Ob prazniku vseh svetih in spomina na rajne

O

Letošnji 1. november, praznik vseh svetih in dan spomina na rajne, je bil zaradi pandemije covida-19 precej drugačen, kot smo ga sicer vajeni. Nekoč so že v tednu pred praznikom in na praznik popoldne ljudje množično hiteli na pokopališča in obiskovali grobove sorodnikov ter prijateljev, letos pa smo v glavnem doma spremljali televizijske prenose iz naših stolnic, kjer so škofje brez udeležbe vernikov opravili sveto mašo in v nagovorih opozarjali na naš pravi dom v nebesih, kjer ni bolezni in smrti, ampak večno življenje, ki so ga naši rajni, kot upamo, že dosegli in tudi nam kažejo pot tja.

Nekoč, ko še nihče ni govoril o dnevu mrtvih, je bil ta dan namenjen predvsem spominu na svetnike in molitvi za rajne sorodnike, katerih grobove smo ob tej priložnosti primerno uredili in olepšali, nismo pa zaradi tega izgubljali živcev. Ko smo bili na praznik zvečer vsi doma, smo molili vse tri dele rožnega venca, kar nas je zares povezalo z našimi rajnimi. Naslednje jutro, na dan vernih duš, smo, če je bilo le mogoče, spet šli v cerkev, zvečer pa v družinskem krogu znova molili vse tri dele rožnega venca.

Prepričan sem, da ne bo odveč, če tukaj navedem, kako ta večer opisuje profesor Justin Stanovnik. Nekako tri leta pred njegovo smrtjo je tedaj že novi urednik revije Zaveza Lenart Rihar opravil z njim dolg pogovor in ga pod naslovom Dve slovenski stoletji objavil v stoti številki Zaveze na straneh 48 do 67. Med mnogimi drugimi vprašanji je tedaj profesor odgovoril tudi na vprašanje, v kakšni družini je odraščal: »Skušal vam bom odgovoriti z dvema prizoroma, ki sta bila značilna za našo hišo.« Prvi prizor pove, da so pri hiši v zimskem času vsak večer molili rožni venec. Pri tem opravilu je bila v hiši zbrana cela družina: eden od molivcev je molil naprej, drugi pa so mu, klečeč ob kakšnem stolu ali klopi, odgovarjali in pri tem jih nihče in nič ni smelo motiti. Pripoved drugega prizora je daljša in se nanaša prav na večer praznika vseh svetnikov: »1. novembra je krščanski svet nekoč obhajal praznik vseh svetih ali vahti, kakor se je reklo v naših krajih. Takrat pa še kak dan ni bilo šole, zato smo ljubljanski študentje bili doma. Na večer praznika so po hišah molili rožni venec, vse tri dele. Po cerkvah – tudi po podružnicah pa je medtem zvonilo. Tako je bilo tudi v cerkvi Marije Vnebovzete v naši vasi. Ker smo bili pri nas mežnarji, ker smo, bi bilo treba reči, bili dolžni vse, kar je bilo treba, okoli cerkve in v cerkvi opraviti, sva se tudi zvonjenja lotila z enim od bratov. – Zvonjenje je bilo nekaj, česar si se moral naučiti, bilo je tudi naporno, a tudi ko ne bi bilo, sva bila z bratom domenjena, da nekaj minut pred koncem prenehava in greva iz zvonika pred obzidje. – Tudi ljudje, ki z zvonjenjem nimajo kaj posebnega opraviti, vedo, da ima vsak zvon svoj glas, ki bi ga človek prepoznal, tudi če bi ga slišal v kakem povsem nepričakovanem kraju. To je odvisno od velikosti zvonov ali od oblike, prav gotovo pa od snovi, iz katere je zvon narejen. Vsi, ki jih zvonjenje vsaj nekoliko zanima, vedo, da ljudje, ki se istovetijo s kakim zvonom – ki ‘spadajo pod kak zvon’ – vedo, da bi bilo treba prej ali slej misliti na bron. Zvonovi, ki so pošiljali svoje melodije s hribov v dolino pod seboj, se niso trudili samo zase, ampak so del svojih posvečenih in presežnih glasov zavestno prenašali na svoje sosede in skupaj z njimi ustvarjali nekakšno zborovsko predstavo, ki je delovala brezhibno, saj z njo ni upravljal kak dirigent, ki se lahko kdaj tudi zmoti, ki ima lahko bolj ali manj srečne večere – ampak so zboru zvonov dajale staro in hkrati večno novo obliko strmine, ki so se obenem z zvonjenjem spuščale v nižave in tam oblikovale prostor za njive in vrtove in vasi in vsaktera pota, vse stvari, ki so druge z drugo v roki ustvarjale podobo ene izmed številnih slovenskih dolin.

