Kot sem že nekajkrat omenil, sem v letih 1943–1945 dokončal dva razreda škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Stanoval sem tedaj v Baragovem semenišču. Ob koncu vojne sem prišel domov 6. maja 1945, ko je bil oče že pripravljen za odhod na Koroško. Kot dolgoletni šentjoški župan si namreč ni upal ostati doma, jaz pa sem kot najstarejši otrok v družini ostal pri mami, triletni sestri in štirih bratih; najmlajši Andrej je bil ob očetovem odhodu star komaj pol leta. Vsi smo tedaj verjeli, da se bodo domobranci in civilni begunci, ki so odhajali, čez nekaj tednov vrnili.
Na maminem domu pri Žakljevih oziroma po domače pri Krvinetu je oče Pavel, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, že leta 1933 umrl in skrb za družino ter kmetijo je padla na staro mamo. Pri njih se je maja 1945 hiša spraznila: trije sinovi Janko, Stanko in Pavle so kot domobranci odšli na Koroško, Vinko je odšel na Koroško kot bogoslovec zadnjega letnika, bil tam posvečen in 27. maja 1945 imel novo mašo; odšla je tudi hčerka Anica, sestra naše mame, sinova Jakob in Pepi z nekaj drugimi Šentjoščani pa sta kot skrivača ostala v bližini doma. Uradno so tako ostale doma pri Krvinetu samo mati Frančiška, hčerka Fanika in dekla Polda. Naša mama za skrivače dolgo ni vedela in tako smo bili pri nas prepričani, da so vsi šli na Koroško. Ko so ozna in miličniki večkrat iskali skrivače in zasliševali staro mater, jim je vztrajno odgovarjala, da so vsi šli na Koroško.
Junija 1945 se je skrivačem v gozdu pridružil še Pavel Žakelj, ki je bil z drugimi domobranci vrnjen iz Vetrinja; v Škofjo Loko so jih pripeljali z vlakom, nato pa so pešačili v Šentvid, kjer so jih imeli prve dni kar na zavodskem dvorišču. Od tam je v neki viharni noči pobegnil in bos ter sestradan pritaval domov. Šele njegov prihod domov je druge skrivače prepričal, da Angleži res vračajo domobrance partizanom, ki jih pobijajo v Kočevskem Rogu in po drugih moriščih. Ko je proti koncu septembra postalo vreme za bivanje v gozdnem skrivališču nevzdržno, so skrivači odšli čez mejo v Italijo.
Naj tukaj vsaj omenimo domobranskega poročnika Boža Berlota. Kakšno zvezo ima on z našo zgodbo? Bil je poveljnik čete v stiškem bataljonu in je v začetku maja 1945 odšel s svojimi v Vetrinj. Bil je znan kot eden najsposobnejših častnikov v bataljonu, čeprav po poklicu ni bil vojak. Ko je zvedel, da Angleži vračajo domobrance v domovino, je sklical zbor čete, fantom povedal, kaj se dogaja, ter se ponudil, da jih odpelje čez mejo v Italijo. Tako je najprej rešil skoraj polovico svoje čete in nato še nekaj manjših skupin pred gotovo smrtjo v breznu v Kočevskem Rogu ali na kakem drugem morišču, kjer je tedaj v dobrem tednu ugasnilo več kot deset tisoč mladih življenj. V italijanskem taborišču je spoznal šentjoške skrivače in se povezal z Mirkom Bitencem.
