Uvod
Pred kratkim mi je gospa Starmanova iz Spittala, mnogim članom NSZ dobro znana članica in sodelavka, poslala zanimiv dokument, ki ga je izbrskala iz arhiva. Nanaša se na ‘junaško’ dejanje slovenskih revolucionarnih borcev 8. maja 1945, ki so tega dne na Poljanah nad Blejsko Dobravo ustrelili skupino starejših nemških vojakov, vpoklicanih spomladi 1944. Za dogodek je izvedel avstrijski železničar, strojevodja na Koroškem, od svojega slovenskega znanca Blaža, tudi strojevodja, ki je vozil na Koroško.
Zame je članek še posebno zanimiv, ker so mi – po rodu Jeseničanki – dobro znani omenjeni kraji; pa tudi zato, ker je bil eden mojih stricev tisti krvavi povojni čas strojevodja vlakov po vsej Gorenjski, še posebej skozi Hrušico. Čeprav so se pred nami, otroki, v tistih morečih časih starejši velikokrat pogovarjali šepetaje, smo zvedeli veliko grozljivega. Hrušica, zadnja železniška postaja pred karavanškim predorom, je že v nižjih razredih osnovne šole – nam, še otrokom – pričela razkrivati povojne strahote, ki so se tam dogajale. Fantek iz četrtega razreda osnovne šole (sošolec moje sestre) je preizkušal pištolo, ki jo je pobral iz rokava Save, kjer jih je ležalo na stotine. Naslednji dan jo je bahavo razkazoval sošolcu na stranišču, sprožil – in ustrelil prijatelja v glavo, saj si ni predstavljal, da je v pištoli ostalo strelivo. Od takrat ga ni nihče več videl, niti domači ne … Za vedno dve uničeni življenji.
Branje tega arhivskega članka, ki mi ga je poslala ga. Starman, mi je zato porodilo mnoga razmišljanja že ob sami omembi besede Hrušica. Že gimnazijka sem poznala dijakinjo s Hrušice. Bila je precej vase zaprta, a je morda prav zato čutila potrebo, da spregovori o stvareh, ki jih je videla in slišala, a jih ni zmogla čustveno prebaviti in umsko usvojiti. Niti sošolec ne, ki je stanoval ob progi nekaj sto metrov od predora in videl, kako so partizani odpirali vagone in iz njih vlekli posamezne nesrečnike. Na ploščadi sredi naselja, imenovanega Na Placu, so ob koncu vojne izpraznili manjši stanovanjski blok, družine železničarjev pa preselili v Kranjsko Goro. Ta zgradba je postala prava mučilnica: noč in dan so se iz nje slišali kriki in jok trpinčenih, v okolici so ležali za partizane neuporabni predmeti, tudi mašni kelihi, brevirji, štole … Ko so se mesec kasneje začasni izseljenci vrnili iz Kranjske Gore ‘domov’, so morali najprej prepleskati krvave stene in sneti kavlje, kamor so partizani obešali mučene. Ponoči so jo prebujali (če je sploh zaspala) streli iz gozda nad predorom; pravili so, da so trupla zakopali v okoliškem gozdu. Pred vhodom v karavanški predor je iz zraka navpično nad predorom gorela tako močno svetilka, da je razsvetljevala še bližnjo okolico; v vsaki kabini zaprtega tovornega vagona pa je ždel na preži dobro oborožen partizan. Pa vendar je mojemu stricu strojevodji uspelo pretihotapiti na Koroško svojega brata minorita, skritega v premogu. Med vojno je bil župnik v Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela na Barju.
