Zajeti med Ljubeljem in Dravo – Pričevanje Lize Pleničar in zgodovinski okvir

Z

1. Begunci na južnem Koroškem prve dni maja 1945

Od konca druge svetovne vojne je minilo 75 let. Maj 1945 je delu slovenskega naroda prinesel olajšanje in veselje, drugemu delu trpljenje, več deset tisočim tragedijo. To še danes vpliva na stanje duha v vseh “treh Slovenijah”.

V povojnem času je v zdomstvu, deloma tudi v zamejstvu, izšlo veliko pričevanj in razprav o povojnih pobojih in begunstvu,1od časa slovenske pomladi dalje pa je nastala zelo bogata bera študij in pričevanj tudi v matični Sloveniji.2Izredno dragocen je tudi prispevek nekaterih tujih avtorjev.3

Spričo najhujših dogodkov ostajajo nekatera vprašanja v ozadju in manj raziskana. Med njimi sta dve, ki jima je posvečen ta zapis: usoda tistih rojakov, ki so jih med umikom na Koroško zajeli partizani, in dejstvo, da so nekaj skupin beguncev Britanci res prepeljali iz Avstrije v Italijo.

Jedro tega zapisa predstavlja izvirno osebno pričevanje o tem dogajanju. Dodana pa so še druga, tudi še neobjavljena pričevanja sorodne narave.

Podatki, ki jih prinašajo, tudi datumi, se zaradi pomanjkljive dokumentacije in nezanesljivosti človeškega spomina vedno ne ujemajo, temeljno sporočilo pa je nedvomno verodostojno.

Pot v Italijo

V prvih treh letošnjih številkah tržaške revije Mladika so bile predstavljene prve postaje “italijanskih poti slovenskih političnih beguncev”.4

Šlo je za dva osrednja tokova.

Prvega je predstavljal umik kakih 250 slovenskih četnikov in kakih 650 primorskih domobrancev, ki so se jim priključili, ter kakih 300 civilistov s širšega goriškega območja. Skupino četnikov (uradno: Slovenska armada ali tudi Slovenske trupe Jugoslovanske vojske v domovini) so sestavljali štab pod vodstvom generala Ivana Prezlja – Andreja5in Notranjski ter Primorski odred, primorske domobrance (uradno: Slovenski narodni varnostni zbor) iz različnih postojank v Vipavski dolini pa je vodil major Janko Debeljak.6Umikali so se skupaj s srbskimi četniki in ljotičevci, ki jih je bilo znatno več.7

Preko Gorice so se 30. aprila 1945 napotili v Furlanijo, 4. maja so jih Britanci namestili v nekdanjem fašističnem taborišču v Višku (Visco), nato so jih napotili v begunska taborišča po Italiji, ločena za vojake in civiliste. Temu toku lahko prištejemo tistih nekaj domobranskih častnikov in vojakov, ki so se iz Trsta umaknili v Italijo po morju.

Drugi tok je nastal, ko so britanske oblasti – v glavnem pred vetrinjsko tragedijo – premestile v Italijo vsaj štiri slovenske skupine. V nekdanje fašistično taborišče v Monigu (Treviso) so 12. maja 1945 iz Celovca in Beljaka napotile od 900 do 1.200 civilistov. Iz Špitala so 27. maja tja napotile še manjšo skupino civilistov in vojakov. V Monigo pa so se potem stekali še posamezniki in skupinice, ki so se rešili iz Slovenije,8ali pa jim bivanje na avstrijskem območju ni ležalo, in so se skrivaj prebijali v Italijo. Sredi maja so iz Koroške prepeljali v vojaško taborišče v Forlì del štajerskih četnikov, ki jih je vodil Jože Melaher – Zmagoslav.9Še pozneje so iz Rožeka, kot bomo videli, prepeljali v Verono in nato oddali v Senigallio skupino domobrancev, ki so bili v angleški službi v menzah in drugje.

Pri tem ostaja žgoče vprašanje, kako da so Angleži te selitve v Italijo izpeljali, medtem ko so domobrancem v Vetrinju in civilistom, ki so se jim pridružili, Italijo le obetali, zavestno pa so jih poslali v smrt v Jugoslavijo.

Umik na Koroško

Dogajanje na Koroškem je bolj znano kot dogajanje v Italiji. Življenje v begunskih taboriščih na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem je bilo dokumentirano s pričevanji, knjigami in razstavami.10

Prvi dnevi maja 1945 so bili v protikomunističnih vrstah v Ljubljani dokaj burni. Narodni odbor za Slovenijo (NO) je v četrtek, 3. maja, na Taboru v Ljubljani sklical začasni slovenski parlament, ki je razglasil ustanovitev narodne države Slovenije kot sestavnega dela demokratične federativne kraljevine Jugoslavije, domobrance in druge enote pa kot Slovensko narodno vojsko (SNV) vključil v kraljevo JVvD.

V soboto, 5. maja, je bil general Rupnik, ki so mu Nemci medtem prepustili dodatne pristojnosti, tudi na Gorenjskem, prisiljen k odstopu in se je umaknil na Koroško, a takoj se je začel umik tudi drugih vrhov oblasti.

Manjša kolona vozil z generalom Rupnikom, nekaterimi njegovimi svojci in ožjimi sodelavci je 5. maja nekaj po 16. uri krenila iz vladne palače v Ljubljani skozi Kranj mimo Brezij v Kranjsko Goro in čez Korensko sedlo v Beljak, ob 1.30 naslednjega dne pa je dospela v Milštat. Tam so še uradovale nemške oblasti (Nemčija je podpisala brezpogojno kapitulacijo 7. maja v Reimsu, 8. maja pa v Berlinu), ki so namestile pribežnike delno v Vili Kantor na drugi strani Milštatskega jezera, delno v župnišču. Dne 7. maja je tja dospel upravnik policije dr. Lovro Hacin s svojima dvema šoferjema. Postopoma še drugi.11

Kmalu za Rupnikom je 5. maja odšel z avtomobili čez Ljubelj na Koroško del Narodnega odbora, drugi del naslednjega dne. V glavnem so se člani NO, a tudi drugi politiki prve dni pomaknili do Lienza.12

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je 5. maja popoldne podal z avtomobilom skozi predor na Ljubelju v Celovec na pogovore k tamkajšnjemu škofu in se hotel nato vrniti, a mu sodelavci tega niso omogočili.

Ko so zgoraj omenjeni potovali proti severu, so bile ceste že polne umikajoče se nemške vojske. Koliko je bilo posameznih zgodnjih slovenskih umikov na Koroško, je težko oceniti. Pisatelj Zorko Simčič in njegov prijatelj Andrej (Andy) Krečič sta iz Ljubljane krenila že 3. maja. “Prebivalci krajev, skozi katere smo hodili, so vedeli, da bežimo. Ponekod so nas ljudje zmerjali.” Prenočila sta v Kranju, naslednjega dne pa sta skozi ljubeljski predor, “v katerem takrat še ni bilo prehude gneče”, dospela na Koroško in takoj v Celovec.13

Dokumentiranih je več umikov, ki so se začeli na omenjeno soboto, 5. maja 1945. Tistega dne je še obratovala železnica. Pričevalec Jože Opara je na primer povedal: “Ob šestih je vlak odpeljal (…) Odšel sem torej s prvo skupino 5. maja. Iz Ljubljane do Kranja in naslednje jutro do Tržiča smo se peljali z vlakom, potem smo šli peš do Borovelj in nato spet z vlakom do Celovca in v torek ponoči naprej do Lienza. Nismo vedeli, kam gremo, toda vsi smo preživeli!”14

Manjše skupine so šle do Krke (bogoslovci), Špitala in še dlje. V Špitalu je bilo že prve dni maja okoli 600 Slovencev.15

V torek, 8. maja, je bilo popoldne izdano povelje za splošni umik domobrancev oz. SNV na Koroško. Še pred glavnino domobrancev in ob njih so se peš in z vozovi umikale množice civilistov. Glavnina se je usmerila na Ljubelj, a ljudje so se posluževali vsaj še Korenskega sedla, Jezerskega in Dravograda. Dokler niso odstranili nemške blokade pred predorom, so civilisti morali čez sedlo na Ljubelju.

Domobranci iz Novega mesta, ki jih je bilo izvorno okoli 2.000, so bili odrezani od Ljubljane in so se umikali preko Štajerske. Glavnina se je spričo razmer pri Radečah razpustila in se porazgubila. Takrat ali pozneje so bili ti domobranci v glavnem ujeti. Kakih 150 vojakov in 20 civilistov pa je nadaljevalo pot po hribovitih predelih in je mejo prešlo nekje pod Raduho ter dospelo v Vetrinj 24. maja.16Ob prehodu Drave je Britancem v angleščini obrazložil, kdo so, domobranski nadporočnik Maksimilijan Šah, ki je imel legitimacijo NO.17

Kot je poročal Franc Kumelj 16. junija 1945 med zaslišanjem v Vetrinju, se je tudi njegova 53. domobranska četa pod vodstvom poročnika Ivana Šušteršiča umikala iz Tržišča preko Zidanega Mosta in Celja proti Koroški. S seboj je imela tudi angleškega majorja, ki ga je skrivala. Pri Savinjski dolini se je ponoči kolona pretrgala in le 30 mož je, brez poveljnika in brez Angleža, doseglo Vetrinj, pa še ti so bili vrnjeni v Jugoslavijo …18

Kakih 500 štajerskih četnikov in svojcev se je 8. maja začelo umikati iz Laškega preko Dravograda. Tisti, ki so vztrajali, so se 12. maja predstavili britanski posadki v vasi Launsdorf severno od Gospe Svete.19

Žalostna usoda ranjenih domobrancev na 4 sanitetnih vlakih, ki so odpeljali iz Ljubljane in so bili zajeti še v Sloveniji, je znana. Z enim izmed dveh vlakov, ki sta odpeljala iz Novega Celja, pa je vsaj 20 bolnikov in ranjencev, ki jih je iz Novega mesta vodila medicinska sestra Ivanka Primožič – Irena s sodelavkami, le dospelo v Avstrijo in se znašlo v Wolfsbergu.20

O številu vseh beguncev dobimo v literaturi različne ocene. Velika večina se je 12. in 13. maja zbrala v dveh improviziriranih taboriščih za civiliste in vojake na poljih v Vetrinju pri Celovcu, in sicer kakih 13.000 vojakov in 6.000 civilistov. Po podatkih zdravnika dr. Valentina Meršola, ki je bil pozneje, kot je znano, zaslužen za to, da Britanci civilistov niso vračali v Jugoslavijo, pa je bilo vseh beguncev – civilistov na Koroškem okoli 10.000 (6.000 v Vetrinju), vojakov 12.000.21Po britanskem viru je bilo 14. maja na območju 8. armade, torej tudi v severovzhodni Italiji, 25.000 slovenskih prebežnikov.22

Zajeti na poti

Različna pričevanja govorijo o tem, da so partizani na zadnji del kolone beguncev v Tržiču 11. maja streljali z minometi. Tam naj bi tistega dne 29. hercegovska divizija 4. jugoslovanske armade zajela 500 beguncev.23Do občasnega obstreljevanja je prihajalo tudi na Ljubelju.24

A že pred tem so se krvavi dogodki in zajetja beguncev dogajali na koroški strani, med Ljubeljem in Dravo, kjer so tudi že bili partizani.

Prve slovenske partizanske edinice so se s sedanjega slovenskega državnega ozemlja pomaknile v vzhodni del Koroške 6. maja.25V boje z nemškimi silami, ki še niso kapitulirale, so se vključile tudi domače partizanske edinice. Britanskih sil na Koroškem do 8. maja, ko so bili partizani že v Celovcu, še ni bilo, čeprav je bila na zahodu pot prosta zaradi vdaje nemške vojske v Italiji 29. aprila, ki je začela veljati 2. maja.

Bračičeva brigada in Koroški odred sta 8. maja zvečer vzpostavila blokado tako cestnega kot železniškega mostu na Dravi pri Borovljah, da bi onemogočila stik beguncev z Britanci. Položaj se je razčistil z znanim domobranskim napadom pod vodstvom podpolkovnika26Vuka Rupnika na vnebohod, v četrtek, 10. maja, popoldne. O datumih tega in drugih spopadov, o številu vojakov in pa žrtev na obeh straneh sicer tako v partizanskih kot v domobranskih rekonstrukcijah najdemo tudi drugačne podatke.27Istega dne, 10. maja, ko je že padel mrak, je prišlo še do spopada in zaustavitve oklepnega oddelka motoriziranega odreda 4. jugoslovanske armade, ki je dospel na tisto območje od Št. Jakoba. Naslednjega dne, 11. maja, je prišlo med domobranci in partizani še do dveh spopadov, in to severnovzhodno od Borovelj na področju Medborovnice.28

Padle domobrance so pokopali v soboto 12. maja dopoldne na starem pokopališču v Borovljah, partizane pa istega ali naslednjega dne ravno tam. Le štirinajst partizanov, del tistih, ki so padli 11. maja, naj bi domačini, kot bomo še videli, pokopali 13. maja v Glinjah.29Ko so leta 1970 uredili sedanje pokopališče v Borovljah, so prekopali tako domobrance kot partizane, ki so zdaj v skupnem grobu, nad katerim pa so le trije partizanski spomeniki.30

Dokler je trajala blokada, so partizani med Ljubeljem in Dravo lovili civiliste in vojake iz Jugoslavije, Nemce pa so v glavnem puščali preko mosta.