Decembra 1946 je z Mirkom Bitencem in nekaterimi drugimi tudi on prišel v Šentjošt. Bitenc se je tu le malo zadržal in takoj odšel v Ljubljano, kjer pa ga je kmalu odkrila ozna. Njega in ženo so odpeljali v zapor, v stanovanju pa čakali, kdo bo še prišel. V to past je 30. januarja padla Fanika Žakelj, ki je iz Šentjošta prinesla pošto za Bitenca. Namesto da bi se Fanika zvečer vrnila domov, je Krvinetovo domačijo obkolila ozna. Božo Berlot in Jakob Žakelj, ki sta imela skrivališče na podstrešju hleva, sta se poskušala rešiti; Žaklju je uspelo, Berlot pa je bil pri tem težko ranjen in je čez nekaj dni v ljubljanski bolnišnici umrl. Preden so ranjenca odpeljali v Ljubljano, so ga prinesli v Krvinetovo hišo in oznovec je rekel materi: »Tu imaš sedaj sina, ko si nam vedno govorila, da je na Koroškem.« Ona pa ga je zavrnila: »Ne, to ni moj sin. Tega človeka še nikoli nisem videla.«
Žakljevo mater in deklo Poldo so naslednje jutro odpeljali v ljubljanske zapore, oddelek ozne pa je še nekaj časa ostal na kmetiji, patruljiral po okolici in zasliševal vse, ki bi utegnili imeti kako zvezo s skrivači. Medtem ko je bil sodni proces proti Bitencu šele aprila 1947, so že po enem mesecu (februarja 1947) uprizorili poseben proces, na katerem so 67-letno mater Frančiško obsodili na leto in pol zapora ter zaplembo vsega premoženja, hčerko Faniko pa na sedem let zapora. Domačine so s to sodbo in ustanovitvijo državnega posestva na zaplenjeni kmetiji seznanili na »masovnem« sestanku v vaški gostilni po nedeljski maši. Za upravnika posestva je prišel neki Prekmurec, delavci pa so bili večinoma domačini. Ko je mati po enem letu prišla iz zapora, zanjo ni bilo prostora v njeni hiši, ampak je živela pri nas. Državno posestvo seveda ni prinašalo dobička, zato jim je verjetno prišlo prav, ko je bila kasneje materi določena »ohišnica« – stanovanje v hiši in nekaj obdelovalne zemlje, v lasti države pa je ostal predvsem gozd. Državno posestvo je bilo ukinjeno in mati se je vrnila domov. Ker je Fanika prišla iz zapora šele po sedmih letih, se je materi najprej pridružila bivša dekla Polda. Po prestanih sedmih letih zapora je torej prišla domov tudi Fanika in odslej skrbela za domačijo. Seveda so pomagali tudi sorodniki; moj brat Lojze je po poroki tudi stanoval v veliki, a skoraj prazni Krvinetovi hiši in poleg svoje redne službe vsak dan delal tudi na kmetiji.
Leta 1954 je mati Frančiška, ki je bila že nekaj časa prizadeta zaradi možganske kapi, umrla. Za ilustracijo takratnih razmer bom o tem povedal nekaj več. Menda je tisto leto božični dan padel ravno na soboto in tako sem takoj po koncu pouka na gimnaziji kolesaril domov. Že v Polhovem Gradcu sem zvedel, da je ponoči umrla Krvinetova mati, in sem jo zvečer šel kropit. Preden sem stopil v sobo z mrtvaškim odrom, me je nekdo opozoril, da ima hiša ta večer posebne »angele varuhe«, ki čakajo, če bo kdo od sinov (nekdanjih skrivačev) prišel kropit. Bil sem popolnoma miren, saj sem vedel, da nobenega ne bo. Vinko, izseljenski duhovnik v Belgiji, ni bil skrivač, vendar po letu 1945 sploh še ni bil doma, Jakob in Pavle pa sta menda od leta 1952 bila v ZDA – onkraj velike luže. Ko sem potem pozno ponoči mimo kozolca odhajal domov, je nekoga tam posilil kašelj ali pa me je namerno hotel opozoriti nase, ustavil me pa ni. Tudi naslednji dan je bilo na pogrebu vse mirno, gotovo pa je med navzočimi bil kdo, na videz čisto tako kot drugi, ki je vse budno spremljal in kasneje o tem poročal. Tak je bil pač tisti čas.