Zgodba, ki mi jo je poslala ga. Starman, nas seznanja s pripovedjo anonimnega železničarja, ki je od svojih službenih kolegov, slovenskih ali koroških, izvedel o povojnem poboju nemških vojakov na Poljanah nad Blejsko Dobravo 8. maja 1945. Razumljivo, da šele nekaj časa po vojni, čeprav je bil Bled med vojno naseljen z Nemci, vojaštvom in civilisti; v tem kraju je bil sedež nemške uprave za Gorenjsko. Nemci so znali ceniti lepoto naše okupirane dežele. Zelo jim je bila pri srcu Zgornjesavska dolina in načrtovali so že, kako bodo po vojni izselili domačine in jih zamenjali z nemškim prebivalstvom. Bila sem še otrok in spominjam se Nemcev iz Gozd-Martuljka, kamor smo se preselili pred morebitnim bombardiranjem Jesenic. Nemci so vedeli, zakaj bodo prizanesli jeseniški železarni, medtem ko so njenega direktorja ing. Klinarja po vojni zaprli in obsodili na smrt zaradi tega, ker ni tovarne ‘pognal v zrak’. Vedel je namreč, kaj pomeni železarna, ki daje zaposlitev več sto delavcem – proletariatu! Moj tast je bil zaprt v isti celici skupaj z dr. Klinarjem: smrti ga je rešil ukaz maršala Tita. Indijski predsednik Nehru je želel, naj inženirja takoj pošlje v Indijo, da bo nadaljeval gradnjo železarn, velikopotezno delo, ki ga je pričel že pred vojno.
Pripovedovalec zgodbe je neznan. Arhivski dokument, ki ga je našla ga. Starman, je nepodpisan. Bil je avstrijski, še bolj verjetno slovenski Korošec, ker je razumel slovensko in bil rojen na Jesenicah. Takole je zapisal: »Konec septembra 1944 je prišel iz Berlina ukaz, da morajo v nemško vojsko, t. i. Wermacht, avstrijski državljani, tudi koroški možje in očetje, stari od 45 do 55 let. Nekateri od njih so bili že upokojenci, drugi kmetje ali podjetniki. Imenovali so se Črna armada. (Slovenci so jim pravili črnovojniki). Njihova naloga je bila varovati železniški promet, mostove in železniške postaje na okupiranem področju Gorenjske, predvsem na progi Jesenice–Bohinjska Bistrica. Eden mojih znancev iz Spittala, 52-letni mož in oče odrasle hčerke Mirjam, je bil eden tistih, ki so bili vpoklicani v Črno armado, Mirjam je bila visoka, zelo prikupno in lepo dekle; večkrat sem jo videl v župnijski cerkvi v Spittalu. Povedala mi je, da so očeta, po poklicu železničarja, poslali na Gorenjsko. Vedela mi je našteti imena železniških postaj med Jesenicami in Bohinjsko Bistrico: Kočna, Blejska Dobrava, Podhom, Bled, Bohinjska Bela, Soteska, Bohinjska Bistrica. Vse po vrsti. S kraji se je seznanila, ker sta z mamo večkrat obiskali očeta in prebivali v hotelih na Bledu tudi daljši čas. Povedala mi je veliko zanimivega o krajih, ljudeh in njihovih običajih. Vojaki Črne armade, tudi njen oče, so morali varovati mostove, proge in železniške postaje pred eksplozijami, ki so jih izvajale partizanske enote, ki so bile tamkaj. Zato so bili nemški vojaki vedno v nevarnosti, Mirjam je bila v skrbeh za očeta.«
– – –
Miniranje mostov mi je spet priklicalo v spomin neki dogodek. Iz ene mojih pričevanjskih zgodb se spominjam, da so morali zaradi porušenega mostu porodnico iz Bohinjske Bistrice z voza s konjsko vprego prenesti čez Savo Bohinjko na drugi breg v rešilni avto, da bi ji rešili življenje v ljubljanski porodnišnici; več dni po porodu je močno krvavela in zaradi visoke temperature že bledla. Zaradi mnogih diverzantskih akcij naše osvobodilne vojske domnevam, da so most minirali ‘hrabri partizani’. Kaj se je zgodilo s porodnico, gospo Sodjevo iz Bohinjske Bistrice? Srečno in pravočasno so jo pripeljali v porodnišnico in dr. Žitkova je takoj ugotovila, da je po porodu babica spregledala, da se porodnici posteljica v celoti ni izločila … (babica je bila tesno povezana s partizani!). Priznana ginekologinja in porodničarka dr. Žitkova je takoj uvidela, da lahko mater ohrani pri življenju samo penicilin, ki so ga ljubljanske bolnišnice prav ob koncu vojne dobile iz Amerike. Vendar so ji prepovedali zdravljenje bolnice! Ve se, zakaj. Njen nož je bil domobranec in takrat že v Venezueli. Zacinjeno krsto so poslali v Bohinj in objokani hčerkici sta zaman s solzami močili steklo nad obrazom mamice, da bi jo priklicali v življenje. Novorojenega bratca pa sta od vsega začetka močno vzljubili.