Tine Velikonja je povzel pričevanje Milana Pečjaka, da se je ljubljanski bataljon domobrancev že 6. maja navsezgodaj odpravil na Koroško. Vodili so ga štabni oficirji, med njimi poveljnik general Krener. Ta skupina je v torek, 8. maja, dospela do Borovelj in padla v roke partizanom. Obkolitev je bila tako nenadna in nepričakovana, da sploh ni prišlo do pravega streljanja. Krenerju je uspelo, da je v avtomobilu pobegnil nazaj proti predoru in na drugo stran, vojaki pa so postali plen partizanov. Le redkim je uspelo pobegniti, drugi so bili pobiti neznanokje.31

Poročnik 11. dalmatinske udarne brigade Dragan Ćirović naj bi se 13. maja s svojimi tanki prebil čez boroveljski most in pred Vetrinjem prisilil kolono približno 2.000 vojakov iz različnih predelov Jugoslavije, med njimi 500 domobrancev, da so se vrnili proti jugu, ter jih odvedel v ujetniško taborišče pri Bistrici v Rožu.32

Kar zadeva civiliste, govori literatura o tem, da so slovenski partizani pred dravskim mostom 9., morda tudi 10. maja zajeli nekaj sto,33po drugih virih 500 ali 600 slovenskih civilistov.34Vuk Rupnik si je takrat zapisal, da so partizani 9. maja zajeli 600 civilistov pred dravskim mostom, med njimi družino podpolkovnika Milka Vizjaka in soprogo podpolkovnika Ivana Drčarja, torej dveh vodilnih domobranskih častnikov.35

O usodi zajetih je neki nemški ujetnik povedal: “Iz Borovelj so nas s tovornjaki peljali proti Beljaku. Nekako sredi poti med Borovljami in Beljakom so nas zaprli v neko šolo. Pred to šolo je bilo nekaj mojih tovarišev ubitih s sekirami. Trupla so naložili na tovornjak in odpeljali neznano kam.”36

Kos je zapisal precej zaokrožen podatek, da naj bi partizani izmed 600 zajetih slovenskih moških in žensk pobili 60 beguncev, druge pa napotili v Kranj in Ljubljano.37

Po 15. maju Bračičeva brigada ni bila več v bojih na Koroškem, je pa v Celovcu pripravila večjo skupino najboljših borcev za nekakšne “komandose”, ki so med drugim “ugrabili tudi nekaj domobranskih častnikov v Vetrinju. Tu pa se je nadaljevanje akcije zataknilo. Ker je bilo več domobrancev oboroženih, je prišlo do obojestranskega streljanja in partizani so se morali umakniti.”38

Kot piše Florian Thomas Rulitz, je jugoslovanska vojska južno od Drave uredila taborišča za ujetnike v Podrožci, Vodiči vasi in Bačah. Kot bo razvidno iz gradiva za ta zapis, pa so bili zaprti še v drugih krajih. V njih so bile razmere po britanskih virih “slabe”. Koroška policija pa je zbrala podatke o mučenjih in pobojih s sekirami. Neka britanska komisija je obljubila jetnikom, da bodo izpuščeni, a so bili naslednjega dne odvedeni v Jugoslavijo. Deloma so jih s tovornjaki prepeljali čez Korensko sedlo, delno so jih gnali peš ali z vlakom iz Podrožce skozi železniški predor.39Taborišča in ječe so delovali do umika jugoslovanske vojske iz Koroške v dneh od 19. do 24. maja.

Dva spomenika v Glinjah

Na območju Borovelj je bil 40 let po spopadih postavljen sploh prvi nagrobni spomenik ne padlim, temveč pobitim domobrancem. Šlo je za žrtve zgodnjega obračuna na Koroškem, ki ga zgodovinar Marjan Linasi tako opisuje: “Primer se je zgodil v Otrovci pri Spodnjih Borovljah. Po vsej verjetnosti, ne moremo pa tega dokazati, se je zgodil zaradi maščevanja nad dejanjem domobrancev, ki se je zgodilo 10. maja v bližnjih Glinjah (Glainach). Tam se je zadrževala skupina 14 partizanov iz Slovenije, ko jo je obkolila skupina umikajočih se domobrancev. Partizane je zavedla slovenska govorica, zato niso takoj segli po orožju. Domobranci so med divjim streljanjem postrelili vso skupino partizanov. Partizani so nato 13. maja ponoči v Reichmannovem gozdu na neki hrast obesili 12 domobrancev in civilista, ki so jim roke zvezali s telefonsko žico. Njihovi kriki naj bi se bili slišali v okolico, čeprav so partizani pripeljali s seboj tovornjak, ki so ga pustili v teku. Pred usmrtitvijo so si morali sami skopati grob, v katerega naj bi partizani pokopali tudi tri ženska trupla, ki naj bi jih pripeljali od drugod.”

Avtor s tema dvema dogodkoma povezuje grobova v neposredni soseščini na pokopališču v Glinjah, ki imata dvojezična spomenika. Na enem piše, da v njem počiva 14 neznanih partizanov, na drugem pa je napis: “Tukaj počiva 16 beguncev iz Slovenije – 13 moških in 3 ženske – umorjenih 13. maja 1945 v Reichmanovem gozdu.” 40

Drugi avtorji nasprotno pišejo, da so trupla partizanov pripeljali z vozovi kmetje, ki so jih našli okoli svojih domačij. Za njihov pokop je poskrbel župnijski upravitelj Lorenz Brunner. Pobiti begunci pa so ostali poldrugo leto v gozdu. Med njimi je bilo dekle, staro 14 do 16 let. Za vse svete leta 1946 jih je dal pokopati v Glinjah župnik Arnulf Memmer.41Po Tinetu Velikonji so omenjeni partizani padli v bojih pri Medborovnici, ne pa v prej omenjenem napadu. Slovenski begunci pa naj bi bili žrtve maščevanja zaradi splošnih partizanskih porazov tistih dni.42

S številnimi pričevanji in arhivskimi viri je ta poboj 16 beguncev podrobno, a spet nekoliko različno popisal Rulitz. Sedanji spomenik je dal postaviti bivši begunec, izseljenski duhovnik Ciril Turk leta 1985.43

2. Pričevanje Lize Pleničar

Po tem dolgem uvodu, ki naj nudi bežen zgodovinski okvir dogajanja in pojasni nekatere okoliščine, o katerih govori sledeča pripoved, se bomo zdaj seznanili s še neobjavljenimi doživetji slovenskega dekleta, ki so ga partizani zajeli med Ljubeljem in Dravo.

Sledili bodo povzetki nekaj sorodnih pričevanj, kratek prikaz resničnih britanskih selitev slovenskih beguncev iz Koroške v Italijo ter omemba nekaterih vprašanj, ki se nam postavljajo.

Gospa Elizabeta (za svojce in znance Liza) Grom, vdova Pleničar se je rodila 27. novembra 1922 na Stari Vrhniki. Maja 1945 se je, podobno kot ostali begunci, “za nekaj dni” podala proti Koroški. V taborišču v Italiji se je poročila s takratnim zelo mladim, a vodilnim članom Državne obveščevalne službe (DOS) slovenskih četnikov Dušanom Pleničarjem – Bratkom (Litija, 1921 – Enfield, 1992). Skupaj sta se izselila v Veliko Britanijo in se naposled ustalila v severnem londonskem predmestju Enfield, kjer gospa živi na svojem domu. Pleničar je imel v Enfieldu tiskarno Pika Print, uveljavil pa se je kot pomemben javni delavec slovenskega zdomstva, dolgoletni urednik Slovenske pravde in Klica Triglava.

O umiku Lize Pleničar na Koroško sva se dolgo pogovarjala 11. septembra 2012, ko je bila na obisku na Vrhniki, in ponovno 28. avgusta 2013, spet na Vrhniki, ko je bil pogovor sneman, večkrat pa tudi po telefonu. Tu je povzetek snemanega pogovora z nekaj dopolnili.

Gospa Liza, zanimata me predvsem umik iz Slovenije in Vaša zaporniška doba na Koroškem. Ne vem, če je to že bilo kdaj popisano. Ste Vi ali Dušan kdaj to zapisali, Vas je kdo intervjuval o tem?

Ne, nas je bila tako majhna skupina …

Ko se je bližal konec vojne, ste bili doma na Stari Vrhniki?

Ja, potem pa Dušan, ki je odšel s komando v Vipavsko dolino, pošlje po radiu v Ljubljano obvestilo, da se moramo umakniti. Boris Kresnik,44ki je bil kurir med Ljubljano in nami, je prinesel pošto, da moramo iti za par dni v Avstrijo.

Je bilo to še aprila?

Maja, a ni bil še konec vojne, mislim, da je dan ali dva kasneje kapitulirala Nemčija. Vem, da sem očeta vprašala, če lahko grem za pet dni v Avstrijo. In spokala sem majhen kovček …

Kaj je rekel oče?

Rekli so, da ja. Dušan je že prej vprašal očeta, če lahko hodi z mano. Rekli so, da nimajo nič proti: “To je med vama.” Spoznala sem ga, ko je bil tu v ilegali in je prihajal s hribov k nam. V uniformi ni bil nikoli. Imel je legitimacijo kot železničar, če bi ga ustavili Nemci.

Jaz grem ob petih zjutraj naslednji dan, menda 5. maja,45z majhnim kovčkom na železniško postajo in v Ljubljano. Tam sem morala do gospe Skalar,46ki je tudi dobila tako sporočilo. Skupaj bi morali iti do hotela Union, kjer je čakal avtobus, ki bi nas peljal. Grem k njej, tudi ona je pripravila kovček, prideva do hotela Union, vendar je avtobus že odpeljal.47

Vlaki so torej še vozili?

Ja, od Vrhnike do Ljubljane sem šla z vlakom. Vzela sem prvi vlak – čisto nobenega človeka ni bilo nikjer – tudi ker nisem marala, da bi me kdo videl s kovčkom, saj veste, kakšni so bili časi takrat.

Pri naši hiši pa smo imeli srečo, da nas nikoli nobeden ni prijavil, ker smo imeli vsak dan obiske četnikov: s hribov, iz Ljubljane, tudi cela grupa, prišel je general Andrej, Benedik,48še neki major, pa iz Ljubljane dva. Teh pet ljudi smo velikokrat imeli pri hiši.

Četniki so kar krožili po terenu. Nekoč so vzeli s seboj v kino na Vrhniko celo britanskega vojaka Charleya Murraya iz Avstralije, ki je bil pri njih v hribih … Hvala Bogu, da je bila naša hiša na koncu vasi.

Je bila Vaša družina vpletena v ilegalno delo?

Moj oče Tomaž Grom je bil proti komunizmu, katoličan, zvest katoličan, ni hodil vsak dan v cerkev, držal pa se je vseh zapovedi in večkrat rekel, da mu vest nič ne očita. Če mu bo kaj očitala, pa bo popravil. Od kralja Aleksandra je dobil medaljo sv. Save. V domačem kraju je omogočil, da so imeli ljudje elektriko, čisto vodo, urejeno pašo, pri gasilcih je bil tudi glavni, ko so zidali novi dom.

S čim pa se je ukvarjal?

Posestvo smo imeli, gozdove in polja. Kadar smo imeli velika opravila, mu je vedno kdo pomagal.

On bi se ne umaknil na Koroško?

Ne, on ne bi nikdar pustil domačije. Nekaj časa je bil zaprt, a so domačini zahtevali, da ga izpustijo.

Torej, povrnimo se v Ljubljano …

Znašli sva se pred Unionom in avtobusa ni bilo več. Pa pride neki profesor Moravec – Arko,49ki je bil tudi pri četnikih in parkrat pri nas, saj smo imeli vsak dan take goste. Rekel mi je, naj grem v trafiko nasproti hotela Lev, da mi bodo povedali, kako naprej. Šla sem tja, poznala sem prodajalca že od prej, ker je tam bila neke vrste postojanka. Povedal mi je – to se zdaj ne bo lepo slišalo –, da so na dvorišču Nemci, ki gredo v Škofjo Loko, tako da bi se lahko peljala z njimi. In sem šla. Imeli so odprt avto in sem se z njimi vozila. V Škofji Loki bi morala biti druga skupina, s katero bi šla naprej. Benedikova ni šla z mano, razšli sva se pri hotelu Union, rekla je, da ona ne bo šla, ostala je doma.50

Pridem v Škofjo Loko z Nemci, edina civilistka v avtu. Pri Heinriharju51v Škofji Loki me pustijo, a nobene grupe ni več, ker je že odšla. Bila sem tam na kosilu in potem čakala pred hišo, če pride mogoče kdo mimo. In res, prišel je Rajko Vatovec, ki je bil takrat pri policiji.52Rekel mi je, da bom šla z njim, imel je kolo. Umaknil se ni s kako skupino, bil je čisto sam. Dala sva kovček na kolo in marširala v Kranj. Tam vidim že veliko ljudi, po cesti so se pomikale cele grupe. Z Dolenjskega, s kravami, z vozmi, vse mogoče. V župnišču je bilo rečeno, da bi prespala čez noč. Čudila sem se, ker je to bilo zelo blizu. Nikamor še nismo prišli …

V Kranju sta bili tudi dve moji sestri. Ena je šla takoj naprej, ker je bil eden od kurirjev na kolesu in ona je šla z njim, mlajša pa je ostala z mano v župnišču. Drugo jutro pa skupaj marširava. Tam je bil tudi Dušan Lajovic53z majhnim kamionom, ki pa je bil že prepoln ljudi, in je rekel, da bi me vzel, a nima prostora. Tako sva šli kar peš. Bila je cela masa ljudi, si ne morete misliti, kako je to bilo, tako kot sedaj vidite, da bežijo iz Sirije, tako smo šli mi.54

Vojakov ni bilo?

Ne, takrat nobenega nismo videli v uniformi, vsi so bili v civilu, nobeden ni dirigiral ali vodil, to je kar šlo. Že v Ljubljani pred Unionom je mlad fant rekel: “Kje sta sedaj Rožman in Rupnik? A sta vas pustila na cedilu?”

Prišli smo do Tržiča in naprej do Ljubelja. Tam pa so bili vojaki, Poljaki in drugi interniranci, ki so jih mobilizirali partizani, ležali so ob strani, a so nas pustili, da smo šli. Tunel še ni bil zgrajen do konca.

Pred tunel pa pride majhen kamion in na njem je tisti Boris Kresnik, ki mi je prinesel sporočilo na Vrhniko. Bila sta še dva Srba in drugi, ni nas bilo veliko. Stopili sva na kamion s sestro Tinco55in si oddahnili. Peljali smo se skozi tunel in dol po serpentinah. Tunel je bil temen, z luknjami, poln vozov in ljudi. Prišli smo skozi, eni so pa šli peš čez hrib.

