V soboto, 6. junija 2020, je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore ob somaševanju novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana in drugih duhovnikov ter ob zaradi epidemije covida-19 udeležbi manjšega števila vernikov pri breznu pod Macesnovo gorico daroval sveto mašo za na tem kraju pomorjene slovenske domobrance ter za vse medvojne in povojne žrtve revolucije.
Posnetek celotne slovesnosti je naslednji dan predvajala televizija in so se je tako vsaj virtualno lahko udeležili vsi ljudje dobre volje. Posebnost te slovesnosti je bila, da sta se je udeležila in na njej spregovorila tudi predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša. Naj tukaj omenimo, da je bila prva slovesnost v Kočevskem Rogu pred tridesetimi leti, 8. julija 1990 – pri jami pod Krenom. Mašo je daroval tedanji metropolit dr. Alojzij Šuštar, ki je tudi opravil simbolni pogreb v Rogu pobitih domobrancev, navzočih pa je bilo več kot trideset tisoč ljudi. O tem je pisala revija Zaveza v 69. številki in objavila del korespondence v zvezi s pripravo na slovesnost med nekaterimi preživelimi domobranci in nadškofom, iz katere je razvidno, da so se preživeli od vsega začetka zavzemali samo za pogrebno mašo in simbolni pogreb. Navajamo odlomek iz pisma z dne 20. maja 1990: »Po jamah in breznih naše dežele ležijo kosti tisočev slovenskih ljudi, pripadnikov Slovenske narodne vojske, ki so bili izročeni svojim komunističnim nasprotnikom in večinoma okrutno mučeni ter na množičnih moriščih pobiti. Potem jih je zagrnil javni molk. Šele zadnja leta je mogoče tudi o njih kaj reči, hkrati pa postaja vse bolj neznosna misel, da ležijo tam, nepokopani po običajih svojega naroda in po obredih vere, ki so jo izpovedovali in zanjo tudi umrli. Ker se podpisani čutimo posebej odgovorni za njihov spomin, se sedaj obračamo na Vas. Prosimo Vas pravzaprav samo za eno stvar: Želimo, da ob eni poglavitnih jam na Rogu berete zanje slovesno pogrebno mašo in blagoslovite kraj, kjer sedaj ležijo. Želimo torej, da jih pokopljete, ali kakor bi lahko tudi rekli, zanje naročamo pogrebno mašo. Samo to torej želimo: nobenih govorov, nobenih izjav, nobenih resolucij, samo črna maša in žalno petje. Povabili bomo tudi njihove svojce in druge, če hoče kdo počastiti njihov spomin in moliti zanje. To je vse.
Ni nam treba posebej praviti, da to ne bo spravna prireditev in celo ne spravna maša. Pokop je samo eno od potrebnih dejanj, morda prvo na dolgi poti k spravi. Sprava ni versko dejanje, temveč politično in kulturno in je vsa v območju polisa. Sprava je tudi bolj proces in ne enkratni dogodek; pričakujemo jo na koncu dolgega kulturnega dialoga v narodu. Zanjo lahko rečemo, da je proizvod nove zgodovine in je treba nanjo potrpežljivo čakati. O tem govorimo zato, ker ne bi radi, da se mešata dve tako različni stvari, kot sta pogreb in sprava.«
Dr. Janez Gril, ki je bil pred tridesetimi leti pobudnik razgovora preživelih z nadškofom Šuštarjem in je po letošnji slovesnosti pri breznu pod Macesnovo gorico za Družino št. 24 napisal komentar o spravi, potrjuje, da je bila prvotna zamisel samo pogrebna maša za pobite in simbolen cerkveni pogreb. »Pokojni župnik Janez Pogačnik je o naših načrtih govoril s prijatelji iz sveta politike in kulture in tako je nastala državna žalna slovesnost s simbolnim pokopom zamolčanih žrtev, spravo z mrtvimi, ki naj bi pripeljala do sprave med živimi. Pod Krenom se je zbralo več kot 30 tisoč ljudi, ki so 45 let čakali, da so lahko obiskali eno od morišč. To je bil nepozaben dogodek z velikim simbolnim sporočilom. Na kraju zločina smo bili prvič zbrani predstavniki države in cerkve, sorodniki in prijatelji žrtev, politiki in kulturniki, preživeli domobranci in tudi nekaj partizanov. Organizatorji smo naredili eno napako: na slovesnosti ni dobil besede predstavnik preživelih domobrancev.
