V kriznih časih se razodenejo človekove elementarne lastnosti, ki v času enoličnega vsakdana mirno spijo globoko v človeku.
V trenutku ogroženosti vsako živo bitje razkrije svoj nagon po preživetju. Tudi zakonitosti družbenega življenja in globlja socialna dinamika se razgalita šele v kriznih razmerah. V letošnji pomladi je Slovenijo zajel dvojni pretres: pandemija covid-19 in zamenjava leve vlade s pluralno (sredinsko) vlado. Pravzaprav je v ospredju »apokaliptični pretres« zamenjave oblasti, ki se pač dogaja v času pandemije.
Vsak krizni čas pa ponuja priložnost analitičnega pristopa in spoznanja resnice, ki je v »mirnodobnem« času bolj ali manj prikrita. Ne le človek in družba, ampak tudi politika in mediji, politiki in novinarji nehote razkrijejo, iz kakšnega testa so in po kakšnem vrednotnem sistemu in kakšnih načelih delujejo.
Kot vsak drug narod gre tudi slovenski vedno znova skozi krizna obdobja. Zadnja, ki so nas najbolj zaznamovala, so bila komunistična revolucija v času NOB in po njej ter osamosvojitev pred tridesetimi leti, pa tudi vsaka čeprav redka prekinitev postkomunistične oblasti. Tudi letošnja nam ponuja pomembno obogatitev spoznanja slovenske resnice.
Novinarska kuhinja RTVS
Raziskovalni novinarji RTV so se v Tarči 23. aprila 2020 posvetili urgentni nabavi medicinske in zaščitne opreme za potrebe pandemije covida-19. Pri tem so »mimogrede« ustvarili mojstrsko zlepljenko šokantnih namigov, ki bodo šli v anale slovenskega tranzicijskega novinarstva.
Ugotovili so, da je del posla z zaščitno opremo dobilo tudi neko podjetje iz Destrnika. To ni problem. Problem je, kot ugotavlja novinarka, da je v Destrniku župan g. Pukšič, ki je bil član SDS. Ni povedala, da je že pred dvanajstimi leti izstopil iz stranke in kandidiral na listi SLS. Tudi ni našla nobenih indicev, da bi sodeloval pri tem poslu. Novinarki očitno zadošča, da z njegovim imenom lahko namigu nekega mešetarjenja prilepi SDS. Enako je prilepila dr. Milana Zvera in to utemeljila s tem, da je po rodu iz Destrnika. Vmešala je celo Anžeta Logarja, ker ga je na mestu predsednika nekega društva pred sedmimi leti nasledil Zlatan Rađelović, ta pa naj bi sedaj pri maskah dobil neki posel. Skratka domišljija ranga Blaža Zgage.
Ker so gledalci preplavljeni z informacijami, jih sprejemajo površno, v smislu vzpostavljanja bolj ali manj podzavestnih asociacijskih povezav. To nekateri mediji oziroma novinarji pridno zlorabljajo in kakšnemu neprijetnemu namigu korupcije zlonamerno prilepijo stranko ali ime, ki ga sovražijo. To izrečejo hitro, med vrsticami, tako da ni časa za racionalno kritičen premislek.
»Raziskovalni« novinarji Tarče so tudi ugotovili, da je podjetje GenePlanet prejelo stoodstoten avans za 220 ventilatorjev, dostavilo pa jih je le 90. Pomislite, le devetdeset! Gledalci, ki še verjamejo RTV-ju, so upravičeno sklepali, da je za preostalih 130 ventilatorjev nekdo pospravil denar v svoj žep. Verjetno so si ga razdelili na tri dele: GenePlanet, minister Počivalšek in Janša, saj vsi vemo, da »Janša že 30 let na vse strani krade«.
To, da je podjetje predložilo bančno garancijo in bi v primeru, če ne bi dostavilo respiratorjev, država lahko takoj unovčila garancijo, je novinarka zamolčala. Niti tega, da se pogodbeni rok za dostavo vseh ventilatorjev izteče šele 15. maja 2020, nismo slišali. Ne verjamem, da tega ni vedela, saj je »raziskovalna« novinarka. To je očitno namerno zamolčala, saj potem cilj Tarče ne bi bil dosežen. Cilj pa je očitno bil namigniti na korupcijo in za vsako ceno diskreditirati ali vsaj s sumom obremeniti ministra, premierja in celotno vlado.