Potem pa pridemo po serpentinah do ene vode, Drave, in smo si rekli, da gremo v Beljak in v Italijo, ne v Celovec in Avstrijo. Tam pa so bili že partizani. Ustavili so kamion. Morali smo dol in peš naprej. Fante pa so spravili na polje in takoj streljali. Nekatere so ubili, Kresnika pa ranili v nogo. Ležal je na nekem travniku ali njivi, neki domačin ga je našel in odpeljal v bolnišnico. Pozneje se je pojavil v Eboliju, a je šepal. Tudi en Srb se je rešil, tudi njega sem potem srečala v Eboliju.

Pa prideva s sestro do kraja Št. Janž v Rožu. Bilo je še nekaj drugih na poti. Takrat pa nas dva partizana ustavita in peljeta v tamkajšnjo šolo. Dali so nas v neko učilnico. S sestro sva se dali v kot, daleč od vrat. Ležali sva tam. Počasi se je nabralo veliko ljudi. Pred nami so bili dva fanta iz družine tovarnarjev Šumi iz Ljubljane, Karba iz hotela Union, njegova žena in punčka, stara kakih sedem let,56žena nekega domobranskega oficirja, nekaj deklet z Dolenjskega, moški, nekaj otrok, vse mogoče. Moški so bili v kleti, mi pa v razredu. Okoli je bila velika ograja, Karba je vedno gledal, če bi zunaj videl kakega človeka. Tam smo bili zaprti morda en teden. Angležev ni bilo.

Od tam pa so nas preselili naprej ob Baško jezero. Peš. Tam je bila prej menda nemška vojaščina in so nas dali v lesene barake.

Koliko vas je bilo? Dvajset, sto?

Več. Moški, nekaj Srbov. Partizani so bili Slovenci. Niso bili domači Korošci.

Tam smo bili mogoče en teden ali več. Zraven je bila gostilna. Angleži so nas prišli gledat, a niso posegli.

Iz tistega lagerja so nas neko jutro ob petih zbrali skupaj in nam rekli, da bomo šli na postajo. Karba mi reče: “Veš, gremo domov …”

Gremo na postajo in pride tovorni vlak. Bil je poln vsega mogočega, še krav in vsega, komunisti so po Avstriji namreč vse pokradli, ker so vedeli, da jo morajo zapustiti. Za nas ni bilo prostora in smo morali iti peš proti tistemu tunelu nad Jesenicami – proti Podrožci. Mislim si, da bi bilo dobro, da ne grem domov. Najprej sem videla, da sta Karba in žena izginila oz. žena je ležala na tleh, otrok je jokal, naša skupina se je oddaljevala, njegov 15-letni nečak, ali kar je že bil, pa je bil z nami. Z nami je bil tudi nekdo, ki sem ga poznala, ker je imel postajo za zvezo med četniki in Ljubljano. On je bil tam, mladi fant in medve. Povem jim, da bi bilo mogoče dobro, če bi našli kako rešitev, da ne gremo domov. Zmenimo se, da ko pridemo do neke vode, gremo dve na eno in dva na drugo stran, ker je bežati za štiri skupaj prehuda.

Pridemo do grmovja, primem sestro za roko in dobiva tako moč, da sva šli kot srni gor v neko grmovje, v hrib. Nekaj so streljali, prideva više, se uleževa in pokrijeva s praprotjo, še dihati si nisva upali. Trajalo je pol ure, morda še več, pa slišiva stopinje … ona dva sta prišla gor. Tako smo se rešili vsi štirje.

Pa smo šli nazaj v Št. Janž v Rožu. Po gozdu smo hodili in v gozdu smo prespali na neki kmetiji. “Tukaj lahko spite,” so nam rekli in nekaj prinesli, “da ne boste mokri,” ker je še dež padal. To je bilo kar zunaj, tam je bila neka slama, pa še polento so nam skuhali.

Gremo naprej, ob robu gozda ven, da vidimo, kaj je, pridemo do Št. Janža, tam pa na sredi trga igra godba, ker so bile binkošti.57Na begu sta se nam pridružili še dve Dolenjki. Ne vem, od kod sta zbežali. S sestro sva rekli, da morava iti pogledat, kako je. Šli sva v gostilno, bili so veseli in nama rekli: “Vsi pridite dol. Juho imamo, umijte se, potem pa kar naravnost po cesti v Beljak! Komunisti so šli.”

Beljak je nekam daleč …

Peš smo šli. Ko si mlad, še pomisliš ne, kako je daleč. Zdaj bi bilo drugače …

Prišli smo do Beljaka, nihče nas ni ustavil. Tam vidimo Karbo, hčerko in ženo. Kako so bili veseli, ko so zagledali nečaka. Rekli so nama: “Mi smo v tem hotelu, danes bosta lahko spali z nami.”

S sestro sva spali tam eno noč. Karba je znal angleško, Angleži so mu takoj dali sobo, bil je upravnik pri Unionu. Šest nas je prespalo v sobi, a za eno noč je bilo v redu. Potem nama je Karba svetoval, naj greva direktno v Špital ob Dravi na Rdeči križ. Mislim, da so naju tja peljali Angleži.

Tam sva bili v gostilni, ne v kampu. Bil je velik kamp, kjer so bile vse mogoče narodnosti. Bili pa sva v veliki gostilni, kjer so imeli velik “tancpoden”58in smo bili na tem tancpodnu eden zraven drugega kot sardine. Tam so bili tudi že Slovenci, in sicer zboraši.59Zunaj na dvorišču so kuhali, bilo nas je noter več kot sto, v glavnem smo bili Slovenci. Vem, da je bil golaž, bil pa je konjski, in čeprav sem bila lačna, ga nisem mogla jesti. Predsodek, saj je konj bolj čist kot kakšna druga žival. A sem bila raje lačna. Bili smo tam nekaj časa, pustili so nam, da smo se šli okopat, da smo dali čistiti obleke, to vse zastonj. Komandant v Špitalu je moral biti zelo dober. Z nami je bil tudi neki Hrvat, dr. Ortinski,60ta pa je stalno hodil na upravo in poudarjal, da hočemo v Italijo.

Ste vedeli, da so drugi v Vetrinju?

Takrat še čisto nič. Pozneje sem zvedela, da je bil vrnjen iz Vetrinja na Teharje in ubit moj 20-letni brat Tomaž,61najmlajši v družini …

Naenkrat pa nam eno jutro rečejo, naj gremo vsi na kamione. Bili so trije kamioni, nekje 60 ljudi. Na našem sta bila tudi Smerdu,62bil je oficir, domobranec, ki je bil v Vetrinju in je od tam zbežal ter prišel v naš kamp, in še en njegov prijatelj, domobranec. Ko so nas Angleži naložili na tovornjake, sem ju poslušala: “Če zavijemo na levo, bomo šli nazaj v Slovenijo, če bomo šli na desno, pa v Italijo.” In sta imela eno nogo vedno čez, pripravljena, da bi skočila dol. Tudi midve sva bili pripravljeni.

In so nas res peljali v Italijo, še istega dne smo bili v Ceseni. Tam so bile velike italijanske kasarne, kjer so nas razkužili z DDT-jem. Tam smo bili dva dni. Tisti, ki so imeli tam sorodnike, so šli v Forlì, jaz s sestro pa sva šli v Monigo.63Vera Debeljak, ki je bila hčerka Janka Debeljaka, je šla v Forlì.

Ekskurz 1: Franc Heinrihar o pripovedi Lize Pleničar v Monigu

Franc Heinrihar (1897–1988), ki se je s štabom slovenskih četnikov pomaknil preko Gorice v Furlanijo, je nestrpno čakal na novice o svoji ženi in njeni prijateljici, ki sta izginili med umikom v Avstrijo. V petek, 1. junija, je tako zapisal v svoj dnevnik čisto sveže vesti in vtise:

“Predvčerajšnjim je prišla v Treviso Liza s Stare Vrhnike. Partizani so jo zajeli skupaj z Gašperjem in Marcelo.64Popolnoma so jih izropali, zasmehovali in vlekli v Podrožco na vlak. Posebno grdo so se izkazali gorenjski partizani. Liza je med potjo skupaj s sestro ušla. Zakaj nista ušla tudi Gašper in Marcela? Saj sta vendar korajžni dekleti. Z majorjem Rankovićem65sta se dogovorili, da bodo skupaj ušli. Na Koroškem je potem videla Rankovića, vendar brez deklet. To še ne pomeni, da niso skupaj zbežali. Mogoče sta sedaj kje na Koroškem in lahko vsak dan prideta do mene, mogoče pa je tudi, da so ju odpeljali nazaj v Ljubljano. Kaj bi dal, da bi že bili pri meni!”66

O srečnem koncu te zgodbe kasneje, ko bo tudi več podrobnosti o prigodah omenjene Vere Debeljak ter drugih, ki so šli skozi podobne preizkušnje.

slika Figure 1. slika

Ko sva bili s sestro en teden v Monigu, pa pride Dušanovo pismo, da moram v Forlì. Dušan Lajovic je bil v Monigu in mi je povedal, da je tudi on dobil obvestilo ter da me bo peljal v Forlì. Za mojo sestro Tinco pa da ni prostora, ker je peljal še nekega narodnega poslanca s Štajerskega67pa še nekaj drugih, tako da res ni bilo prostora. Tako sva se s sestro ločili. Bilo pa je veliko Vrhničanov v Monigu, Maroltovi, Hrenovi … Oni so prišli že prej tja.

Tako smo šli z Lajovcem. Ustavili smo se še v Padovi, da smo šli v cerkev malo pogledat pa nekaj zmolit. Pridemo v Forlì, tam pa so bili fantje na nogometnem igrišču: vročina, šotori, ljudi ogromno, bili so Srbi, Hrvati, Slovenci. Dušan je bil zelo vesel, da sem prišla, in tam sem ostala.

Ekskurz 2: Srečanje v Forliju v spominih Pavleta Borštnika

Prihod Lize Grom v taborišče Forlì je opisal tudi Pavle Borštnik v poglavju o Dušanu Pleničarju v neobjavljenem delu, ki nekako nadaljuje njegovo knjigo spominov Moj čas (Mladika, Trst 2016).

“In ko smo že pri dekletih: v času, ki ga je Notranjski odred preživljal na Notranjskem, je bila naša glavna “javka” za Ljubljano na Stari Vrhniki. Kot je že Cankar zapisal, je Vrhnika “prečuden kraj”, še bolj čudna pa je bila Stara Vrhnika, nekoliko odmaknjena vas pod goro, ki se ji menda reče Kucelj.68

Fantje smo namreč kaj kmalu “zaznali”, da je vas – polna deklet. Pri vseh hišah so se kar trla! Tudi v tisti, kjer je bila naša javka. Prednjačila je Liza, dolgonogo dekle, vselej nasmejana, pripravljena na “nagajivo” šalo, obenem pa nam je bilo vsem jasno, da … itd.

Na tistem patetičnem stadionu v Forliju, kjer smo se znašli junija leta 1945, so se nam domala vsak dan pridruževali “zakasneli” begunci iz Slovenije, med njimi na primer žena dr. Benedika, ki je prinesla prva poročila, kako je bilo v Ljubljani ob vkorakanju partizanske vojske.

No, nekega dne se je kot blisk razneslo po slovenskem delu taborišča: “Liza je prišla!”

Bilo je to za vse nepopisno presenečenje. Toda še večje nas je čakalo: ko ji je bilo izdano dovoljenje za vstop v taborišče, je na “kapijo”69pridrvel Bratko, Dušan Pleničar – in padla sta si v objem. Ostala slovenska ”vojska” je samo strmela odprtih ust. Kdo bi si mislil!

Liza in Bratko pa nista čakala, da bi se naše presenečenje poleglo; že v nekaj dneh sta opravila vse formalnosti in Lizin ožji rojak, kaplan Kunstelj,70ki je spremljal primorske domobrance, ju je poročil, menda še na starem stadionu. Po nekaj tednih smo se namreč preselili na precej večji prostor, nekdanje žitno polje, zunaj mesta. Liza in Dušan pa sta nam vsekakor najbolj učinkovito nakazala, da našega “življenja” še ni konec …”71

Kmalu je sledila poroka.

Skalar je rekel, da so tam lahko le poročeni, ker je vojaško taborišče, tako da sva se morala poročiti. Vendar kako, če nisva imela dokumentov? Je pa bil vojni kurat g. Kunstelj z Vrhnike, ki me je poznal, pa je rekel, da naju bo peljal v mesto in dobil dovoljenje od škofa, da naju in še en par poroči. In res, šli smo k škofu, dobil je dovoljenje in naju poročil. Pred nekim šotorom je bila pripravljena miza, bila je maša, na igrišču, gledalcev milijon. Debeljakova gospa, mama, je skuhala kosilo, v menažki je pripravila krompir in meso. To je bila najina poroka.72

Dušan je bil potem v velikem šotoru, kjer je bil štab, jaz sem pa bila pri dekletih. Tam nas je bilo kakih osem. Niso bile vse poročene, prišle so tudi kasneje, pa jih je general73pustili noter, medtem ko moje sestre ni pustil. To sem mu zamerila.

Sestra pa je bila v Monigu?

Da, sestra je bila v Monigu, potem v Serviglianu. Tam se je poročila z Francem Oblakom, ki je bil domobranec na Primorskem, in potem sta šla v Argentino. Dobro sta prišla skozi. Delala sta pri Špancih, ki so v Argentino prišli brez nič in postali milijonarji. Z njima so bili zadovoljni, ker sta bila pridna. Pomagali so jima, da sta začela na svoje. Franci je delal na veliko s pletilstvom, da so izvažali tudi v Urugvaj. Zdaj sta oba v pokoju in sta se iz Buenos Airesa preselila ven, tako da imata tudi bliže hčerko.74

Vi ste se potem selili po taboriščih.

V Forliju smo bili najprej na tistem igrišču, potem pa so nas preselili ven, na polje.75Morali smo si postaviti šotore. Debeljaku so naredili hišo iz blata, ker ni hotel šotora. General je imel šotor. Jaz sem bila v šotoru z dekleti, Dušan je bil posebej.

