»And we thought Tito was a good guy!« je pripomnil z glasom, ki ni izgubil svoje običajne rahlo ironične melodije: njegova komaj zaznavna modulacija je kazala, da gre bolj za registracijo kot za začudenje. Kaj pa je registriral eminenten poljski arheolog tistega večera v sproščenem, po njegovi zaslugi intelektualno iskrivem pogovoru po nekem varšavskem simpoziju? Nekaj uvodnih poglavij iz zgodbe o jugoslovanskem in slovenskem socializmu; bolje rečeno: nekaj okruškov iz njih, kot mu jih je nanizal neki slovenski kolega. Glede besed o tem, kako so se v vojnem in tikpovojnem času postavljali temelji te ljudske demokracije, je zastavil nekaj faktografskih vprašanj ‒ in ko se je krog tega prikazovanja sklenil ali bolje, ko je namignil, da mu je dovolj, da razume, je na svoj fini, angleško ironični način priznal zmoto (pri tem je zbujal težko opisljiv občutek: zdelo se je, da tak slog zavestno goji, a je obenem vseeno deloval kot spontan, pristen izraz njegove osebnosti). Skratka, čutiti ni bilo nobenega posebnega vznemirjenja ob omembah Kočevskega Roga, Teharij, Hude Jame, ob orisu tedanjih slovenskih dogodkov, njihovi kronologiji in razsežnostih; ob tem, ko je kolega navajal Đilasovo rekapitulacijo dosežkov revolucionarnega projekta v Jugoslaviji (številke žrtev komunistične politike: pobitih, zaprtih, pregnanih); še manj pa ob jasnih znamenjih vrednotne kontinuitete tistega režima, njegovi simbolni moči, ki jo vzdržuje zavest časa, ta zmes pozabe in strahu, nelagodja in komodnosti, navezanosti na moralne vzorce, ki je močnejša od želje po spoznanju. »In zato je dediščina tega režima živa,« je povzel kolega.
»Well, it’ s interesting, it’ s your history …,« je poljski učenjak z nezmanjšane distance pokomentiral svoja nova spoznanja. Sijajna egiptološka kariera, ki jo je napravil v časih komunističnega režima, in zelo poudarjene besede o tem, da katolištvo na Poljskem pogosto ni izraz pristne vere, so sicer dajale slutiti, da se ne pogovarjava z radikalnim disidentom, a profesor nedvomno ni imel nobenih simpatij do totalitarnih režimov; več kot očitno sta se mu kolektivistična miselnost in glajhšaltunga upirali, preprosto nista bili kompatibilni z njegovo pojavo. Odmik, s katerega je motril zgodovino sine ira et studio, pa je bil tolikšen, da ga nova spoznanja niso mogla premagati; ta distanca je ovijala moralno podobo resničnosti v njegovih predstavah kot nepremočljiva folija in jo zanesljivo ščitila pred razkrojevalnimi učinki novih dejstev, ki jih ni niti mogel niti hotel zanikati. Bila so zanimiva, kot je pravemu zgodovinarskemu pedantu zanimivo, če, denimo, izve, da maršal na tistem in tistem srečanju ni nosil modre, temveč temno sivo uniformo. »Vesel bom, če mi boste kdaj pisali,« je zaključil sicer res zelo kultiviran, zanimiv in ‒ brez ironičnih podtonov povedano ‒ tudi prijetno sproščen pogovor. »From time to time,« je še dodal: ne prepogosto. Zvenelo je simpatično in iskreno in ne, kakor da bi hotel reči: v vseh stvareh je treba imeti mero, tudi pri resnici.