Potem ko sva z bratom zaklenila zvonik, sva kakih 10 minut še ostala za pokopališkim obzidjem in poslušala prihajanje zvonov od sv. Urha nad Zaklancem, od sv. Mohorja in Fortunata s Korena, od sv. Mihaela na Samotorici, od sv. Kancijana z Vrzdenca tam na začetku doline, pa tudi od sv. Jurija in sv. Lenarta iz Velike in Male Ligojne, ki so večji del svojih umetniških naporov po dogovoru pošiljali na širno Barje, od časa do časa pa kakšno skrbno zaporedje svojih glasov poslali tudi k nam, v cerkev Marije Vnebovzete. Stala sva torej tam in gledala nastajanje doline, kot da bi bilo pred milijardami let, stala sva tam in se spreminjala iz majhnosti v velikost in iz velikosti v majhnost, stala sva tam in poslušala in sprejemala sveto opojnost zvonov, ki je vstopala v naju s svojimi velikimi obljubami. Potem pa so zvonovi drug za drugim začeli odhajati. Eden za drugim so z molkom dajali vedeti, da jih ni več tukaj, In tišina, ki se je z vsakim njihovim odhodom vrnila, je bila večja, bolj mirna in bolj tiha. Tako mirna in tiha, da bi lahko bila večna.

Ko sva se potem odločila, da greva domov, sva videla, da so tudi tam že vse končali in je vsakdo že sedel ali na stolu ali na klopi, ob kateri je prej klečal, iz kuhinje pa so prihajali glasovi, ki so nas s svojo nezgrešljivo govorico po svoje tolažili. Naša vas, vsaj tisti del, ki se je imel za del doline, ni nikdar dovolila, da bi podvomili o dveh stvareh: o krščanstvu in tistih političnih normah, ki jih je izoblikovala tradicionalna Evropa. V njenem barjanskem delu je bilo to tudi drugače.«

V začetku tega članka smo omenili čas, ko še nihče ni govoril o dnevu mrtvih in pri tem mislil na 1. november. Tudi Stanovnikove vahti so brez dvoma iz tistega časa. Že leta 1945, prvi praznik 1. novembra po koncu druge svetovne vojne, pa je bilo marsikaj drugače.

Vemo, da se je že takoj po odhodu domobrancev in civilnih beguncev marsikaj spremenilo. Ko sem v nedeljo, 6. maja, pripešačil iz Ljubljane v Šentjošt, je bil oče že pripravljen za odhod na Koroško. Brez posebnega razmišljanja smo se dogovorili, da jaz ostanem doma pri mami in štirih mlajših bratih ter sestri. Še tisti večer je oče odšel in potem sem ga videl šele po 18 letih, ko se je kljub veliki negotovosti vrnil iz Argentine. Na Koroškem je bil nekaj mesecev v Vetrinju, nato v begunskem taborišču Judenburg – Lichtenstein, od koder je z drugimi šentjoškimi begunci odšel v Argentino.