Bralca, ki verjetno že razmišlja, zakaj kljub naslovu, ki napoveduje zgodbo o nekem arhivu, pišem vse drugo, naj pomirim, da nikakor nisem pozabil na arhiv, da tole počnem namerno, da bi mu vsaj nekoliko približal razmere tistih let v Šentjoštu, kjer smo pozneje iskali stražarski arhiv. Ko sem maja 1945 iz Ljubljane prišel domov, tudi sam o akademskem klubu Straža nisem skoraj nič vedel. Otroci prvega in drugega razreda škofijske gimnazije smo v zavodu nekaj več zvedeli o Katoliški akciji oziroma o Mladcih, o Stražarjih pa zelo malo. Ko sem slišal to ime, sem vedno pomislil na šentjoške »stražarje« in na jutro 25. julija 1942 po partizanskem napadu na komaj ustanovljeno postojanko. Naša hiša je bila na samem, slab kilometer od cerkve in župnišča. Oče je bil v noči napada med branilci, mama in otroci pa smo bili še doma. Pri hiši sta bila dva psa, ki sta celo noč divje lajala, saj so partizani celo noč hodili mimo hiše in smo trepetali, kdaj bo zaropotalo po vratih. Ko je bilo zjutraj že nekaj ur vse tiho, me je mama poslala v vas pogledat, kaj se je zgodilo. Predvsem jo je skrbelo za očeta: Ali so sploh še živi? Po tistem dolgem in divjem streljanju je upravičeno sklepala, da se je zgodilo nekaj hudega. Že od daleč sem videl skupino branilcev, ki so stali blizu gorečega zadružnega doma. Nihče ni gasil. Med njimi sem našel tudi očeta in zvedel, da so vsi živi, le eden je imel obvezano glavo; zadel ga je košček opeke, ki je priletel z rušečega se poslopja. – Z brega pod šolo so prav tedaj prinesli mrtvega partizana. Do tedaj sem videl mrliča samo na parah, kadar smo šli kropit. Ta pa je bil tak, kot je umrl, ko je skozi skoraj zrelo pšenico skušal prodreti za hrbet branilcev. Opazil sem, da so ga nekateri poznali, saj je bil doma iz Rovt. Mislim, da ga je še isti dan na šentjoškem pokopališču pokopal Roman Malavašič, ki je bil po zadnjem letniku bogoslovja doma na počitnicah in nadomeščal župnega upravitelja Cvelbarja. Kot vem, je ta pogreb tudi vpisal v farno mrliško knjigo.
Dr. Lambert Ehrlich in akademski klub Straža
Komunistična VOS je 26. maja 1942 v Ljubljani umorila teološkega profesorja in študentskega voditelja dr. Lamberta Ehrlicha ter študenta Viktorja Rojica. Kot vsako jutro se je profesor malo pred osmo zjutraj po opravljeni maši v študentskem domu na Streliški ulici v spremstvu študenta Rojica odpravil proti stolnemu župnišču, kjer je stanoval. Rojic je tisto jutro slučajno nadomeščal stalnega spremljevalca Cirila Žebota in je tudi Slovenski poročevalec v prvem poročilu objavil, da sta bila ustreljena dr. Ehrlich in Žebot, kasneje pa napako popravil. Morilski streli so ju zadeli nedaleč od vhoda v takratno Ljudsko kuhinjo.
O dr. Ehrlichu je bilo že veliko napisanega, vendar je prav, da tudi tukaj navedemo nekaj podatkov o njegovem življenju in delu. Rojen je bil leta 1878 kot sin trgovca z lesom v Žabnicah pod Sv. Višarjami v Kanalski dolini. Po maturi na celovški gimnaziji je študiral bogoslovje v Innsbrucku in tam tudi prejel mašniško posvečenje ter dosegel doktorat. Izpopolnjeval se je v Rimu, v Oxfordu pa študiral veroslovje, ki ga je kasneje predaval na Teološki fakulteti v Ljubljani. Ko se je po študiju vrnil na Koroško, se je takoj vključil v narodnoobrambno delo: s sodelavci je ustanovil Narodno čitalnico v Celovcu, sodeloval pri Slovenskem delavskem društvu v Celovcu, ustanovil duhovniško združenje Sodaliteta itn. Zaradi znanja jezikov je med vojno skrbel za duhovno oskrbo vojnih ujetnikov po celovških bolnišnicah, ob koncu vojne pa bil vojni kurat v Galiciji in Bukovini.