*
Punčka je bila kot iz kakšne reklame: v roza oblekici, s plavimi kodri, z ljubko radovednostjo v glasu in kretnjah je milo kraljevala omizju. Ne vem, če je že imela tri leta, a kadar se je obrnila k mami, se je zdelo, da jo bolj prosi za pozornost, kot pa jo zahteva. V tem napol igrivem prizadevanju za odraslost je bila še prav posebna prikupnost; seveda pa ji za pozornost ni bilo treba prositi: mama, visoka mlada gospa, ji jo je ves čas izkazovala, a z nekakšno naravno decentnostjo, tako da je bilo za mizico, kjer smo sedeli, ves čas čutiti njuno polno navzočnost, obenem pa je pogovor o odraslih zadevah potekal tako, da ga ni nič prekinjalo. Sedeli pa smo na letnem vrtu ob Ljubljanici, kamor sicer skoraj nikoli ne zaidem; bil je julij, visoko poletje, in v tej družbi je bilo prijetno, kakor si sploh nisem predstavljal, da je še lahko v tem koncu mesta z ugrabljeno dušo. No, pogovarjala sva se v glavnem jaz in mož te visoke mlade gospe, oče male kodraste infantinje. Z Nizozemske jih je v Slovenijo pripeljala junakinja njegovega zgodovinskega romana v nastajanju: zamislil si je namreč (ne vem več, zakaj natanko), da bo izvirala iz Maribora, in pisateljska pedantnost mu je narekovala raziskovalno potovanje v tiste kraje, da bi si lahko ustvaril čim bolj avtentično predstavo o tamkajšnjem življenju v prvi polovici prejšnjega stoletja. Ko pa so bili že v Sloveniji, so to seveda izkoristili še za skok v prestolnico. In po spletu okoliščin, na prošnjo skupnih znancev, sem se znašel z njimi na sladoledu, da jim povem to in ono o mestu in Sloveniji, da morda z gospodom rečeva tudi kakšno o literaturi. A o tem zadnjem nisva veliko govorila; prednost so imele teme njegovega raziskovalnega projekta. Bolje rečeno: naj bi jo imele, pa se je na neki točki raziskovalna vnema nekako ohladila. V Mariboru, je rekel, se mu je zgodilo nekaj nenavadnega. V nekem muzeju (nisem ga vprašal, katerem) se je zapletel v pogovor o mariborski zgodovini s kustodinjo; ko se je pogovor bližal drugi svetovni vojni, je ta začela mencati, potem pa mu je rekla, da o tem ne more govoriti v stavbi muzeja. Pa sta šla ven, na ulico in tam mu je celo uro razlagala o tem, kaj vse se je godilo. »Res? In kaj vam je povedala?«
»Da je veliko težkih stvari, o katerih pa se ne govori.«
»In zakaj vam tega ni mogla povedati v muzeju? Ali ni ravno muzej kraj spomina, kraj resničnega spomina?«
»Rekla je pač, da so to hude stvari in da o tem ni najbolje govoriti javno. No pač, da se je res marsikaj dogajalo.«
Tudi edini slovenski pisatelj, ki ga pozna (»zelo sproščen, šegav, širok človek,« ga je opisal), mu je povedal, da se je tam kot na vseh slovenskih tleh tedaj dogajalo marsikaj in da so stvari res zapletene. Ko sem ugotovil, da je ta pisatelj tisti literarni velmož, ki je nekdanjemu predsedniku vlade in države ob kakšnih priložnostih uslužno podržal psa na vrvici, mi je bilo že precej bolj jasno, kaj pomeni ta marsikaj in kakšno podobo zapletenosti slovenske zgodovine si je moj sogovornik lahko naslikal po njegovih pripovedih. A očitno je bilo tudi njegovo prejšnje védenje o zgodovini naših krajev dobra podlaga za tako podobo. Moji stavki o vojnih in povojnih dogodkih so ga namreč presenetili; ob tem, da SFRJ ni bila demokratična država, pa je postal celo nekako nejevoljen:
»Really?! Tako da je bilo?!« V podtonu kratkega vprašanja sem zaslišal drugo vprašanje: »Saj ne mislite čisto resno, kajne? Gotovo malce pretiravate, razumem, vsi pač sodimo subjektivno …«
»Odvisno od tega, kaj imate za kriterij demokratične države. V SFRJ so vladali komunisti.«
Zdaj pa sem jaz prišel na vrsto, da se začudim:
»Mi pa smo se učili, da je bil v deželi varšavskega pakta komunizem, v Jugoslaviji pa socializem, in da je bila razlika bistvena.«
»Nedvomno so obstajale razlike, a vprašanje, če so bile bistvene. Saj pravim: pomembno je, po kakšnem kriteriju sodite.«
»Verjeli smo, da je bil vaš socializem demokracija. Mogoče malo specifična, a nikakor komunizem.«
»Bi opredelili za demokratično državo, v kateri je dovoljena le ena stranka, članstvo v njej pa nespregledljiva moralno-politična kvaliteta za vodstvene položaje?«
»Seveda ne,« se je nasmehnil.