Neznani avtor arhivskega dokumenta nadaljuje: »Tridesetega aprila 1945 sem bil zadnjikrat na Jesenicah. Čeprav je bilo na Jesenicah in v okolici polno Nemcev, je bilo povsod dosti partizanov; prosto so se sprehajali in bili neoboroženi. Čim prej sem si želel vrniti na Koroško. Srečal sem znanca in dogovorila sva se, da odideva skupaj, takoj naslednji dan, prvega maja. Hvala Bogu, oba sva se varno vrnila na Koroško. 8. maja se je vojna uradno končala. Naš šef, gospod W. Schwarz nas je vse delavce, tudi tujce, Ausländer, poklical v pisarno. ‘Vojna je končana,’ je pričel, ‘vsi ste svobodni in prosti. Lahko se vrnete vsak v svojo domovino.’ Bili smo iz različnih dežel: iz Italije, Francije, Češkoslovaške, Ukrajine, nekaj nas je bilo tudi z Gorenjske in Štajerske.
Zavedal sem se, da se v svoj rojstni kraj, na Jesenice ne morem vrniti. Ko sva ostala v pisarni sama s šefom, sem pristopil k njemu in ga prosil: ‘Ali lahko ostanem na Koroškem in nadaljujem s poklicem strojevodja pri zdaj preimenovani Österreichische Bundesbahnen (Avstrijskih državnih železnicah).’ ‘Seveda,’ je takoj privolil, ‘zelo ste dobrodošli, še posebno zdaj, ko je zaradi bombardiranja toliko razvalin.’ Tako sem ostal na Koroškem več kot dve leti. Po tem času sem jo moral zapustiti, ker nisem imel avstrijskega državljanstva.
Naj se vrnem na dneve od 10. do 15. maja 1945. Z Jesenic so prihajale zelo tragične zgodbe. Tudi ta, da so bili vsi že starejši nemški vojaki, ki so zadnje mesece vojne stražili železnice, železniške postaje in mostove, pobiti blizu Jesenic. V Spittalu in okolici so zvedeli, da sem bil rojen na Jesenicah in zaposlen pri železnici. S Koroške in celo iz Salzburga so prihajali k meni sorodniki ali kar družine, tarnali in jokali, ker niso vedeli, kaj se je v resnici zgodilo z njihovimi umrlimi očeti, možmi in starimi očeti. Poklicali so me celo na občino. Vse, kar sem vedel, je bilo le to, da ničesar ne vem. Toda žalujoči so me še naprej obiskovali, še meseca julija. Nazadnje sem se obrnil še na svojega šefa, naj vsakomur, ki išče kakršnokoli informacijo o svojemu pogrešanemu sorodniku, pove, da mi moji sorodniki na Jesenicah niso mogli posredovati prav nobenega sporočila o čemerkoli niti komerkoli. Vsa meja z Avstrijo je bila močno zastražena. Obmejni stražniki, večinoma Srbi, niso stražili s tem namenom, da bi aretirali določene ljudi. Preprosto so postrelili vse, čeprav so bili še daleč pred mejo. V tem času, ko naj bi posredoval informacije o pogrešanih možeh in sinovih, sta me spet obiskali starejša gospa in njena odrasla, prikupna hčerka Mirjam iz Spittala, tokrat obe objokani in oblečeni v črnino. Gospa mi je povedala, da je od Rdečega križa dobila sporočilo: Vaš mož je bil ubit. Samo to. Ali bi lahko kaj več poizvedel? Kako, na kakšen način? Tudi si nismo predstavljali, kaj se v Sloveniji v tem času dogaja …«
