Letošnje leto je za naš narod leto pomembnih obletnic. Nekatere nas spominjajo na boleče zareze v naše narodno telo, druge so povezane z uresničitvijo stoletnega sna o lastni državi in predstavljajo uverturo v slavje, ki ga prinaša prihodnje leto. Zdi se mi prav, da tri najvidnejše dobijo svoje mesto v tokratni Zavezi. O prvi sem nekaj malega zapisala že v prejšnjem uvodniku, vendar se nadejam, da se zaradi tega nihče od bralcev ne bo hudoval.
Poleti smo se torej spominjali stote obletnice požiga Narodnega doma v Trstu. Požig doma, ki so ga le nekaj let prej v središču mesta kot pričevalca obstoja in (trdo)živosti postavili Slovenci, je najavljal pobesnelo fašistično preganjanje slovenskih ljudi, ki so s podpisom Rapalske pogodbe ostali na drugi strani meje, v fašistični Italiji. Sledilo je več kot dvajset let nepredstavljivega preganjanja, s katerim so hoteli fašisti izbrisati vsako sled o obstoju slovenskega življa v krajih, ki so jim bili s tajnim Londonskim memorandumom, kot nagrada za prestop med antantne sile, obljubljeni že aprila 1915. Da je šlo za kraje, kjer je že stoletja ‘tekla slovenska zibka’, jih ni prav dosti brigalo. Za tako kupčevanje s tujo, slovensko, zemljo, seveda Britanci, kot nosilci tega dogovora, niso nikoli odgovarjali. Kot niso odgovarjali za svoj del krivde pri vračanju slovenskih domobrancev iz Vetrinja v Slovenijo trideset let kasneje. Ko jih je pred leti na to spomnil grof Nikolaj Tolstoj, daljni sorodnik izjemnega pisatelja, je v Angliji doživel sodno preganjanje, kar kaže na to, da se tudi drugod, ne le pri nas, težko soočajo s temno stranjo svojega meseca.
Po več kot dvajsetih letih nečloveškega preganjanja je, razumljivo, predstavljal prihod slovenskih partizanov na Primorsko tisto odrešujoče upanje, zaradi katerega je bil primorski človek pripravljen zamižati na obe očesi ob zločinih, ki jih je ta ista osvobodilna vojska izvajala nad posameznimi skupinami in zavednimi Slovenci, ki so prepoznali pravi namen partizanskega vodstva in nanj opozarjali. Hvaležni, da so bili rešeni fašističnega zla, ki jih je kot Slovence želel izbrisati, so vsa naslednja desetletja predstavljali močno podporo novi oblasti, ki je to njihovo hvaležnost, še bolj pa njihovo pristno in iskreno domoljubje pridom izkoriščala. Naj si ob tem dovolim majhen medklic oz. tisti, za zgodovinarja nedopustni »kaj če«, ki ga sicer tako radi uporabljajo opravičevalci povojnih pobojev, ki gre nekako takole – »če bi zmagali domobranci, bi svoje nasprotnike prav tako pobili«. Toda niso zmagali in niso morili. In tudi ne bi, ker so bili drugačni ljudje. Trik je torej v tistem »če«, ki si ga vseeno hočem tudi sama tokrat za hip privoščiti. Kaj bi bilo, če ne bi bilo požiga Narodnega doma in ne Rapalske pogodbe ter Primorska ne imela za seboj dve desetletji fašističnega nasilja? Ali bi bila revolucija in ustoličenje totalitarne oblasti tudi tako uspešna, kot je bila, ali pa bi ljudje morda reagirali podobno kot na Dolenjskem in Notranjskem ter bi se uprli nasilnim poskusom uvajanja totalitarnega podjarmljenja naroda? Da, če pogledamo skozi tisti »če«, lahko še bolj jasno vidimo, kako usoden vpliv sta imela oba dogodka, katerih stoletnice se v letošnjem letu spominjamo. Ne le na Primorsko in na tiste, ki so ostali za mejo, temveč na ves slovenski narod.