Nasmehnil se je banalnosti vprašanja, morda tudi banalnosti svojih priučenih zgodovinskih predstav. Ne vem, kako široko razpostranjene so bile te predstave na Nizozemskem, a po njegovem presenečenju bi lahko sodil, da zelo, da so morale biti tako rekoč nevprašljive, »onkraj razumnega dvoma«, kot bi rekli pravniki. V nasmehu je bilo čutiti tudi nelagodje nad novim spoznanjem: neka oporna točka intelektualnega in moralnega pogleda na svet se je očitno spodmaknila. In to tako, da je bilo njeno reševanje nesmiselno, tudi če bi slučajno obstajala volja za to. Causa finita. Še več: z rahlim vznemirjenjem je začel pripovedovati o svojem dedu, ki mu je pred smrtjo razlagal, da zadeve v času vojne na Nizozemskem, v Friziji, niso bile takšne, za kakršne javno veljajo; pri tem je menda povedal stvari, ki so povsem osupnile tudi pisateljevega očeta: »Zakaj pa meni nisi nikoli pripovedal o tem? Zakaj tega nisem vedel?« je ta poočital svojemu očetu.
»Res? Zakaj? In kakšne so bile torej te stvari?« je kar izletelo iz mene.
Pok! Frizijsko princesko je neznansko mikal dežniček, s katerim je bila okrašena očetova sladoledna porcija ‒ in ker ga mala roka ni dosegla, se je prav v tistem trenutku kupa prevrnila … In zdaj smo jo seveda vsi pohiteli tolažit: saj ni nič hudega, skoraj vse smo še rešili, nič ni šlo v nič, in res ni šlo ‒ razen odgovora na tista vprašanja. Na mojo žalost in sogovorniku v olajšanje, tako se mi je zdelo. Seveda: prihodnost ima pač prednost pred preteklostjo, in ko smo se odpravili po ljubljanskih ulicah, nas je zajelo utripajoče poletno življenje, nelagodje temne resničosti je poniknilo v julijskem zraku.
*
»Danes obsežne raziskave ugotavljajo, da so bile močno netivo nasilja v državljanski vojni tudi stare osebne zamere, neporavnavni računi, ki so jih imele družine po vaseh že od prej. Vojne razmere so jih razpihale in jim dale, da so se izrazile na najbolj surov način.«
Takšne besede so zvenele kot hud kontrast blagemu vzdušju prostora. Prelep, razsežen mediteranski vrt na pobočju Parnasa, v bližini starodavanega popka sveta, delfskega preročišča, nad dolino oljk, kjer raste na tisoče tisočev teh dreves, do kamor seže pogled; in blaga omotica avgustovskega sonca, ko vse še posebej močno dehti, v hipnotičnem, nepretrganemu cvrčanju škržatov, ko zlahka pozabiš, da je samo odmor med dvema simpozijskima sekcijama … Profesor filozofije z atenske univerze je pri kosilu govoril o grški državljanski vojni; s kolegom, tistim iz varšavske zgodbe, sva mu prikimavala: »Da, poznamo to, poznamo iz naše državljanske vojne. Tako se je dogajalo. Poznamo tudi zanikanje, skrivanje, prikrajanje, tudi surove sankcije javnega omenjanja vsega, kar se je v resnici dogajalo. Je pa pri nas drugače: resne raziskave tega so še danes sprejete na nož, na ideološki nož.«
»Ampak vaš socializem je bil vendarle mehkejši, ni res? Tito je kljub vsemu dopuščal nekaj več svobode, kajne?«
»Ja,« je odgovoril kolega. »Potem ko si je to lahko privoščil, ker je že prej pobil vse svoje nasprotnike. V tem je bil pravi junak: za to ga je pohvalil sam Stalin.«
»No, vseh le ni pobil,« sem se vmešal. »Nekaj jih je samo zaprl, nekaj pognal v emigracijo.«
»Ja, seveda, ampak to je bilo dovolj, da je režim postal mehkejši. Ampak ne za malopridne.«
