[Stran 3]
Če se vprašamo, kaj je bil najbolj temeljni fenomen v Sloveniji spomladi leta 2020, pojav, ki je pokazal bistveno diagnozo naše države, potem moramo reči, da to ni bila epidemija, pa četudi je doslej žal pretrgala že več kot 100 življenj in četudi so se ob spoprijemu z njo pokazale mnoge izjemno pozitivne moči naših ljudi.
Pojav te pomladi, ki pove o nas kot družbi bistvene stvari, je »totalna vojna«, ki jo je proti novi vladi Janeza Janše začela politična levica in glavni mediji že takoj po njenem nastopu, četudi sredi epidemije. Kar koli je vlada naredila, vsaka stvar je bila razlog za kritiko, prepir, zlovoljnost, podtikanje slabih namenov, vse do tod, da so levi politiki in mediji opazno merili v morebitne razpoke znotraj obeh levih koalicijskih strank, da bi ju tam razklali in vlado strmoglavili. Šok levice, ki je bila vajena nepretrganega vladanja in je zdaj v opoziciji, je bil ob Janševem prevzemu vlade nepopisen, odziv pa histeričen – le da je bila histerija sprva nekoliko prikrita. Po veliki noči je izbruhnila z vso silo. Ko je bila vsa Slovenija zaradi epidemije v stiski in nevarnosti, so začeli s frontalnim napadanjem legalno izvoljene slovenske vlade, ki je delovala odlično. Marsikateri bralec Zaveze se je najbrž v teh pomladnih tednih spomnil, da je bilo to ravnanje slovenskih postkomunistov nekoliko podobno nečemu, česar se s strahom in tesnobo spominjamo iz let 1941–42: ko je bil slovenski narod napaden, okupiran in razkosan, so njihovi očetje začeli krvavo revolucijo.
Prišla je torej epidemija; toda bolj kot kar koli drugega se je ob tej epidemiji razkrila nezmanjšana silovitost slovenskega razkola. Tudi če je kdo ni hotel videti, je zdaj v ostri luči priplavala na dan globina, ki zeva iz naše zgodovine. Nekateri dobri ljudje se ji čudijo, od kod se je vzela: kako je mogoče, da levica v času nevarne epidemije tako spodkopava vlado? Bralci Zaveze žal vedo, kako dolgo zgodovino ima zlo, ki se vleče skozi to našo rano.
Razkol, ki danes poteka med nami, poteka po ostri ločnici – po našem odnosu do resnice. Tisti, ki že pred vojno niso verjeli poročilom o komunističnem terorju v Rusiji, v Ukrajini, o vojni v Španiji, tisti so le nekaj let pozneje na domačih slovenskih tleh zlahka verjeli, da so umorjeni katoličani »že kaj zakrivili« in so stopili na stran komunističnih teroristov. In tisti, ki so aktivno ali pasivno opravičevali vosovske umore, so s tem že pomagali pripravljati pošastne poti k breznom Kočevskega Roga. Na moriščih, ki so jih polni slovenski gozdovi, so ti ljudje zgradili v stari državi sistem represije, ki je bil v prvi vrsti sistem laži, življenje v izničenju resnice. Domala celotna družba je bila ustrojena v sistemu laži. Četudi je hudo, vendar ni čudno, da zato njihovi vnuki danes obtožujejo Janeza Janšo ropanja skupnega premoženja, ki so ga izvedli njihovi lastni predhodniki. Zdi se, kot da ne-stik, ne-odnos z resničnostjo pri mnogih ljudeh danes eskalira v neslutene oblike.