Potem so nas preselili dol v Eboli z vlakom.76Dolga pot, hribi, oljke. Tam pa so bili prej Angleži. Bile so spodaj cerkev, dvorana za nastope, bolnišnica. Cerkev in bolnišnica sta bili zidani, ostalo je bilo leseno. Tam je bil Dušan celo na operaciji. Slovenci smo šli vsi na hrib, Srbi so bili v glavnem spodaj, kjer je bilo polje, potem so bili Hrvati. Slovenci smo dobivali svojo hrano, vsaka skupina si je posebej kuhala, dol jih je bilo največ.

Je bilo taborišče zagrajeno? So vas Angleži stražili?

Ni bilo tako zastraženo, da bi rekel, da nisi mogel ven. Nekaj jih je ušlo, vendar, kam boš pa šel? Veliko jih je šlo ven, v Eboli, vendar so se vrnili. Kam bi šel? V Servigliano?

V kampu je bila vojaška disciplina. Fantje so bili v uniformah. Pozneje so jim tudi Angleži dali uniforme, da so nekateri šli stražit v Neapelj angleška vojaška skladišča. Dobro so bili plačani, če so to izbrali.

Dušan se je vrgel na delo za časopis.77Vedno je bil “busy”78… V Eboliju sva imela velik šotor, bi lahko tudi kurila v njem pozimi. Šotori so bili lepi, novi, znotraj beli, zunaj rjavkasti, imeli so dvojno streho, tako da poleti ni bilo tako vroče, ampak tam dol je bila vročina velika, kot se spomnim, in sem imela vedno zaprto.

Hrana ni bila slaba. Zjutraj smo dobili čaj in velik angleški bel hlebec, razdeljen na tri dele, dobil si en del. Nismo bili lačni.

Kuhinjo so pri nas prevzeli Štajerci. Bili so krasni kuharji, kavo in čaj, ki smo ju dobili od Angležev, so prodajali, dobivali moko in jajca, kupili so še “mašinco”, da so delali makarone, in jih sušili na soncu. Ob nedeljah je vsak, čeprav nas je bilo toliko, dobil celo eno palačinko. Slovencev je bilo okoli tisoč, vendar smo bili ločeni v dve skupini. Debeljakovi domobranci so bili na vrhu, mi smo bili bolj spodaj. Kuhala si je vsaka skupina posebej. Naša kuhinja je bila boljša …

Komanda je bila za Slovence skupna?

Da, a Debeljak je zgoraj skrbel za svoje, naš general pa, saj veste, je bil bolj tih. V uniformi je hodil vedno Perhavec,79ki ni bil nikoli pri nobeni stvari, uniformo pa je imel predvojno, pa sabljo, kapo. On je bil pri Debeljaku. Marširal je, kot da bi bil največji komandant. Bil je tam z vso družino: žena, dve hčeri in sin, ena hči in sin poročena, majhni otroci.

Imeli ste tudi kulturne dejavnosti?

Igrali smo tudi, Marjan Gorjup80nas je učil. Ostržka sem igrala. Potem nisem smela po logorju, tako so mi žvižgali! Sposodila sem si obleke, ki so “pasale”, ker Ostržek ni ne otrok ne odrasel … Skalarjeva je bila tudi v skupini. Marjan je dobro učil. Če so plačali kaj vstopnine, je tudi razdelil denar, vsak je nekaj dobil. Imeli smo pevske zbore, se učili plesati.

Iz Ebolija so vas preselili v Nemčijo, v Diepholz na Spodnjem Saškem …

Enkrat nam povejo, da gremo v Nemčijo.81Takrat pa Italijani navalijo na naše taborišče, da pokupijo šotore, deke in vse, kar se je dalo. Vendar so Angleži vse sežgali, vse šotore, pa bi jih lahko mi prodali … Italijani so prišli noter kar z vozom. Postelje, vse so hoteli kupiti.

Ker sem imela nekaj denarja, sem šla z Zmagoslavovo ženo82v Neapelj in sva si kupili po par čevljev in nekaj sukanca, ker so nam rekli, da bomo v Nemčiji lahko kaj dobili za to. V Neapelj sva šli z vlakom, ne vem, če sva morali kaj plačati ali ne. Dušan se je menda običajno peljal zastonj.

V Nemčijo smo šli z vlakom. To je bil navaden vlak, potniški vlak, šest ljudi v vsakem oddelku. Dolgo smo se vozili gor. Kjer se je vlak ustavljal, so bili na postaji ljudje, ki so spraševali, če imamo kaj pomaranč. Nas je šlo več teh vlakov, da so lahko vse ljudi spravili v Nemčijo. Šel je cel kamp, Srbi, Hrvati, Slovenci, bilo nas je veliko.

Je bila Nemčija zelo uničena?

Hannover še posebej, kamen pri kamnu, nič drugega nisi videl.

Najprej smo bili v Diepholzu v lesenih barakah. Srbi so se hitro znašli, velike barake so pobrali. Pri nas pa je Debeljak rihtal, da bomo Slovenci posebej. Dobil je barako, ki je imela noter stranišča, vsa tista stranišča pa je prodal Nemcem …

Midva z Dušanom sva imela neko vino, chianti. Šla sem v trgovino in so mi rekli, da za tisto steklenico lahko pridem cel teden po kruh, pa še makaronov so mi dali, ne vem koliko. Sama sem kuhala, sobo sva imela. Iz nekega pleha so mi naredili lonec.

Potem so nas prišli obiskat trije mladi Štajerci, ki so bili v nemški vojski. Nobeden se ni zmenil zanje, Dušan pa jih je povabil noter in se z njimi menil. Povedali so, da delajo na kmetiji pol ure stran. Tako smo dobili zvezo, enkrat na teden sem šla z vlakom tja in v zameno za cigarete dobila jajca in drugo. Take krasne kmetije! Iz dvakrat pečene, lilaste opeke. Niso hoteli domov, so rajši gor ostali. Podeželje ni bilo tako prizadeto, a kmetje so rekli, da so morali vse, kar so pridelali, dati za vojsko.

Tam v Nemčiji je bilo vse dehidrirano, krompir dehidriran, neke koprive … Zelo slaba hrana, ampak preživiš. Imela sva zvezo s tistimi Slovenci za jajca, pa še drugim sem jih dala. Enkrat sva z Melaherjevo šli do nekega kmeta. Ona je dobro govorila nemško. Dala mu je čaj, on pa kaj drugega. Enkrat pa nama je dal vsaki eno gos, bilo je štirinajst dni pred božičem. Dušan in Melaher sta pripravila štalico, pitali smo ju z namočenim črnim kruhom in kašo. Pred božičem sva ju spustili na travnik, pa sta šli na glavno cesto in avto je eno podrl. Čigavo? Jaz sem rekla, da ni podrl moje, moja ima modre oči. Hitro je morala pripraviti svojo, jaz pa sem imela svojo še dva dni … Gos mi je zaklal Debeljak, neka gospa jo je oskubila. Melaharjeva je hotela perje, ker je čakala otroka, ki ga prej ni mogla imeti, v kampu pa. Neka Srbkinja je imela pravi štedilnik in mi jo je spekla, pa še dva kozarca gosje masti je bilo. Potem je Dušan povabil fante iz Seedorfa, da so prišli za božič na gos. Jaz sem pripravila krompirjeve svaljke. Imeli smo majhen vrtiček s papriko in paradižnikom, pripravili smo srbsko solato. Kos gosi sem morala dati tisti, ki mi jo je spekla, in drugim, tako da je bolj malo ostalo, vendar je bilo fajn, ker smo bili skupaj.

Vera Debeljakova, Smerdujeva žena in jaz smo šle enkrat v Hamburg, ker so nam rekli, da se tam vse dobi. Peljale smo se z vlakom v prvem razredu, skoraj nič plačale, vendar se ni dobilo nič. Bila pa je neka kavarna, lepa. Bila je bombardirana, a ne zelo. Kavarna je imela v zgornjem nadstropju rdeče zofe, kava pa je bila brez sladkorja … Pridemo dol, pa vidim, da imajo rumeno torto, ki je bila krasna, a nobenega sladkorja … Plačala sem s cigaretami. Z Dušanom nisva kadila.

Selitev pa še ni bilo konca …

Od tam so nas preselili v Lingen.83Bili smo v SS barakah, ki so imele dve nadstropji, centralno kurjavo, parket, veliko prh. Midva sva imela prav lepo sobo.

Tam smo ostali nekaj časa, potem nam povejo, da je prišla angleška komisija. Dušan mi pravi: “Veš, bova šla v Anglijo.” Hitro je šel dol in se prijavil, se vrnil in mi rekel, da je bil takoj sprejet, naj grem še jaz. Prej se nisva nič menila. Potem grem še jaz, tam je bila neka Angležinja in je šlo.

Angleži takrat niso sprejemali poročenih.

Takrat ne. Že prej so mi svetovali: “Da ja ne boš povedala, da si poročena.”

Ali v kampu niste nosili prstana?

Ja, neki obroček … Pozneje mi je Dušan kupil drugega v Angliji, takega, ki ima vklesan datum poroke.

Potem ste torej šli v Anglijo.

Da, v Anglijo. Šli smo z vlakom in ladjo, nič nismo plačali, ne vem, kdo je plačal. Mi nismo nič imeli … Ni šel cel kamp, temveč tisti, ki so hoteli. Nekateri so ostali, Debeljak je hotel v Brazilijo, drugi drugam. Midva, štirje Srbi z ženami – tudi oni so bili poročeni! – in Šarićeva, Hrvatica, smo se odločili za Anglijo.84

Del poti smo opravili ločeno, dobili pa smo se v nekih barakah v kraju West Wratting pri Cambridgeu. Dali so vsakemu en funt, Dušan je takoj kupil “fish and chips”.85Neko popoldne sva šla v Cambridge, zelo blizu, in prvič sva videla, da igrajo kriket.

Naenkrat pa se je zgodilo, da so nam rekli, da bomo štiri šle v Bury.86Med njimi sem bila tudi jaz, Dušan pa je ostal tam, in jaz sem tako jokala! Nič nisem vedela, kje bom jaz in kje on. To so vse oni določali.

Ko smo prišle, je vse štiri vzela ena gospodinja, ki nam je tudi kuhala zajtrk. Zjutraj smo ob osmih začele, peljali so nas v tekstilno tovarno, vse štiri, učile smo se, kako se dela. Opoldne smo šle v kantino, dobile smo kosilo, ki je bilo v redu. Bilo je še vse na karte. Brez angleškega pudinga ni šlo. Vsak dan je bil!

Naenkrat zvem, da je Dušan tukaj. Šla sem k naši “welfare officer”87pa sem ji povedala, da bi rada videla, da bi še moj mož sem prišel. Dovolila je, in tako sva bila skupaj v Buryju. On bi bil moral v rudnik, vendar ni mogel, ker je imel očala. Hvala Bogu ga je rešil tolmač, potem pa je prišel ravno v tovarno, kjer sem delala tudi jaz, tako da sva ostala tam, ne vem koliko let. Preveč.

Potem se je razgovor pomaknil na kasnejše čase, ko se je begunska pot umirila, na rojstvo hčerke Marjance, zbiranje Slovencev pri mašah msgr. Kunstlja v Rochedaleju, potem pa pri njem in njegovih naslednikih v Slovenskem domu v Londonu, na selitev v Enfield, moževo delo s tiskarno, na radiu, v slovenskih organizacijah, na zalezovanje Udbe, obiske v Sloveniji in drugi beg na Koroško med desetdnevno vojno ter na druge teme, ki pa sodijo v kak drug članek.

3. Pripoved drugih beguncev, zajetih na Koroškem

Metka Zmaga Heinrihar

Omenjen je bil srečni konec prigod, ki sta jih doživeli žena Franca Heinriharja Metka Zmaga in njena prijateljica Marcela.88Bili sta v istem sprevodu, ki so ga partizani ob umiku iz Avstrije peš vodili proti meji, kot Liza in Tinca Grom. Kot je povedala Liza Grom Pleničar, pa mladi ženski nista mogli zbežati, ker sta bili na začetku kolone, ki je bil bolj zastražen.

Metkin mož je šele 19. julija 1945 preko znancev zvedel, da sta Metka in Marcela zaprti v taborišču v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani in da so prijatelji na delu, da bi ju rešili. Znanci so mu 5. avgusta povedali, da so po radiu slišali vest o neki amnestiji v Jugoslaviji.89Upanje na ženino rešitev se je povečalo.

Heinrihar, ki je takrat živel v najeti sobi v Monigu, je imel ilegalne zveze s prijatelji, ki so ostali v Ljubljani, in je dokaj svobodno potoval po Italiji zaradi političnih in vojaških zadev, a tudi zaradi poslov, ki jih je imel kot podjetnik. Med obiskom v Trstu je 14. avgusta od prijateljev zvedel, da so ženo dan prej iz taborišča premestili v Ljubljano, Marcelo pa že izpustili, vso ušivo. O ženi so mu pripovedovali, “kako dobro se drži v zaporu, kako vsem pomaga in jih vedri, čeprav je revica sama sestradana in ušiva. (…) Neki partijec ji vsaj včasih nosi hrano. Kar vidim, kako ga je obdelovala. Ta bi tudi hudiča pripravila, da bi Boga molil!”

Brat Vinko mu je 20. avgusta prinesel iz Trsta pismo, ki ga je do njega spravila Metka: prosta je in komaj čaka, da se mu pridruži. Čez teden dni, 28. avgusta, so mu sporočili, da je žena že v Trstu. Naslednjega dne se je z avtom podal v Trst, kjer sta se srečala. V dnevnik je zapisal le to: “Hudo so revčka zdelali!” V petek, 31. avgusta, je prišla še Marcela in odpeljali so se v Monigo.90

Mihajla Bitežnik

Gospa Mihajla Bitežnik, vd. Habjan, ki živi v Torontu v Kanadi, se je rodila leta 1922 v Gorici v družini znanega javnega delavca prof. Josipa Bitežnika, ki je imel z ženo Cilko Fornazarič pet otrok. Kot primorski emigranti so živeli prej v Mariboru, nato pa v Ljubljani. Svojo begunsko pot je opisala v razgovoru, ki ga je Radio Ognjišče predvajal v rubriki Moja zgodba 30. septembra 2018. Na njenem domu pa sva ga 19. novembra 2016 posnela dr. Renato Podbersič in podpisani. Za objavo ga je uredila Marta Keršič iz Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani.91

V nedeljo, 6. maja 1945, se je tisti del družine Bitežnik, ki je bil v Ljubljani, torej mama in štirje otroci,92odpravil proti Koroški. Oče je bil takrat v Beogradu, brat Mitja na Primorskem. Do Kranja so šli z vlakom, nato peš do Tržiča in Ljubelja. Tunel je bil zanje zaprt, zato so se napotili čez prelaz Ljubelj in prespali v gozdu. Naslednje jutro so se spustili proti Dravi, a na poti so jih ujeli partizani.

