Med slovenskimi obletnicami

M

Veliko ljudi najde in goji tisto, kar jim najbolj ustreza, da lahko potem uresničujejo svoje bolne instinkte. Iz tega se rodi zlo, ki ima videz, da rešuje, v resnici pa posameznika in družbo »ozdravlja« z nasiljem, z razkrojem in končnim propadom posameznika in družbe.

Dr. Janez Zdešar

Kadar beseda nanese na pomembnejše slovenske obletnice, ki se zvrščajo skozi letošnje leto, se verjetno najprej spomnimo na Demosovo vlado in na bleščeč uspeh plebiscita pred tridesetimi leti. Zunanji uspeh, ki se je odražal v številkah, je kazal na notranjega, ta pa se skriva v pripravljenosti, da končamo z nečloveškim družbenim ustrojem, ki je temeljil na smrti in laži. V naših krogih tako nase opozarja nepojmljivo dejanje pred 75 leti, genocid, ki zaznamuje konec vojne in začetek totalitarnega boljševiškega obdobja. A tudi tak pokol ima svojo predzgodovino, treba se je ozreti še četrt stoletja bolj v preteklost, v manj znano stoletnico.

Ob misli na zgodovino in leto 1920 se najprej spomnim na zgodovinarja dr. Janeza Zdešarja. Sam s tem letom nima veliko opraviti, saj se je rodil šest let kasneje, mi je pa zaradi njegovih zgodovinskih razlag, v katerih je to letnico omenjal kot posebej usodno za Slovence, ostala ostro zapisana v spominu. Praktično vse podatke v nadaljevanju črpam iz njegovih raziskovanj.

Pravzaprav je za slovenski svet prav leto 1920 začetek vseh strahot, ki so jih prinesli trije totalitarizmi 20. stoletja. Začelo se je z julijem, ko italijanski nacionalisti zažgejo slovenski narodni dom v Trstu. Oktobra s plebiscitom izgubimo južno Koroško, novembra pa z vsiljeno Rapalsko pogodbo izgubimo še celotno Primorsko.

Po sto letih že več kot razločno vidimo, da so bile takrat v slovensko narodno tkivo zasekane neozdravljive rane. Sprožita se groba italijanizacija in germanizacija. Pa se je res vse to začelo šele z julijem tistega usodnega leta, kot pravi prejšnji odstavek? Seveda ne. Kot tako rekoč pri vseh stvareh ima tudi tu svoje zločesto prvenstvo boljševizem: aprila 1920 je bila ustanovljena komunistična partija. Ne samo da je bila ustanovljena, že isti mesec izvede tudi prvi poskus revolucije! Začne se z železničarsko stavko, ki jo uspejo razširiti v splošno delavsko stavko. Revolucionarni eksperiment kot vedno propade v vsem, kar razglašajo boljševiške parole, razen v bistvenem: z akcijo so med Slovence zanesli teror s sledečim rezultatom: trinajst smrti in skoraj sedemdeset ranjenih.

Danes vodstvo države nemočno opazuje, kako idejni nasledniki prvih boljševikov zlorabljajo epidemijo, da v brk ustavi in zakonodaji rovarijo s pouličnim, medijskim in političnim rušenjem normalnega demokratičnega življenja in se igračkajo z življenji ljudi. Pred sto leti je kraljevina SHS, preden je minilo zloglasno leto 1920, komunistično partijo zaradi omenjenega delovanja preprosto prepovedala. Je pa res, da ji je s tem omogočila prakticiranje neskončnih preobrazb in podtalnega delovanja. Tako se je samo v naslednjih treh letih med drugim kar petkrat preimenovala. Dr. Zdešar pravi, da se je kljub temu »notranja povezanost med komunisti ohranila. Načrtovali in pisali so nove programe. V letu 1923 kar tri. V njih uveljavijo termin samoobramba proletariata, s čimer začnejo ilegalno oboroževati svoje člane. Ustanavljajo ‘samoobrambne stotnije’, ki so dobile ime Proletarske akcijske čete, PAČ. Tu je neizbežna primerjava z italijanskimi fašističnimi ‘Fasci di combattimento’ in s hitlerjevskimi SA oddelki, kjer gre prav tako za vojaške enote političnih strank. Odveč je dodajati, da gre za eklatantne novosti v slovenskem političnem prostoru.«

Tako je na Slovenskem pred sto leti začel svojo pot boljševizem. Že leta 1924 znova skušajo zanetiti revolucijo, tokrat v Trbovljah. Neuspešno, če spet – gledano skozi njihovo prizmo – odštejemo uspeh pri preštevanju mrtvih in ranjenih; prvih osem, drugih petdeset. Tako od ustanovitve dalje beležijo svoje uspešne neuspehe dobrih dvajset let, ko jim pride na pomoč okupator s svojimi represalijami in razkosanjem Slovenije. Končno so na svojem terenu in po štirih letih medvojnega terorja vendarle uzurpirajo oblast in si za začetek nove dobe za gumbnico pripnejo holokavst – zopet nad domačimi, slovenskimi ljudmi. Na tisoče jih domovino zapusti, da si ohranijo življenje in svobodo. Preostali so potunkani v drugorazrednost, v moreče življenje pod nasilno zapovedovanim enoumjem.