Roški slovesnosti so sledila druga spravna dejanja. Demosova vlada je ustanovila komisijo za odkrivanje prikritih grobišč. Njeno delo je bilo zaradi nasprotovanja državnih služb težavno in počasno. Novi zakon je omogočal izkopavanje posmrtnih ostankov žrtev in njihov pokop … Rešitev za naprej vidim v skupnem iskanju in spoštovanju resnice o tragičnih dogodkih in v sočutju do vseh, žrtev in storilcev. Resnica in sočutje torej. Preteklosti ne moremo izbrisati, lahko pa gradimo drugačno prihodnost. Kapelo pod Krenom je umetnik p. Rupnik obogatil z mozaikom. Osrednji prizor predstavlja gostijo z mizo, za katero sedijo žrtve. En stol je prazen. S strani prihaja Jezus, ki pelje še enega gosta, krvnika. Tudi zanj je mesto na spravni gostiji. Kristus streže in prevzema nase grehe enih in drugih. To je duhovni temelj sprave, ki sem ga minulo soboto čutil tudi v nagovorih nadškofa Stanislava Zoreta in predsednika republike ter predsednika vlade.« Tako dr. Janez Gril.
Verjetno bodo nekateri bralci neprijetno presenečeni, ko bodo v članku naleteli na odlomke iz Roterjeve trilogije, zato nekaj besed v pojasnilo. Vemo, da je dr. Zdenko Roter v svojem življenju prehodil dolgo pot od 16-letnega kurirčka, ki je kmalu postal vodja partizanske kurirske postaje, nato več let nosil breme udbovske službe in se nazadnje po študiju v tujini povzpel do profesorja in dekana Fakultete za družbene vede ter postal tudi svetovalec predsednika Milana Kučana. Kot devetdesetletnik je še pisal obsežno trilogijo, kjer vse to popisuje, dobršen del treh knjig pa nameni razmišljanju o slovenski razdvojenosti in išče poti za nujno potrebno narodno spravo.
Konec leta 1989 se je dr. Roter upokojil, vendar je delo na univerzi še obdržal, ker ga je želel predati Alešu Debeljaku, ki se je vračal iz ZDA. Sam pravi, da je z odobravanjem spremljal tedanje slovenske razmere: priprava za večstrankarski sistem in črtanje vodilne vloge Zveze komunistov, ustanovitev predvolilne koalicije Demosa itn. Pisal je kolumne za štirinajstdnevnik Naši razgledi. Nezadovoljen s prvim krogom volitev za predsednika predsedstva SRS, ko je moral Kučan v drugi krog z Jožetom Pučnikom (22. aprila 1990), je ponudil pomoč Kučanovemu volilnemu odboru.
Čeprav se z nekaterimi Roterjevimi trditvami ne moremo strinjati, bomo tukaj navedli nekaj odlomkov iz njegovih knjig. S tem hočemo tudi s te strani osvetliti nekatere dogodke okrog poboja vrnjenih domobrancev leta 1945 in prve slovesnosti v Kočevskem Rogu pred tridesetimi leti. Poglejmo najprej odlomek iz knjige Padle maske: »In že je prišla pobuda S. Hribar za spravno slovesnost v Kočevskem Rogu, ki se je ob dogovorjenem državno-cerkvenem protokolu in skupnem nastopu M. Kučana kot predsednika in A. Šuštarja kot ljubljanskega nadškofa 8. julija pod Krenom tudi res zgodila. V pripravah na ta dan so bila nerešena nekatera vprašanja: ali je koncept narodne sprave za novo državo sploh sprejemljiv in ne bi pomenil politične rehabilitacije domobranske kolaboracije z okupatorji; ali je primerno, da simbolno dejanje opravi država v partnerstvu s Katoliško cerkvijo; ali naj se prireditev zgodi tudi ob sodelovanju z Novo Slovensko zavezo, civilno družbeno organizacijo bivših domobrancev; kako naj nastopi predsednik države, saj s tem sprejme jasno politično breme in ga naloži na novo državo, čeprav se je pomor zgodil v zvezni državi Jugoslaviji?