Saj se še v Sloveniji ni vedelo, sem pomislila. V Evropi med drugim ni znano, da niti matere in očetje pobitih domobrancev in drugih vojnih žrtev še do danes niso zvedeli, kam so vržena njihova trupla, kdaj, kako, zakaj in kdo so jih pobili ali usmrtili v zaporih … Ve se le o nekaterih množičnih grobiščih po Sloveniji. Ali kot so svojci lahko šele po letu 1990 prebrali na mrliških listih pokojnika, če jim ga je uspelo po mnogih administrativnih zaprekah dobiti: ‘Pokojnik ob koncu l. 1945 ni bil več med živimi.’ Hudo utemeljena trditev! Vsem žrtvam vojne stojita v središču Ljubljane le dve kamniti gmoti, brez vsakega imena, postavljeni šele pred nekaj leti. Še danes so pobiti brez imen! S tem je za zagovornike revolucije sprava opravljena, kar je za svojce žrtev zelo omalovažujoče. Pogrebna maša za vse pobite med vojno in po njej, ki jo je smel v Rogu darovati nadškof Alojzij Šuštar šele v letu naše samostojnosti, naj bi bila po ‘direktivi’ tedanjega predsednika države Milana Kučana, zagovornika revolucije, in njegove somišljenike spravno dejanje. Kako podlo do svojcev žrtev, ki so po toliko letih trpljenja in molka lahko javno darovali z mašno daritvijo svoje in svojih dragih domačih prestano trpljenje, ki jih je v petinštiridesetih letih krivic in molka očistilo za odpuščanje mučiteljem in ubijalcem.
– – –
»Kmalu se mi je posrečilo, da sem le nekaj izvedel o poboju nemških vojakov maja 1945. V Spittalu sem imel prijatelja, triinpetdesetletnega vlakovodjo z imenom Hans Blaschke. Povedal mi je, da sta bila dva njegova najboljša prijatelja konec l. 1944 poklicana v vojsko, čeprav sta bila že upokojena. Vedela sta za tiste nesrečnike Črne armade, ki so jih ob koncu vojne ubili. Točnega števila se še danes ne ve. Morda hrani Rdeči križ kaj bolj natančne podatke o žrtvah in njihovem številu? Hans Blaschke mi je obljubil, da bo o tem poizvedoval še naprej, ker so nekateri njegovi prijatelji strojevodje vlakov, ki vozijo tudi iz Slovenije v Spittal. Do večera so prosti in imajo več kot zadosti časa za pogovor.
L. 1946 so časi postali malo bolj normalni in Blaschkejevi prijatelji so bili prestavljeni na druga delovna mesta. On pa je poizvedoval še naprej. Spoznal in spoprijateljil se je s strojevodjem, ki je vozil na progi Jesenice–Ljubljana. Blaschke ga je večkrat povabil k sebi domov, tudi prespal je pri njem in šele zvečer nastopil službo. Blaschke je postopoma napeljal pogovor o tem, kaj se je zgodilo s t. i. vojaki Črne armade, ki so jo sestavljali starejši možje. Uradno mnenje je bilo, da so takoj po koncu vojne bosanski in dalmatinski partizani navalili v Slovenijo prek Trsta, Trbiža, Kranjske Gore in Jesenic in pričeli pobijati nemške vojake in morda tudi nekatere domobrance. Brez sodbe.«
–
Na počitnicah v Dalmaciji nas je že pred mnogimi leti obiskal bežni znanec iz Šibenika in se ponašal, kako dobro pozna Gorenjsko in Jesenice, saj je po vojni svoje partizanstvo krajši čas preživel tudi v krajih na Gorenjskem. V zelo lepi deželi! Drugega nič … Povedal je, s katero četo so prodirali iz Trbiža in Kranjske Gore: razumljivo je, da ga je, Dalmatinca, lahko očarala pokrajina v tistih lepih majskih dneh. Kaj pa so počeli potem, ni povedal ničesar … Kot otrok pa se spominjam, da se je poleg našega dvorišča za močno zastraženo žično ograjo razprostiralo igrišče telovadnega društva Sokol. Nekega dne se je znašlo na njem polno neoboroženih nemških vojakov. Verjetno je ponoči marsikdo poskušal zbežati, a mu ni uspelo, ker je v grozo nas, otrok, vsako jutro ležalo kakšno truplo vojaka tudi na naši strani dvorišča. V nepozabnem spominu mi je