Nikoli si nisem mislila, da bom v domovini za časa svojega življenja doživela državni udar. Ali pa diktaturo. Kako bi mi lahko kaj takega sploh prišlo na misel, ko pa je minilo komaj trideset let, odkar smo se kot narod in kot država odpovedali utesnjujočemu sistemu, ki si je podrejal ljudi ter njihovo javno in zasebno življenje. Trideset let je šele minilo, odkar smo se odločili, da nočemo več živeti v totalitarnem režimu. Nekateri sicer zatrjujejo, da pri nas pravzaprav nikoli nismo imeli totalitarizma, temveč da je šlo za nekaj drugega. Da je bilo hudo le prvih nekaj let po vojni, ko je oblast morda vladala z malo bolj jekleno roko, bolje rečeno, z jeklenim srcem, da pa je ta ista oblast postopoma posta(ja)la bolj človeška, prijaznejša.
Verjetno res ne bomo prišli skupaj glede tega, kaj smo tistih petinštirideset let po drugi vojni resnično imeli, oz. bo minilo še veliko desetletij, morda celo stoletij, če pomislimo na francosko izkušnjo soočanja z njihovo, do nedavnega idealizirano revolucijo; mogoče bodo prihodnji rodovi zmogli bolj nepristransko oceno. Do takrat pa bo stališče posameznika ali družbenih skupin odvisno predvsem od tega, s kakšne pozicije kdo ocenjuje dogajanja preteklosti. Tisti, ki jim je pretekli sistem omogočil dobre službe, napredovanja brez ustreznih sposobnosti ali dokazovanja, ki jim je dal odlične plače ali še boljše (mnogokrat nezaslužene) pokojnine, bonitete v obliki odlične zdravstvene oskrbe, brezplačnih zdraviliških tretmajev ali počitnic na morju, v trajno last zaplenjene hiše in stanovanja, tisti takega sistema nikakor ne morejo videti niti doživljati kot nečesa groznega, omejujočega, še manj pa totalitarnega. Imeli so vse, kar so si želeli. Ali vsaj drobtinico tega, kar so imeli tisti na vrhu, kot to beremo v dokumentih o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, ki jih je pred leti izdal Študijski center za narodno spravo: »Aleš Bebler pride predvidoma junija v Slovenijo. … Želi vilo z vrtom na Mirju ali tudi kje drugje izven mesta. Vili daje absolutno prednost pred komfortnim stanovanjem v centru mesta.« Ali pa: »Plačilo najemnine za petsobno stanovanje v Ljubljani, Valvazorjeva, dodeljeno Zdenki Kidrič in njunima hčerkama [v dosmrtno uporabo] …, se bremeni vsakoletni proračun LR Slovenije.« Tako preprosto je bilo zanje. Udobno. Predvsem pa na račun drugih. Edino, kar se je od njih pričakovalo, je bila brezpogojna lojalnost. Brez kritike in spraševanja. Ali morebitnih dvomov o vseobsegajoči oblasti in njenih odločitvah. Ampak to ni bila previsoka cena za to, da si bil sprejet v družino rdečih preužitkarjev. Še posebej, ker je bilo udobje dedno.
Potem je tu druga skupina posameznikov in družbenih skupin, ki so pretekli sistem videle in doživljale kot totalitarnega in uničujočega. Med te spadajo verni, ki jih je sistem zaradi njihove zvestobe veri in Cerkvi onemogočil in izločil. Med te spadajo tisti, ki se niso strinjali s trditvijo, da je komunistični sistem raj na zemlji, ki prinaša enakost vsem. Realnost, ki so jo gledali, jim je namreč dokazovala nasprotno: nedostopnost (boljših) služb zaradi političnega, družbenega ali preprosto zdravorazumskega pogleda na svet, onemogočanje svobodne besede, zapiranje zaradi izrečene kritike oblasti in njenih nosilcev ali pa preprosto zaradi posedovanja knjig, ki so se zaradi bogvedi katerega absurdnega razloga znašle na seznamu prepovedanih knjig. Kot na primer knjiga Narteja Velikonje Višarska polena.
Skratka, očitno ne bomo kmalu prišli skupaj glede tega, ali smo do razglasitve samostojne in demokratične Slovenije imeli totalitarizem, avtoritarizem ali morda prijazen socializem. Vsekakor pa smo se hoteli temu sistemu, s katerim je bilo nekaj zelo hudo narobe, če je potreboval ovaduško mrežo, prvo- in drugorazredne državljane, streljanje na mejah, prepoved združevanja na podlagi različnega svetovnega ali političnega nazora, odpovedati. Drugače se ne bi odločili za pot samostojnosti in demokracije. Toda nekje na tej poti se je očitno hudo zalomilo, če smo leta 2020 zopet doživeli državni udar.
Če se morda kdo čudi, o čem govorim, ker tega državnega udara še ni občutil na svoji koži, je to zgolj zato, ker ne spremlja dovolj naših osrednjih medijev. Prek teh smo namreč izvedeli, da se je v naši državi zgodil državni udar. To je pred vso slovensko javnostjo razglasila in obelodanila univerzitetna profesorica, ki sicer poučuje na javni fakulteti, ki vzgaja bodoče vzgojiteljice in učiteljice. Državni udar je po njenem izvedla vlada, ki je bila sicer izvoljena v hramu demokracije po vseh demokratičnih in pravnih standardih. Ampak gospa očitno ne priznava legitimnosti in zakonitosti na svobodnih volitvah izvoljenih poslancev, drugače se ne bi vsak petek pridružila protestirajočim kolesarjem – ki imajo očitno isto težavo.