Po končani vojni in razpadu avstro-ogrske monarhije situacija koroških Slovencev zaradi nemškega pritiska ni bila lahka. Ko so se januarja 1919 začela pogajanja o začasni demarkacijski črti in je postal posrednik med sprtima stranema ameriški podpolkovnik Sherman Miles, član ameriške študijske komisije za Srednjo Evropo, je bil dr. Ehrlich določen za zastopnika koroških Slovencev v njegovi komisiji. Milesa očitno ni mikalo obiskovati samotne hribovske vasi, kjer je naletel na slabe gostilne in slovenske župnike, ki jih kot protestant že sicer ni maral. Ehrlich je takoj v začetku sodelovanja z Milesom dobil vtis, da je že ob prihodu na Koroško imel načrt, kakšno bo njegovo poročilo, torej je bila demarkacijska črta določena vnaprej, ne glede na dejanske ugotovitve komisije na terenu, kar pa bi lahko vplivalo na določitev končne meje na mirovni konferenci.
Zaradi temeljitega poznavanja koroških razmer ga je nato slovenska vlada prosila, da se kot ekspert za Koroško pridruži jugoslovanski delegaciji, ki je že odšla na pariško mirovno konferenco. Dr. Ehrlich je pripravil obširno pisno poročilo in 12. februarja odpotoval v Pariz, vendar je tja prispel šele 14. marca. Nova država Srbov, Hrvatov in Slovencev mednarodno še ni bila priznana, Slovenci so se ji naknadno pridružili, zato mu je policija delala težave zaradi dovoljenja. Po prihodu se je vključil v izredno težavno delo, pri katerem je boleče občutil, kako neznani in zanemarljivi so kot majhen narod Slovenci v očeh velesil. Ni se mogel znebiti občutka, da se zavezniki niti ne zavedajo, kako zelo so okrnili slovensko narodno telo in ozemlje z določitvijo novih mej; celo predsednik Wilson je zaradi interesov velesil dopuščal razkosanje slovenskega naroda. Že v Parizu je dr. Ehrlich začel pisati razpravo o slovenskem vprašanju na mirovni konferenci, ki pa je zaradi prezaposlenosti ni dokončal in je bila objavljena šele mnogo kasneje. Spoznanja, do katerih je prišel na konferenci, so očitno vplivala na Ehrlichovo delo med študenti. Učil jih je govorniških spretnosti in spodbujal, da je treba obvladati uglajeno vedenje na mednarodnem parketu: »Slovenija potrebuje sto diplomatov, sto univerzitetnih profesorjev, sto politikov, sto specialistov.« Poudarjal je, da mora narod zrasti v duhovno polnoletnost. »Narod, ustavljen na pol poti do polnoletnosti, ostane vedno okrnjen in ne more več pravilno izrabljati od Boga podeljenih darov.« (Acta ecclesiastica Sloveniae 24, str. 26)
Od leta 1922 je bil dr. Ehrlich redni profesor veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani. Ohranjen je njegov Curriculum vitae (življenjepis), ki ga je predložil ob nastopu te službe in nosi datum 22. januar 1922. Tu med drugim piše: »Leta 1919 sem bil imenovan za profesorja osnovnega bogoslovja na bogoslovnem učilišču v Celovcu. V tem času sem znanstveno deloval, kolikor mi je to dopuščalo narodno obrambno delo, kateremu sem moral zaradi pomanjkanja slovenske posvetne inteligence na Koroškem posvetiti veliko truda in časa – ter deloval na tem polju zlasti literarno.« Škof dr. Gregorij Rožman, ki ga je dobro poznal, saj sta bila oba Korošca, mu je kasneje zaupal tudi duhovno oskrbo študentov – akademikov, kot so jim tedaj rekli. Tako je bil zadnjih deset let življenja tesno povezan z mladimi ljudmi in nastal je akademski klub Straža. V Cirilovem domu na Streliški ulici, kjer je dr. Ehrlich vsako jutro maševal, so imeli poleg kapele tudi tako imenovano »izbo«, nekakšno središče kluba, kjer so se člani srečevali in debatirali o žgočih vprašanjih. Dr. Ehrlich je že zgodaj prepoznal spretno taktiko komunistov in nanjo opozarjal. V »izbi« je ostalo živahno tudi po Ehrlichovi smrti, saj so se tedaj tam srečevali Stražarji, raztreseni kot domobranci ali celo poveljniki po raznih krajih Slovenije, so od tam prinašali tudi razno literaturo. Menda je bil tudi to eden načinov nastajanja stražarskega arhiva.
