Odpor zoper nasilje, krivico in preganjanje je človekova naravna in zato povsem legitimna reakcija. Kmalu po začetku okupacije na Slovenskem spomladi 1941 so se pričele organizirati ilegalne paravojaške skupine predvsem mladih, ki so se začele pripravljati na trenutek, ko jih bo jugoslovanska vlada pozvala k begunstvu v povezavi z zahodnimi zavezniki. Bile pa so tudi takšne, ki so delovale od nje bolj neodvisno (npr. TIGR). V krogih mladine, naklonjene SLS, se je organizirala Slovenska legija.
Uradno je bila ustanovljena 29. maja 1941 na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na čelu organizatorjev je bil nekdanji poslanec Rudolf Smersu. Izdajati so pričeli list Svobodna Slovenija, širiti kurirsko mrežo na podeželje, zbirati orožje in za boj sposobne fante ipd. Najmanjša bojna enota je bila trojka, tri trojke je vodil desetar, nad več »desetkami« je stal vodnik, več vodov regije pa je sestavljalo četo. Čeprav so načrtovali delovanje na celotnem slovenskem ozemlju, so se uspeli organizirati samo na območju Ljubljanske pokrajine, kjer so zbrali več tisoč konspirativnemu delovanju zapriseženih članov.
Liberalci so oblikovanje Slovenske legije sprejeli z naklonjenostjo, a se nazadnje odločili za oblikovanje lastne odporniške mreže, ki se je imenovala Sokolska legija. Številčno je bila precej šibka, saj je premogla le nekaj sto članov, organiziranih po četah, ki jih je vodil »direktorij«, politično naklonjen JNS, preko Karla Novaka pa povezan z Mihailovićem.
Politične razlike in ostre delitve znotraj demokratičnega tabora (zlasti konzervativno – liberalne) so dolgo preprečevale učinkovit skupni nastop zoper komunistično nevarnost. Poleg obeh omenjenih legij je v katoliškem taboru pomembno omeniti še Žensko legijo, ki so jo sestavljale članice SLS, manjšo Glavačevo skupino, Peršuhovo Prebujeno Slovenijo, ki se je kasneje pridružila Slovenski legiji ter nestrankarski konzervativni Pobratim, kasneje pridružen »sredinski« Narodni legiji.
V času snovanja naštetih legij in drugih odporniških skupin je KPS še vedno sodelovala z nacifašističnim režimom. Po 22. juniju 1941 so komunisti sicer razglasili boj proti nacifašistom, njihove vojaške akcije pa so bile bolj kot proti okupatorjem uperjene proti članom prej naštetih odporniških skupin, uglednim kmetom, vidnejšim politikom in drugim, ki so komunistom predstavljali oviro pri izvedbi revolucije. Komunisti, ki so se v letih pred vojno prekalili v konspirativnem delovanju, gverili in likvidiranju, so imeli v vojnem stanju veliko prednost v primerjavi z demokratičnimi meščanskimi skupinami.
Meščanske odporniške skupine so realno ocenjevale svojo in okupatorjevo vojaško moč, zato so odlašale z oboroženim odporom, saj so se zavedale, da bi le-ta izzval okupatorjeve represalije zoper civiliste. Komunisti se na civilne žrtve niso ozirali. Še več: okupatorjev teror zoper civilno prebivalstvo je bil del njihovega revolucionarnega načrta in način mobilizacije brezdomcev in pregnancev.[1] Kaotično vojno stanje je bilo po Leninovih navodilih idealni trenutek za komunistični prevzem oblasti. Poleg tega so imeli boljšo oborožitev, čvrstejšo in v frakcijskih bojih prekaljeno organizacijo ter jasno revolucionarno vizijo. Na vojne razmere slabo pripravljene odporniške skupine demokratičnega tabora so se znašle med kladivom in nakovalom: na eni strani okupator, ki jih je pričel tudi s pomočjo komunistov razkrinkavati (npr. komunistična izdaja okoli 500 jugoslovanskih častnikov in podčastnikov fašistom), na drugi strani pa vedno nevarnejša struktura komunistične OF. Teror slednje je po zimi 1941/42 presegel okupatorjevega in odporniške skupine so zato poleg odpora proti okupatorju pričele krepiti odpor proti partizanskemu gibanju. Ta usmeritev je sčasoma stopila v ospredje pri skoraj vseh odporniških skupinah demokratičnega tabora – v skladu s tem, da je od komunističnih pobud prihajala hujša in neposrednejša grožnja.
[1] Prim. Nastop Moša Pijade na prvem zasedanju AVNOJ v Bihaču, Arhiv vojnoistorijskega instituta u Beogradu, fond Štaba vrhovne komande (JVUO), K-12, 30/12.