Vse, kar so imeli, so morali vreči na kup, vendar je njena mama kljub temu obdržala dokumente in pobrala sprva odvrženo torbico …

Zaprli so jih v neko klet in tam je bilo grozno. Partizani so bili Slovenci. Pred njihovim oknom so ustrelili nekega pripadnika Akademskega kluba Straža, ki ga je na videz poznala. V kleti so bili kot “žigice”, niso mogli sedeti, najmanj 40 jih je bilo. Drugo jutro, ko so prišli iz kleti, sebe pač ni videla, a sestra Marjanka je zgledala – mlada punca – kot stara ženska … Iz druge kleti so z drugimi prišle tudi tri sestre Bartol, Zlata, Zora in Majda.93Molile so. Predstavljali so si, da jih peljejo v gozd streljat.

Kar naenkrat pa jo je komandant tistih partizanov nagovoril: “Mihajla, a si ti tudi tukaj?” Bil je njen sošolec iz Maribora. Vprašala ga je: “Kaj se nam bo zgodilo?” Odgovoril je: “Nič se vam ne bo zgodilo, prepeljali vas bomo v neko šolo.”

Ni se lagal. Pospremili so jih v neko šolo. Koliko časa so bili tam, bi težko rekla, vsekakor je nekoč prišel tja ponoči ob 2.00 angleški oficir. V francoščini mu je povedala, da so zaporniki Slovenci, ki bežijo pred komunizmom. On pa je odvrnil, da so mu partizani izjavili, da gre za esesovske družine.

Nastopil je dan, ko so morali partizani zapustiti Koroško in se umakniti na staro mejo. Takrat so ujetnike prisilili, da so se z njimi peš napotili proti železnici. Bili so prestradani in partizana, ki je jedel obložen kruh, je prosila hrane za sestrico Vido. Odvrnil je: “Vi, bele psice, kar bodite lačne!”

Mama je omagala in so kar sedli v travo, zraven njih pa Bartolove. Neki partizan jim je rekel, naj si odpočijejo, pozneje bo že prišel ponje. Tam blizu je bil nekakšen hotel in iz njega je prišel ravno tisti angleški oficir, ki ga je bila nagovorila. Zlata Bartol, ki je znala angleško, je šla do njega in mu potrdila, kar mu je bila ponoči povedala Mihajla. Pospremil jih je v hotel in gostilničarki naročil, naj pove, če pridejo partizani, da so bili to bolni in stari ljudje, ki so jih prepeljali v svojo bolnišnico v Celovec. Vida je dobila pomarančo, ostali kosilo, a sprva niso nič jedli, le klečali so v sobi zgoraj in molili rožni venec.

Ostale so odvedli v Slovenijo. Nekatere so postrelili, drugi so ostali živi, a natančno bi ne mogla povedati. Potem so skupinico res odpeljali v bolnišnico v Celovec in pregledali. Vsi Bitežnikovi in sestri Zora ter Majda Bartol so bili nato prepeljani z znano kolono tovornjakov v Monigo v Italijo, medtem ko je Zlata zaradi znanja angleščine dobila zaposlitev pri Angležih. V Italiji so Bitežnikovi spoznali “najmanj 15 taborišč”, po Monigu še Modeno, Servigliano in druga taborišča tja do Riccioneja, nakar so se ustalili v Gorici.

Franc Mehle

Pričevalec Franc Mehle je 31. decembra 1961 v San Justu v Buenos Airesu v Argentini podal pričevanje o tem, kaj je kot domobranec 111. čete doživel ob dravskem mostu.94

Ker je bil takrat na dopustu, se je iz Slovenije umikal s civilisti, ki so iz Grosupljega odhajali 6. maja 1945. Dopoldne 8. maja je bil pred predorom na Ljubelju priča dogodka, ko je srbski četniški oficir spustil rafal na nemškega vojaka, ki je po nalogu nadrejenih preprečeval vstop v predor. Takoj za tem je vanj stopilo okrog 600 civilistov z vozovi.

Sam je bil ob 14. uri pred dravskim mostom pri Borovljah. Civilisti, ki so že bili tam ustavljeni in so molili, so mu povedali, da imajo most zaseden partizani. Ko so se mostu približali srbski četniki, med katerimi je bil tudi pravoslavni pop, so se pokazali tudi partizani, med katerimi je bil le eden v uniformi. Zahtevali so, da četniki položijo orožje v zameno za prost prehod čez most. Začela so se pogajanja. Na koncu je okoli 30 četnikov položilo orožje, druga polovica pa ne. Za razoroženimi četniki je odšlo proti mostu tudi 22 civilistov, a partizani niso držali obljube. Prisilili so četnike, da so na mostu, gledano proti severu, sedli na levo, begunci pa na desno stran. Pričevalec je skušal nadaljevati pot, a preživel je samo zato, ker se je partizanu brzostrelka zataknila. Pognal ga je med civiliste z besedami: “Kar tja pojdi, prekleti pes dolenjski, bomo že obračunali!”

Po desetih minutah je eden izmed oboroženih četnikov razumel, kaj se je zgodilo, in vžgal po partizanih. Vnela se je borba z žrtvami na obeh straneh, pričevalec in drugi jetniki pa so izkoristili priložnost in se zatekli v goščo ali ob breg Drave, vendar na južni strani. Partizani so streljali za njimi. Nekaj so jih ujeli.95

Pričevalec in še trije domobranci so počakali na noč, vendar se ni bilo mogoče premikati: “Iz obupa sem hotel še tisto noč prekoračiti cesto proti Ljubelju in se vrniti v Slovenijo. Bilo je namreč vse zasedeno, dotoka ljudi in domobrancev ni bilo več. Zato se nam tudi prekoračenje ceste ni posrečilo. Po njej so vozili titovski partizani z nemškimi kamioni Slovence, zajete pred dravskim mostom.”

Zjutraj sta se dva ločila in šla ob bregu Drave, da bi jo pri prvem mostu prekoračila. On in še en domobranec pa sta čakala skrita v gošči. Dočakala sta bitko na dravskem mostu96in se med njo približala hiši ob Dravi ter vprašala po čolnu. Neka ženska ju je napotila v manjšo vas, od koder sta s splavom dosegla levi breg. Naslednji dan sta pripešačila do Beljaka. “Na beljaški glavni cesti sva naletela na slovensko skupino, ki je z osmimi angleškimi kamioni odhajala proti Trbižu. Tej skupini iz Celovca sva se pridružila tudi midva in odšla v Italijo.”

Datumi in število tovornjakov – glede na pripovedi drugih pričevalcev – verjetno niso zanesljivi, temeljni podatki o dravskem mostu in prevozu v Italijo pa so.

Primorska begunka N. Kogovšek

O srečanju s partizani na dravskem mostu je 13. avgusta 1967 v San Miguelu v Buenos Airesu v Argentini pričala tudi “primorska begunka N. Kogovšek”.97

Pozno zvečer 8. maja 1945 je dosegla predor na Ljubelju, ki ga je zapiral nemški stražar. K njemu je stopil poročnik (Stanislav?) Pahole. Kaj se je zgodilo, ni videla, a pot se je sprostila in v sredo, 9. maja, je bila v skupini kakih sto beguncev pri Kožentavri.

“Okoli 11. ure dopoldne so se vsuli na nas partizani in nas ropali. Kljub temu smo v opoldanskih urah prehajali dravski most. Ko smo se onstran Drave dvigali po vzpetini proti humberškemu gradu, je mimo nas vozil partizanski kamion, poln titovskih vojakov. Zmerjali so nas z vsemi mogočimi priimki. (…) Titovski partizani so se preko dravskega mostu ustavili in s kamiona poskakali. Pred mostom so zasadili jugoslovansko zastavo z rdečo peterokrako zvezdo in beguncem prehod zabranili. Ker je bil Turkov izmed zadnjih še na začetku dravskega mostu, je iz obupa skočil v Dravo. Samo klobuk je plaval po reki, njega pa je v nekaj trenutkih požrla Drava. Domobranci so se začeli takoj preoblačiti v civilno obleko, ali si pa obleke med seboj vsaj delno razdelili. Kaj se je pozneje zgodilo z zajetimi begunci, ne vem.”

Njena skupina se je za vstop v Celovec morala pogajati z Avstrijci. “Izdali so nam dovoljenje za bivanje v mestu za dva dni. Čez nekaj dni je okoli sto Slovencev odhajalo na Beljak in se pridružilo ostalim beguncem. Z župnikom Karlom Škuljem98smo z 12 angleškimi kamioni odhajali proti italijanski meji. Nekje sredi poti smo obstali. Tam se je z Angleži pogovarjal Poštovan99… Morda je bil to trenutek, ko bi nas morali Angleži vrniti v roke titovcem …”

No, zadnji stavek je malo verjeten. Tudi število tovornjakov ni v skladu z drugimi pričevanji. Nedvomen pa je odhod v Italijo, pomembni sta tudi omembi dr. Mateja Poštovana in župnika Karla Škulja, o čemer bo še govor.

Vera Debeljak

Vera Debeljak, hčerka Janka Debeljaka, ki je bil nazadnje major primorskih domobrancev in nato v štabu “slovenskih trup” JVvD v taboriščih v Italiji in Nemčiji, je bila že omenjena. Rodila se je leta 1921 v Ljubljani in umrla v Braziliji. Tudi njo so partizani zajeli med Ljubeljem in Dravo. O tem imamo dve njeni pričevanji.

Tri dni po svoji rešitvi iz ujetništva je 23. maja 1945 o svojih doživetjih napisala poročilo, ali morda podpisala zapisnik zaslišanja. Dokument se je ohranil v taboriščnem arhivu Socialnega odbora v Špitalu. Že naslednjega dne je bil objavljen v skrajšani obliki in brez vseh v njem navedenih imen ter s podpisom “V. D.” v listu Domovina v taborišču.100Ta časopisna objava je bila leta 1971 ponatisnjena v zbirki Odprti grobovi v Argentini, celotno besedilo z opombami in avtoričinim polnim imenom pa leta 1974 v zbirki Taboriščni arhiv priča.101Tukaj povzeti podatki so iz te popolnejše verzije.

Kot je povedala, se je v Ljubljani formirala četniško obarvana kolona enega avtobusa, dveh kamionov, treh luksuznih avtomobilov in enega poltovornjaka, ki je nameravala do zaveznikov v Beljak in nato do oddelkov JVvD v Italiji. Vodil jo je polkovnik Ljuba Jovanović – Patak, torej eden izmed tistih visokih četniških oficirjev, ki jih je general Draža Mihailović marca 1945 poslal v Slovenijo zaradi načrtovane povezave vseh protikomunističnih skupin iz Jugoslavije.

Ker je bila sama sicer absolventka strokovne šole, a tisti čas bolničarka, si je očitno dobro zapomnila zlasti zdravstveno osebje. Po njeni pripovedi je bilo v skupini več višjih in mnogo nižjih oficirjev, 35 pripadnikov skupine Stostrup Oplenac – Beli orao pod vodstvom podporočnika Dragana Brkića, ob njih so bili sanitetna kolona vrhovne komande JVvD, v kateri so bili podpolkovnik Miroslav Savić, major Mandić, kapetan George Vilotiević, dr. Gajić, podporočnik Dragoljub Poznanović, bolničarka Lanka Živković in dva bolničarja. “Ker je bilo v avtobusu še prostora, so se pridružili tudi civilisti iz Ljubljane kot begunci pred komunisti. Med njimi so bili Jože Smrtnik iz Celja, Niko Jakil iz Sevnice, g. Šumi in gospa iz Ljubljane, gospod Karba, hotelir Uniona iz Ljubljane, z gospo in hčerko, gospodična Viktorija Zmaga in gospa Marebla (sic!), r. Tisak (polhči gen. Nedeljkovića) in gospod Hribar iz Ljubljane.”102V poltovornjaku so bili zlatar Jazbec iz Ljubljane, gospod Blažič z ženo in kapetan Janković z ženo.

“Kolona je odpotovala iz Ljubljane 8. maja ob sedmih zjutraj.103Dopoldne smo prišli v Kranj in čakali tam polkovnika Jovanovića, ki je prispel popoldne.104Ker je bilo kasno, smo odšli v Predoslje pri Kranju in tam prespali. Drugo jutro je kolona odšla preko Kranja na Tržič. Malo dalje od Tržiča se je pridružila skupina Jevdjevićevih četnikov, ena brigada pod poveljstvom kapetana Djakovića. Ta skupina je razorožila tam ustaše, vzela njihove kamione in se vkrcala nanje. S seboj so vzeli hrvaške ranjence in saniteto pod vodstvom dr. Želimira Rukavine (kirurg).

Prekoračili smo tunel na Ljubelju. Tu so se pridružili še slovenski civilni begunci. Ta kolona je odšla do Borovelj. Popoldne smo krenili za Kirschentheuer.105Tu so se že nahajali partizani in zahtevali predajo orožja, katerega nismo hoteli oddati, ampak smo se vrnili v vas Podljubelj, da tam pričakamo skupino kapetana Djakovića (po povelju kapetana /sic!/ Jovanovića).

Ker je bila noč, smo v vasi prespali in drugi dan okoli desete ure krenili proti Kirschentheuerju. Ker se je avto polkovnika Jovanovića pokvaril, smo ustavili kolono. Kapetan Djaković s skupino je bil že pri mostu in odšel naprej. Ko smo pa mi prispeli, niso partizani pustili preko mostu, temveč so od začetka zahtevali predajo orožja za prehod. Začela so se pogajanja, ki so trajala od ene do pol dveh. Za propust ranjencev in bolnikov se je pogajal dr. Rukavina in Ante Stipišić, absolvent medicine (Hrvat), za vojsko in civile pa polkovnik Jovanović. Obljubljeno je bilo: brž ko polože orožje, bo prost prehod do Celovca.