Šentjošt je bil 7. maja 1945 skoraj prazen: odšli so domobranci – med njimi je bilo kar šest Kavčičevih, po domače Snopkovih; pet se jih ni vrnilo s Teharij, le najmlajši Štefan je tedaj ostal na Koroškem in pred leti umrl v Argentini – in civilni begunci. Ni bilo ne župana ne župnika niti mežnarja, bili sta zaprti trgovina in gostilna. Ko so po več dneh prišli slovenski partizani z Vrhnike, so prinesli s seboj letake, naj se moški od 18. do 50. leta starosti, kolikor jih je ostalo doma, javijo Ozni v Logatcu. V naši vasi je bilo takih komaj za prste ene roke, in še ti so bili le kratek čas samo pri vaški straži, zato se za tisti razglas niso zmenili. Nekako v sredini junija so prišli ponje miličniki. Odpeljali so jih v Kočevje, od koder so se po amnestiji vrnili; približno tedaj so zaprli nekaj žensk, ki so po amnestiji tudi prišle domov. Iz sosednje vasi Butajnova, kjer je že delovala OF, so se šli javit takoj po omenjenem razglasu. V Logatec so se odpeljali z vozom in s seboj vzeli tudi harmonikarja, kot da bi šli na nabor. Verjeli so, da bodo zvečer že doma, in pričakovali celo pohvale, ker niso šli na Koroško. Toda zvečer sta se vrnila samo voznik s konji in vozom ter godec, drugih pa ni bilo niti nikoli več. Kdor je kaj slišal o logaški klavnici, je z njo povezal tudi njihovo izginotje, vendar knjige ljubljanskih zaporov (sodnih in takrat komaj ustanovljenih Centralnih zaporov Ozne) kažejo drugače.

Posebno izkušnjo z javljanjem v Logatcu imajo Rovte, kjer je 5. maja po odhodu domobrancev in civilnih beguncev ostalo doma večje število moških, ki so večinoma bili le krajši čas pri vaški straži, pri domobrancih pa sploh ne. Mnogi od njih so bili gospodarji in družinski očetje s kopico malih otrok, zato je vsa njihova skrb bila namenjena domu in družini. Ko so se okrog 10. maja šli javit, so računali na uvidevnost nove oblasti in bil prepričani, da se jim nič hudega ne more zgoditi. Po raziskavi sedaj že nekaj časa pokojnega Jožeta Kočarja v pripravi za knjigo Rovte v viharju vojne in revolucije je nastala razpredelnica št. 44 – poimenski seznam 64 mož in fantov, ki so bili po nekaj dneh poslani iz Logatca v ljubljanske zapore. Njihova imena najdemo tudi na seznamu, ki ga je 13. junija 1991 v Delu pod naslovom Po 46 letih končno potrjeno, da so mrtvi, objavil dr. Tone Ferenc. Torej marsikatero vprašanje v zvezi z Logatcem še čaka na odgovor.

Za nekoliko boljšo sliko šentjoških razmer v tistem času bomo omenili še Žakljevo, po domače Krvinetovo družino. Od te hiše so v začetku maja 1945 kot domobranci šli na Koroško štirje sinovi, od teh je bil Franc že več let poročen v Samotorici, hčerka Anica pa komaj eno leto poročena z domobranskim poročnikom Francom Grdadolnikom. Kot bogoslovec višjega letnika je tedaj šel na Koroško tudi sin Vinko, Jakob in Jože pa sta ostala s še nekaj skrivači blizu doma. 27. maja, na nedeljo Sv. Trojice, je imel Vinko v Vetrinju novo mašo, ki so se je udeležili štirje bratje in sestra ter drugi Šentjoščani, ki so bili tedaj v Vetrinju.

Že naslednji dan sta bila novomašnikova brata Stanko in Pavle z gorenjskim polkom vrnjena. Prišla sta z drugimi v škofjeloški grad, od koder je Stanko kmalu izginil, verjetno so ga z več drugimi ubili v Bodoveljski grapi, Pavleta pa so nekoliko kasneje preselili v Šentvid nad Ljubljano, kjer so jih nekaj časa zadrževali kar na zavodskem vrtu. Neke noči je divjala huda nevihta in Pavletu je tedaj uspelo zlesti čez ograjo in pobegniti. Bos in sestradan je pritaval domov čez Polhograjsko hribovje in se pridružil skrivačem v domačem gozdu. Šele ko so ga videli in slišali njegovo žalostno pripoved, so verjeli, da domobrance vračajo in pobijajo. – Ko je Pavle tisto jutro prišel domov, mu je odprla sestra Fanika, ki menda tega materi precej dolgo ni povedala, ker se je bala, da se bo mati ob kaki preiskavi ali zaslišanju zmedla in kaj povedala. Ozna in miličniki so namreč večkrat iskali skrivače in zasliševali domače. Ob neki taki priložnosti so 65-letno mater postavili pred zid in ji grozili, da jo bodo ustrelili, če ne pove, kje so sinovi, ona pa je samo ponavljala: »Sami veste, da so šli na Koroško, in od takrat nimam stika z njimi.«

