Stegnjene roke

V letošnjem septembru sem se večkrat spomnil na njegov 16. dan, na dan torej, ko je leta 1941 komunistična partija z razglasom uzurpirala oblast. Seveda bi bilo mogoče razpravljati o marsičem, tudi o tem, če je mogoče najti vsaj kak trhel kriterij, po katerem bi imel tak papir imel kakršno koli veljavo. A osrednje dejstvo, da dogajanje ni ostalo pri papirju, ampak da so si na tej »podlagi« vzeli pravico samopašno pobijati Slovence, ostaja.

Razlage takega skrajno zavržnega dejanja sredi okupacije se zvrščajo znotraj širokega razpona in vse so uničujoče. Prva, površinska kaže na nepojmljiv izbruh najbolj živalske krvoločnosti, nekje vmes vidimo preračunljivo načrtovanje, kako iztrebiti normalno življenje in si zagotoviti dolgotrajno totalitarno strahovlado, zadnja, najgloblja pa je pravzaprav teološka. Gre za iztrganost teh ljudi od vseh norm, začenši s Transcendenco. V skladu z razmisleki Justina Stanovnika, ki je videl v boljševizmu pojav brez primere v zgodovini, bi lahko rekli, da so dosegli neko zblaznelo, deviantno svobodo. »In ker so bili svobodni absolutno – ker so bili bogovi – njihove manipulacije niso omejevali nobeni kriteriji – bila je brezmejna po obsegu in po domiselnosti. Manipulacija je postala življenje njihovega življenja – slava in beda vseh tistih, ki so se prijavili za traserje te tradicije,” je zapisal v eni od Zavez.

Misel uvodnih odstavkov morda ne kaže podobe, ki bi bila v vsakdanjem življenju zelo priročna za dokazovanje in utemeljevanje medvojnega dogajanja. A če se poskušamo približati pomenu teh besed in jih povežemo z grozo, ki jo je utelešenje revolucionarnih dejanj sejalo po deželi, se pravzaprav lahko samo čudimo, da takratna družba, vajena stoletij vsaj v grobem urejenega življenja, ni bila ob tem še bolj paralizirana.

Partija je bila po poskusih prevrata in po atentatu na Milorada Draškoviča od leta 1921 prepovedana. Svoje odloke jeseni 1941 je, kot dobro vemo in kot logično izhaja tudi iz sektaške in smrtonosne vsebine, spisala brez predstavnikov demokratičnih strank. Osrednje medvrstično sporočilo t.i. »zaščitnega odloka« se glasi, da ni pomemben boj proti okupatorju, ampak – to pa precej bolj dobesedno – da je vsakdo, ki se ne podreja partiji v tem domnevnem uporu, proglašen za izdajalca, kar zadošča, da se ga preprosto ubije. In pobijanje rojakov začne nemudoma postajati novi slovenski vsakdan.

Čeravno nekoliko poznamo ta del zgodovine, se še vedno ne znajdemo, še vedno otrpnemo, ko gledamo aktualne manipulacije istih izvorov. Uprizarjajo jih opozicija, tako imenovana civilna družba, tako imenovani kulturniki, režimski mediji in seveda njihovi skupni skriti režiserji. Tako dan za dnem gledamo bodisi aktivistične kolesarje, tolpe baklonoscev, zamaskirane črnosrajčnike, poniglavo parlamentarno rovarjenje, spodkopavanje ukrepov proti epidemiji, vsesplošno širjenje laži o čemer koli, zlasti pa o Sloveniji, njeni vladi in o demokratičnem političnem polu. Skupni imenovalec akterjev je zgoraj nakazana mentaliteta, ki je prikovana na 16. september 1941: kdor ne tuli in ne rovari z nami, je izdajalec, je fašist. Čeravno hvala Bogu nimamo vojne (smo pa neprestano vsaj z eno nogo v epidemiji!), se trudijo vojno vzdušje ustvariti in v ta namen normalizirati celo misel na smrt drugače mislečih. Z lažmi in klevetanjem, z montiranimi procesi (medijski umori, interpelacije), s plakati, z vpitjem, s totalitarnimi simboli in s propagiranjem množičnih morilcev kot so Broz, Cetung, in Gevara.

V to dogajanje je vključen razmeroma širok nabor »človeških profilov«. Pustimo vidne in nevidne korifeje. Te obseda bodisi sovraštvo do drugače mislečih, ambicija, korist ali zlohotnost sama. Med navadnimi »demonstranti« pa – še posebej v prvih mesecih – ni bilo mogoče spregledati dobro mislečih ljudi – takih mini Eichmmanov, ki pomagajo poganjati uničujoč stroj, ne da bi se prav zavedali, kaj počno. Ali pa so celo sveto prepričani, da delajo nekaj dobrega in se borijo proti zlu.

Na drugi strani generalno gledano vlada mešanica vdanosti in pasivnosti. Seveda so nekateri, ki, kjer koli že so, povejo, kako stvari stojijo. Iz srca upamo, da je razmeroma veliko tudi »preprostih ljudi«, ki jih ni slišati in ki vsaj pri sebi čutijo, kaj je prav in kakšnim vnebovpijočim anomalijam smo priče. A vrsta vplivnežev je previdno tiho ob rabotah, ki sprevračajo resničnost ali podobo naše družbe. Če bi jih povprašali o vsebinah, ki jim skrb namenja Zaveza, bi visokostno vihali nosove: češ to je preteklost, ki nam nima česa povedati. Precej je tudi takih, ki slutijo pretečo nevarnost, pa ne znajo potegniti zgodovinskih vzporednic, ki bi nam pomagale motriti zagoneten čas.

