O komunistih in partizanih – nekoliko drugače

O

Najprej tri izhodišča za naš razmislek

1. France Klopčič

Njegov oče France, rojen v Zagorju ob Savi, se je že konec 19. stoletja politično opredelil in se pridružil socialdemokratom. Poročil se je z Maričko Cukjati, sestro mojega starega očeta. Po drugi svetovni vojni sta nas večkrat obiskovala v Šentgotardu, kjer sem preživljal svojo rosno mladost, in spominjam se ga kot upokojenega rudarja in dobrega človeka.

Njegov sin, tudi France, rojen 1903, je že kot študent nadaljeval očetovo politično usmeritev, se pridružil komunističnemu gibanju in 1924 postal sekretar pokrajinskega komiteja Zveze komunistične mladine Jugoslavije za Slovenijo. Navduševal se je nad Marxovimi deli in bil večkrat zaprt. Leta 1930 ga je kot še nekatere mladince CK partije poslal v Moskvo na izobraževanje. Leto 1937 pa je postalo leto najobsežnejše čistke v Sovjetski zvezi, ki jo je Klopčič v svoji knjigi Desetletja preizkušenj (1980) takole opisal:

»Stotisoči in milijoni mož in ženâ so bili iztrgani iz svoje srede, strpani v zapore in nato odgnani v taborišča, ki so bila večidel na novo ustanovljena v oddaljenih in malo ali prav nič obljudenih prostranstvih bodisi na severu evropske Rusije ali v Sibiriji vzhodno od Uralskega pogorja s surovo klimo, zlasti s suhim mrazom pozimi. …

V ta taborišča so čistke spravile tudi sto in sto jugoslovanskih komunistov. V njih so izginjali tako ustanovitelji in voditelji Komunistične partije Jugoslavije kakor poznejši aktivisti in funkcionarji. …

Taborišča so v masah goltala svoje žrtve. Nezadostna prehrana, težko delo, hud mraz so povzročali visoko umrljivost. Propadli so idealni borci, zvesti tovariši, še polni energije … Kako naj bi po vsem tem človek ne sovražil stalinistične policije in tistih, ki so ji dajali naloge?«

Tudi sam je bil obsojen kontrarevolucije in skupaj s ženo Angelo zaprt, mučen in poslan v koncentracijsko taborišče. On na sever na območje med Uhtá in Pečora, Angela pa v Kazahstan, kjer ji je trinajstmesečna hčerka umrla od lakote.

V svoji knjigi opisuje težko fizično delo, bedno prehrano, komarje, mraz in popolno izničenje človeka. »Živih je ostalo le 18 odstotkov,« pravi. Konec leta 1945 je dobil sporočilo, da je prestal kazen, vendar je moral ostati na istem delu in ni smel zapustiti mesta Uhte. Sobo pa je dobil v isti taboriščni baraki, ki so jo le izločili iz taboriščne cone. Podobno je bilo z ženo Angelo v Kazahstanu. Še deset let sta morala čakati, da sta lahko zapustila svoje taboriščno mesto, Rusijo pa šele po nastopu Hruščova leta 1956.

Pač ena od tisočev ali milijonov zgodb. Omenjam pa jo zaradi tega, kar sledi.

Ko sem v začetku šestdesetih let študiral na Gradbeni fakulteti v Ljubljani, sem ga večkrat obiskal. Veliko in rad je govoril o celotni zgodbi, ki jo je kasneje tudi zapisal. Vse sem razumel in sočustvoval z njim, nečesa pa nikoli nisem mogel razumeti. Obsojal je Stalina, nikoli pa komunizma kot ideologijo, svetovni nazor ali politični oziroma vladni sistem. Celo o Leninu ni bilo niti ene slabe besede, čeprav je ravno Lenin v Rusiji prvi vzpostavil brezobziren komunistični teror. France je videl in tudi sam doživel toliko trpljenja in krivic, ki jih je načrtno porajala komunistična ideologija, pa ni bil sposoben tega spoznati niti priznati. Zdi se, da je p svoje ostal otrok, po srcu dober, a nesposoben zrelega premisleka. Kot bi mu vera v čisti komunizem bila še edina vrednota in edini smisel življenja.

