ideologija kulturnega marksizma je bolj škodljiva za ljudi, za narod, državo in za celotno zahodno civilizacijo, kot bi si lahko mislili v najbolj temnih sanjah.
Kulturni marksizem pravzaprav le naivni, lahkoverni populaciji pomeni utopijo. Z vidika avtorjev in agitatorjev pa gre za dobro premišljen in načrtovan svet laži, za celostno oblikovano lažno podobo sveta.
Spopad med resnico in lažjo
V bistvu gre vedno znova za spopad med resnico in lažjo. Včasih med polresnico in pollažjo. Med različnimi pogledi na človeka in svet imamo lahko polemiko brez velikih posledic, vse pogosteje pa imamo tudi resne strateške spopade, kjer gre za pomembna bivanjska in narodnostna vprašanja. Svetovni nazori lahko temeljijo na resničnih dejstvih, na polresnicah, na zmotah ali pa celo premišljeno na izbranih lažeh. Vedno pa nazorska podoba sveta, predvsem če je vsaj na videz logično in celostno zgrajena, pomeni močno utemeljitev, spodbudo in usmeritev človekovega delovanja.
Človek resnico ne samo odkriva, ampak tudi po svoje odkriva. Na spoznanje bolj ali manj vplivajo tudi njegove dotedanje izkušnje in pričakovanja. Zadnjo besedo pa ima njegov nagon, da bi iz bogate mavrice svojih parcialnih spoznanj izoblikoval celostni pogled na svet, pri čemer marsikatero spoznavno luknjo zapolni s sklepanjem ali kar z domišljijo.
Zato je jasno, da človek na področju fizikalnih zakonov in materialno izkustvenega sveta lahko in zvesto priznava resnico. Na področju duševnih dejstev pa že lahko vidimo veliko potvarjanj in polresnic. Na področju duhovne stvarnosti, kjer koreninijo tudi svetovni nazori, pa srečujemo radikalna nasprotja: od absolutne potrditve do absolutnega zanikanja duhovne stvarnosti.
Vendar ta lahkotnost svobodnega oblikovanja nazorskega prepričanja ne pomeni tudi lahkotnosti posledic človekove nazorske usmeritve. Kdor zanemarja, ponižuje ali celo zanikuje resnico duhovnega področja, kmalu zanemarja, ponižuje in zanikuje resnico celo na materialnem področju in tako postane nespoštljiv do resnice kot resnice. »Ko družba zavrže resnico, se vse – tudi svoboda, bratstvo in enakost – sprevržejo v svoje nasprotje,« je rekel Đilas!
Kdor sprejme in ponotranji laž, se notranje spremeni in zapre v svet laži. Dialog postane nemogoč. Nosilci laži so nedovzetni za logične dokaze resnice. Zaradi pomanjkanja argumentov se skušajo spopadati z resnico le s posmehom, fašistoidnimi žaljivkami in z norčevanjem iz zdrave kmečke pameti.
Med resnico in lažjo je večni spopad. In v tem spopadu človek in družba resnično trpita, a tudi zorita, saj se ob tem tudi spoznanja resnice čistijo in utrjujejo z vedno novimi premisleki in utemeljitvami. Lahko smo in moramo biti tolerantni do drugih, ki drugače razmišljajo, a bila bi velika napaka, če bi zaradi ljubega miru utihnili in zamolčali resnico.
Že na področju pozitivne znanosti vsako novo spoznanje šele s premisleki, skepso, novimi dokazi in preizkusi dobi končno veljavo in verodostojnost. Toliko bolj to velja za spoznanja in doktrine na družboslovnih področjih. Stalno je treba biti odprt za nove pristope, nova spoznanja in nove dokaze. Resnica je pogosto preveč kompleksna in pregloboka, da bi jo lahko doumeli z enim zamahom. Če podležemo občutku vsevednosti, smo na poti velike samoprevare.
Ena zadnjih takih velikih prevar je na primer teorija o svobodni izbiri spola. Zagovorniki te teorije ostajajo trdovratno slepi za vsa novejša biomedicinska spoznanja o nastajanju človeka in biološkem razvoju njegove spolne identitete. Niso sposobni dopolnjevati svojega znanja in odločno odklanjajo vsako korekcijo svojega stališča.