Ko sem prebirala njeno izjavo v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov, se mi je profesorica zazdela silno pogumna. Si predstavljate – vlada je izvedla državni udar, ona pa si o tem upa javno in brez strahu govoriti v osrednjem(!) dnevniku. In to kot javna uslužbenka, ki prejema sredstva prav iz tistega koša, o katerem odloča prav tista vlada, ki naj bi po njenem izvedla državni udar. O tem so potem javno in brez skrbi govorili tudi na javni televiziji. Tisti, ki jo plačujeva tudi jaz in vi, ki prebirate te vrstice. Tudi tam so zlahka nametavali besede, kot so diktatura, konec demokracije, konec pravne države. Na tej javni televiziji so osrednjo besedo dobivali ljudje, ki so, vsaj večina, popolnoma nekritično in brez tehtnih argumentov udrihali po vladajoči ekipi. Po argumentih jih voditelji niti niso spraševali, temveč so jim z enako nekritičnostjo, predvsem pa z vidnim zadovoljstvom pritrjevali. Neverjetno, kajne. Da je kaj takega mogoče ob državnem udaru in uvedeni diktaturi.
Če se vam s povedanim zdi nekaj hudo narobe, naj vas potolažim. Nič ni narobe z vami, je pa nekaj hudo narobe z vsem drugim. Toda ne z izvedenim državnim udarom, saj ga ni bilo. Že sama definicija to zanikuje – kako naj bi nasilno prevzel oblast, če si oblast? Ne z uvedeno diktaturo, ki ni mogoča, če je treba krmariti med strankami, ki so si tako različne. Tudi svetovnonazorsko. Nekaj je hudo narobe v našem narodu in v naši državi, če lahko na javnih fakultetah predavajo ljudje, ki ne poznajo niti osnovnih družbenih pojmov, kot sta državni udar ali diktatura. Ob tem je čisto na mestu skrb, kakšne druge nelogične norosti še poslušajo študentje znotraj predavalnic, kjer bi se sicer morali učiti kritičnega in logičnega razmišljanja, podkrepljenega s tehtnimi argumenti.
Nekaj je hudo narobe z našo politiko in našim družbenim ter kulturnim prostorom, če lahko posamezniki in družbene skupine, ki zanikajo možnost legitimnega obstoja vsakega drugačnega mišljenja, kot je njihov, prek javnega prostora brez kritičnega pretresa drugim očitajo diktaturo. Nekaj je hudo narobe, če je tem posameznikom in družbenim skupinam uspelo v javni (državni) sferi uveljaviti prepričanje, da so oni edini, ki smejo biti na oblasti. Da je njihov pogled na ureditev sveta edini pravilen. Kdor ni z nami, je diktator. Kdor nam jemlje, kar nam ne pripada, izvaja državni udar. Kdor ogroža naše ugodno življenje, je rušilec demokracije.
Pa smo spet na začetku tega razmišljanja. Ne bodo se vsi strinjali s prejšnjim odstavkom. Vse je pač odvisno od tega, s katere pozicije ga kdo ocenjuje. In koliko resnicoljubnosti ter stika z realnostjo je pri tem sposoben. Toda resnica ni prav fina stvar, še posebej, če je treba za to žrtvovati svoje udobje in privilegije. Tisti, ki uživajo bonitete, ki jim jih za brezpogojno lojalnost in nekritičnost iz žepov delovnega ljudstva (tistega pravega, ki res vsak dan trdo dela za to, da preživi) deli oblast, ki je pod takim ali drugačnim imenom tam že skoraj osem desetletji, bodo težko priznali zakonito izvoljenim predstavnikom ljudstva pravico do oblasti. Raje jim bodo očitali sovražni prevzem. Strah pred izgubo takšnih ali drugačnih ugodnosti, ki so zanje samoumevne in jim, po njihovo, pripadajo same po sebi, jih sili k zanikanju veljavnosti več sto tisoč glasov njihovih sodržavljanov, ki so na volitvah izbrali drugače kot oni. V očeh preužitkarjev je glas njihovih sodržavljanov glas za diktaturo, vsaka možna izguba oblasti (ne le politična) pa državni udar.
Pred nami je Kočevski Rog. Petinsedemdeset let že v sebi skriva umorjene. Velika in v naših očeh pogosto nerazumna cena, ki jo je plačal slovenski človek zaradi zvestobe Bogu in narodu. In resnici. Toda ti pomorjeni nas nemo spominjajo, česa je sposoben oblasti žejen. Česa je zmožna resnična diktatura, ki zanika glas drugega. Vzemimo resno njihovo sporočilo in se postavimo zase. Za prihodnost našega naroda. Naj nas ne bo strah biti glasni. Pravico do tega imamo vsaj toliko kot tisti, ki so glasni že tri četrt stoletja.
[Stran 14]