Tudi druga Tarča 30. aprila 2020 se je odvijala z enakim zagonom. Celotna strategija diskreditacije nove vlade je postala še bolj jasna. Če že ni mogoče najti nobenih znakov podkupovanja, je treba vsaj govoriti o sumu, da je minister »preferiral« določenega dobavitelja, da si zagotovi provizijo. In potem bi spet lahko govorili o korupciji ali vsaj o »obljubi nagrade neznanega dne na neznanem kraju …«. Saj iz tega ne bi bilo nič in bi čez leta vsa zadeva zastarala, a žrtve bi bile za vedno oblatene.
Dežela laži in namigovanj
Namigi, insinuacije, polresnice in laži so stalnica osrednjega slovenskega medijskega prostora. Tudi zadnjo afero o omejevanju medijske svobode v Sloveniji so porodili novinarji, ki so prepričani, da si lahko izmislijo kakršenkoli namig, če bi le z njim lahko diskreditirali premiera Janšo, pa čeprav bi obenem v tujini osramotili vso Slovenijo.
Že v času prve Janševe vlade so slovenski »raziskovalni« novinarji skupaj s takratnim vodstvom Protikorupcijske komisije vztrajno namigovali, da je Janša prejel obljubo podkupnine za oklepnike Patria. V času druge njegove vlade sta Klemenčič in Virant namigovala, kako koruptivno je v Trenti prodal svojo parcelo. Nikoli nobenih dokazov, ki bi vzdržali sodno obravnavo. Eno samo namigovanje in prebujanje negativnih asociacij.
Ta medijska ofenziva se sproži ob vsaki priložnosti kriznih časov. To je takrat, kadar se kontinuiteta čuti ogroženo. To je takrat, ko državi »grozi« vlada, ki je zakulisje ne more obvladovati. Vsebinsko se ta orkestrirana ofenziva opira predvsem na koruptivne asociacije, ker same uspešnosti ne more zanikati. Če z namigovanjem korupcije niso dovolj prepričljivi, se pa zadovoljijo že s tem, da bralci in gledalci nazadnje rečejo: »vsi so glih«.
Novinarji, ki prihajajo iz »elitne« Dolančeve FDV, se neverjetno radi zatekajo v namigovanje korupcije, sovražnega govora in omejevanja medijske svobode, pri tem pa skrbno prikrivajo prav te grehe pripadnikov svoje strankarske opcije. Medijsko zatiskanje oči pred dejansko koruptivnostjo mafijskega omrežja je očitno uspešno. Neopazno nam celo zamolčijo tudi take informacije, kot je bilo poročilo Evropskega parlamenta o korupciji evropskih držav (7. decembra 2018), po katerem je Slovenija najbolj skorumpirana država v Evropi. Vsako leto v Sloveniji namreč zaradi korupcije izgine več kot 3,5 milijarde evrov, kar znese približno 8,5 odstotka celotnega slovenskega BDP. To pa je več, kot porabi Slovenija za zdravstvo.
Nauk zgodovine
V živem spominu slovenskega naroda je kar nekaj kriznih obdobij, v katerih se razodevajo človekove in družbene elementarne lastnosti. Prvi tak je bil čas NOB in komunistične revolucije. To je bil čas presežnega trpljenja in groze. Čas, ki ga človek ne more ne opisati ne razumeti. Čas, ki ga lahko zasluti le presežna misel, ki sega celo v religiozno razsežnost satanskega zla.
In v tem času je do konca podivjalo živo nasprotje človečnosti. Tiste človečnosti, ki lahko biva le v zlatem okviru »ne laži, ne kradi, ne ubijaj …«. To je bil čas, v katerem laž, kraja in umor niso bili prepovedani, ampak celo ukazani. Postali so temelj novega človeka in nove družbe, temeljno orodje vladanja. Strast po oblasti je revolucionarje tako obsedla, da so ob vsakem nestrinjanju podivjali vse do morilskih orgij. Še dolgo po prevzemu totalne oblasti sta bili rdeča nit njihovega odnosa do podložnikov laž in javno obsojanje, s tem pa tudi izključevalnost in nestrpnost.