2. Partizansko grobišče na Vranskem

Jeseni 1944 je nemška vojska intenzivneje pritisnila na Zgornjo Savinjsko dolino. Decembra 1944 so Nemci v bližini Vranskega zajeli skupino 174 partizanov, ki so jo 23. decembra postrelili v globeli za Gorico, zahodno od naselja. V Zaplanini, južno od Vranskega, pa so na podoben način zajeli in postrelili 39 partizanov.

Na Vranskem je torej največje partizansko grobišče na Štajerskem. A o njem se ne govori, ne piše, ne organizira državnih spominskih slovesnosti. Le takrat, ko sem bil predsednik parlamenta, sem z državniškega vidika počastil spomin na pobite partizane. Po slovesnosti pa sem se v pogovoru s sorodniki žrtev srečal z zanimivimi vprašanji:

Kako je možno, da so Nemci v enem zamahu »zajeli« skupaj 213 partizanov? Brez boja? Šlo je za fante in može, ki so bili večinoma pred kratkim mobilizirani v partizane. In kot mi je bilo rečeno, so bili slabo ali pa sploh ne oboroženi. Partizansko vodstvo pa se je pravočasno umaknilo na Menino planino, o čemer bi lahko kaj več povedal Franc Sever – Franta.

3. Župnik Jože Geoheli

Vsako leto je na prvo nedeljo v septembru v gozdu nad prepadom v Vranji peči nad Vrhniko maša v spomin na Jožeta Geohelija, župnika Zaplane nad Vrhniko, ki so ga 27. julija 1942 partizani mučili in umorili.

Spet ena od znanih zgodb, ki jo omenjam zaradi naslednjega:

Maks Šnuderl, član vrhovnih partizanskih struktur tistega časa, je v svoj dnevnik 4. avgusta 1942 zapisal: »Ko so ubili župnika v Zaplani, so obenem tudi štiri partizane, ki so se branili ubiti.«

Ko je bilo torej prvemu partizanu ukazano, da muči zvezanega župnika, je ta za ceno lastnega življenja odklonil to zločinsko povelje. In tako drugi, pa tretji in četrti partizan. Šele peti je klonil, župnika tepel, mučil, mu odsekal stopala itn. Kasneje po vojni je sodelavcem v tovarni priznal: »Bolj če sem ga tepel, bolj je molil.«

Sporočilo življenja

Kaj nam s temi primeri hoče povedati življenje? Kaj sugerirati, kakšne asociacije prebuditi, s čim razširiti svoja spoznanja?

Najprej France Klopčič.

Bil je do konca prežet z odrešilnim poslanstvom marksizma. Nihče mu ni pral možganov. Ko sem ga obiskoval po vrnitvi v Slovenijo, je deloval povsem mirno, dobrohotno in brez vsakršne nestrpnosti in zagrizenosti. Poslušal je moje pomisleke in – kot se zdi – upal, da bom nekoč »prišel k pameti«. Bil je kritičen do komunističnih zločinov in prepričan, da bo komunizem postopno vendarle prerasel svojo pubertetniško dobo, obsodil razne Staline in preprečil njihov ponovni vzpon. Ni pa zmogel – kot sem kasneje začutil – spoznanja, da so idejo socialne pravičnosti ugrabili pokvarjeni ljudje, ki so jo spremenili v orodje totalitarnega prevzema oblasti. In da je sama ateistična ideologija tako razvrednotila človeka in tako primitivno samovoljno presekala tisočletno evolucijo humanizma, da je po svoji notranji zakonitosti nujno privedla do moralnega razsula in do živega nasprotja svojih eshatoloških obljub.

Naj ima gibanje pred sabo še tako čudovite cilje, če svojega delovanja in svojih postopkov ne temelji na absolutnih moralnih načelih, se bo prej ali slej pokvarilo. Če vodstvo gibanja prevzamejo psihopati, potem gibanje prej ali slej postane pot v pekel.

Partizansko grobišče na Vranskem.

Zakaj je največje partizansko grobišče na Štajerskem tako trdovratno zavito v molk? Se ga dediči revolucije skupaj z Zvezo borcev sramujejo? Zakaj? Ali zaradi sramotno slabe vojaške taktike? Je res komanda strahopetno pobegnila na Menino planino, neoboroženo partizansko vojsko pa prepustila na milost in nemilost okupatorju? Za nobeno veliko bitko v okolici Vranskega ne vemo, pa vendar je »padlo« v Zaplanini 39, na Vranskem pa 174 partizanov. In koliko Nemcev?

