Tista vzvišena, nedotakljiva roka, tista nespoznatna in presežna moč, ki vsemu zlu navkljub vodi človeško zgodovino, nam je Slovencem brez dvoma namenila neko posebno sporočilo, ko je v isto leto 1991 na 12. maj postavila ustanovitev Nove Slovenske zaveze, v mesec junij pa razglasitev samostojne države Slovenije. Kolikor let bo slovenski čas premeril, vsako leto bosta slovenska država in NSZ obhajali enak, skupni korak življenja. Ta vzporednost je tako pomenljiva, da bi ne smela iti mimo nas.
Najsi sta oba pojava videti še tako različna po obsegu in družbenem vplivu, je bilo njuno globinsko jedro, njun temeljni vzgib soroden. To, kar je v ustanovitvi Nove Slovenske zaveze in slovenske države skupnega, je bilo temeljno hotenje Slovencev, da zavržejo vsiljeni komunistični režim in da začnejo bivati v skladu z normami evropske in slovenske krščanske kulture, v kateri smo se na tisoč let dolgi poti, od Brižinskih spomenikov do danes, kot narod izoblikovali. Enako osnovno hotenje je bilo tudi v jedru delovanja ljudi, ki so se revoluciji ustavili pred 80 leti: ostati so hoteli takšni, kakšne je izoblikovala krščanska omika, niso hoteli sodelovati s prevaro in nasiljem boljševizma. To jih je vodilo v komaj predstavljive stiske in preizkušnje, ki so se za večino od njih nazadnje iztekle v najhujše trpljenje in smrt. Slovenska pomlad, slovenski osamosvojitveni vzgon je marsikod – žal ne povsod – izhajal prav iz spomina na mučene, pobite, izginule, pogrešane; izhajal je iz zavesti, da so ti imeli prav in da je, ko se je komunizem zrušil, njihovo prizadevanje dejansko postalo resničnost v zgodovini Slovencev, četudi 45 let pozneje.
Ko je bil Tine Velikonja na ustanovnem zboru Nove Slovenske zaveze 12. maja 1991 izvoljen za predsednika, je ob misli na pobite in izginule med drugim izrekel te stavke: »Kaj torej smo? Samo okruški, ubogi ostanki mogočnega narodovega telesa! Res smo napolnili jaso na Kočevskem Rogu z žalujočimi, pa bi tudi enega od ljubljanskih trgov, zlasti če bi se nam lahko pridružili naši, ki počivajo na Kočevskem Rogu, Teherjah in okrog Hrastnika, zlasti pa, če bi se jim pridružili tudi njihovi nikdar rojeni potomci.« (Zaveza št. 2, str. 27) Iz teh stavkov zaslutimo, kako tesno so bili ustanovitelji NSZ povezani s svojimi pokojnimi, z njihovimi pretrganimi življenji in mislijo na nikdar rojene otroke, duhovna bližina s pokojnimi je bila živa zaveza njihovega življenja. In ob misli na njih so se počutili majhni: »Samo okruški, ubogi ostanki mogočnega narodovega telesa!«
Kaj naj ob tem rečemo mi, ki se čutimo kot naslednja generacija dvakrat majhni, kot četverno razdrobljeni okruški? Ko se zdi, da smo še bolj sami in družbeno marginalni kakor so bili oni leta 1991?
Odgovor je, začuda, v temelju enak kakor tedaj. Ni se bistveno spremenil. Kakor tedaj tudi danes ni primarno pomembno to, koliko nas je (čeprav je tudi to zelo pomembno); temeljnega pomena je, kako smo s svojim življenjem naravnani k resnici. Kakor tedaj tudi danes ni primarnega pomena, kako družbeno vplivni smo (čeprav vpliva na družbo nikakor ne gre podcenjevati); toda bistveno je vendar to, v kakšnem odnosu smo mi sami do resnice, ali stojimo v resnici. Pomembna razlika med našimi ustanovitelji in mlajšimi vseh naslednjih generacij pa je, da so oni v svojem življenju, v duhu in na telesu tako radikalno, ostro, daljnosežno izkusili kataklizmo revolucije, da so v moči tega osebnega izkustva bili vedno v območju zgodovinske resnice in se od njega tudi nikakor ne bi hoteli oddaljiti. To je bila, z Velikonjevo besedo, njihova živa, notranja zaveza. Mi, ki vsega tega nismo doživeli, smo v zelo drugačnem položaju: z resnico živimo in v njej stojimo toliko, kolikor se o njej poučimo, kolikor jo hočemo sprejeti, kolikor ji damo, da žarči v naše življenje. Ali z drugo besedo: člani generacij, ki komunistične revolucije nismo sami doživeli, moramo zgodovinska spoznanja in iz njih izhajajoče vrednotenje realnosti napraviti za način svojega umskega in duhovnega življenja. Nič manj kot to.