Nekega zimskega večera, mislim, da se je pisalo leto 2003, ko smo imeli v prostorih NSZ na Beethovnovi sestanek upravnega odbora društva, je prišla tja tudi mag. Marija Vrečar. Osebno je do tedaj nisem poznal, vedel pa sem, da je povezana z ljubljansko Teološko fakulteto in da je za 24. zvezek zbirke Acta eclesiastica Sloveniae pripravila dve Ehrlichovi spomenici: Pariška mirovna konferenca in Slovenci ter Spomenica 1942 – Razmere v Ljubljanski pokrajini, kjer ostro kritizira ravnanje italijanskih oblasti: »Ljubljanska pokrajina je veljala od maja 1941 vsemu slovenskemu narodu, posebno onim Slovencem, ki so pribežali izpod nemške okupacije, kot neke vrste azil. Na splošno se sme reči, da so italijanske oblasti do oktobra 1941 s slovenskim ljudstvom postopale človeško in v bistvu niso ovirale slovenskega kulturnega življenja. Danes se je žalibog položaj v Ljubljanski pokrajini toliko poslabšal, da se v marsikaterem oziru Slovenci pod nemško okupacijo čutijo bolj varne in mirne kot tu.« (Acta 24, str. 621)
Kaj je torej Vrečarjeva iskala na Novi Slovenski zavezi? Spraševala je za neke stražarske dokumente, ki so bili menda ob koncu vojne odpeljani v Šentjošt, pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Vrečarjevi so namreč med vojno živeli v Grosuplju. Oče, ki je bil član akademskega kluba Straža, je bil kot uslužbenec pokrajinske uprave zaposlen na občini Grosuplje. Od njega je hči vedela, da je tudi sam odpeljal leta 1945 nekaj stražarskih papirjev v Grosuplje, kjer so bili nato ves čas komunističnega totalitarizma spravljeni v neki garaži, po njegovem koncu pa jih je prišel iskat in odpeljal na novi dom v Kotmaro vas pri Celovcu. On je tudi trdil, da naj bi jih bilo nekaj odpeljanih v Šentjošt. Nihče od tisti večer zbranih, z menoj vred, ni imel o tem niti pojma. Vedeli smo, da je edini še živeči član prve vaške straže Viktor Tominec, in se dogovorili, da mu takoj pišem.
Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati, vendar je bil negativen. Tominec je bil do maja 1945 v Šentjoštu in nato ostal med skrivači ter odšel z njimi v Italijo. Kasneje je prišel v Cleveland in prav tako brata Jakob ter Pavel Žakelj, ki nista o arhivu nikoli govorila. Zaman sem spraševal pri hišah, ki bi utegnile kaj vedeti. Seveda bi bilo še največ verjetnosti pri Žakljevih – Krvinetovih, toda nihče ni bil več živ – umrla je tudi teta Fanika. Vedeli smo, kakšne preiskave so bile na kmetiji ob preganjanju Mirka Bitenca, in nato je bilo tam več let državno posestvo.