Toda vrnimo se nazaj v zgodovinsko realnost. Kljub upanju in hrepenenju, da bi bili po koncu druge svetovne vojne tudi skrajni zahodni obronki slovenskega narodnega ozemlja priključeni Jugoslaviji, se je žal zgodovina zasukala drugače. Številne slovenske vasi in kraji so zopet ostali na drugi strani meje. Zahodni svet pač ni želel raztezati prostora rdečemu nasilju in enoumju. Morda bi bilo pa spet drugače, če bi imeli tisti »če«. Če bi takrat v naših krajih zmagala demokratična opcija … Če, ki se vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja ni zgodil. Spet so sledila desetletja zaničevanja in preganjanja, znotraj katerega so si morali slovenski ljudje zopet utirati prostor pod soncem. Pri tem njihovih vsakodnevnih naporih in bitkah jim komunistična oblast v socialistični Sloveniji ni prav dosti pomagala, saj je ves čas na tak ali drugačen način spodbujala in utrjevala notranjo ideološko razklanost slovenske skupnosti, ki je bila zaradi tega oslabljena v svojem zunanjem boju proti italijanizaciji. Šele samostojna Slovenija ter njen vstop v Evropsko unijo je počasi prinesel spremembe v odnosu med obema narodoma; med Slovenci in italijansko državo. Te spremembe so zorele in so se letos manifestirale v vrnitvi Narodnega doma. Velik korak, ki po stotih letih prinaša upanje, da je sožitje in sprava med dvema narodoma mogoče.
Veliko upanje, da bosta dva naroda končno zaživela v sožitju in medsebojnem spoštovanju ter vsestranskem sprejemanju, se je prižgalo tudi na avstrijskem Koroškem, ob spominjanju stote obletnice koroškega plebiscita. Na prireditvi, ki je bila 10. oktobra v deželnem dvorcu v Celovcu, je vse navzoče presenetil avstrijski predsednik Van der Bellen, ko se je v slovenščini opravičil koroškim Slovencem: »Kot zvezni predsednik bi se vam želel iskreno opravičiti za krivice in zamude pri uresničitvi vaših ustavnih pravic.« (Mimogrede, opravičilo je predsednik povedal v lepi slovenščini. Kot so nam povedali njegovi svetovalci, je za pomoč prosil slovensko govorečo gospo, saj je želel tudi na tak način pokazati iskrenost svojih besed.) Aplavz, ki je sledil tej nepričakovani gesti najvišjega predstavnika avstrijskih oblasti, me je za hip spomnil na tistega izpred Narodnega doma, ki sem ga omenila v prejšnji Zavezi. Seveda ni mogel biti zmagoslaven kot tisti v Trstu, toda v njem je bilo prav tako čutiti hvaležnost in olajšanje, da je bilo trpljenje in preganjanje koroških Slovencev končno uradno priznano in obžalovano.
Naj ob tem opozorim še na eno, na videz malenkost, ki jo je lahko zaznalo pozorno uho tistega, ki je prek televizijskih ekranov, bodisi v Sloveniji bodisi v Avstriji, spremljal prenos prireditve. 10. oktober so na Koroškem vedno slavili kot zmagoslaven trenutek v njihovi zgodovini, brez posebne senzibilnosti do tistih državljanov, ki se tega praznika niso mogli veseliti. Koroški Slovenci so ostali zunaj svoje matične domovine, zaradi grobe asimilacije pa se je njihovo število v teh stotih letih zdesetkalo. Toda avstrijski predsednik je, verjetno kot prvi visoki avstrijski predstavnik, v svojem govoru, ne le v nemščini, temveč tudi v slovenščini, podčrtal, da gre za obeleževanje in ne praznovanje ter dal tako vedeti, da si ta dan vendarle zasluži večplastno obravnavo. Res, velik korak je bil narejen letošnjega 10. oktobra, ki po stotih letih vendarle prinaša upanje, da bodo koroški Slovenci postali v polnosti enakopravni državljani Republike Avstrije. Ne le kot Avstrijci, temveč tudi kot Slovenci.
Dobro je torej, da se zadeve spreminjajo na bolje, čeprav je bilo potrebno za nekatere premike čakati sto let. Toda naj si tudi tu dovolim tisti majhni, za zgodovinarja nedopustni »kaj če«. Kaj če bi bil partizanski boj v prvi vrsti res boj za slovenstvo in za slovenskega človeka in ne za revolucijo? Potem se morda maja 1945 ne bi umaknili z zasedenih krajev na severni strani Drave in bi bil tisti del Koroške, ki je dal toliko zavednih in za naš narod pomembnih mož, spet združen s svojo domovino. Ah, tisti »kaj če«, ki se ni zgodil. Namesto tega so zahtevali nazaj slovensko narodno vojsko. Dva strašna, neodpustljiva zgodovinska minusa!