Profesor je poslušal z velikim zanimanjem in z očitno željo, da bi na novo odkrite elemente vnesel v svojo podobo resničnosti. To je bilo skladno z njegovim poklicem, ki mu je pripadal z dušo: iskal je možnost duhovnosti brez mistike, racionalnega humanizma, ki ne bi zapadel logičnemu tehnicizmu in naturalizmu; zavzemal se je za socialno občutljivo družbo, ki ne bi brisala posameznikovega dostojanstva. Verjel je v angleško analitično misel in njeno oživljanje Aristotelove etike vrlin (veliko je navajal Elizabeth Anscombe in Iris Murdoch) in obenem poudarjal socialno pravičnost in neizbežnost reform sodobnega kapitalizma. Ni mu bilo lahko na tej poti: podpiral je Sirizo (to je bilo pred šestimi leti), a ostro kritiziral njeno ideologijo, njeno neresno, nikakršno filozofijo. »Njihova največja napaka je, da so si izbrali za ideologa tega vašega Žižka, who is the worst philosopher in the world.« (To njegovo frazo navajam, ker jo je večkrat ponovil z močnim poudarkom, kakor da hoče izreči: »Tole imamo od vas, Slovencev.«) Skratka, zelo dinamičen in odkrit mislec, pripravljen na resničnost, pravzaprav pripravljen na nenehne spopade z resničnostjo, kar je v bistvu isto. In vendar: ideološki lošč se je celo pred njegovimi očmi le počasi in v majhnih luskah luščil s podobe zgodovinske resničnosti. Kje je bila šele njena brbotajoča podpovršina, polna smrti, nasilja in strahu v kosteh, tista skrita travmatična resničnost, ki se kaže predvsem v neartikuliranih seizmičnih sunkih, kakršni stresajo tla tako imenovane družbene resničnosti in zahtevajo nenehno utrjevanje konstrukcij z novimi in novimi polresnicami, medijskimi, akademskimi, političnimi, tistimi iz sveta zabave, iz blogov, vlogov in profilov raznovrstnih influencerjev, ki največkrat sploh ne vedo, za kaj gre …?
*
Kaj nam kažejo tile fragmenti srečanj s tujimi intelektualci, na hitro izbrskani iz spomina, v katerega pa so se vendarle globoko usedli? Kak retušer socialistične preteklosti ‒ v našem čudaškem svetu tako retuširanje velja za progresivno vrlino ‒ bi bržkone navdušeno zatrdil, da so lep dokaz za to, kako blag je bil v resnici Titov režim in kako pretirane so trditve o totalitarizmu: kaj bi vendar lahko to bolj dokazovalo kot prepričanja neobremenjenih tujih intelektualcev različnih generacij iz različnih koncev Evrope? »Evo, Murgle obvladujejo vso Evropo,« bi ga sarkastično podprl kak forumski trol, eden tistih, ki iz prepričanja ali pa za honorar jemljejo človeku veselje do mišljenja.
V resnici pa ta srečanja razkrivajo predvsem dvoje: izredno slabo poznavanje jugoslovanske in slovenske polzgodovine tudi pri ljudeh, pri katerih bi tega ne pričakovali (kljub relativni obrobnosti Slovenije na njihovem življenjskem obzorju, saj so vendar poklicno usmerjeni v zgodovino); še bolj pa to, da se je od utrjenih predstav o svetu izredno težko posloviti ‒ niti ne toliko intelektualno kot psihično, čustveno in etično. Seveda ti naključni pogovori nimajo nobene reprezentativne vrednosti, a po drugi strani prav njihova čista naključnost, spontanost daje slutiti resnično močno utrjenost neresnične podobe slovenske zgodovine po Evropi ‒ kar seveda nikakor ni brez posledic za tamkajšnje razumevanje in vrednotenje sodobne slovenske družbe. Če pravzaprav povsem neverjetni in očitno protislovni klišeji o demokratičnosti Titove socialistične države tako močno zaznamujejo celo predstave reflektiranih ljudi, ki nimajo nobenih simpatij do totalitarizma, ki ga nasprotno, prepričano odklanjajo, kako bo potem pri ljudeh, ki jih komunistične ideje privlačijo? Pa tudi pri vseh tistih, ki imajo najrajši, če jim ni treba razmišljati, in ki so žalibog moral majority? Pri utrjevanju klišejev o Titovi vladavini ima seveda svoj delež zaslug tudi nenačelna, brezdušna pragmatika zahoda, njegova funkcionalna izdajstva in paktiranja in vera v zlato tele lastnih interesov; neinformiranost in moralna otopelost tega sveta v dobršni meri izvirata od tod.