Skozi vsa desetletja svoje vladavine boljševizem izkazuje svojo diabolično domiselnost. Do konca grobo nasilje, korenček, palica, diferenciacija, zapiranje, podkupovanje, ovaduštvo, nezaupanje. Ko z ustrahovanjem in nasiljem životarjenje v grobem utirijo, diktatorja uprizorita medsebojni spor in si obenem dokazujeta, kdo je bolj zvest boljševiški krvoločnosti. V skladu z doktrino se lotijo tudi kanibalizma in v ta namen ustanovijo verjetno najstrašnejšo mučilnico vseh časov. Sledi oscilacija povečanih in za spoznanje zmanjšanih pritiskov. Vseskozi je v ospredju maltretiranje katoliškega človeka, ki s svojo naravno avtonomnostjo in svojo dvatisočletno ustanovo boljševizmu predstavlja prvega, naravnega sovražnika. Temni čas teče in v osemdesetih vendarle dojamejo, da jih bo socialistično gospodarstvo kljub finančnim injekcijam dokončno zadušilo. Boljševiška prisebnost, kot bi se izrazil Justin Stanovnik, jim tako narekuje še zadnjo igro, katere prvo dejanje se imenuje odhod iz Beograda, celota pa je naslovljena sestop z oblasti.

No, mislili smo, da je to zadnja igra. A ko danes gledamo nazaj, vidimo, da po definiciji ni mogla biti zadnja. Odhod so seveda zaigrali zato, da so lahko ostali. Razlezli so se v nešteto strank in strančic, ki ne vem, če ima kdo preštete. Njihov skupni imenovalec je delovanje v skladu s tem, da privilegirani razredi svoje privilegije na račun drugih ohranijo.

Pri tem je posebej zgovorno predvsem to, da se ne ustavijo pred ničimer, da jim ni sveto absolutno nič. Letos je namreč še ena obletnica, obletnica prve slovesnosti v Kočevskem rogu, obletnica zmagoslavne manipulacije v sami srčiki njihovega napada na slovenski narod. Manipulirali, lagali in ustrahovali so seveda vsa leta po svojem pobijanju, a da jim je to uspelo tudi v novi slovenski stvarnosti, ki bi iz Roga utegnila črpati svoj tihi, svetel preporod za cel narod, to je nekaj onkraj izraznega. Zato ne bomo nobene besede namenili temu, da bodo – če se ne zgodil velik čudež – letos z nekim simpozijem na ZRC SAZU to sprevrženo igro nadaljevali.

Onkraj besed je tudi to, kako so 30 let gledali, da so še zadnje generacije preživelih črnih rut hodile k breznu, kjer sploh niso pobijali njihovih očetov, otrok in bratov … Zato nam je v posebno zadoščenje, da bodo odslej – tako vsaj upravičeno upamo – roške slovesnosti vedno pri breznu Pod Macesnovo gorico.

Morda je osrednja Zdešarjeva misel, ki jo zrcali skozi sto let partijske zgodovine in ki bi jo morali čim bolj osvojiti, prav ta, da je največja zmota komunistično partijo (in njene derivate) jemati kot običajno politično stranko. Ko gledamo današnjo politično situacijo, nepripravljenost posttotalitarnih strank na najmanjše premirje, ko je narod okupiran od epidemije, dobivamo neštetoti dokaz, kako zelo to drži. Ko govori o vojnem času, dr. Zdešar to njihovo naravo opiše takole: »Bila je revolucionarna, kriminalna združba, to je bil organizirani politični terorizem. Stranka, ki ni zmagala zaradi ciljev, ki jih je zastopala, ki ni zmagala, ker bi bila najmočnejša, ampak zato, ker je ubijala politične nasprotnike.«

Zanimivo je, da se je v istem letu kot slovenska partija rodil tudi Karol Wojtila, papež sveti Janez Pavel II. Njegova zasluga je, da se je pravkar opisana združba zrušila vsaj kot uradni, neposredni trinog neštetim narodom. Iz te izkušnje črpamo upanje, da tovrstne tiranije, naj se še tako (odkrito ali prikrito) košatijo, nimajo v zgodovini zadnje besede. Pa tudi vera, da nedolžna žrtev neštetih naših mučencev ni bila zaman, je neomajna.

Nešteti slovenski mučenci – prosite za nas! Foto Janez RiharFigure 1. Nešteti slovenski mučenci – prosite za nas! Foto Janez Rihar

Avtor Lenart Rihar