Novomašnikov brat Janko, sestra Anica in njen mož so bili vrnjeni 29. maja z 2. polkom, ki ga je vodil major Kunstelj, prek Pliberka in Slovenj Gradca na Teharje. Ker s Teharij noben Šentjoščan ni prišel domov, pogrešamo prave podatke o njihovem teharskem trpljenju in kje se je končalo. Verjetno na Hrastniškem hribu? Anica je bila menda noseča in zato je bilo zanjo še teže. – Ne vemo, kdaj točno je šel iz Vetrinja brat Franc. Do Jesenic sta bila skupaj z mlajšim domobrancem in Samotorice. Na Jesenicah sta se razšla. Kot mladoletnik je potem on po amnestiji prišel domov. Bile so celo govorice, da so Franca ubili blizu doma, ki pa niso dokazane. Za srečno rešitev Pavla Žaklja skoraj nihče ni zvedel in proti koncu septembra so skrivači srečno odšli mimo Vrha Sv. Treh Kraljev in Zavratca skozi Trnovski gozd v Italijo. V poletnih mesecih pred tem so od raznih strani kradoma prihajale novice, ki jih ni bilo mogoče popolnoma zanikati, in marsikdo je začel verjeti, da so domobranci vrnjeni, toda poslali so jih na delo ali celo v Rusijo in se bodo čez nekaj časa vrnili. Normalna kmečka pamet si pač ni mogla predstavljati, da je mogoče tako množico mladih, nič krivih fantov kar tako pobiti. Materi, ki je pogrešala več sinov, se je večkrat zdelo, da nekdo prihaja, in mlada žena ali dekle, ki se ni mogla sprijazniti z mislijo, da njenega ne bo več, ga je za trenutek živo videla pred seboj, takoj nato pa z bolečino spoznala, da je bil samo privid, posledica razmišljanja in hrepenenja.

Ko sem maja 1945 ostal doma, sem dopolnil komaj 14 let, toda naenkrat sem bil postavljen v razmere, ki bi še za odraslega človeka bile pretežke. Stari oče je umrl malo pred očetovim odhodom, aprila 1945. Omenil sem že, da bi v vasi na prste ene roke lahko preštel odrasle moške, pa še večino tistih so junija odpeljali v Kočevje. Kdor vsaj malo pozna kmečko življenje tistega časa, bo razumel, kako težko je bilo, ko smo se otroci z mamo morali lotiti košnje, ki je sicer veljala za moško opravilo. Poleg tega smo večkrat imeli kak obisk, po katerem je bila mama, ki je morala biti povsod zraven, večkrat potrta. Čeprav je zaradi njenega rojstnega doma posebej niso prijemali, je čutila, da ji mati in sestra nekaj prikrivata, in tudi to ji je jemalo dobro voljo. Vsem drugim težavam se je v začetku leta 1946 pridružila še nacionalizacija: prišla je komisija, popisala premoženje pobeglega in nato smo od sodišča dobili odločbo o prenosu le tega v last SFRJ, izvzeta in na »ženo pobeglega ter nedoletne otroke« pa je bila zapisana tako imenovana ohišnica.

Omenili smo, da je Pavle Žakelj, ki mu je v Šentvidu uspelo pobegniti, imel kar naporno delo, da je prepričal brata in druge skrivače, da Angleži izročajo domobrance partizanom, ki jih pobijajo. Tedaj amnestije še ni bilo, pa tudi potem se v Šentjošt nobeden ni vrnil, medtem ko je v Rovtah in na Vrhu Sv. Treh Kraljev nekaj mladoletnih vendarle prišlo domov. Čeprav so se bali govoriti, so nekaj povedali o bratih in znancih, s katerimi so bili skupaj, domov pa niso prišli. Na primer, Jakob Mivšek iz Hlevnega Vrha je povedal, da štirih starejših bratov, s katerimi je bil na Teharjah, ne bo več, in dodal: »Mama, nikoli več se ne bom smejal.« Jakobovi sorodniki v Šentjoštu so kljub vsemu kmalu zvedeli za Jokljevo pripoved. Pa ni bil to edini primer, ki je postal znan tudi pri nas, in govorice, ki so se nekaj časa zdele neverjetne, so bile počasi sprejete kot resnične.

