Pred organizacijo Slovenskega domobranstva so bile žrtve revolucije navadno pokopane na t.i. domačih pokopališčih. Z ustanovitvijo Slovenskega domobranstva pa so bili formirani udarni bataljoni, ki so bili nameščeni po raznih krajih, sestavljali pa so jih slovenski fantje iz različnih predelov. Tudi v manjših posadkah večjih krajev so bili nameščeni fantje iz drugih vasi.
Ustanovitev in prvi pokopi
Zato je nastala ideja o posebnem domobranskem pokopališču, ki je bila nato uresničena na Orlovem vrhu v Ljubljani. Uredili so ga konec leta 1943, prvi pogreb pa je bil 9. decembra 1943.
Skupno naj bi bilo pokopanih med 146 padlih. Prvi naj bi bili pokopani domobranci iz Šentjerneja, ki so kot padli ob partizanskem napadu na Kočevje, v domači vasi pa niso mogli biti pokopani, ker so Šentjernej v tistem času nadzorovale revolucionarne partizanske enote.
Zadnji pogreb na Orlovem vrhu je bil verjetno 30. aprila 1945.
Oskrunitev grobov
Po tem, ko je slovensko narodno ozemlje okupirala komunistična oblast, se je začelo brisanje spomina na protirevolucionarni odpor. Verjetno so že leta 1946 na Orlovem vrhu oskrunili pokopališče, izkopali naj bi vse pokopane in jih odpeljali – nikoli se ni izvedelo, kam so jih odvrgli. Glede na zapis iz Družine so sicer nemški ujetniki na veliki teden leta 1947 na ljubljanskih Žalah izkopali 15 trupel medvojnih žrtev revolucionarnega terorja, po tem zapisu naj bi v tem času izvedli tudi odkop grobišča na Orlovem vrhu.
V povojnem času
“Vsak grob v spiralah okrog križa je imel takrat še nizek nagrobnik z imenom pokopanega. Ta pogled na še urejeno pokopališče je trdno zasidran v mojem spominu. Ko so leta 1946 morali na ukaz iz Beograda vsa taka pokopališča zravnati z zemljo, smo še vedno nekateri vedeli, kaj je bilo tam. Nihče nas ni oviral, če smo kasneje prišli tja, le za vse svete in verne duše je ob debelem hrastu stal miličnik in pazil, da ne bi kdo prižgal sveče.” (Iz Zavezinega pogovora z dr. Marjanom Smolikom)
Sam sem si na tihem mislil, da je oblast nehote poskrbela za »častno stražo« padlim.
dr. Marjan Smolik
Po osamosvojitvi
Kljub osamosvojitvi se odnos državnih in lokalnih oblasti do oskrunjenega pokopališča ni spremenil. Leta 1993 je zato Nova Slovenska zaveza v izjavi o nalogah države pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo opredelila tudi potrebo po ureditvi Orlovega vrha:
4. Ureditev vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. Pri tem se morajo upoštevati predpisi in mednarodna merila, ki veljajo za vojaška pokopališča. Spomenik tam pokopanim vojakom bo s svojimi sredstvi postavila Nova Slovenska zaveza.
Zaveza 10, 1993, str. 7
Prizadevanja dosedaj niso obrodila sadov. Nasprotno, leta 2014 je Mestna občina Ljubljana uradno zahtevala odstranitev skromnega in že večkrat oskrunjenega železnega križa, ki je označuval domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu in nadomeščal prvotnih 140 nagrobnih križev.
Grobišče je bilo uvrščeno na seznam t.i. “prikritih vojnih grobišč”, ki sicer vsebuje večinoma morišča, t.j. kraje, kjer so izvajali izvensodne poboje. Ostanki grobišča ležijo na jugovzhodnem delu ljubljanskega grajskega griča, okoli 580 m jugovzhodno od gradu. Po tej evidenci je bilo tam pokopanih 146 domobrancev.