ostal neki drug prizor. Nekega večera je potrkal na vrata eden teh nemških ujetnikov. Zakaj si je izbral prav naša, mi ni bilo nikoli jasno. Morda je podnevi oprezoval in videl, da so bila naša vrata vedno odklenjena, da smo se lahko, takrat še majhni otroci, sprehajali noter in ven. Morda bodo odprta tudi zanj? Prignala ga je lakota. Potrkal je. Mama in oče sta ga posadila k mizi, bili smo pri večerjali: štirje otroci za mizo, najmlajši v maminem naročju. Ponudila sta vojaku to, kar smo jedli, krompir v oblicah in marmelado v kosih. Vojaka sem gledala kot čudo in nikoli ne bom pozabila, kako je vojak vsakič, preden je vzel polovico krompirja in košček marmelade, pogledal mamo, nato se ji rahlo priklonil z glavo in pojedel. Tudi črno navadno kavo je dostojno srebal v požirkih. Ko je vstal od mize, se je mami in očetu še enkrat priklonil, verjetno v zahvalo in tiho odšel. Toda prišel je samo enkrat, naslednji dan je bilo igrišče prazno … Tudi taki so bili mnogi nemški vojaki. Drugačni od partizanov, ki so izropali celotne kmetije: hiše, gospodarska poslopja, kašče, hleve … In še mnogo drugega o njih sem zvedela od pričevalcev mojih zgodb.
– – –
Pripoved našega železničarja, koroškega Slovenca še ni končana. Tako nadaljuje: »Leta 1946 (ali morda 1948) je Blaschke zbolel in razveselil se je mojega obiska. Bil je že upokojen po 35 letih dela pri železnici. Takrat mi je povedal, da se je malo pred upokojitvijo seznanil z enim od vodilnih uslužbencev Jugoslovanskih železnic, ki je vedel več podrobnosti o usodi vojakov Črne armade, kajti bil je nekdanji partizan iz okolice Jesenic. Desetega maja 1945 ob desetih je partizanski odred pod vodstvom Jeseničana Danija Langusa, ki je bil pred vojno tovarniški delavec na Javorniku, prignal skupino starejših nemških vojakov: bili so zvezani, brez čepic, namesto vojaških škornjev so imeli žaklovino. Močno zastražene s spremstvom, so jih z železniške postaje na Blejski Dobravi vodili proti železniški postaji Kočna pred Blejsko Dobravo. S te ceste so zavili proti Poljanam; na vrhu je ravnica z razvpito pivnico Pr’ satanu. Morda je danes ni več. Na robu ceste pred pivnico sta bili razprostrti dve rjuhi. Vsak ujetnik je moral izprazniti žepe in vsebino odložiti na rjuho; nazadnje še kartico z osebnimi podatki, pripeto na žepu suknjiča. Zdaj je bil vsakdo samo še Nihče, zelo verjetno so bili med njimi iz nekdanje Črne armade. Spet so jih zvezali in korakati so morali navzdol po cesti proti Gorjam. Približno po enem kilometru ali manj so morali skreniti s ceste na levo proti gosto zaraščenemu gozdu. Kmalu zatem so se zaslišali streli in strašni kriki. To je trajalo približno deset minut, nato samo še kakšen posamezen strel, nazadnje smrtna tišina … Pravijo, da vzdolž hriba teče potoček, ki spomladi zaradi taljenja snega naraste, in da je bil posebno še tisto pomlad velikokrat krvav. Hvaležen sem bil Blaschkeju za to pripoved, kajti Mirjam in njena mama sta bili torej pravilno obveščeni o uboju svojega očeta in moža. Poklicna pot me je zanesla daleč po svetu, v različne kraje z različnimi službenimi dolžnostmi. Toda nikoli ne bom pozabil teh dogodkov; niti ne objokane vdove in njene hčerke Mirjam junija 1945 v Spittalu, oblečenih v črnino.