Majhen prizor, ki mi je sredi ulice predočil, kako globoko se zažira v našo substanco ne-odnos do resnice: v petek, 8. maja 2020 proti večeru sem videl, kako se mlada družina na kolesih pelje iz centra Ljubljane proti sv. Petru. Oče, mama, vmes dva otroka v nižjih razredih osnovne šole. Toda zakaj sem jih tako opazil, zakaj sem strmel za njimi? Zato, ker so med vožnjo, sami sredi ulice, vzklikali: lopovi, lopovi! Urejena mlada družina na lepih, novih kolesih se je vozila domov, za njimi pa je odmevalo: lopovi, lopovi! Zdrznil sem se, razumel sem, da se vračajo s protestov proti vladi, kamor so pripeljali svoja otroka, šolarja tja do desetih let, in ju navdali z jezo in mržnjo, ki se bo, brez vsakega razumevanja stvari, zunaj vsakega odnosa do resničnosti, širila v prihodnost: lopovi, lopovi! Tesnoben prizor. Zlo se ne ustavi, sega skozi čas, širiti se hoče v prihodnje dni.
Toda ostra ločnica – odnos do resnice – je v naš blagor zasnovana tako, da poteka ne le med skupinami ljudi, marveč poteka prvenstveno skozi nas same, skozi našo notranjost, skozi um in voljo vsakega od nas. Zato je obseg življenja v resnici nedokončana življenjska naloga vsakega človeka. Vsak od nas ji je lahko v večji ali manjši meri zvest, vsakdo se ji kdaj izneveri, a se ji znova približa, da bi živel avtentično in polno. To je nekaj velikega, kar nas dviga visoko nad slepo, usodno inercijo zmote in zla. Zato je v vsakem človeku vedno potencial za nepričakovani dinamizem, ki ga omogoča odkrivanje resnice – prihajati v sklad s tem, kar je. Videti stvari, kakor so. Ali po sv. Bernardu: modremu človeku stvari dišijo tako, kakor resnično so.
Ko je bil 13. marca 2020 v parlamentu Janez Janša izvoljen za predsednika vlade, me je prijatelj zgodovinar opozoril, da se je to zgodilo sedem dni manj kot sedem let po zrušenju njegove prejšnje vlade. Življenje je tako nepredvidljivo, a tudi polno simbolov. Ko se je zdaj formirala 14. slovenska vlada, se je nekaterim med nami zdelo, da so se stvari dogajale kakor »v sanjah«, kakor bi skrita višja sila vodila dejanja protagonistov: četudi je prejšnja, leva vlada imela v rokah skoraj vse, kar je mogoče – izvršno oblast, represivne organe in sodstvo, še prav posebej pa medije – se jim je oblast vseeno sesula. Nato je Janša, ki so ga prej kontinuirano napadali 30 let in so ga ob nepopisni negativni propagandi že »vsi« odpisali, nepričakovano sestavil novo koalicijo, ki je gladko prevzela vlado. To je bil eden redkih trenutkov, ko smo lahko videli, da pravica dočaka uro tihega zmagoslavja. Kakor bi se nad prizoriščem izpisal stavek: »Pravičnost ravna pravičnemu njegovo pot, krivični pa v svoji krivičnosti propade« (Prg 11,5). To se je lahko zgodilo zato, ker se je v srcih mnogih sodelujočih tista tanka notranja črta ločnica – njihov odnos do resnice – nekoliko premaknila v dobro smer.
Slovenski katoličani smo sicer skozi desetletja vajeni ravno nasprotnega poteka stvari v zgodovini: da pravični trpi krivice, ki mu jih zadaja zmagoviti krivičnež. Tudi najhujše krivice. Čisto mogoče je, da se bomo te tradicije v bodoče še izdatno naužili. Zato je prav, da ne pozabimo simbolnih podob, kakršna je bil letošnji 13. marec, ki kažejo na možnost povsem drugačnega, nepričakovanega poteka zgodovine.
Na koncu je vsakdo od nas odgovoren zlasti za to, kako skrbi za tisto tanko ločevalno črto, ki teče skozi naše srce. Od nje je toliko odvisno – morda celo zgodovina.
[Stran 7]