Da domačega civilnega prebivalstva partizanska vojska ni branila, vemo celo iz »najslavnejše bitke v Dražgošah«. Ali se partizansko vodstvo ni zavzemalo niti za svoje vojake, partizane? Jih je kdaj celo namerno pošiljalo v nemško zasedo? Je bilo partizansko vodstvo učinkovito le v nočnih likvidacijah domačih »izdajalcev« in v spopadih z domačimi protikomunisti? No, pri povojnem množičnem poboju zvezanih ujetnikov je pa res bilo učinkovito.

Vsekakor je velik del partizanov doživel enako usodo kot domači, civilni ali oboroženi nasprotniki komunistične revolucije. Vse to dodatno razgalja, čemu je bila OF namenjena. In partizansko vodstvo se je pogumno držalo svoje strategije, da »bomo šli v upor proti okupatorju le, če bomo ob tem lahko izvedli komunistično revolucijo«.

Dodajmo še nauk umora Jožeta Geohelija. Štirje partizani so se za ceno lastnega življenja uprli mučiti in umoriti nedolžnega sonarodnjaka. Šele peti je sledil ukazu partizanskega vodstva, ki je torej bilo sposobno znotraj partizanskih vrst izvajati krvav teror, da je lahko vzpostavilo in ohranjalo srhljivo »revolucionarno moralo«.

Vsem nam v opomin

Tudi med komunisti najdemo moralno pokončne in dobre ljudi. Biti »komunist«, »socialist«, »levičar«, ne sme biti psovka, čeprav marsikateri od njih še danes, tu, v Sloveniji, zasluži resno kritiko. Da o psovkah, kot so »nacist«, »fašist«, »klerofašist«, niti ne govorim, saj nosilcev teh nazorov tu, v Sloveniji, že dolgo ni; te psovke se uporabljajo le v smislu prostaško žaljive diskreditacije.

Res pa je, da so gibanja, ki so se v zgodovini izkazala kot skrajno zavržena, vodili psihopati, moralno pokvarjeni ljudje. Pri tem so svoj vpliv in svojo oblast temeljili na zlorabi številnih iskrenih, zavzetih, poštenih in obenem morda naivnih posameznikov. Brez te množice tudi partizanskega gibanja ne bi bilo. Brez zlorabe te množice pa tudi komunistične revolucije in povojnih pobojev ne. In zdi se, da se take zlorabe še kar naprej dogajajo.

Da bi si slovenski revolucionarji olajšali breme zločina genocidnih razsežnosti, so to breme spretno preložili na vse partizane. In tako Zveza borcev že 75 let vztrajno zagovarja vse zločine revolucije, jih slepo prevzema nase in nalaga tudi na tiste partizane, ki ležijo v grobišču na Vranskem in v Vranji peči nad Vrhniko, da drugih tisočev in tisočev niti ne omenjam.

To je še en velik zločin slovenskih revolucionarjev.

V ozadju vsega komunističnega in sodobnega levičarskega dogajanja je čutiti tisto znano, izkrivljeno, kontradiktorno in zelo škodljivo načelo, da »so za dosego dobrih ciljev dovoljena vsa sredstva«. To opažamo od francoske revolucije do današnjih demonstracij.

Bratstvo, enakost in svobodo so takrat in danes želeli ustvariti s čudnimi sredstvi. Bratstvo oziroma ljubezen so hoteli vzpostaviti s sovraštvom, enakost z vzpostavitvijo dvorazredne družbe, pravičnost s povzročanjem krivic in svobodo s preganjanjem vsakršne svobode, ne le svobode govora, ampak tudi druge, vse tja do ekonomske svobode. In tudi multikulturnost bomo dosegli le s zanemarjanjem, poniževanjem in zatiranjem tradicionalne evropske in predvsem avtohtone slovenske kulture.

Vsa ta čudna sredstva naj bi bila le prehodne narave, a dejstva, tisočkrat dokazana v zgodovini, dokazujejo, da se pravi cilj gibanja zrcali že v sredstvih za doseganje tega cilja. Pravega cilja političnega gibanja ne najdemo v leporečju njihovih akterjev, ampak v sredstvih in postopkih samega gibanja.

S tem ko politično gibanje gradi svoj vpliv na laži, sovraštvu, pozivanju k ubijanju, jasno razodeva, kaj je njegov cilj, pa naj posamezniki tega gibanja še tako leporečijo.

[Stran 11]

Avtor France Cukjati