Letos vstopamo v še eno pomembno obletnico. Pravzaprav najpomembnejšo obletnico za slovenski narod. Po stoletjih vključenosti v različne bolj ali manj neslovenske politične tvorbe smo leta 1991 dobili svojo državo. Ključni trenutki, ki so pripeljali do njene razglasitve, so se dogajali prav leto prej, torej pred tridesetimi leti. Prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni, zmaga Demosa, razglasitev slovenske ustave in izvedba plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Toda očitno tudi tu nismo enotni in ne zmoremo skupaj praznovati in se veseliti tega izjemnega, izborjenega in izmoljenega, daru. Nič nenavadnega, če nekaterim, ki so sooblikovali politično podobo našega prostora v zadnjih tridesetih letih, pred tem pa tudi predhodnih petinštirideset, samostojna Slovenija ni bila intimna izbira, glavni akterji osamosvojitve pa so jim še danes trn v peti. Ker si niso želeli samostojne, predvsem pa ne demokratične Slovenije, kjer bi bila njihova dotedanja totalna oblast postavljena pod vprašaj, so jo kot tako v vseh teh desetletjih na vseh možnih ravneh zametovali in uničevali. To dejstvo si velja znova in znova predočiti, zato da ne bi tudi sami zapadli tej manipulaciji in zmanjševali vrednosti naše samostojnosti ter pomena lastne države.
Toda preden nadaljujem, naj si tudi tu dovolim tisti »kaj če«, h kateremu sem se zatekla že dvakrat. Kaj bi bilo, če bi ob koncu druge svetovne vojne v Sloveniji ne zmagala revolucionarna internacionalna stran, temveč demokratični tabor? Tisti tabor, v katerem je že nekaj let poprej dozorevala ideja o samostojni Sloveniji? Dr. Lambert Ehrlich je o njej razmišljal na Svetih Višarjah ter zanjo navduševal mlade ter jih spodbujal v drznem prepričanju, da to ni nemogoče. Če bi zmagal demokratični tabor, bi slovenska elita ob koncu vojne ne zapustila Slovenije, temveč bi ves svoj intelektualni, gospodarski, kulturni potencial razvila v svoji domovini. France Dolinar, duhovnik in zgodovinar, bi svoje razmišljanje z naslovom Slovenska državna misel brez strahu objavil doma in ne pod psevdonimom v taborišču v Italiji. In kar je še pomembneje, če bi takrat zmagal demokratični tabor, bi naš narod ne izgubil dvanajst tisoč fantov in mož in naše domovine ne bi štirideset let dušila totalitarna ideologija, ki si je kot enega izmed ciljev zadala spremembo narodnega značaja. In tudi demografska slika ne bi bila ena najslabših na svetu.
»Kaj če« nam seveda prav nič ne pomaga, saj se ni zgodil. Vsaj ne leta 1945. Je pa postal realnost pred tridesetimi leti. Veselimo se tega iz vsega srca, čeprav se morda še niso uresničila vsa pričakovanja in vsi upi, ki so bili položeni v tisti DA ob vprašanju »ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Odgovornost za to je tudi pri nas samih, v našem odnosu do naše države, njenih osamosvojiteljev – tistih resničnih! Ne pa samooklicanih, ki želijo na vsak način – da bi opravičevali svoja ravnanja in ravnanja svojih ideoloških dedičev po vojni – omadeževati vsakega, ki je verjel v samostojno Slovenijo in si je v tistih odločujočih trenutkih upal sprejeti pred zgodovino mu zaupano nalogo.
Temelji naše samostojnosti niso zgrajeni na krvavih pridobitvah revolucije in njenih dedičev, temveč na resnični svobodi, demokraciji in ljubezni do slovenskega naroda, slovenske besede in naše duhovne tradicije, ki odmeva v bogati kulturni zakladnici. Ne pustimo si torej vzeti slovesnih občutkov ob praznovanju rojstva naše države, temveč bodimo ponosni hčere in sinovi naše domovine, naše države Republike Slovenije!
[Stran 16]