Celo pokojni komunist in politik France Bučar je v svoji knjigi Rojstvo države (2007, str. 98) nakazal to laž in prevaro kot osnovno orodje slovenske revolucije, ko je rekel: »Boj proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije nista bila primarna cilja komunističnega vodstva, ampak le sredstvi v okviru širšega projekta boljševizacije Evrope.«
Drago Jančar pa je v svoji knjigi Konec tisočletja, račun stoletja (1999, str. 128) zapisal: »Ko so po letu petinštirideset zmagovalci zasedli oblast, so na trge in ulice mest in vasi namestili močne zvočnike. … Govorila, vpila, pela in muzicirala se je ena sama resnica … Ni ga urbaniziranega prostora, kjer bi se človek mogel skriti pred novimi in novimi obtožbami, insinuacijami, škandali in aferami. Če jih ni, se jih pa naredi. Z močjo glasu, ne z močjo argumentov.«
In danes
Ta nehumana, nemoralna, sprevržena pravila skupnega življenja so bila seveda v službi ohranjanja oblasti »avantgarde« in dvorazrednosti družbe. Privilegiran sloj se je seveda zavedal, da bi z normalizacijo in demokratizacijo socialnih odnosov oziroma z vzpostavitvijo pravne države in dejanske enakosti pred zakonom splahneli njegovi privilegiji. Zato se je ta lahkotnost uporabe laži, insinuacije, namiga in obdolžitve drugorazrednih državljanov in »notranjih sovražnikov« prenesla na naslednje rodove vse tja do padca berlinskega zidu in čez – vse do danes in naprej.
Zato je Drago Jančar v navedeni knjigi (str. 129) tudi zapisal: »Postkomunizem ni samo podaljšana preteklost in njena zideologizirana družba, ni samo netolerantnost, temveč nenehno slabo podkovano in slabo argumentirano blebetanje, zmerjanje, obrekovanje, obtoževanje.«
In res nas je že prve tedne po osamosvojitvi leta 1990 nacionalni radio zjutraj pozdravljal: »Dobro jutro, revščina,« večerna televizijska poročila pa so nas prepričevala, da sta Demos in njegova vlada že v dobrem mesecu uničila slovensko gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kulturo …, in nas svarila pred avtokracijo. Že takrat dominantni mediji z nacionalko vred niso mogli skriti sovraštva do Demosove vlade. In v tem se kažejo korenine narodovega usodnega razdora, korenine sovraštva in nonšalance pri laganju, zlonamernih namigih in brezvsebinskem »blebetanju«.
Vsa patologija prejšnjega režima se je pretihotapila v samostojno demokratično državo. Celo France Bučar, takratni predsednik skupščine, je kasneje ugotovil, »da je nova država dobila dediščino … notranje izjemno razdvojeno družbo, kar je posledica nasprotij, nastalih med državljansko vojno, in dolgoletnega pritiska monopolne partijske vladavine, ki se je izrazila tudi v svetovnonazorskih polarizacijah«.
Slovenija je žrtev permanentnega sovraštva, ki opravičuje permanentno revolucijo in ohranja permanentni razdor. Slovenska osamosvojitev je pred tridesetimi leti združila narod, ni pa združila politike. In ta politika, dedinja permanentne revolucije, je ta narod spet razdelila. Zdi se, kot da nismo več sposobni najti nobenega cilja, ki bi združil, povezal, poenotil slovenski narod. Celo grozeča pandemija covid-19 nas ne povezuje, saj je očitno zlorabljena le za poglabljanje razdora.
Kako razumeti
Neprestano namigovanje in porajanje krivičnih obdolžitev zastruplja naš skupen življenjski prostor. Vsaka krivica boli. Če pa človek iz srca dobrohotno, z velikim naporom, tveganjem in znojem stori nekaj velikega za skupnost, potem pa ta ista skupnost človeka obsodi, opljuva in mu nalepi najbolj negativne namene, pa najbolj boli.
Tako početje dobesedno izsili naraven obrambni mehanizem, ki se lahko razvname vse tja do slepe popadljivosti. Tudi to naravno zakonitost revolucionarji že vseskozi zlorabljajo, saj za negovanje sovraštva potrebujejo upornika, nasprotnika, »notranjega sovražnika«. Pred osemdesetimi leti je Aleš Bebler, soustanovitelj OF, priznal strategijo OF, ko je Nagodetu rekel: »Bela garda mora biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami.« (Angela Vode, Skriti spomin, 2004, 70).
Za permanentno revolucijo je namreč potrebno permanentno sovraštvo, čeprav neutemeljeno, izsiljeno, iracionalno. Ozračje takega sovraštva namreč uspešno onemogoča oblikovanje strpne in demokratične človeške družbe. Ker je to iracionalno sovraštvo s pomočjo novinarjev in MSM vseskozi negovano, lahko Drago Jančar v svoji knjigi Konec tisočletja, račun stoletja (str. 30) ugotavlja: »Celo po strašni izkušnji iz zadnje vojne se nismo pripravljeni ničesar naučiti. Še naprej se obnašamo kot kakšne besne srednjeveške sekte.«
[Stran 11]