Mnogo kasneje sem še zvedel, kdo so bili po vojni na Jesenicah glavni poveljniki: Jože Vidic, ki je prišel na Jesenice 3. maja 1945; Franc Konobel, eden glavnih banditov, odgovoren za ogromno število žrtev; Ivan Vovk, sodnik, ki je ‘obsodil’ mnoge na smrt; Leon Šmid, eksekutor. In še premnogo drugih. Vsi našteti so dobro vedeli, kaj se je zgodilo z nemškimi vojaki, ki so morali od spomladi l. 1944 do konca vojne stražiti železniške objekte in postaje na progi Jesenice–Bohinj.«
In kakšni so moji vtisi o Poljanah in okolici? Vsakdo, ki pozna ta košček Gorenjske, lahko zapoje s Prešernom, da je ‘podoba raja’, kot toliko predelov naše domovine. Poleg Poljan je še danes zame podoba raja tudi Planina pod Golico z zelenimi macesni in travniki, posejanimi z belimi narcisami vsak majnik. Vendar so mi to lepoto omadeževali spomini na ubežnike, ki so jih graničarji polovili in vklenjene prignali na Jesenice. In mi, otroci, smo to videli, ko smo v lepih majskih večerih hodili k šmarnicam. Uzakonjena je bila stroga prepoved, da noga državljana Jugoslavije ne sme stopiti dlje od naselja Planina pod Golico (nam pa je mama tolikokrat pripovedovala, kako so pred vojno zlasti mladi hodili na Golico in z vrha v lepih dneh občudovali Koroško, njena jezera, vasice …). Kot da so mi vklenjeni ubežniki in prepoved hoje na Golico skalili pojem lepote. Zakaj ta prepoved? V čigavem imenu? To vem danes: V imenu ljudstva … Končno pa sem pred leti le stala in strme obstala na vrhu Golice. Bog bodi zahvaljen za lepoto božjega stvarstva, podarjenega prav vsakemu zemljanu!
Kaj pa mi je omadeževalo lepoto Poljan? To je bil dogodek iz otroških let, ko nas je šola preobražala v Titove pionirje z rdečimi ruticami in modrimi titovkami na glavah. Takrat enkrat me je hišnik naše hiše (v njej je živelo šest strank) povabil, naj grem z njim na Poljane, saj se je tisti dan tam praznoval prvi maj. Bil je sončen, šole prosti dan in zame že zato slovesen. Od Kočne navzgor sva kmalu po položni poti (tako se spominjam) prišla na rahlo vzpetino, precej velik travnik. Takoj ko sem ga zagledala, je napravil name zelo čuden vtis. Vajena sem bila travnikov pod Golico ali iz Gozd-Martuljka in Kranjske Gore, tukaj pa zagledam travnik, posejan z mizami in klopmi, zbitimi iz desk, toda še huje: na mizah in pod klopmi polno praznih, razmetanih kozarcev in steklenic, na politih ‘mizah’ ostanki hrenovk, muhe! Tako je torej praznovanje 1. maja povabljenih delavcev jeseniške železarne! Praznovati in popivati v okolici pivnice Pr’ satanu na Poljanah, zaznamovanih z mučenjem in prelivanjem krvi! Razumljivo, da sem za mučeniške Poljane zvedela mnogo let kasneje, tudi za mnoge postreljene po Mežakli, npr. za očeta in mater dveh majhnih deklic. Še vedno je zame lepota Poljan in okolice ‘podoba raja’, vendar z grenkobo priokusa velike zlobe, ki je mučila in pobijala žrtve po Mežakli, v dolini Radovne in v okolici zloglasne pivnice Pr’ satanu. Ali je mučitelje obsedel satanizem, sovraštvo? Ali pa le zaslepljenost? Lepota stvarstva in njegova največja umetnina – človek pa ostajata večno. Saj je tudi pojem Lepote večen!
[Stran 30]