Kot torej lahko vidimo, so brez dvoma na obeh straneh ljudje, ki bi jim nadvse koristil širši kontekst in minimalno poznavanje zgodovine. Vidimo, kaj se dogaja po svetu, denimo z obsesijo, da štejejo črna življenja, za rasista pa je proglašen vsak, kdor si drzne reči, da štejejo vsa človeška življenja. Iz tega neosamljenega primera sodobnih norosti svetovne razsežnosti bi sklepali, da nismo nič posebnega. Pa se je vendar bati, da smo na slabšem. Če Zahod pestita predvsem nepoznavanje zgodovine in izkoreninjenost iz temeljnih vrednostnih predpostavk, je k slovenskemu človeku zagotovo potrebno dodati še totalitarno poškodovanost.

Spet nas bolj kot izjeme, ki se jim je uspelo izviti iz tega primeža, zanima slehernik. Njegova težava je, da ni napravil tranzicije. Kot smo se v tranziciji zataknili kot družba, tako se je tudi povprečen državljan. Dogajanje jih je nosilo ob prelomu, danes pa jih nosi mrtvilo, ki ga seje večinski medijsko-politični konglomerat. Ta posebej vpliva na mlade, kar že samo po sebi predstavlja svojevrstno družbeno regresijo, posledično pa je tudi grožnja katastrofe. Vsekakor so podobe teh (spodrezanih mladih) posameznikov raztresene v groteskno razprti pahljači – od petkovih demonstracij do eteričnih molitvenih skupin.

Današnjim mladim bi težko naložili krivdo za njihovo lastno formacijo. So otroci generacije, ki je imela izkušnjo tako totalitarizma kot tranzicije. Kaj se je zgodilo s slovenskim človekom po prelomu, ko je naboj demokratizacije popustil skoraj istočasno, kot se je pojavil, virtuozno razloži Justin Stanovnik že leta 1993: »Večinski človek pa je potem, prepuščen sebi, naredil še sklep, ki usodno sega v današnji čas: niso prazni in nesmiselni samo ideološki splošni stavki, ampak splošni stavki sploh. Ta sklep je eden od kanalov, po katerem priteka nič v postkomunistični čas. Iz obupa se je človek zaprl v krog, kamor prava vprašanja ne segajo in ki ga obdaja krožnica, na kateri se v večnem krogoteku sopogojuje to dvoje: proizvajati in trošiti.« Celotno njegovo razmišljanje si lahko preberete na naslednjih straneh, tu pa dodajmo še en citat, ki ponazarja srhljivo dogajanje: »In roka, ki se je že stegovala, da bi kaj premaknila, se je umaknila, in pamet, ki se je že zbirala, da bi kaj rekla, se je vrnila vase. Na drugi strani pa so tisti – in s tem bomo sliko dopolnili – ki so se s preteklim sistemom spajdašili, bili potrjeni. Njihov nihilizem je bil še trdnejši.«

Bralci Zaveze smo že ponotranjili definicijo, ki smo jo prav tako slišali od Justina, in sicer da je bil boljševizem izstop iz civilizacije. Z drugo besedo to pomeni, da smo bili priče nečemu tako izrednemu, da v zgodovini človeštva nima primerjave. Bogve, če ne bo ena osrednjih značilnosti tega izstopa tudi to, da je tako velik, da smo še desetletja po njegovem sesutju del njega. Nemogoče je namreč razumeti, da po tako skrajnih izkušnjah ljudje te zgodovinske epizode ne zavrnejo scela in dokončno. Še težje je razumeti, da ljudje, voditelji in ustanove brez besed strmijo v dogajanje, ki niti ne skriva, da svoje delovanje cepi na isti izstop iz civilizacije. Izstop, ki prinaša le gorje, in to pravzaprav vsem. Je že res, da je imel »novi razred« nešteto privilegijev na račun drugih. A tudi brezmejno negotovost in grozo, kdaj bodo za revolucionarno žretje na vrsti sami. Navsezadnje to izpričuje avtor, ki ta novi razred v svoji knjigi z istoimenskim naslovom opisuje in ki je bil do svojega padca, zapora in eksila drugi človek v hierarhiji jugoslovanske partije.

Vse razmišljanje se torej steka le v apel, da moramo sedanjost motriti na podlagi tega, kar nas uči preteklost. Ker smo še neposredno v primežu dogajanja zadnjih osmih desetletij, še posebej bližnja, nedavna zgodovina. Če bomo razumeli silnice in dogajanje preteklih desetletij, bomo tudi današnje. Samo iz razumetja lahko upamo na ugoden razplet. Samo tako se lahko nadejamo, da se bodo roke dobrih ljudi znova zganile … in kaj premaknile.

[Stran 4]Poživi nam upanje … Foto: Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe Figure 1. Poživi nam upanje … Foto: Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe [Stran 5]

Zadnje objave

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Kategorije

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Apel Republiki Sloveniji

Apel Republiki Sloveniji smo sestavili ob misli na naše...

Spominske slovesnosti v letu 2024

Ljubljana – Trg republikeV četrtek, 16. maja, na predvečer...

Priča priče, čudež brez zaslug

Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s...

Sorodno

Priljubljene kategorije

Previous article
Next article