Ko sem se z bratom Lojzetom, ki še sedaj živi pri Krvinetu, o tem pogovarjal, se je spomnil, da je teta Fanika, ki je večkrat govorila o bratih, omenila, da je bil Pavle zadnji dan pred odhodom na Koroško še doma in je na njivi v Kotu zakopal neke kangle, pripeljane iz Ljubljane. Ker se mu je mudilo nazaj k četi in je bil prepričan, da bo čez teden ali dva spet doma, niso kaj več govorili o tem. Faniko so že junija 1945 prvič zaprli, toda takrat je kmalu prišla domov, leta 1947 pa je bila obsojena na sedem let zapora. Razumljivo, da se za tiste kangle ni več brigala.
Kako naj se torej lotimo iskanja petdesetlitrske kangle na hektarski njivi, če prav nič ne vemo, na katerem koncu leži? Lojze je najprej uporabil primitivno vojaško metodo za iskanje min: ob dežju, ko je bila zemlja razmočena, je s priostreno železno palico špikal v zemljo, vendar ni nič našel. Nato je prosil za pomoč znanca, ki je za zabavo hodil na soško fronto iskat predmete iz prve svetovne vojne. Prišel je z detektorjem za odkrivanje železnih predmetov. Ko je naprava prvič dala znak, so mislili, da so našli »zaklad« in kopali na označenem kraju, pa so dobili samo žebelj, ki je verjetno zašel tja z gnojem. Ko se je to večkrat ponovilo, so pomislili, da so kangle aluminijaste in jih detektor za železo verjetno ne zaznava. Neke oktobrske nedelje leta 2004 so končno iskali z detektorjem za aluminij. Kmalu, ko so prišli z njim na njivo, se je oglasil, in odkopali so tri petdesetlitrske kangle, natrpane z raznimi listinami in dokumenti. S težavo so jih odprli in takoj ugotovili, da so papirji samo v eni popolnoma ohranjeni, v drugi delno, v tretji pa močno poškodovani. Mislili smo, da je pač tesnilo pokrova v skoraj šestdesetih letih ležanja v zemlji popustilo, pa nam je nekdo pojasnil, da je vlaga lahko prišla tudi skozi ohišje posode zaradi poroznosti aluminija. Še sreča, da je bila pri nas večja soba prosta in smo mokre papirje lahko razgrnili, da so se sušili. Nekateri so se dobro popravili, drugi pa so bili tako poškodovani (razlito črnilo, sprijete ali strgane strani, zbledel tisk itn.), da so ostali nečitljivi.
Žal ti papirji, ki so »preživeli« toliko hudega, do danes niso urejeni in popisani. Upajmo, da se bo to v bližnji prihodnosti vendarle zgodilo.
Zaključek
Pobudo za tale zapis mi je dala Možinova knjiga Slovenski razkol, ki je v kratkem času bila trikrat ponatisnjena. Potem pa je prišel zločesti korona virus in normalno življenje, ki smo ga bili vajeni, je tako rekoč zastalo. Ob tej kugi modernega časa, ki je zajela ves svet in ki ne izbira svojih žrtev po političnem ali svetovnonazorskem prepričanju, smo vsi začutili svojo nebogljenost, začutili, da smo na istem čolnu, začutili potrebo po premostitvi razklanosti našega malega naroda. Toda ali ni začela naša razdvojenost tudi leta 1941 nastajati iz sicer drugačne, vendar v nekem smislu podobne nemoči? – Profesor Justin Stanovnik, eden začetnikov in dolgoletni urednik naše revije Zaveza, je verjetno že pred tistim večerom vedel za arhiv, o katerem razmišljamo v tem sestavku, medtem ko smo drugi prvič slišali zanj. Ko je bil najden, si ga je ogledal in takoj načrtoval, kako bo z njim bogatil Zavezo, ki je ostala v središču njegove pozornosti tudi potem, ko je njeno neposredno vodenje prepustil mlajšim močem. Zaradi bolezni svojih načrtov sicer ni mogel uresničiti, dal pa nam je močno vzpodbudo, da tudi v tem težkem času ostanemo zvesti zavezi, ki smo jo prevzeli pred tridesetimi leti: Bog, narod, domovina. Naj nas stiska ne ločuje, ampak združuje. In pri tem zaupajmo v pomoč Njega, ki je pomiril vihar na morju.
[Stran 22]