Pri tem je sodeloval na nekaj zelo zanimivih pogovorih skupaj s C. Zlobcem, dr. M. Kmeclom in dr. Kreftom. Napisal je tudi svoj pogled na Kučanov nagovor. Večinska odločitev je bila, da se koncept državno-cerkvene slovesnosti skupaj z verskim obredom in obema govoroma sprejme, da pa sodelovanje Nove Slovenske zaveze ne more biti del slovesnosti. To je tik pred dogodkom spet postalo aktualno, saj naj bi bila (tako so rekli) S. Hribar privolila v povezanost. Spominja se, da so povedali, da je Hribarjevo prepričal, naj ostane pri dogovorjenem, dr. Šuštar, ki naj bi bil pogovor opravil telefonsko kar iz prostorov predsedstva, ko so usklajevali zadnje priprave. Kučan je želel, da ga On spremlja na prireditvi, vendar v to ni hotel privoliti iz več razlogov, ki so bili potem sprejeti. Kučan je zato izbral Kocijančiča kot pripadnika svoje generacije. Dogajanje sta potem Ona in On spremljala po televiziji na Svržakih.
Bilo jima je nerodno, ko je bilo videti J. Kocijančiča med potekom obredja z roko v desnem žepu. Ni jima bilo jasno, zakaj to počne, saj je bil splošno znan kot uglajen, kultiviran moški, ki mu ni nikoli zmanjkalo vljudnosti, tudi ko se je srečeval s političnimi nasprotniki. Čez dobro leto sta bila na partizanski prireditvi na Gorjancih. Srečala sta tudi znanega partizanskega poveljnika, ki ga je On med vojno večkrat kot kurir vodil iz Štajerske na Dolenjsko in nasprotno prek takrat nemško-italijanske meje. V debati o Kučanovi udeležbi na spravni slovesnosti, s čimer se sogovornik ni strinjal, je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem Rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval. Njega in Njo je bilo groza, kako prostodušna je bila njegova govorica. Ni je moglo utemeljiti niti njegovo zatrjevanje, da so mu med vojno pobili vso družino. Tudi njiju je obremenil s svojo brezbrižnostjo. Spomni se, da ga je na koncu le vprašal, ali spi dobro ali ima s spanjem kakšne težave. Pogledal ga je in ni rekel ničesar. Ko sta se vrnila domov, sta se še dolgo pogovarjala o smrtni grozi tako zlahka pobijanih, sicer nasprotnikov, a soljudi, in se nista počutila dobro.« (Padle maske, str. 412–414)
Dr. Roter sicer čuti prizadetost tega na videz hladnokrvnega strelca ob Jami pri Macesnovi gorici, vendar tukaj ne razpravlja o tem. Očitno pa mu to vprašanje ni dalo miru, zato se mu posveti v drugi knjigi trilogije Pravi obraz: »Nikoli mu ni bilo popolnoma jasno, kdo in koliko je bilo tistih (tudi članov slovenske Udbe), ki so sodelovali pri zunajsodnih pobojih po koncu vojne v poletnih mesecih 1945 … Pozno, ko je že študiral in začel akademsko kariero, in še posebno po tem, ko so zaradi takrat javno znane domnevne zarote A. Rankoviča proti Titu delali velike čistke tudi v slovenski varnostni službi, mu je nekaj znancev zaupalo (ali v celoti ali samo delno, ne more vedeti), kaj in kako so počeli v skupini, ki jo je določil in vanjo izbral ljudi I. Maček neposredno … Ko so mu posamično pripovedovali, so bili prav vsi, razen enega visokega častnika, potrti, kot da jim je bilo nerodno. Nekateri med njimi so se izrecno spraševali, ali je bilo to ubijanje potrebno. Vsi, ki je z njimi govoril, so to počeli v Kočevskem Rogu. Nikogar ni srečal, ki bi ubijal kje drugje. Vsi so tudi postali bolj ali manj kronični alkoholiki, s hudimi težavami zaradi nespečnosti in nihče od njih pozneje ni delal na rednem delovnem mestu česa resnega zaradi trajne, globoke bolezenske