Ker smo videli, da ne pride do nobenega rezultata, in ker so se partizani približevali s strojnicami, se je del kolone (vojske) umaknil nazaj v gozdove. Ostale pa so razorožili, odvzeli vse stvari in s povzdignjenimi rokami strpali v neko zgradbo. Enako se je zgodilo z ranjenim sanitetskim osebjem in civilisti. Tam so nas stisnili v tri sobe, bilo pa je 600 ljudi. To se je zgodilo zgodaj popoldne dne 9. maja 1945. V mraku so ločili starejše civiliste, žene z otroki in jih odpeljali v šolo v Bistrici. Drugi so ostali do drugega dne, 10. maja, ko so še ostale premestili v Bistrico. Enega četnika z dolgimi lasmi in enega kapetana in dva pravoslavna duhovnika so že popoldne 9. maja 1945 odpeljali s kamionom v neznano smer. O njihovi usodi ni nič znanega; po pripovedovanju so jih nekje v bližini ubili, in sicer duhovnika s sekirami.106

V Bistrici smo bili nastanjeni v šestih sobah. Nekatere so takoj zaprli v klet brez oken v popolno temo skupaj z SS vojaki, ki so bili že pred nami v Bistrici. Iz te kleti so prvi večer odpeljali tri četnike in jih ustrelili. Imena niso znana.

Stanje je bilo brezupno, prostora nobenega, ljudje so spali eden vrh drugega; prehrana obupna, nobenega kruha. Po prošnji dr. Rukavine, ki je kot najstarejši prevzel ambulanto, se je osnovala ujetniška ambulanta, ki pa ni imela na razpolago nobenih zdravil. Uspelo pa ji je ločiti ranjence in bolnike od ostalih ujetnikov in izboljšati hrano.

Duševno stanje ujetnikov je bilo strašno, ker je bil hud teror in nihče ni vedel, kaj nam prinese drugi dan. Spiskov niso naredili in zasliševanj tudi ni bilo. V noči od 11. do 12. maja si je civilist, Ljubljančan Humar107prerezal žile na obeh rokah in na obeh straneh vratu. Zdravniki so mu dali prvo pomoč.

Ta dogodek je strašno vplival na ostale, tako da se je nekemu civilistu, Zagrebčanu, omračil um; in ker je hotel pobegniti in je stala straža na stopnicah, je tako vplivalo na njega, da je skočil iz prvega nadstropja skozi okno na dvorišče. Pri padcu si je polomil obe nogi in imel še težke telesne poškodbe. Komandant lagerja podporočnik tovariš Jože (priimek ni znan) je dejal, da ga bodo prepeljali v celovško bolnišnico. V resnici je prispel neki kamion; pustili so teči motorja dveh avtomobilov in tako krotiti ta hrup, da med tem časom ranjencu odsekajo glavo in ga potem nalože na avto. Noč ni bila zelo temna, da so nekateri ujetniki to lahko skozi okno videli. Kakšen je bil položaj po tem dogodku v lagerju, ni mogoče popisati. Drugi dan, 12. maja, pred poldnevom smo dobili nalog se v desetih minutah pripraviti za odhod.”

Ranjenca, ki si je bil prerezal žile, so pustili v šoli, ujetniki so morali peš preko Št. Jakoba v Loče, kamor so dospeli pozno zvečer. Po poti so srečali vojake IV. jugoslovanske armade, ki so jih pospremili z najgršimi psovkami in kakim pretepom, videli so tudi angleške tanke, vendar se zanje Angleži niso zmenili. Nastanili so jih v šoli, ambulanto pa so uredili v neki gostilni. Ujetnike so začeli popisovati.

Dne 15. maja je sledila selitev v nekdanje barake Hitlerjeve mladine v Bačah. Na poti pa so pobegnili kapetan Janacković, podporočnik Dobri, še en kapetan in drug ujetnik. Tam je bilo več prostora, tako da so ločeno namestili bolnike, žene z otroki, četnike, domobrance, dobrovoljce, esesovce, duhovnike108in civiliste. Jedli so večinoma le repo, število bolnikov se je množilo.

Popoldne 19. maja je prišla komisija treh Angležev, ki so popisali esesovce, medtem ko so morali ostali v barake, da bi ne ugotovili, kdo so. Ob 23.30 pa so se Angleži vrnili, obiskali ambulanto in govorili z duhovniki, ranjenci in otroki.

“Dejali so, da se zgodaj zjutraj vrnejo. Ker sem tolmačila, me je komisar budil ob dveh ponoči, da zve, kaj smo govorili. Zjutraj ob štirih je prišel zopet budit, da se morajo takoj vsi pripraviti na odhod, in sicer da gremo do Faaka109na kolodvor in od tam z vlakom dalje. Jaz sem izkoristila priliko in odšla do prve angleške postojanke, od tu dalje pa v Beljak, ostali so krenili proti postaji. Ker pa so se umikali partizani iz okolice Faaka, ni bilo v vlaku prostora; zato so ujetnike gnali dalje peš proti Latschachu.110Nekateri so izkoristili priliko, ker so se med potjo stalno pojavljali Angleži; onesveščali so se in na ta način zaostajali, da so si tako omogočili beg, ker so jih Angleži sprejemali. Do sedaj je prispelo v Beljak okoli 45 oseb. Za druge usoda ni znana. Predvideva pa se, da so prekoračili jugoslovansko mejo.”

Veri Debeljak je uspelo, da se je kmalu pomaknila v Italijo, kjer sta bila z JVvD oče in verjetno tudi že mati. V vojaškem taborišču v Forliju, kjer je vodstvo JVvD že zbiralo pričevanja, čeprav še ni vedelo za vetrinjsko tragedijo, so jo zaslišali. Zapisnik je bil sestavljen “v štabu komande slovenskih trup 3. 6. 1945”, poleg nje, ki se je razločno podpisala kot Vera Debelak, in ne Debeljak, so se podpisali zasliševalec Skalar (major Valentin Benedik) in priči Mimi (?) Zanoškar ter kapetan Slobodan Veznič (to je bilo eno izmed ilegalnih imen Jožeta Kuharja – Slobodana).111

To zaslišanje je kratko, ker se je Debeljakova takoj na začetku navezala na pričevanje, o katerem bo še govor, in izjavila: ”Izjave ge. Antonije Gorjup so v celoti resnične. Posebno karakteristično za komunistično Titovo bando pa je bilo postopanje z bolniki, ranjenci in malimi otroki.” Na to temo se je nato osredotočila.

Enoto, ki se jim je pridružila pri Tržiču, je označila kot Kraško zdravstveno enoto pod vodstvom hrvaškega kirurga dr. Želimirja Rukavine in absolventa medicine Ante Stipišića. V njej je bilo 16 bolničarjev in 36 ranjencev. Med potjo so dobili še dva težka ranjenca: en begunec je padel s tovornjaka, drugega je poškodoval avto v predoru na Ljubelju.

Pogajanja pred dravskim mostom, ki so po tej verziji trajala dve uri, so se končala s tem, da “so prišli z avtomatskim orožjem oboroženi partizani, nas napodili iz vozil, ranjence pa smo morali pustiti v avtomobilih. Ko sem vprašala nekega partizanskega funkcionarja, kaj bo z bolniki in ranjenci, mi je odgovoril, ‘naj crknejo bele svinje’. Odvzeli so nam ves sanitetni material in osebno opremo z dokumenti.”

V internaciji se ječarji niso zanimali za ranjence in bolnike. Bili so izčrpani, umazani in z zagnojenimi ranami. “Postopek je bil v gotovih momentih zverinski.” Moškega, ki je skočil skozi okno, je tokrat označila kot četnika in dodala, da je sama videla, kako so mu odsekali glavo. In še: “Med ujetniki so bile tudi tri noseče žene, napram katerim prav tako niso imeli nobenega usmiljenja. Njihov komandant Til iz Begunj je rekel, da bi s temi ženami morali postopati še strožje, ker je že itak zadosti ‘belih prašičev’. (…) Eden angleških delegatov, ki so prišli pogledat naše taborišče, je izjavil, da kaj takega še ni videl.”

France Rozina

Dogajanje ob dravskem mostu 9. maja je opisal tudi gorenjski domobranec, iz objave v Zavezi leta 1997 pa sledi, da so bile te prigode malo znane.112

Takole beremo: “Govori se tudi o četnikih. Nihče ni doslej vedel, odkod so se vzeli. Iz zadrege nam je pomagal Janez Grum. Od njega smo izvedeli, kar mu je o tem iz prve roke povedal France Rozina, gorenjski domobranec: Med zajetimi in zaustavljenimi pred mostom v sredo 9. maja je bila tudi majhna srbska četniška skupina, ki se je prebila z južne strani Ljubljane, se zbrala na dvorišču hotela Union ter se z dvema ali tremi tovornjaki podala čez Ljubelj. Rozina se jim je pridružil. Pred dravskim mostom so jih ustavili partizani in zahtevali, naj odložijo orožje, potem jih bodo spustili čez most kot druge posamezne Nemce. Rozina in četniški poveljnik polkovnik Jovanović sta se že prej pomešala med Nemce, ker sta nameravala na drugo stran na oglede. Četnik se je sicer preoblekel v nemško uniformo, kljub temu pa bil partizanom zaradi dolgih las sumljiv, pri tem pa jih je Rozina, ki je bil prej nemški vojak, z odrezavo nemščino zavrnil. Preostali četniki so oklevali, ali naj verjamejo obljubi ali ne, in pestovali orožje, nazadnje pa ga izročili. Izginili so. Govori se, da so jih partizani pobili v bližnjem gozdu.”

Antonija Gorjup

Istega dne kot za Vero Debeljak je bil v Forliju sestavljen daljši zapisnik o zaslišanju poštne uradnice Antonije Gorjup (1924) iz Ljubljane. Tudi zasliševalec in priči so bili isti kot pri njej.113

Proti Koroški ni šla s skupino, ki se je zbrala v Ljubljani pred Unionom, temveč z že omenjeno četniško skupino kapetana Djakovića, ki se je z njo združila pri Tržiču.

Tako je začela pripoved: “9. maja 1945 sem se nahajala na umiku iz Slovenije, priključena četniški skupini kapetana Djakovića, in okrog 14. ure so nas zajeli partizani v Borovljah na Koroškem. Takoj so potegnili iz avtotaksija, v katerem smo se vozili, šoferja in ga ustrelili. Tudi mene je eden partizanov z največjo brutalnostjo potegnil iz avtomobila, me zmerjal s ‘četniško kurbo’, in ko sem hotela iz avtomobila vzeti svoje stvari in denar, mi je to preprečil s tem, da me je udaril po roki tako močno, da je z nje odletela ura. Nato me je začel pretepati in govoriti nemogoče stvari, kakor da sem vzela brzostrelko, in da sem ga hotela ustreliti, in da sem skozi okno avtomobila streljala na partizane. Zahtevali so od mene orožje, ki ga pa seveda nisem imela. Nato so mene in sestro odpeljali sredi vasi, kjer so naju pahnili v neko mračno klet in za nama ustrelili. Sestra je bila pri tem rahlo obstreljena v glavo.”

Četrt ure kasneje so ju postavili pred neko hišo in med pretepanjem, ki ga je zelo natančno opisala, ter grožnjami z ustrelitvijo zasliševali. Da bi se rešila, je partizanom rekla, da je politkomisar Cankarjeve brigade Cene Erjavec njen sorodnik in da naj mu sporočijo, kje je njen grob, da ga bodo domači našli. To jo je rešilo, nadaljevalo pa se je pretepanje in sramotenje. Odvedli so jo v neko hišo, kjer je bilo v dveh manjših sobah stlačenih kakih 70 ljudi. Oddati so morali vse vrednosti.

Za večerjo je bilo za eno žlico makaronov, ko je padla noč, pa so jih na štirih tovornjakih odpeljali v prazne sobe močno zastražene šole v Zilski Bistrici.114Tam je bilo že veliko pred njimi zaprtih Slovencev, tako da se jih je nabralo okrog 580. Med njimi je opazila 25 otrok do desetega leta starosti, tri matere z dojenčki, nekaj starcev, četniških ranjencev in precej bolnikov. Tudi ona poroča o že omenjenem poskusu samomora in o obglavljenju četnika, ki je skočil skozi okno, dodaja pa, da je z zlomljenima nogama začel kričati na partizane in jim očitati njihove zločine. Neka bančna uradnica iz Ljubljane, gdč. Kupic, je ponoči začela divje kričati, ker naj bi se ji bilo zmešalo.

Po štirih dneh neznosnega življenja so jih v največji naglici odpeljali v Loče, češ da so v bližini močne četniške oborožene skupine. V Ločah se je nadaljevalo obupno življenje, začeli pa so popisovati in zasliševati ujetnike. Četnike in domobrance so zaprli v podzemske prostore.

Po nekaj dneh so jih prepeljali v Bače. Mimo taborišča so se vozili Angleži in uspelo jim je skrivaj navezati z njimi stike ter jim predstaviti svoj položaj. Partizani pa so jih skrivali ter Angležem, ki so se zanimali zanje, trdili, da so nemški esesovci z družinami.

Tudi Gorjupova piše, da so v soboto, 19. maja, ob 23. uri prišli Angleži in napovedali, da jih bodo naslednjega dne ob 5. uri prevzeli. Partizani so jih zato naslednjega jutra ob 4. uri odpeljali proti Sloveniji. Pričevalka dodaja: “Jaz sem se ob tej priliki skrila in tako rešila partizanov ter prišla v roke angleškim trupam. Za usodo drugih sotrpinov ne vem.”

