Dali smo naša življenja krvavim poljanam,
naša srca materi Sloveniji,
naše duše Bogu.
Tako je bilo zapisano na vencu, ki ga je pred breznom pri Macesnovi gorici v Kočevskem rogu k žrtvam slovenske morije v začetku junija položil predsednik vlade. Sama napisa tisti dan, ko je potekala slovesnost, niti nisem opazila. Verjetno je bilo razlogov za to več. Prvič smo se Slovenci lahko poklonili slovenskim fantom pred tistim breznom, pred tisto jamo, pred katero se je pisala krvava zgodovina našega naroda. Petinsedemdeset let je moralo miniti, od tega trideset v samostojni Sloveniji, da je lahko nadškof blagoslovil sveto zemljo naših mučencev. Tisti junijski dan, ki ga je vsake toliko časa zmotila rahla sapica, celo kakšna kaplja dežja, ki se je zdela bolj kot utrjena solza z neba, saj je sonce pravzaprav večino časa spremljalo slovesnost, je bil poseben tudi zato, ker pred breznom ni stala množica, temveč le nekaj deset ljudi. Ne vem, če bi jih prešteli dvesto. Pa ne zato, ker bi si ljudje ne želeli priti, ampak ker je bil obisk zaradi zdravstvenih razlogov, povezanih s pandemijo, strogo omejen. Ko smo na Zavezi načrtovali slovesnost, je bilo čutiti v ozračju bridkost ob spoznanju, da bo treba skrbno bdeti nad številom povabljenih. Toda lahko vam zagotovim, da je bil tisti dan, pod Macesnovo gorico, čeprav samo v mislih in srcih zbranih, z nami čisto vsak, ki razume ali hoče razumeti tragiko teh brezen. To je bilo čutiti na vsakem koraku in v vsakem trenutku.
Tisto dopoldne se je pred breznom dogajala še ena velika stvar. Predsednik države in predsednik vlade, vrh slovenske države, sta polagala venec v spomin in opomin vsem; nam, ki smo že tu, in vsem prihajajočim rodovom. Bil je to velik korak na poti sprave našega naroda, saj sta spregovorila sin domobranca in vnuk partizana. Z velikim spoštovanjem do bolečine drugega, pa tudi zavedanja, kako celoten slovenski narod žeja po resnici o tem, kaj se nam je dogajalo in zgodilo v tistem usodnem času, ki je tako zelo razklal slovenski narod. Da je bil korak velik, so potrjevali ideološki dediči tistih, ki so si pred tolikimi desetletji mazali roke, da bi prišli na oblast. Namesto da bi spoštljivo in v hvaležnosti pred tako gesto dveh predsednikov umolknili, so prav tisto soboto z vsem hrupom in truščem privlekli na dan dramo okoli prepovedi koncerta nekega hrvaškega pevca. Nepomembna stvar, s katero pa so želeli preglasiti zgovorni trenutek Kočevskega roga. Njihovo ravnanje ni bilo presenetljivo, saj spravljen narod ni bil nikoli njihova intimna opcija. Spravljen narod, ki se je sposoben soočiti in sprejeti še tako kruto resnico, pač ni več pripravljen sprejemati manipulacij in zlorab s strani nikogar, še najmanj tistega, ki želi njegovo šibkost izkoristiti za svoje najbolj sebične namene. Spravljen narod lahko premika gore in spreminja svet, saj je v sebi močan in trden. Tak narod je zanje strah in trepet.
Kot sem zapisala – slovesnost dneva je bila tako polna, da je šel napis na vencu, ki ga je položil predsednik vlade, za večino verjetno neopaženo mimo. Šele naslednji dan, ko sva se z očetom ponovno vrnila pred brezno pri Macesnovi jami, sem se v tišini trenutka zazrla v napise trakov, položenih na vence. In tam je bila – misel, zapisana v uvodu tega razmišljanja. S svojo zgovornostjo, pomenljivostjo me je nagovorila in pretresla. Zdelo se mi je, da nekje, kot oddaljen, pa vendar še kako živ odmev, slišim umirajoče fante in može, kako ponavljajo: mati, domovina, Bog.
V tistih minutah, ko sva bila z očetom tam, sva srečala še en par, ki se je tudi prišel poklonit pobitim. Beseda je dala besedo in gospod je začel pripovedovati o tem, kaj se je dogajalo v tistih strašnih dneh. Kako so fante sem pripeljali z zvezanimi rokami, kako so jim zagotavljali, da lahko stečejo v svobodo in kako so jih pod robom, ki se je strmo končal z breznom, pričakali partizanski rafali. Človek ob tem ostane brez besed. Samo še nemo lahko zre v lesen križ, ki danes stoji ob breznu, in bere napis na njem – tudi mi smo umrli za domovino.
