Gradnja spominskih mostov v času drugega vala

G

Drugi val novega koronavirusa je zelo močno posegel v naše življenje, najbolj je prizadel obolele in preobremenil zdravstvene delavce, ohromil mnoge gospodarske dejavnosti, otežil in okrnil socialno, kulturno in zakramentalno življenje. Otroci ne preživljajo več dopoldnevov v šoli, popoldne pa ne odhajajo v glasbene šole, športne klube, k verouku … Domovi so se napolnili, družinska dinamika se je spremenila. Ko se o tem pogovarjam s prijatelji in znanci, ugotavljam, da intenzivnejše sobivanje prinaša kar precej težav. Težav, ki jih je slutil pred več kot 350 leti francoski mislec in učenjak Blaise Pascal, ko je zapisal misel: »Vse nesreče sveta izvirajo iz enega samega dejstva: Da človek ne vzdrži v svoji sobi.«

Lani ob tem času smo še živeli normalno. V duhu veselega decembra smo se pripravljali na Miklavža in božične praznike, starši smo kupovali darila, hodili s prijatelji na kuhančke in božične večerje, pisali voščila, hodili v šole in vrtce na koncerte in dobrodelne prireditve … Množica hitro bežečih dogodkov in prijetnih čutnih vtisov lučk, melodij in voščil nas je raztresala, utrujala in kratkočasila (beri: krajšala naš dragoceni in od Stvarnika odmerjeni čas). Do srca nam ti površni dražljaji in bežni stiki niso segli. O njih nismo imeli časa premišljevati niti ne o preobilju prebranih in slišanih informacij o novostih v modi, kulturi, znanosti, pouličnih pogovorih … To čutno preobilje budi trenutno ugodje, a ne pusti za seboj nobene spominske sledi. Posledica tega kaosa in bezljanja pa je velika odtujenost. Celo vseh ožjih družinskih članov ne poznamo dovolj in celovito. Koliko vnukov se zanima za pomembne prelomnice v življenju starih očetov in mam? Koliko starih očetov in mam je skušalo svoje spomine zapisati, urediti družinske albume in povedati mladim svojo zgodbo v jeziku, ki ga bodo ti razumeli?

Z nasilnim vdorom nemško-ruske ideologije k nam se je pred skoraj osemdesetimi leti prekinil spominski tok. Ta ideologija je v svetu pod Triglavom pustila strašno fizično in duhovno opustošenje. Spomin na čas pred svobodo je zamrl, ker je bilo po vojni nevarno govoriti resnico. Med generacijami je takrat zazeval globok prepad. Po letu 1990 je na Slovenskem oživelo upanje, da bomo ta spominski prepad premostili. Ampak to se ni zgodilo; zadušljivi ambient starega režima se je ohranil, z demokratičnega Zahoda pa ni bilo roke v pomoč. Pretreseni smo ugotovili (ne le mi, ampak celotna Višegrajska skupina), da se tudi Zahod ne spominja. Tam večina ljudi sicer ni brala Karla Marxa, so pa srkali ideje njegovega učitelja Georga Wilhelma Friedricha Hegla in pod tem vplivom verjeli v premočrten zgodovinski razvoj od nižjih oblik življenja proti popolnim. Ob hitrem življenjskem tempu tako ni imel nihče časa in zanimanja za konservativne in nerazgledane prednike. Prihodnost je postala zlato tele, preteklost pa le še cokla razvoja in vir travm, ki so jih zdravili zasebni psihiatri. Kot glas vpijočega v puščavi je klical in še kliče Zahodu judovski mislec Abraham Joshua Heschel: »Kdor ni dedič, ne more biti pionir!« Evropa drsi v kulturno amnezijo in kot taka postaja le še ohlapna zbirokratizirana ekonomska povezava.