potrtosti. Pripovedi o privozu k breznu, metanje živih v globine, kriki žalosti in obupa, vznemirjena okolica jame, ob kateri so čakali ubijalci in ubijani, vse to je močno vplivalo tudi nanj in bilo pomembno tudi za njegov odhod na študij v tujino, pozneje še doma in na delu drugje. Ubijalci so bili na prvi pogled preprosti ljudje z iskreno privrženostjo uporu, vsem je družinske člane ubila druga stran, tako da je v njih tlela tudi maščevalnost. Tisti, ki jih je poznal, so umrli sorazmerno mladi, največkrat zaradi raka.«
Za ilustracijo tukaj dr. Roter pove zgodbo gostilničarja Toneta, bivšega partizana svojih let. Sredi šestdesetih let so bili skupaj na silvestrovanju. Tone je postajal čedalje bolj vinjen, prisedel k njegovi mizi in tiho začel: »’Junija 1945 sem bil v Rogu. Nisem vedel, le slutil sem, da se bo začel poboj. Pripeljali so jih zvezane s kovinsko žico, nekateri bosi, drugi le v spodnjem perilu. Mladi, seveda Slovenci kot mi. Prepadeni obrazi, vprašujoče, proseče oči. Bili so žejni, a poveljujoči ni dovolil, da bi jim dali vode. Razvezovanje, nato eden po eden strel v tilnik in potisk v brezno. Kriki, topi odmevi padajočih trupel na trupla. Nižje od kraja ubijanja brnenje kamionov z novimi žrtvami. Vsi strelci so večkrat posegli po steklenici konjaka. Vmes med pobitimi so bili moji dobri vaški znanci, pred vojno smo veselo skupaj vasovali. Zdaj pa ubijanje. Zakaj so izbrali ravno mene, ne morem jim odpustiti, da so mi naložili to težko breme!’ Potem je nagnil steklenico vina in čez nekaj časa za mizo zaspal! Še zdaj ga vidi, kot bi bilo to pravkar. Tisti, ki ga je izbral v skupino ubijalcev, je sedel za svojo pisalno mizo v Ljubljani, sprejemal telefonska sporočila iz breznu bližnjega naselja ter se zadovoljno nasmihal. Nepredstavljivo. Tisti, ki so ubijali pred brezno pripeljane, so ubijali tudi sebe. Nobenega dvoma ni o tem.«
Tako avtor konča Tonetovo zgodbo in nadaljuje: »Poboje leta 1945 so sicer opravljale predvsem enote neslovenskih divizij, ki so aprila in maja 1945 prodrle v Slovenijo, zapirale mejne prehode in od zavezniških poveljstev prevzele tudi ujete četnike, ustaše in druge, celo nekatere njihove družine. Skozi Slovenijo se je ob koncu vojne dobesedno valila množica beguncev in poraženih vojakov. Kar zadeva pobite slovenske kolaborante, gredo na dušo slovenskih eksekutorjev, ki jih je izbral Maček po svojih kriterijih in ključu: popolna lojalnost do njegovih navodil in zahtev. Povedali so mu za nekatere, nekateri so se pohvalili sami. Težko bi bilo podati njihovo psihološko analizo, a za večino velja, da so med vojno doživeli veliko hudobije in smrti svojcev ali prijateljev in je iz njih kar vrela maščevalnost. Tako jih presoja on pod pogojem, da so dejansko opravljali to človeško in moralno nedopustno delo, ki je na mnogih pustilo hude psihične posledice« (Pravi obraz, str. 83–86)
Roter ne more pozabiti Tonetovega vzdihovanja, zakaj ga je zadela ta grozljiva usoda. Sam pa misli drugače: Ne, ne usoda kot taka. Krivci za nesrečno usodo izbranih ubijalcev so znani. Vrhovni krivec je šef slovenske udbe Ivan Maček – Matija, brat žene Edvarda Kardelja, vrhovnega partijca na Slovenskem. Boris Kidrič, ki se je nekaj dni upiral pomoru, o tem je večkrat govoril Dušan Pirjevec, je nazadnje popustil, toda prebolel ga ni nikoli in je kmalu, pri štiridesetih, umrl. Mačkov nadrejeni je bil Kardelj, zato je treba imeti za glavnega Zločinca prav Kardelja.