Na koncu navaja kraje, od koder so pretežno bili partizani: Žiri, Kropa, Jesenice. Med njimi pa je bilo tudi mnogo Francozov in Poljakov, ki so bili na prisilnem delu na Ljubelju in so jih partizani mobilizirali. Med partizani je spoznala le električarja v ljubljanski Operi Alojzija Kastelica, med sotrpini pa našteva naslednje: Vera Debelak (sic!), Gizela Drčar (žena domobranskega oficirja) s triletno hčerko in bratom, domobranskim poročnikom Ferdinandom Zanoškarjem, Marija Brcar (vdova v Grčaricah umorjenega četniškega narednika), Mara Švarc s štirimi kolegi z domobranske intendance v Ljubljani, šest agentov ljubljanske policije, kaplan v Trnovem Matkovič115in še sedem duhovnikov.

P. Jože Kokalj

Duhovnik, misijonar v Zambiji, nato provincial slovenskih jezuitov p. Jože Kokalj (Ljubljana, 1929) je bil tudi zajet na Koroškem in prepeljan na “sončno stran Alp”. Leta 1945 je končal 6. razred klasične gimnazije v Ljubljani. Vzgajal se je v kongregaciji pri jezuitih pri Sv. Jožefu. Oče Jože, ki je bil sodnik, pred zasedbo namestnik višjega državnega tožilca, pristojen za Dravsko banovino, se je odločil, da se s sinom “za 14 dni umakne” Angležem naproti na Koroško. V Ljubljani so ostali žena, mlajši sin in hčerkica, še dojenček. P. Kokalj je svojo zgodbo leta 2015 pripovedoval tako za rubriko Moja zgodba na Radiu Ognjišče116kot za oddajo Pričevalci, ki jo na Televiziji Slovenija pripravlja Jože Možina.117

Iz Ljubljane sta šla 8. maja v Predoslje pri Kranju, kjer je živela očetova sestra. Pri cerkvi je čakal tovornjak, za katerega je oče že vedel. Prepeljal ju je na avstrijsko stran Ljubelja, kjer sta prespala na nekem travniku. Naslednjega dne sta se peš napotila proti severu. Ljudi in vozov je bilo zelo veliko. Pred Dravo sta obrnila levo, proti Beljaku. Pri Baškem jezeru pa sta nepričakovano naletela na tanke Titove vojske. Partizani so njiju in druge, ki so hodili v tisto smer, prijeli in zaprli v šolo v Bačah. V veži je bila miza, za njo je sedel oficir. Izprazniti je bilo treba žepe, izročiti uro in – vezalke. Zaslišanj ni bilo. Civilisti, s katerimi niso grdo ravnali, so bili natlačeni kot sardele v šolskem razredu v prvem nadstropju, v kleti so bili zaprti vojaki.

Zapomnil si je dva grozljiva prizora. Na dvorišče, ki so ga gledali skozi okno, so pripeljali deset do dvanajst nemških vojakov v uniformah. Sleči so se morali do golega in stopiti na tovornjak, ki jih je odpeljal …

Ponoči se je slišalo vpitje in ječanje iz kletnih prostorov, na drugem koncu pa je z okna padlo na dvorišče neko telo. Partizanski stražar jim je dejal, da je nekdo nerodno sedel na oknu in padel …

Čez čas so jih odvedli v Podrožco in od tam z vlakom prepeljali na Jesenice. Kaka dva dni so bili zaprti v barakah nekdanjega nemškega taborišča. Tam so bile prava muka stenice. Nato so jih premestili v grad v Škofji Loki. Tam pa so bile doma uši. Tudi v Škofji Loki so bili menda dve noči, nato so morali navsezgodaj peš v Škofove zavode v Šentvid.

Ko je bila amnestija, so p. Kokalja izpustili, teden dni zatem še očeta, a ko je bil oče teden dni doma, so ga prišli ponoči aretirat. Na ljubljanskem sodišču so ga 16. oktobra 1945 zaradi dveh medvojnih predavanj o komunizmu za javne uslužbence obsodili na pet let zapora. Tri jih je prestal, tudi med “drvarji” v Kočevskem rogu, bil izpuščen, a pozneje spet zaprt še za dve leti. Pričevalec Kokalj je 8. septembra 1945 odšel v noviciat jezuitov v Zagreb. Kot mlad duhovnik pa je v Mariboru presedel v zaporu šest mesecev zaradi povsem izmišljene obtožbe …

4. Konvoji, ki so šli res v Italijo

Pot v Monigo

Ob vsem omenjenem “lovu na begunce”, preprečevanju njihovega umika iz države in poznejšem nagovarjanju po taboriščih, naj se vrnejo domov, bi bilo zanimivo kaj povedati tudi o nasprotnem pojavu, ki je sledil malo kasneje: gre za izgon ne samo domačih Nemcev, temveč tudi nezaželenih Slovencev pod pretvezo, da so zaradi priimkov nemškega izvora folksdojčerji …118

A ostanimo pri izbrani temi.

Kot je bilo omenjeno, so Britanci – med njimi so bili tudi poljski vojaki119– nekaj skupin Slovencev res prepeljali iz Koroške v Italijo. Najbolj znan in popisan je primer slovenskih civilistov, ki so jih iz Celovca odvedli v nekdanje italijansko fašistično taborišče Monigo pri Trevisu v Italiji. Podatki o tem, kdaj in kako je do tega prišlo in koliko je bilo beguncev, pa niso enoglasni.

Ker si je sproti natančno pisala dnevnik, se mi zdijo posebno zanesljivi podatki, ki jih je o tej poti zabeležila takrat 19-letna Marjana Kovač, pozneje poročena Batagelj: Britanci so 8. maja 1945 popoldne iz Celovca odpeljali tri avtobuse ljudi do Baškega jezera, naslednjega dne v Beljak, v soboto, 12. maja, ob 11.45 pa je od tam krenila kolona tovornjakov proti Vidmu, kamor so dospeli ob 18. uri. V torek, 15. maja, je ob 15.30 odšlo iz Vidma proti Monigu pri Trevisu od 30 do 40 kamionov. Na vsakem naj bi bilo 30 ljudi, torej skupno od 900 do 1.200 beguncev.120

Takratni bogoslovec Stanko Janežič, ki si je tudi sproti pisal dnevnik, izpričuje, da so 12. maja potovali v Beljak, istega dne zvečer v Videm, kjer so 40 duhovnikov in več drugih sprejeli salezijanci, 15. maja popoldne pa so odrinili v Monigo na 40 “motornih vozilih”.121

Odhod “par sto” Slovencev iz Beljaka na soboto, 12. maja, opisuje tudi Srečko Baraga ml., ki povzema spomine očeta šolnika dr. Srečka Barage.122Z njim je dospel v Celovec 6. maja. Iz Borovelj sta se tja peljala z vlakom. V mestu je bilo že veliko Slovencev, ki so jih nameščali tudi v okoliške kraje. Oče in politik Rudolf Smersu sta jih skušala povezovati. Baragova dva so nato namestili v vasi severno od Beljaka. V Beljaku je oče vodil slovensko delegacijo k britanskem majorju Jonesu, da bi predstavil položaj slovenskih beguncev. Tolmačil je duhovnik prof. (Anton?) Anžič. Prvi odziv ni bil dober, naposled je častnik obljubil, da se bo zanje pozanimal. Čez teden dni so iz Beljaka odpotovali v Videm na krovu tovornjakov, s katerimi so bili Kanadčani pripeljali na Koroško hrano in bi se prazni vračali.

Dr. Valentin Meršol je pet let po dogodkih napisal: 12. maja ob sedmih zjutraj je odpotovalo na kamionih angleške armade okrog 800 slovenskih beguncev iz Celovca (Jesuitenkaserne) v Italijo.”123

Jezuitsko kasarno omenjajo tudi drugi. Zanimivo je, da se je kak dan prej v njej naselila Šercerjeva brigada …

Po drugih zdomskih virih naj bi Angleži 12. maja prepeljali iz Koroške v Italijo 500 slovenskih beguncev, vendar so jim nato pridružili še nove.124

Stanko Kociper, ki je bil takrat z gen. Rupnikom, je v svojih spominih zapisal: “Dne 12. maja 1945 nam je nekdo prinesel novico, da je Karel Škulj s svojimi begunci že odpotoval skozi Beljak v Italijo. Kaj več nismo vedeli. Še manj o domobrancih.”125

Zgodovinar Boris Mlakar na podlagi treh zdomskih virov piše, da so britanske oblasti 12. maja prepeljale s kamioni v Italijo okrog 800 beguncev, dva dni kasneje pa tudi večji del štajerskih četnikov.126

Helena Jaklitsch po prof. Janezu Arnežu navaja podatke, “da naj bi v petek, 11. maja 1945, odšlo iz Beljaka v Italijo okoli šeststo slovenskih beguncev, naslednji dan pa naj bi iz Celovca v Italijo v Videm odpeljali še okoli petsto ljudi. Med njimi naj bi bila poleg civilistov tudi večina slovenskih štajerskih častnikov.”127Omenja pa še vetrinjski časopis Domovina v taborišču, ki je 24. maja 1945 pisal, da je iz Celovca 12. maja odpotovalo okoli petsto oseb, “najbrž v Furlanijo”.128

O štajerskih četnikih, ki jih je v resnici bolj malo in so imeli samosvojo pot tako na začetku kot na koncu potovanja, bo govor kasneje. Ostali podatki pa se dajo kljub navideznim protislovjem v glavnem uskladiti. Najbolj verjetno se mi zdi, da je bil 12. maj datum odhoda tako večje skupine iz Celovca kot manjše skupine, ki so jo bili že 9. maja prepeljali v Beljak, kjer so verjetno sestavili skupen konvoj.

Delna rešitev štajerskih četnikov

V Italijo so Britanci prepeljali tudi del slovenskih četnikov, ki jih je na Štajerskem vodil Jože Melaher – Zmagoslav. Kako se je to zgodilo, je sam opisal, najprej kratko v okviru celotne zgodbe odreda leta 1965,129nato podrobno leta 1975 prav o njegovem epilogu,130tudi s podatki, ki jih je prej zamolčal “zaradi miru med nami”.131

Kakih 500 ljudi se je pod njegovih poveljstvom 8. maja 1945 pomaknilo iz Laškega skozi Celje, Vojnik, Šoštanj in Slovenj Gradec do Dravograda in dalje po sedanjem avstrijskem ozemlju v Labot, nato preko Grebinja v Brückl in dalje v Launsdorf, torej vas, ob kateri stoji slikoviti grad Ostrovica (Hochosterwitz), severno od Gospe Svete. Tam so se 12. maja predstavili britanski posadki.

Melaher je angleškemu častniku povedal, kdo so in da imajo nalog poveljnika slovenskih četnikov generala Prezlja, da se mu pridružijo v Italiji. Kaže, da to za Britance ni bilo sporno, saj so jim obljubili prevoz. Ker niso imeli dovolj tovornjakov, so četnike razdelili na dve skupini. Prvo skupino, v kateri je tudi Melaher, so skozi Št. Vid ob Glini prepeljali v Beljak. Druga skupina naj bi ji kmalu sledila. Na britanskem štabu v Beljaku je Melaher ponovil svojo željo adjutantu nekega generala. Pogostili so skupino in jo kmalu z večjima avtobusoma prepeljali v Podklošter. Tam je bilo na prostrani ravnini na tisoče vojakov in vojnih ujetnikov. Čez dve uri so jih s tovornjaki prepeljali v Italijo. Preko Trbiža so 14. maja dospeli v Videm, kjer so morali oddati orožje. Tam so prespali, naslednji dan pa so jih s tovornjaki odvedli v Forlì.

Na športnem stadionu so se pridružili oddelkom generala Prezlja in ostalim enotam, ki so se bile skozi Gorico umaknile v Furlanijo in v nekdanje fašistično taborišče Višek, od koder so jih Britanci 10. maja prepeljali v Ceseno, nekaj dni zatem pa v Forlì.132Naslednji dve leti so štajerski in ostali slovenski četniki ter primorski domobranci delili isto usodo, ki smo jo že obnovili.

Melaher ne omenja, koliko izmed 500 njegovih vojakov je 12. maja krenilo proti Italiji, koliko se jih je porazgubilo in koliko jih je ostalo v drugi skupini. Ta je doživela tragično usodo. Po dveh dneh so jo Britanci iz Launsdorfa prepeljali v Vetrinj, češ da nimajo prevoznih sredstev za Italijo. General Krener je hotel fante porazdeliti med edinice SNV, čemur so se uprli, ker da želijo k svojemu poveljniku. Ker jih je general obravnaval zaničljivo in jim odrekel hrano, so se umaknili iz taborišča. Dobili so stik z Britanci in obljubo, da tudi njih prepeljejo v Italijo. Ko so 21. maja res prišli ponje tovornjaki, pa se je spet pojavil general Krener in jim preprečil odhod, češ da lahko na Italijo počakajo tako kot domobranci. Čez nekaj dni so bili s prvim transportom, 27. maja, vrnjeni v Jugoslavijo skupaj z domobranci …133Bilo jih je 121.134

Eden izmed Melaherjevih vojakov, Ignac Harb – Rado, ki je z njim opravil vso omenjeno pot, a se je iz Nemčije naposled s petimi soborci vrnil v domovino, je izjavil, da je bilo v Italijo prepeljanih le 75 štajerskih četnikov.135

Rešeni kuharji in purši

Nekdanji domobranec Franc Hrovat (Reber pri Žužemberku, 1923) iz Argentine je prestal italijanski taborišči na Rabu in v Gonarsu, nakar je stopil med domobrance, s katerimi se je maja 1945 umaknil v Vetrinj. Dr. Jožetu Dežmanu je posredoval zelo iskrene rokopisne spomine.136Iz njih izhaja, da je na vetrinjskem polju čutil nevarnost in pri angleških vojakih iskal usmiljenja in dela. Prej nižji, potem tudi višji častniki so mu dajali v pranje perilo in pa bele usnjene pasove.

“Potem je prišel angleški komandant in rekel, da bi potrebovali petdeset fantov za delo. (…) Vse se je zgodilo zelo na hitro. Prišli so omnibusi in nas naložili.” Prepeljali so jih v Rožek, kjer je bilo osebje osme armade. Njega so dali v oficirsko kuhinjo.

Imeli so se dobro, a “partizani so hitro izvedeli, da je petdeset fantov pri Angležih v Rožni dolini. Nekega dne je prišlo osem partizanskih oficirjev, na uniformah so imeli polno rdečih zvezd. Kar ustrašili smo se. Na kratko so se pogovorili z Angleži in morali so na hitro oditi. Angleži nas niso hoteli izročiti, in to je bila naša rešitev.”

