Na poti od Teharij do Brežic

N

Nekoč je Justin Stanovnik zapisal, da kdor ima srce za to, sliši, da slovenska zemlja ječi od grobov. Kdor ima srce za to, sliši kdaj v samotni uri vzdihe, smrtne vzdihe trpečih, ustreljenih, padajočih v smrt. Toliko vzdihov, da so gozdovi živi od njih, toliko vzdihov, kakor da je pred nami neko pomorjeno ljudstvo.

Vladna komisija, ki jo vodi Jože Dežman, nas še vedno preseneča z novimi odkritji grobišč, kjer se je enaka groza pobojev z enako težo zločina proti človečnosti nadaljevala in ponavljala v nedogled, na stotinah krajev, in požirala tisoče. Pretresljivi odkritji zadnjih mesecev, Brezno 3 v Kočevskem Rogu in protitankovski jarek pri Mostecu pri Brežicah, sta znova obudili občutek, da smo z mrtvimi obdani skoraj na vsakem travniku, da je zemlja polna nekdanjega gorja, ki ga hoče razkriti in ga bo še razodevala.

Ob teh razkritjih, ki so dogodki v stopnjevanem pomenu besede, sem izjemoma spremljal glavna poročila. Toda ob tem me je vnovič prevzelo le porazno občutje, da so pobite žrtve celo takrat, ko jih odkrijejo in odkopljejo, v slovenski medijski javnosti znova zasute – z ignoranco, prezirom in brezbrižnostjo. Dnevnik TVS je dne 10. 9. 2020 potem, ko so na dolgo in široko odvrteli vse o covid-19, o rušenju ministrice Pivčeve in celo o divjih živalih, čisto na koncu kot najbolj nepomembno stvar prikazal odkritje grobišča pri Brežicah, kjer v protitankovskem jarku ležijo stotine žrtev revolucije. Z vso pravico bi lahko rekli, da so 25 minutam sejma prikrojenih novic z neprikritim hladom dodali še 1 minuto in 6 sekund dolg prispevek o tem kraju komaj predstavljive groze, prispevek, v katerem so bile dostojne le besede Jožeta Dežmana, vse drugo pa je izražalo brezčutno ignoranco: ali je v tako kratkem prispevku pomembno, da bo tisto območje zalila voda in da je investitor moral opraviti sondiranje? Niti besede pa o tem, kdo so bili pobiti in od kod, kako so jim ugašali življenje, kdo je to počel in kdaj. Kdo, zakaj, kako? O tem niti besede. To molčeče ne-tangiranje bistvenega, postavljanje bistvenega v ne-obstoj – osebe žrtev, njihovo pot na morišče, njihove zadnje minute, njihovo agonijo – to deluje morda še bolj ledeno in nečloveško, kakor če bi prispevka ne bilo.

Zakaj omenjam eno od mnogih poročil o breznih in pobojih, ki nas vsakokrat znova razočarajo in užalostijo – vsakokrat znova, a se ne moremo navaditi, ker gre za prevelike stvari. Zato, ker se bolj in bolj kaže na obzorju možnost nečesa zelo negativnega, česar so se morda bali že ustanovitelji Nove Slovenske zaveze. Nakazuje se možnost, da kljub vsem plemenitim naporom Dežmanove komisije, ki z arheološko metodo raziskuje grobišča in z znanstveno natančnostjo beleži vse podrobnosti, vključno z izkopanimi predmeti, ki podpirajo identifikacijo žrtev, kljub znanstveno natančni ekshumaciji posmrtnih ostankov in natančnemu dokumentiranju – da namreč kljub vsemu temu večinska slovenska javnost ostane mrtva in neobčutljiva, brezbrižna in slepa. Možnost, težka in fatalna, da bomo nazadnje imeli vse informacije o grobiščih in ekshumirana vsa trupla, toda naposled to večine Slovencev ne bo več ganilo, jih ne ustavilo in pretreslo, jim ne seglo v srce …

Upamo, da je to le negativna utopija, črnogleda pomota, zastranitev v trenutku malodušja. Kajti vedno se bodo našli ljudje, kakršni so bralci Zaveze, Možinove monografije ipd., ki jim bo resnica, tudi zgodovinska resnica, dajala bistveno orientacijo v življenju, navsezadnje celo v družbi in politiki: oporo za pristnejši in polnejši zajem življenja – in bodo zato vedno segali globlje: k spominu na umorjene kot resnične osebe, ki so edino pomembne v tej veliki zgodbi.

Revolucija se je začela z odpadom od krščanske kulture, se nadaljevala z uporom proti njej in se nato usmerila v njene predstavnike – dejavne katoličane. Šlo je za ideje in kmalu nato so bile na udaru osebe. O tem je Marko Kremžar napisal knjigo Prevrat in spreobrnjenje – kajti za slovensko prenovo je potrebno resnično spreobrnjenje, če ne versko, vsaj moralno: spoznati dobro in zlo v storjenih dejanjih in se na ta način »spreobrniti« k temu, kar je res in prav.

Ko je nekdanji voznik, ki je vozil enega od tovornjakov proti morišču pri Brežicah, Ivu Žajdeli pričeval o tistih dneh (Družina, 20. 9. 2020, str. 12), je v njegovem pričevanju posebej pretresljivo in dragoceno, kar omeni, mimogrede, o posameznih osebah. Na poti od Teharij, kjer so na tovornjak nakladali okrutno pretepene domobrance, do Brežic, so se ustavili tudi v Laškem. »Tam so na tovornjak stlačili še nekaj civilistov, same ženske. Najmlajša ni imela niti petnajst let. Bili sta mati in hči.«

Ta podoba nas bo spremljala. Izmed toliko stotin ubogih, slečenih, umirajočih se je iz nekega pričevanja z neznano močjo dvignila ta podoba. »Bili sta mati in hči.« Še ne petnajstletna. Podoba, ki je vpisana v knjigo živih; tudi podoba, ki nam pomaga ohraniti spomin na resnični osebi v slovenski zgodovini; in predvsem ena od podob, po katerih nam je v duhu navzoče neuničljivo jedro ustvarjene človeške osebe in nam pomagajo premagovati zgodovino.

Pot iz težke in fatalne zastranitve ... Foto: arhiv Zaveze Figure 1. Pot iz težke in fatalne zastranitve … Foto: arhiv Zaveze [Stran 7]

Avtor Matija Ogrin