Mitja Ferenc je v knjigi Prikrito in očem zakrito (Muzej novejše zgodovine Celje 2005) objavil Kardeljevo telegrafsko pismo, ki ga je že pred časom odkril in prikril njegov oče. Pismo z dne 25. junija 1945 ima naslov OD PREDSEDSTVA CENTRALNE VLADE in se glasi: »Kidriču – osebno. Najkasneje v teku nekaj tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo še vojnim osebam, vse drugo bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni pri čiščenju kot doslej. Kardelj.« Se pravi: Pomor je treba dokončati čim prej, takoj! Če ne, nas bo prehitela amnestija. Ne zavlačuj, sicer boš odgovarjal! Osebno! (Pravi obraz, str. 183)
Dr. Roter ob vsem tem razmišlja o Sloveniji po osamosvojitvi in o nujnosti narodne sprave. »V Sloveniji smo, potem ko je država v devetdesetih letih postala samostojna, ob oboroženih spopadih in katastrofalni vojni v preostalih delih bivše Jugoslavije – pravi vojni praktično ušli, sistem, gospodarski in politični, pa se je počasi, a zanesljivo spreminjal v kapitalističnega. Ni sicer verjetno, da se bo stroga negativna zgodovinska sodba o komunizmu in socializmu, ki ju je del človeškega rodu 20. stoletja že prakticiral, v prihodnosti, bližnji in daljni, ki jo lahko mislimo, kdaj temeljito spremenila. Do zdaj znana družbena in politična praksa, ki se je sklicevala na socializem ali komunizem, je nedvomno upravičeno prepoznana kot popolnoma zavržna. Zaradi domnevnih nacionalnih in partijskih interesov je bilo surovo ubitih veliko ljudi, rojenih in tudi še nerojenih. Nikjer, prav nikjer v tako imenovanih socialističnih državah ni bilo niti sledu o kakršnikoli obsežnejši praksi, v kateri bi bili ljudje enaki in bi si v življenju vsi delili dobro in slabo, zato se je tudi družbena teorija marksizma kazala kot neuporabna in škodljiva. Socialistični režimi v Sovjetski zvezi, vzhodnoevropskih državah in Jugoslaviji so padli konec devetdesetih let. Prepričan je, da je osnovni vir zla, ki je uničil idealna pričakovanja večje družbene enakosti, stalinizem in osebno tudi Stalin sam, ki je sistem vzpostavil, dograjeval in zahteval stalinistično prakso v vseh dosegljivih državah …« (Pravi obraz, str. 142–143)
»Ali bomo Slovenci sploh kdaj sposobni tako imenovane narodne sprave? Generacija, ki ji pripada On, je doživela med drugo svetovno vojno in desetletja po njej najhujšo človeško morijo in cinizem v zadnjih stotih letih – v mednarodnih in tudi medčloveških odnosih. Mnogi so verjeli, da lahko prinese socializem kot družbeni sistem učinkovite moralne, družbene in gospodarske spremembe. Glede na končne posledice pa se je zgodilo prav nasprotno: zaostajanje v ključnih vprašanjih skupnostnega in posamičnega bivanja. Čas je, da uberemo pota, ki bodo državo pozicionirala na najboljši možni bivanjski ravni. In zato potrebujemo tudi narodno spravo, dogovor, da dokončno prestopimo meje in prepade, ki jih je med nami ustvarilo dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej. Ne moremo sprejeti mnenja, da sprava ni potrebna in da bo nekoč preteklost pač pozabljena. Glede tega, kaj se je v tistih časih res dogajalo, kdo nosi odgovornost za pogubna dejanja in katere institucije našega časa so dediči krivde za nedopustna in tudi naravnost zločinska dejanja političnih in institucionalnih skupin ter posameznikov, potrebujemo človeško soglasje …
Z okupatorjem sodelujoče vojaške enote, ki so jih sestavljali slovenski ljudje, so bile kolaborantske in zanje ni opravičila, še najmanj tistega, ko pravijo, da so s tem želeli ohraniti slovenske domove in narod. Upor zoper okupatorje, tudi vojaški, je bil zato legitimno in visoko moralno dejanje. To uporništvo pa ni imelo pravice protipravnega ubijanja v imenu kakršnekoli revolucije, zunaj vojaških spopadov, niti v Ljubljani niti v drugih delih dežele. To velja posebej za morijo po koncu vojne. Spopad med kolaborantsko zmoto na eni in revolucionarnim nasiljem na drugi strani je poglavitno zlo, za katerega velja polna odgovornost takrat delujočih institucij in posameznikov ter njihovih sedanjih dedičev. Poenostavljeno povedano so to sedanja slovenska državna oblast, politične stranke, naslednice takratnih, ter vodstvo ljubljanske škofije kot naslednik takratnega cerkvenega vodstva v ljubljanski pokrajini. V tem pogledu je krivda deljena …
Nekaj pozitivnega je že storjeno, a je škodljivo zastrto, zaradi političnih pozab ali zlorab. Izhodišče za oživitev zgodbe naj bi bila spravna slovesnost Kučan – Šuštar v Kočevskem Rogu 8. julija 1990. Srečanje je obetalo. Naravnost ganljivo je bilo, ko si je velika množica na slovesnosti na nadškofovo povabilo na koncu podala roke v znamenje prijateljstva, obžalovanja in odpuščanja, pa tudi velikega pričakovanja. Potem pa je te jasnine za desetletja prekrilo črno oblačje in sovraštvo se prenaša tudi na najmlajše generacije, kar je osupljivo. Temu je zares treba narediti konec. Ključne so besede najodgovornejših, zato On dosledno vztraja pri ostvaritvi nove spravne spomenice in z njeno končno potrditvijo v slovenskem parlamentu« (Pravi obraz, str. 153–155).