Ko so matere in dekleta leta 1945 pred vsemi svetimi delale na pokopališču, so govorile tudi o tem. Starejše so vedele, kako so farani po prvi svetovni vojni na zunanji strani pokopališke ograje postavili kapelico z imeni padlih faranov. Verjetno je katera celo predlagala, da je treba nekaj podobnega narediti tudi za pogrešane domobrance, kar pa seveda tedaj še ni bilo mogoče. Se je pa kmalu po tistem razgovoru blizu glavnega vhoda na pokopališče pojavil litoželezen križ, eden tistih, ki so jih lastniki odstranili, ker so pri svojem grobu postavili nov, kamnit nagrobnik. Čeprav na križu najprej ni bilo nobenega napisa, so ljudje kmalu spoznali, komu je namenjen, in prijelo se ga je ime domobranski križ. Kasneje, ko je primež totalitaristične oblasti že nekoliko popustil, so zanj skrbeli Kavčičevi, bratje petih v Teharjah umorjenih domobrancev, in mati Julijana, ki jo poznate po knjigi Mati mučencev. Kotiček okrog križa je bil vsako leto drugače, a domiselno urejen in ljudje, ki so tam mimo hiteli h grobovom svojcev, so se ustavljali ob tem, le na videz skromnem znamenju velikega trpljenja in bolečine.

Po mnogih pripravah je bila leta 1995 dokončana spominska kapelica, katere se je kar hitro prijelo ime Kapelica mučencev. V njej je na štirih ploščah vklesanih 139 imen pobitih domobrancev in drugih žrtev komunističnega nasilja. Načrt zanjo je na prošnjo naših argentinskih rojakov naredil Tone Oblak iz Buenos Airesa. Na zadnji steni kapelice je barvni vitraj, kjer je upodobljeno brezno, polno pomorjenih domobrancev, nad njim pa križ s Kristusom, od katerega sijejo žarki milosti in odpuščanja. Na kupu mrtvih trupel sta vidna dva fanta, ki sta ostala živa. Vitraj je delo umetnika Marka Jermana, rojenega v Argentini, ki se je z družino vrnil v Slovenijo. Kapelico je 9. julija 1995 blagoslovil takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.

Pred kratkim so se spet pojavila ugibanja, kje in kako se je leta 1945 končalo življenje dveh naših očetov, ki naj bi pobegnila s poti na Koroško oziroma s transporta, ko so jih Angleži vrnili. Kdor je pazljivo bral knjigo Šentjošt brani svoje izročilo, ki je izšla leta 2005, se bo spomnil, da je bilo to že v njej omenjeno in dodano optimistično pričakovanje, da bo nekdo iz spoštovanja do umrlih in sočutja do njihovih svojcev, ki niti po 75 letih ne morejo prižgati svečke na očetovem grobu, spregovoril. Govori se celo, da so tedaj nekaj domobranskih ujetnikov pripeljali v domači kraj in jih po zasliševanju ter mučenju pomorili. Nobenih dokazov ni za to, dejstvo pa je, da se je v tistem času marsikaj dogajalo. Na primer, da so mladoletnike ob amnestiji izpustili iz taborišča, ko so bili že blizu doma, pa so jih prestregli in pobili ter se za njihove grobove niti danes ne ve. Vprašajmo se, ali človek, ki je zbegan od takih in podobnih skrbi ter ugibanj sploh še lahko prisluhne zvonovom, ki ga na praznik Vseh svetih vabijo k spominu in molitvi za rajne. Kot je bilo naše upanje, da bo kdo, ki morda pozna zgodbo onih dveh očetov, iz sočutja do njih in njihovih svojcev spregovoril, nerealno, tudi ne moremo pričakovati, da nas bo glas zvona, če ga niti ne slišimo, nagnil k molitvi za drage rajne. Toda, če bomo o njih razmišljali; imeli pred očmi njihovo življenje in trpljenje, tudi glas zvonov ne bo šel kar tako mimo nas. Naj počivajo v miru!

[Stran 25]

Avtor Janko Maček