Veliki pesnik France Prešeren nas drami iz tragičnega razsvetljenskega aktivizma z besedami, da je bistveno iskati v vsem »sled sence zarje onstranske glorije«. Ampak božjo sled lahko odkrijemo v dogodkih in ljudeh le tedaj, ko se umirimo, zavzamemo osebno stališče do dogodkov, si vzamemo čas za človeka. Morda je Bog dopustil sedanjo preizkušnjo, da se poglobimo. Poglobimo vase, svojo družino, v skupnost, v katerih bivamo, in v Boga. Morda je dopustil to preizkušnjo, da bomo spoznali svojo družino, si pogledali pozorno v oči, se še bolj zanimali za svet naših otrok in vnukov ter si vzeli čas za dober družinski pogovor v živo ali po telefonu. Morda je dopustil sedanjo preizkušnjo, da bomo v tišini svoje sobe končno prisluhnili Njemu, ki vse dela popolno. Kdor zaupa vanj, mu vse pripomore k dobremu. Tudi veliko Zlo, ki je pred skoraj osemdesetimi leti zadelo naše družine in naš narod, v tej luči postane vir blagoslova. Najdbe molkov in svetinjic ob moriščih ter molitev, ki se je razlegala iz brezen, so dokaz, da so naši mučenci popolnoma zaupali v Božjo previdnost. In tudi to je nekaj zelo bistvenega, o čemer lahko v tem času izolacije premišljujemo, beremo, ob tem molimo in tako prodremo v globino tega dogajanja in veličino njihove žrtve. Morda je dopustil to preizkušnjo, da v miru premislimo tudi o svoji preteklosti in o svoji vlogi v polpretekli zgodovini (še zlasti tisti, ki ste doživeli komunistični teror). Naredite načrt, kako to povedati otrokom in vnukom (če vam tega še ni uspelo narediti). Nastali prepad med generacijami bomo namreč premostili z zapisom spominov, ureditvijo družinskih slik, pripovedovanjem o svojem življenju …

Ko svojim učencem pri pouku zgodovine naložim nalogo, da zapišejo družinska pričevanja, se pred menoj odprejo prave zakladnice spominov. Mnogi izmed učencev mi tudi povedo, kako hvaležni so bili po pogovoru stari starši, sami pa so jih spoznali v čisto novi luči … Z nekaterimi izmed pričevalcev sem opravil pogovor tudi sam. To so bila nepozabna srečanja, polna zgodovinske resnice in globine. Naletel pa sem tudi na posameznike, ki so sodelovali v krvavi revoluciji. Ko se je pogovor začel, so bili prijazni, ko pa sem postavil ključna vprašanja, so nervozno recitirali iste naučene fraze, bili so prazni, plehki, bili so »klečeplazni in neumni homo sovieticus«, kot je ljudi brez spomina označil zgodovinar Alain Besançon. Ampak žal imajo njihove naučene fraze, ki so Laž, še vedno domovinsko pravico v našem pouku zgodovine, zato smo mi dolžni še toliko bolj zavzeto govoriti resnico. Vaša osebna zgodba ima namreč večjo težo kot stotine knjig in učbenikov. Če boste predali to zgodbo naprej, boste premostili miselni prepad in kljubovali izgubi spomina. Z resnico boste kljubovali laži in s tem osvobajali sebe in svoje potomce (Jn 8,32).

Koga Kristus imenuje »očeta laži«, vemo (Jn 8,44). Kjer se izgubi spomin, zavlada laž, in kjer vlada laž, kraljuje hudič. Kjer pa kraljuje hudič, tam ni svobode. Veliki slovenski filozof Milan Komar nas v svojem razmišljanju spomni na Goethejevega Fausta in njegove besede: »Vse je dobro, kot če se ne bi nič zgodilo.« Hudičev cilj je, da se ne oziramo nazaj, njegov cilj je uničenje spomina. Zato molimo in se nikoli ne naveličajmo: »… ki nam utrdi spomin.«

Ne bom zaključil z hudičem, ampak z Jezusom. Čez nekaj dni bomo praznovali njegovo rojstvo. Jezus je zelo jasno povedal, da se je rodil zato, da bi pričeval za resnico. Izkoristimo tišino letošnjega božiča in jo napolnimo z resničnimi pričevanji o svojem življenju in o naših mučencih, ki so poslušali glas vesti (Jn 18,37), se uprli Laži in se rodili za nebesa.

Dvanajst tisoč slovenskih mučencev, prosite za nas.

[Stran 18]