Toda slovesnost pri Macesnovi gorici ni bila edina slovesnost letos, ki zbuja upanje, da se stvari vendar premikajo v pravo smer. In da bomo morda končno le lahko videli in sprejeli zgodovino tako, kot je bila, brez ideološke navlake. Letos je minilo sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Sto let je bilo potrebnih, da je italijanska država vrnila Slovencem nazaj tisto, kar je bilo njeno. 13. julija letos je bilo zato silno slovesno med našimi Slovenci v zamejstvu. Pa tudi v domovini. Vsi smo se veselili z njimi. Sama sem imela izjemno srečo, da sem bila soudeležena v tem prazničnem dnevu, ki je svoj vrhunec zagotovo doživel v popoldanskih urah pred samim domom. Ob štirih popoldne so se namreč Slovenci zbrali pred Narodnim domom, da bi skupaj pozdravili njegovo vrnitev v slovenske roke. Dogodek ni bil del uradnega dogajanja; pravzaprav je ideja nastala spontano in praktično čez noč. In vendar je stalo tam več sto slovenskih rojakov in se veselilo. Program se je začel s slovensko pesmijo. Še niti ni odzvenel zadnji takt, ko se je utrgal aplavz. Glasen, bučen, odrešujoč. In se ni končal. Zdelo se je, da se je v njem sprostila vsa napetost zadnjih sto let. Vsa negotovost ali bo »dom res zopet naš«. Ni ga bilo, ki tam ni imel solznih oči. In ploskanje je kar trajalo in trajalo. Minuto, za minuto, za minuto. Trenutek, ki bo ostal zapisan v zgodovino. Ko je končno ponehal, so sledili pozdravni nagovori in besede navdušenja. In nato še spontano zapeta Zdravljica. Mogočno, slovesno, samozavestno je odmevala po vsej ulici. Tukaj smo in se ne damo, je sporočala.
Res, bil je izjemen dogodek. Pa vendar ne edini v tistem dnevu. Še pred nekaj meseci si nihče ni mogel niti v sanjah predstavljati, da bi lahko predsednika dveh sosednjih držav stala skupaj, z roko v roki, pred spomenikoma, ki že desetletja razdvajata oba naroda. In vendar se je zgodilo točno to. Ko je predsednik Italije stal pred spomenikom bazoviškim junakom, se je zdelo, da s svojim spoštljivim molkom kot najvišja avtoriteta v državi priznava hudo, ki ga je slovenskemu človeku storil fašizem, in vrača dostojanstvo štirim ustreljenim, katerih ‘zločin’ je bil, da so iz srca ljubili svoj narod in bili zanj pripravljeni dati tudi svoje življenje. In ko je predsednik Slovenije, skupaj s predsednikom Italije, stal pred spominskim obeležjem pri bazoviški fojbi, se je zdelo, da s svojim spoštljivim molkom priznava hudo, ki ga je komunizem naredil zaradi svoje ideologije. Prepričana sem, da si nihče ne dela utvar, da je s tem dejanjem vse oproščeno, vse pozabljeno in vse končano. Daleč od tega, toda s tem dejanjem obeh predsednikov je bil zagotovo narejen velik korak na poti k razčiščevanju zgodovine obeh narodov in sprejemanju tega, kar se je zgodilo. Z njuno gesto sta, vsaj tako upam, vzela tudi del tistega negativnega naboja, ki prinaša manipulacije in potvarjanja ob vsakoletnih obeleževanjih na obeh straneh. Da je temu tako, je bilo opaziti pri letošnji slovesnosti ob bazoviških junakih, ki je bila domoljubna, lepa, predvsem pa očiščena rdeče simbolike, s katero žrtve, resnici na ljubo, niso imele prav veliko. S tem lahko praznik končno postane praznik vseh Slovencev, ne glede na prepričanje. S tem lahko pride do besede osnovno sporočilo bazoviških junakov – biti pripravljen boriti se, pa tudi umreti za svoj narod.
Da je bil tudi ta korak velik in za nas ter razčiščevanje naše polpretekle zgodovine pomemben, so potrjevali ideološki dediči tistih, ki so si pred toliko desetletji mazali roke, da bi prišli na oblast. Namesto, da bi spoštljivo in v zavedanju pomena take geste dveh predsednikov umolknili ter jo sprejeli kot korak prizadevanja k pristni spravi, so nekateri že dneve prej protestirali, pisali ogorčena pisma, v katerih ni bilo mesta za argumente in spoštljiv dialog, temveč le za žaljivke in sprevračanje zgodovine. Nekateri so na sam praznični dan stali ob avtocesti pred mejnim prehodom ter z žaljivimi napisi in žvižgi pričakali predsednika Slovenije, kar je vredno vsake obsodbe.
Da, soočenje z zločini, ki jih je v imenu ideologije izvajala revolucija, je zahtevno. Toda za preživetje in moč naroda nujno. In prav letošnji dogodki dajejo upanja, da smo kot narod morda pa vendarle naredili nekaj korakov po poti naše zrelosti. Dogodki letošnjega leta dajejo upanje, da smo morda vendar bolj pripravljeni odstirati tančice skrivnosti, s katerimi je odeta naša polpreteklost in ki že toliko desetletij slabijo našo narodovo moč. Mogoče pa vendar prihaja trenutek, ko ideološke teme ne bodo več imele tolikšnega naboja in moči, da bi obvladovale naše misli in ravnanja oz. se ne bomo pustili vanje tako zlahka vplesti. Komentarji pod novico, objavljeno v medijih sredi avgusta, o odkritju nove jame v Kočevskem rogu, poimenovane Brezno št. 3, v katerem so našli okoli 250 okostji, menda večino slovenskih, vsaj po predmetih, ki so bili v breznu ob kosteh, nakazujejo, da se nekaj vendar spreminja. Na bolje. Tudi poskus, da bi interpelacijo ministra za notranje zadeve spravili na ideološko raven, se je, kot se je izkazalo, izjalovil. Vse to je dobra popotnica za naš narod.
Dali smo naša življenja krvavim poljanam, naša srca materi Sloveniji, naše duše Bogu, je bilo napisano na žalnem vencu, položenem pred breznom pri Macesnovi jami. Njihova daritev očitno prinaša sadove. Trideset let samostojne Slovenije je zagotovo eden od njih. Veselimo se ga!
[Stran 14]