S škotskim bataljonom so se kasneje preselili v Italijo, v Verono, nekaj mesecev kasneje v Servigliano, kjer so že bili slovenski begunci. Delal je pri poveljniku taborišča kapetanu Petru Lancasterju in pri njegovem nasledniku majorju Samuelu Burnellu, ki je nastopil 20. maja 1946.137Dne 24. julija se je taborišče preselilo v Senigallio. Zaradi nekega spora ni več delal pri poveljniku, a pričevanje ne pove, kako je bilo s tistimi 50 fanti. Očitno se se, tako kot protagonist pripovedi in ostali begunci, od avgusta 1947 dalje selili v Argentino. Njihova rešitev v Vetrinju pa je bila vsekakor čisto posebna.

5. Kdo je odločal o prevozih v Italijo?

Položaj v Julijski krajini

Različno ravnanje britanskih oblasti z begunci iz Jugoslavije – vojaki in civilisti – v Italiji in Avstriji je že ves povojni čas predmet raziskav in polemik.

Velja morda opozoriti na že dolgo znano izmenjavo dokumentov med britanskimi predstavniki glede beguncev na območju Julijske krajine, ki jo je s prevodi izvirnikov leta 1981 objavil zgodovinar dr. Dušan Biber.138

Britanski veleposlanik pri jugoslovanski vladi Ralph Stevenson je sredi “tekme za Trst”, 27. aprila 1945, o tem pisal britanskemu ministru rezidentu za Sredozemlje Haroldu Macmillanu, dokument pa je seveda prišel takoj nato na britansko zunanje ministrstvo in na mizo ministrskega predsednika Winstona Churchilla.

Stevenson je opozarjal, da bodo britanske čete v kratkem naletele na več kot 20.000 pripadnikov jugoslovanskih protipartizanskih sil, ki da so jim Nemci nalašč pomagali priti na sporno mejno območje, da bi povzročili razdor med zahodnimi zavezniki in Jugoslavijo ter Sovjetsko zvezo. Zapisal je, da so se omenjene sile popolnoma kompromitirale z odkritim sodelovanjem z Nemci in bi se rade rehabilitirale v britanskih in ameriških očeh, s tem da bi ponudile svoje usluge zavezniškim poveljnikom v severovzhodni Italiji. Zato bi morali Britanci in Američani takoj oblikovati stališče o odnosu do njih. Nato je nadaljeval:

“5. Mogoči so trije postopki:

a) uporabili bi jih lahko kot pomožne čete;

b) treba jih je izročiti Jugoslovanski armadi;

c) treba jih je razorožiti in spraviti v begunska taborišča.

Postopek pod (a) ne pride v poštev tako glede na naše odnose z jugoslovansko vlado kot tudi glede na dokazano kolaboracijo teh sil.

Postopek pod (b) je kot splošna politika v nasprotju s tradicionalno pravico političnih beguncev do zatočišča ob koncu državljanske vojne.

Postopek pod (c) se mi zdi najbolj razumna rešitev tega trnovega vprašanja.

6. Predlagal bi, da glede tega začrtamo nedvoumna navodila s skupnim sporazumom med britanskimi in ameriškimi oblastmi, in sicer na sledečih izhodiščih: Vsem protipartizanskim elementom, ki bodo prišli v stik z zavezniškimi poveljniki v severovzhodni Italiji, je treba povedati, da o sodelovanju z zavezniki ne more biti niti govor. Tisti, ki se želijo vdati, bodo nastanjeni v taboriščih na območju oporišč, kjer bodo skrbno raziskali njihovo preteklost. Tisti, ki se bodo hoteli kot posamezniki vrniti v Jugoslavijo, bodo to lahko storili. Preostali bodo preseljeni v begunska taborišča. S tistimi, proti katerim bodo na voljo dokazi, ki jih bodo uvrščali med vojne zločince, bo kasneje ravnano v skladu s takšno kategorizacijo.”

Zanimivo je, da je namestnik državnega podsekretarja na britanskem zunanjem ministrstvu Orme Sargent, ki se je ukvarjal z Jugoslavijo, 29. aprila ministrskemu predsedniku Churchillu med drugim tako komentiral Stevensonov dokument: “2. Upali smo, da bodo te protipartizanske sile na severozahodu Jugoslavije lahko brez naše pomoči preprečile Titu vstop v Julijsko krajino in Trst pred našimi četami. Namesto tega se zdaj zdi, da bodo te čete ponudile svoje usluge zavezniškim poveljnikom, kar je mnogo bolj mučno. (…) 4. Bojim se, da se moramo strinjati z ravnanjem, predlaganim v odstavku 5 (c) Stevensonove brzojavke.”

Churchill mu je istega dne odgovoril: “Nobenega dvoma ni, da pomeni njegov odstavek 5 (c), to je, da jih je treba razorožiti in spraviti v begunska taborišča, edino mogočo rešitev. V skladu s tem seznanite State Department v imenu Foreign Officea.”

To stališče se je potem glede Julijske krajine obdržalo, čeprav z dodatkom, da bodo o dokončni usodi teh vojaških skupin odločali na vladni ravni.

Ali so Britanci le “upali”, da bodo protikomunisti zadržali Tita, ali so jih k temu spodbujali in jim celo kaj obljubljali, iz dokumentov, ki so objavljeni v omenjeni zbirki, ni razvidno. Če bi šlo za to, pa je čudno, da je Sargent domneval, kot se razbere iz dokumentov, da gre večinoma za hrvaške ustaše in slovenske domobrance, medtem ko naj bi bili četniki le še v južni Bosni. V resnici je bila sestava teh sil, kot smo videli, čisto obratna: večina je bila četnikov in ljotićevcev, nekaj domobrancev in nič ustašev.

Ne glede na različne ocene o stopnji “kompromitiranosti” omenjenih sil so za vrednotenje takratnega dogajanja pomembne ocene vseh treh sogovornikov, da je govor o državljanski vojni, o beguncih in o tradicionalni pravici do azila.

Na Koroškem

Ti pogledi glede beguncev na Koroškem in Tirolskem niso obveljali in zgodba se je tam končala v morju krvi tako za Slovence, Hrvate in druge skupine iz Jugoslavije kot za kozake in druge ruske ujetnike.

O zapletenih ozadjih vetrinjske tragedije smo pravzaprav nekaj natančnejšega zvedeli šele ob raziskavah grofa Nikolaia Tolstoya od leta 1983 dalje,139reakcijah nanje,140procesu, na katerem je bil obsojen, zlasti pa ob izidu knjige, ki jo je v Tolstoyevo obrambo napisal škotski časnikar Ian Mitchell, saj mu je Tolstoy priskrbel tudi britanske arhivske dokumente, ki so mu jih bili med procesom skrili.141

Mitchellove zaključke, a tudi z njimi povezano problematiko sta med drugimi pregledno povzela prof. Justin Stanovnik142in dr. Boris Mlakar.143

Ne najdemo pa odgovora na vprašanji, kdo je dosegel resnične, pa čeprav omejene prevoze slovenskih ljudi iz Avstrije v Italijo in kdo izmed Britancev jih je odredil.

Gotovo so odigrali svojo vlogo nekateri Slovenci, ki so se na licu mesta za to zavzeli, zanimivo pa bi bilo vedeti, koliko je bilo nato odvisno od krajevnih britanskih vojaških predstavnikov in koliko od višjih poveljstev.

General Robert Arbuthnott

Za skupino, ki je odšla iz Špitala, se je verjetno zavzel tamkajšnji britanski poveljnik.

Jugozahodno Avstrijo je tiste dni obvladoval britanski 5. korpus pod poveljstvom generala Charlesa Keightleya, ki je imel pod sabo tri divizije. Na območju Celovca in Vetrinja je bila 6. oklepna divizija pod vodstvom generala Horatiusa Murraya, na območju Lienza in Špitala pa 78. pehotna divizija pod vodstvom generala Roberta Arbuthnotta.

Kot smo videli, se je general Rupnik s svojci in sodelavci umaknil v Milštat. Dne 15. maja je zvedel, da se je prav tam nastanil štab 78. divizije. Istega dne je pisno prosil za srečanje s poveljnikom, nato je sestavil zanj spomenico, v kateri se je predstavil in povedal, da čuti dolžnost, da Britance prosi, naj jugoslovanske protikomunistične vojake premestijo v Italijo, kjer naj bi bili na razpolago Angležev, civiliste pa nastanijo v njihovi bližini.

Že naslednjega dne je britanski general odgovoril, da vabi na razgovor Rupnikovega adjutanta. Šel je Rupnikov zet in tesni sodelavec Stanko Kociper. V spominih je zapisal, da je generalu Arbuthnottu izročil spomenico, nakar sta imela enourni pogovor o vsebini spomenice in položaju v Jugoslaviji. Generalu je med drugim povedal, kakšna usoda bi čakala begunce, če bi jih Britanci izročili Jugoslaviji. Arbuthnott je odvrnil, da gre za politična vprašanja, ki jih morajo načelno rešiti v Londonu, da bo prišlo do selitve v Italijo in da on nikogar ne bo izročil Titu.144

Kot smo videli, so Britanci iz Špitala 27. maja dejansko prepeljali v Italijo skupino beguncev iz Jugoslavije, vključno z osrednjo pričevalko v tem zapisu. S tistega območja ljudi niso izročali jugoslovanskim oblastem.

Vendar je bil general Arbuthnott tudi tisti, ki je pisno izrecno naročil svojim vojakom, da morajo pri predaji kozakov Sovjetom (ki je bila nasilna, ker so se Rusi upirali) izročiti tudi bolnike in noseče ženske.145

Nesrečno omenjanje odhoda v Italijo pa se je ponavljalo do konca, saj je tudi v povelju z dne 4. junija 1945, ki je dokončno preprečilo natančno načrtovano izročitev tudi civilnih beguncev Jugoslaviji, v 3. točki pisalo, da bo vse jugoslovansko osebje končno napoteno v Italijo.146To se ni zgodilo, saj je ostalo v Avstriji.

V konvoju proti Monigu

Pri opisu skupine, ki so jo Britanci 12. maja prepeljali iz Celovca in Beljaka v Monigo, sta bila omenjena župnik Karel Škulj in časnikar Matej Poštovan. Koliko sta bila povezana in kakšno vlogo je odigral omenjeni duhovnik, nisem ugotovil, dr. Poštovan pa je o tem nekaj povedal, čeprav se vseh podrobnosti ni spominjal.

Zadnje vojne dni so ga gestapovci zaprli v Ljubljani zaradi posebne izdaje Slovenca, ki je 4. maja 1945 poročala o zasedanju začasnega parlamenta na Taboru. Iz zapora je bil izpuščen 7. maja in z ženo Anico, sestro ministra dr. Mihe Kreka, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti, se je umaknil na Koroško. Med zadnjimi sta prečkala Dravo pred partizansko zaporo. Angležem se je javil kot Krekov svak in prosil, da bi mogel do njega v Rim. Nekaj dni se je s to prošnjo javljal nekemu generalu, h kateremu je ravno tako zahajal neki partizanski predstavnik.

K sreči je neki tamkajšnji britanski obveščevalni oficir poznal Kreka. Dali so mu 40 tovornjakov in stražo, da bi odšel v Italijo s skupino civilistov. Na dveh tovornjakih so bili duhovniki, natrpani kot sardele. Med begunci so bili tudi domobranci, vendar niso smeli biti v uniformi. Odpeljali so jih v Videm, čez kak dan pa v Monigo.

Predstavniki Narodnega odbora so se nanj jezili, češ da odvaja ljudi, ko se pripravlja mobilizacija za pohod proti Titu. Napovedovali so mu tudi narodno sodišče. Ko pa je prišel do Kreka, ga je ta nagovoril z vzklikom: “Kaj ste delali v Ljubljani …”147Pozneje je prejel več pisem domobrancev, ki so se mu zahvaljevali za rešitev.

Kdo je pravzaprav omogočil ta odhod v Italijo, saj konvoj 30 ali 40 tovornjakov takrat ni bil preprosta zadeva, še ni jasno. Zato sem se obrnil do Nikolaia Tolstoya, ki pa prigod te in ostalih skupin, ki so bile res prepeljane v Italijo, ni poznal. Nobenega dokumenta ni našel o tem, zato sta po njegovem mnenju možna dva odgovora.

Morda je šlo za enkratne poteze kakega krajevnega britanskega poveljnika v času, ko 5. korpus še ni sprejel odločitve o vračanju čisto vseh pribežnikov v Jugoslavijo.

A to, spričo datumov, ki smo jih spoznali, lahko velja le za tiste, ki so odšli na pot iz Celovca in Beljaka.

Morda pa je šlo, je nadalje zapisal Tolstoy, za odraz tajnega ukrepa kakega častnika, ki je sočustvoval ali simpatiziral z begunci, saj je bilo tudi takih kar nekaj. Zato se morda v dokumentih sledovi o tem niso ohranili.148

In res, brez posegov nekaterih britanskih predstavnikov bi bili tudi protesti in prošnje dr. Valentina Meršola in drugih slovenskih zastopnikov za rešitev vsaj civilistov zaman in bi 1. junija 1945 prepeljali iz Vetrinja v Jugoslavijo prvih 2.700 civilistov.

Dolgo je bila neznana vloga, ki jo je v tem smislu odigral John Selby-Bigge iz vojaške vlade v Celovcu, ki je pri poveljniku britanskega 5. korpusa generalu Keightleyu odločno nastopil proti vračanju,149medtem ko je že Meršol opisal pomembno vlogo, ki jo je tako v Vetrinju kot v Celovcu odigral kanadski major Paul Barre, ki je bil odgovoren za civilno taborišče v Vetrinju. Novo pisno povelje, ki je dokončno rešilo civiliste, pa je bilo izdano šele 4. junija po obisku, ki ga je tistega dne v Vetrinju v spremstvu majorja Barreja, dr. Meršola in drugih opravil poveljnik angloameriških sil za območje Sredozemlja (SACMED) feldmaršal Harold Alexander.150

[Stran 68]

Avtor Ivo Jevnikar