Prostor pod Macesnovo gorico, kjer je potekala letošnja slovesnost, je nastal z odstranitvijo okrog tisoč kubičnih metrov kamenja, ki se je zrušilo v jamo in okolico ob miniranju, ki naj bi zaprlo dostop do tisočev nepokopanih posmrtnih ostankov genocidno pobitih žrtev. Prav s kraja, kjer smo 6. junija letos prisostvovali slovesnosti, je neposreden pogled na temno žrelo, ki grozeče zija v skalni steni in »molče trobenta« o grozi, ki se je tam dogajala pred 75 leti. Pojavlja se pomislek, zakaj je bila za prvo roško slovesnost pred tridesetimi leti izbrana lokacija pod Krenom. Tam je bila potem vsako leto spominska slovesnost, na brezno pod Macesnovo gorico pa je bilo treba čakati do sedaj, ko so raziskovalci tu odkrili množico rožnih vencev, križcev in svetinjic, kar kaže na to, da so tu končali svoj križev pot predvsem domobranci – Slovenci. Težko je verjeti, da ob številnih tedaj še živih organizatorjih in izvajalcih pobojev vsaj nekateri organizatorji prve slovesnosti ne bi vedeli, čigave kosti trohnijo pod Macesnovo gorico. Avtor trilogije, ki se je udeleževal takratnih priprav, piše o razpravi, ali slovesnost ne bo razumljena kot rehabilitacija domobranske kolaboracije, kar je gotovo vplivalo na odločitev, da Nova Slovenska zaveza kot civilnodružbena politična organizacija preživelih domobrancev in njihovih svojcev ne more sodelovati na slovesnosti. Dr. Janez Gril v omenjenem komentarju meni, da je bila narejena napaka, ko preživeli domobranci niso dobili možnosti, da bi njihov predstavnik tedaj spregovoril. Sicer pa Nova Slovenska zaveza tedaj sploh še ni bila registrirana in tudi nadškof Šuštar je bil v začetku nezaupljiv do zastopnikov preživelih, ki so ga prišli prosit za pogrebno mašo in blagoslov jame, kjer pobiti že toliko časa čakajo na pogreb. Pričevanja rešencev iz jam so bila znana v begunstvu, doma je bila to tabu tema in je bilo tako rekoč do osamosvojitve prepovedano o tem govoriti in pisati. Spomnimo se, kako so naši mediji ob kaki večji obletni slovesnosti za pobitimi še pred nedavnim zaničljivo govorili o preštevanju kosti in nesposobnosti dela Slovencev, da bi uprli pogled v prihodnost in se posvetili delu za gospodarski napredek.
Dr. Zdenko Roter proti koncu druge knjige svoje trilogije Pravi obraz – spremno besedo k njej je napisal dr. Tine Hribar in ji dal naslov Prelom z zaroto molka – razglablja o spopadu med »zmotno kolaboracijo« in revolucionarji. Za sodelovanje z okupatorji, zlasti vojaško, nima nobenega opravičila. Odklanja tudi razlago, da je bilo v določenem času sodelovanje nujno zaradi samoobrambe domov in življenja, ampak jo ima za zmoto, zato ime »zmotna kolaboracija«. Toda ali ni v tem že delno opravičilo povojnih pobojev? Ali se s tem ne zmanjšuje pomen Roterjevega stavka, da »uporništvo proti okupatorju ni imelo pravice poljubnega ubijanja v imenu kakršnekoli revolucije zunaj vojaških spopadov, niti v Ljubljani niti v drugih delih dežele«.