To je velika stvar, pri kateri nam, razen še živih pričevalcev, ne pomaga domala nihče. Pri tem nam pomagajo naši pokojni – z navdihom, z duhovno navzočnostjo. Drugo je odvisno od nas.
Kako veliko je od tega odvisno, kako velike so »stave«, vidimo v vsakdanjem političnem življenju. Glede tega nam stopi pred oči nekaj bistvenega, če primerjamo, kakšen je bil odnos Slovencev do zgodovinske resnice leta 1991 in kakšen je danes. Revolucionarji in njihovi dediči resnice seveda niso sprejemali, vendar so jo krčevito tajili. Resnico so tajili, toda bila je pomembna – zaradi tistih mnogih, ki so jo sprejemali kot resnico, kot delujočo silo spoznanja. Veliko Slovencev je ravno iz zgodovinske resnice zajemalo navdih in vzgon za slovensko pomad in državno samostojnost. Danes, nasprotno, zgodovinske resnice dediči revolucije ne tajijo na vso moč, saj to ni več mogoče (pač pa jo skušajo relativizirati); toda odnos Slovencev do nje je v veliki meri degeneriral. Veliko ljudi ve za ključne elemente zgodovinske resnice, zlasti za množične poboje; toda to vedenje ne učinkuje več na njihovo pamet, duha. Marsikdo kaj ve o tem, vendar jim ni mar. To je v določenem pogledu slabše od tega, da je represivni aparat nekoč tajil in zatiral vednost o naši zgodovini. To, sredi česar so danes tisoči Slovencev, je izguba odnosa do realnosti in do resnice. Da imajo oslabljen stik z realnostjo, se je pokazalo ob tem, kako nespametno so se številni vedli v epidemiji in širili okužbo. Zato je na politični levici mogoče izreči skoraj kar koli, napadati vlado s kakšnimi koli, vedno istimi in vedno novimi obtožbami, metati polena, kopičiti napade, nizati nasprotovanja, ne glede na občo škodo, ne glede na širjenje epidemične okužbe, ne glede na mednarodni ugled Slovenije, ne glede na lastno politično škodo levih strank. Ne glede na realnost, skratka. To, kar gledamo v zadnjem letu, je odtrgano od realnosti in v tem pogledu posebej nevarno; lahko se stopnjuje v neznane (ali že videne) oblike družbene blaznosti.
Temeljna izkušnja človeške osebe v zgodovini (in družbi) ima dve skrajni obliki, dva skrajna obraza: izkustvo katastrofe in izkustvo graditve dobrega (izkustvo izpolnitve, sreče v prizadevanju za dobro). Naši predhodniki so doživeli katastrofo – krvavo revolucijo. Mi smo pred 30 leti doživeli graditev velikega skupnega dobrega – slovenske države, kar traja kot naloga še naprej. Ko gledamo levičarske napade na vlado in slovensko državo, se nam zdi, da imamo sredi graditve skupnega dobrega na hrbtni plati dogajanja tudi pripravo katastrofe, eno ob drugem. Tak je naš protislovni položaj, ker tako velik del Slovencev nima nikakršnega odnosa do resnice.
Toda sporočilo, s katerim se je začel ta zapis, nedvomno ohranja svojo globinsko delujočo moč, najsi ga hočejo videti še tako redki: najprej je bilo zavedanje o tem, kdo smo, zavedanje o naši slovenski in krščanski biti; najprej je bilo hotenje, ostati to, kar smo; najprej je bil odpor proti revoluciji; – in šele potem je lahko prišla misel o bivanju Slovencev v svoji državi, misel o državni samostojnosti in suverenosti. To je veliko, podstatno sporočilo simbolnih datumov: 12. maj 1991 in 25. junij 1991.
[Stran 4]