Laž je po svoji naravi stalno ogrožena. Ogroža jo resnica, ki je ni mogoče izničiti. Avtorji lažne podobe sveta morajo zato biti vedno na preži in zatirati resnico ter preganjati tiste, ki jo poznajo in izpovedujejo. Prav ta spopad med resnico in lažjo je zaznamoval ne le povojno Jugoslavijo, ampak tudi trideset let tranzicijske Slovenije in na svoj način tudi zadnje leto desnosredinske vlade.
Tudi v globalnem svetu zahodne civilizacije poteka vse ostrejši spopad med resnico in lažjo. Tudi ves zahodni virtualni svet se boji resnice, zato jo preganja z vsemi sredstvi. Ne vidimo sicer sežiganja zagovornikov resnice na grmadah, sežigajo pa njihove spletne objave. Pod pritiskom agresivnega levičarstva so spletni velikani začeli sistematično izvajati cenzuro javnega mnenja. Vse pogosteje si drznejo samovoljno brisati sporočila, ki z odkrivanjem dragocenih utrinkov resnice ogrožajo virtualni svet, svet laži. Med višegrajskimi državami, ki so izkusile komunistično diktaturo vsiljevanja izmaličene podobe družbene resničnosti, pa se že javljata streznitev in odpor.
Poljska pripravlja zakon za zaščito svobode govora na spletu. Samovoljno brisanje sporočil na Twitterju in Facebooku, ki niso v nasprotju s poljsko zakonodajo, bo prepovedano. Vsako tako izbrisano in prijavljeno vsebino bo moral spletni mogotec obnoviti v 24 urah, če ne bo sledila kazen do 11 milijonov evrov. Pričakovati je, da bo evropsko levičarstvo zagnalo vik in krik in v zaščito vladavine prava zahtevalo, da Poljska umakne tak zakon. A prebudile se bodo tudi druge, ne samo države Višegrajske skupine, in pravica do svobode govora, pravica do resnice bo vse bolj množično stopala v ospredje. Mračna ideologija laži in izmaličenih svetov izgublja moč.
Spoštovanje resnice
Resnica je ena sama, kot je tudi zgodovina ena sama. A je tako bogata in vsestranska, da kjer koli vstopiš, se ti začne razgrinjati celotno vesolje. Če si le dovolj iskren in pogumen, da si sposoben sprejeti drugačne odtenke, kot jih oznanjajo samooklicani preroki. In tudi posamezen del resnice (ali zgodovine) razumeš šele potem, ko razumeš ali vsaj zaslutiš celotno vesolje.
Spoznati in priznati resnico pomeni človeku notranjo obogatitev in osvoboditev. Nihče ni s tako občutljivim peresom opisal tega kot Ivan Cankar:
»Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori« (Dana. Volja in moč).
»Oj siromak, kako si spoznaval življenje? Poglej se v ogledalo, da povesiš oči! Zatajil si lepoto in resnico v svojem srcu, zato ker si bil preslab in prebojazljiv, da bi po strmem potu dosegel to lepoto in resnico!« (Poslednji dnevi Štefana Poljanca)
»Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni …« (Bela krizantema).
»Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. … vsaka beseda iz sramu zatajena, bi te vekomaj žgala na srcu; in ti, romar, poznaš to bolečino!« (Iz dna. Podobe iz sanj)
No, že v Cankarjevem času smo bili prežeti z lažjo in pogreznjeni v svet laži, saj je on sam zapisal: »Kdor dandanes javno laže – laže za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, ga smešijo in preganjajo ter naposled uničijo – za narodov blagor.«
V človeški zgodovini je že od nekdaj prisotno spoznanje, da so ljudje, ki imajo sposobnost in pogum govoriti resnico, velikega pomena in blagoslov za narod. In da so ljudje, lažni preroki, ki širijo svet laži, narodu v pogubo. V Peti Mojzesovi knjigi, skoraj tri tisoč let stari, beremo:
»Tedaj mi je Gospod rekel: ‘Prav je, kar so rekli. Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal. Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor. Toda preroka, ki bi se drznil v mojem imenu govoriti besedo, katere mu nisem ukazal govoriti, ali ki bi govoril v imenu drugih bogov, ta prerok bi moral umreti’« (5 Mz 18,17–20).
[Stran 20]