Samo omenim, da imam na tisto »zmotno kolaboracijo« tudi sam določene spomine. Kot desetletni otrok sem bil doma julija 1942 priča partizanske rekvizicije in deležen klofut »legitimnega in visoko moralnega upornika« zaradi nepremišljenih, otročjih besed, nekaj dni kasneje pa videl goreti naš dom in domačo vas, ki so ju požgali partizani. Pri dveh sosedih so tedaj ubili očeta in mater, ki so zapustili osem sirot v starosti nekaj mesecev do osem let, dveletno dekletce pa je ostalo v plamenih domače hiše. Naša družina se je tisto noč zatekla pod zaščito vaške straže in ostala živa. Kaj so zagrešili sosedovi, da se je komandir Gad, ki je splošno znan po svoji krutosti, tako znesel nad njimi? Niso bili bogati, niso bili organizatorji niti člani vaške straže, edina očitna njihova napaka je morda bila, da so hodili v cerkev. Bradeškovih nekaj njivic je bilo na strmem bregu pod hišo. Še danes imam pred očmi, kako se je oče Franc pehal po tisti »navpični ravnini«, da bi nekaj pridelal za svojo družino. Naučil je voziti dve kravici in si tako nekoliko olajšal garanje. Ko so tedaj sredi noči opazili, da pri sosedu gori, ga je mati, ki je menda že imela v naročju nekajmesečnega dojenčka in hlebec kruha, nagovarjala, da bi šli v gozd, pa jo je zavrnil: »Nikamor ne bom hodil, saj nikomur nisem nič naredil.«
Da še tukaj ne bo pomote. Tudi sam se strinjam, da je imel okupirani narod pravico do upora. Osvobodilni fronti nihče ni hotel odrekati pravice do narodno osvobodilnega boja, zato si slovenski fantje, ki so s tem namenom šli v partizane, zaslužijo spoštovanje. Nisem zgodovinar in se ne bom spuščal v podrobnejšo razpravo o tem. S primerom iz leta 1942, ki sem ga opisal, sem hotel pokazati, v kako težkih razmerah so se med vojno večkrat znašli ljudje in največkrat niso imeli nobene izbire.
Ko se dr. Roter spominja prve roške slovesnosti, ki se je osebno ni udeležili, ampak jo je spremljal po televiziji, je čutil, da je »bilo naravnost ganljivo, ko si je množica proti koncu na nadškofovo povabilo podala roke v znamenje prijateljstva, obžalovanja in odpuščanja, pa tudi velikega pričakovanja«. Lahko si mislimo, da so v tisti množici bili večinoma sorodniki in prijatelji pobitih domobrancev. Po 45 letih je bila to prva priložnost, da so lahko obiskali kraj, kjer je bila nasilno pretrgana nit njihovega mladega življenja. Ko so v začetku maja 1945 odhajali, je v zraku dišalo po rasti in življenju. Tudi oni so bili polni tega in vsi so mislili, da se bodo prav taki kmalu vrnili. Pa jih ni bilo. Svojci vestem, da so vrnjeni in pobiti, dolgo niso verjeli. Ni bilo niti pogreba niti žalovanja, vendar jih ni bilo. Kolikokrat je mati, ki je pogrešala pet sinov, pogledala skozi okno, če kdo prihaja, pa ga ni bilo, bili pa sta praznina in bolečina. Koliko tiste bolečine je 8. julija 1990 še bilo v množici med smrečicami po brežini nasproti Krena? Ali ni bilo tisto podajanje rok tudi zato ganljivo in obetavno, ker je bila v nenavadno veliki množici poleg praznine in bolečine tudi vera, da je bila kruta smrt njihovih dragih samo prehod iz nedoumljivega trpljenja v boljši svet, da je bilo v njej tudi še vsaj malo prostora za empatijo do tragičnih izvajalcev zločinov ob kočevskih breznih, o katerih piše omenjena trilogija.
Konec lanskega leta je izšla knjiga zgodovinarja dr. Jožeta Možine Slovenski razkol in bila v nekaj mesecih večkrat ponatisnjena. Avtor se v tem obširnem znanstvenem delu poglablja v eno samo vprašanje, vprašanje slovenskega razkola in vzrokov oboroženega protikomunističnega odpora. Tradicionalni tabor je sicer takoj po okupaciji ustanovil Slovensko legijo, ilegalno vojaško organizacijo, ki se je pripravljala za upor proti okupatorju, ko pride primeren čas, hkrati pa se držala pravila, da je njena prva naloga varovati življenja ljudi in se zato izogibati vsega, kar bi moglo dati povod za represalije. V Titovi Jugoslaviji smo desetletja praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF, vendar je bila tedaj ustanovljena PIF (Protiimperialistična fronta), saj so tudi naši komunisti, povezani s Kominterno, spoštovali pakt o prijateljstvu med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Moj stric Jakob Žakelj, ki je imel kmetijo v Suhem dolu na nemški strani meje in so ga Nemci že dober mesec po zasedbi z družino selili v Srbijo, je v zbirnem centru v Šentvidu na lastne oči videl, kako so nekateri gorenjski znanci, ki jih je imel za komuniste, pri tisti selitvi sodelovali z Nemci.
Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (22. junija 1941) se je PIF preimenovala v OF in napovedala osvobodilni boj proti okupatorju; od prvih začetkov so OF vodili komunisti in njihov glavni cilj ni nikoli bila osvoboditev naroda izpod okupatorja, ampak komunistična revolucija in prevzem oblasti. 15. avgusta 1941 je Kardelj v Ljubljani ustanovil Varnostno obveščevalno službo (VOS), ki je bila podrejena neposredno centralnemu komiteju partije; Izvršni odbor OF se je septembra 1941 oklical za SNOO (Slovenski narodno osvobodilni odbor) in izdal Odlok o zaščiti naroda, po katerem je bilo prepovedano vsako organiziranje izven OF – in razglašeno za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. Tako so si komunisti uzurpirali tudi upor proti okupatorju in »uzakonili« svoje poboje resničnih, pogosto pa samo domnevnih političnih nasprotnikov. Ker okupacijska oblast ni znala ali pa ni hotela poskrbeti za varnost svojih podložnikov, je bil tradicionalni tabor prisiljen misliti na samoobrambo. Torej do »zmotne kolaboracije« ni prišlo zaradi želje po sodelovanju z okupatorjem, ampak je ljudi do misli na samoobrambo pripeljala stiska, skrb, kako rešiti golo življenje in morda nekaj premoženja. Torej ni mogoče govoriti o naklonjenosti do okupatorja, sploh pa ne o zmoti; tudi v nekaj vrsticah ne moremo niti ne znamo kaj prida povedati, zato priporočamo knjigo Slovenski razkol.
Ob 75-letnici genocidnega poboja Slovenskih domobrancev in drugih takratnih žrtev komunističnega strahu za oblast smo skušali globlje razmisliti takratne dogodke, ki so bili pri nas dolga desetletja zamolčani ali pa interpretirani drugače, kot so se v resnici zgodili. Spodbuda za to so nam tudi letošnje razprave naših najbolj poučenih zgodovinarjev in akademikov. Težko je izbrati prave besede, ki bi primerno izrazile presežnost pomora več kot deset tisoč domobrancev oziroma pripadnikov Slovenske narodne vojske: večina od njih se je ob koncu vojne zatekla k britanskim zasedbenim silam na Koroško, ki pa so jih s prevaro, da gredo v boljša taborišča v Italijo, izročili njihovim nasprotnikom – partiizanom in skupaj z njimi organizirali transporte, da so jih odpeljali naravnost na morišča oziroma v njihovo bližino; Kočevski rog in druga, kjer so v nekaj dneh ter nočeh »poniknili« v kraška brezna in opuščene rudniške jaške. Kdo ima največ zaslug za to? Brez dvoma Kardelj, ki je iz Beograda poslal telegrafsko pismo, naj pohitijo s »čiščenjem«, sicer bo onemogočeno – zaradi amnestije. V Beogradu so torej zaradi zunanjega sveta pripravljali amnestijo, hkrati pa pospeševali »čiščenje«. In kaj čistimo? Umazanijo, smeti, skratka nekaj slabega. Kaj torej pomeni ukaz. ki je bil skoraj grožnja, da je treba tisoče fantov v najlepših letih takoj počistiti, sicer jih bo rešila amnestija? Lahko bi rekli, da veliki revolucionar v tistem pismu ni bil samo previden, ampak naravnost »dalekoviden«. Ko domobrancev ni več, ko njihove kosti trohnijo v roškem breznu, njihovi somišljeniki pa so ustrahovani, je delo z njimi vsekakor lažje.
Dr. Roter ima glede prve roške slovesnosti občutek velike obetavnosti, ob spominu na veliko množico, ki si podaja roke v znamenje sprave in velikega upanja, pa je kar ganjen. Kljub temu je odločen zahtevati novo spravno spomenico, ki naj jo kasneje potrdi državni zbor. Prav ta njegova zahteva pa nas postavi v trdo realnost. Vemo, da naš parlament do danes ni potrdil Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je evropski parlament z veliko večino sprejel 2. aprila 2009 in hkrati razglasil 23. avgust za Dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Ob desetletnici Resolucije je stranka SDS marca 2019 ponovno predlagala Državnemu zboru posebno deklaracijo v podporo omenjeni resoluciji, vendar ni uspela. Slovenija je tako ena redkih evropskih držav, ki tega še ni naredila.
Vsekakor se strinjamo, da nam je sprava še kako potrebna. Spomnimo se, da smo pred tridesetimi leti in kasneje še večkrat in tudi letos bili med tistimi, ki so se na slovesnosti v Kočevskem rogu spomnili, da je sprava predvsem Božje delo in da je treba zanjo moliti. Pri tem nam lahko pomagajo naši mučenci. Z njihovo priprošnjo bomo dosegli »človečansko« soglasje.in spravo..
[Stran 24]