Pravzaprav se je zahodna družba v nemajhni meri sama sprevrgla v družbo, v kateri vlada podobna inflacija vrednot kot nekoč v SFRJ in kjer moralistična ihta nadomešča etično refleksijo. Moč navade se s časom krepi, še tako nenavadna in protislovna ravnanja postajajo s pogostnostjo bolj in bolj sprejemljiva, »logična«, normalna in končno celo normativna. V obratnem sorazmerju s tem pa se zdi njihova kritika vse bolj nenavadna, neupravičena in nazadnje celo nesmislena. V takšnih razmerah niso nič nenavadnega politični ali kulturni posegi, ki v duhu jedrne Evrope ščitijo demokratičnost in kulturno avtonomijo tistih slovenskih institucij, katerih dejansko delovanje je povsem očitno nedemokratično in heteronomno ‒ ki iz dneva v dan tako rekoč grafično nazorno kažejo svojo popolno politično instrumentaliziranost. Brezsramna parastrankarska dejavnost (v neprikrito podporo dediščini komunistične revolucije) številnih kulturnih ustanov je postala nevprašljiva, še več: ponavljanje je iz nje naredilo navado, moč navade pa jo je povzdignila v stanje duha, močnejše od zakonov, in v estetsko-etično normo, ob kateri je misel nemočna. Opozorila evropskih komisark, sodobnih cenzork, političnih varuhinj morale in pisma svetovnih akademikov (takšnih, ki so to zares, in takšnih, ki še niso končali študija) so lahko sugerirana iz Slovenije ali celo napisana v tukajšnjih ideoloških centralah, ni pa nujno. Ni tako zelo iz trte zvit stavek, da se je berlinski zid zrušil na obe strani, le njegov pomen ni prav jasen.
Morda pa se ta pomen skriva prav v nejasnosti in zmedi časa, ko ni nič to, kar se zdi, in ko svoboda ni več stvar naše izkušnje, temveč stvar politično korektne interpretacije. Kaj smo, ne spoznavamo več s svojim življenjem, s svojimi čuti, pametjo in čustvi; zdaj je to določeno v Postavi, ki je ne razumemo, a jo moramo spoštovati. Njeni čuvaji bedijo noč in dan po medijih in akademijah, po gledališčih in stadionih, da bi je ljudje ne skrunili, da bi ne vprašali samih sebe, kaj je vendar življenje, ki ga živijo, temveč bi ubogljivo sledili njenim nedoumljivim zahtevam. Včasih se zdi, kot da je Franz Kafka v romanu Proces pisal o tej današnji Postavi in njenih čuvajih. »Naj se nam zdi tak ali drugačen, je čuvaj kljub vsemu služabnik Postave, torej sodi k Postavi, zato je odmaknjen človeški sodbi. Potem tudi ne smemo misliti, da je čuvaj podrejen možu. To da je s svojo službo privezan samo k vhodu v Postavo, je neprimerno več, kakor da bi svoboden živel v svetu. Mož šele pride k Postavi, čuvaj je že tam. Postava ga je postavila v službo, dvomiti o njegovi vrednosti se pravi dvomiti o Postavi.« »S to mislijo se ne strinjam,« je rekel K. in stresal glavo, »ker tedaj, če se ji pridružimo, moramo vse, kar pravi čuvaj, imeti za resnico. Da pa to ni mogoče, si sam obširno utemeljil.« »Ne,« je rekel duhovnik, »ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno.« »Žalostna misel,« je rekel K. »S tem postane laž svetovni red.«1
[Stran 10]