»Rog več je, kot srce lahko prenese!«

Pogovor z Blažo Cedilnik

Moje otroštvo je bilo, pravzaprav ne vem, kako naj ga opišem, še najbolj bi ustrezala beseda: nenavadno. Moji prvi spomini so vezani na očeta. To so posamezni utrinki, ki sem jih kasneje kronološko uredila. To so spomini, ki so močno prežeti s srečnimi občutki, občutki varnosti, občutki svetlobe. Hodila sva po Plečnikovem nabrežju, sedela sem mu na ramenih, ga držala za lase in gledala Ljubljanico in hiše, ki so se svetile v soncu. Nosil me je na prevezovanje v bolnišnico, kjer so mi operirali bulo na vratu. Operacije se ne spomnim, spomnim se pa prevezovanja, ko je zdravnik rekel, da me bo malo zapeklo, pa me je močno zapeklo, ampak ker je bil oče ob meni in me držal za roko, sem se počutila varno. Prvi spomin, ki je vezan na tesnobo, pa je dogodek, ko je odhajal k domobrancem. Z mamo sta stala ob vratih in mama je rekla, češ ali res moraš iti. On pa je rekel, da nima druge izbire. Jaz sem stala ob njegovih nogah, na katerih je imel volnene dokolenke in hlače – pumparice in se oklepala njegove noge in rekla, naj ne gre. Sklonil se je k meni in me pobožal, ampak tesnoba ni izginila. Čutila sem, da se dogaja nekaj usodnega. Naj zaključim še z enim lepim in srečnim spominom na očeta. V sobi se je pojavila košara in oče mi je rekel, da sem dobila sestrico. Dvignil me je in v košari je ležala punčka, podobna punčki iz celuloida, ki je zapirala oči. Vprašala sem, če je živa. In oče je vzel mojo roko in se z njo dotaknil ročice te punčke, ki se je oklenila mojega prsta. Bilo mi je lepo.

Moj oče, Anton Rabuza, se je rodil 29. septembra 1914 v Šentjurju. Ni imel lahke mladosti. Njegova oče in mati sta sicer gmotno poskrbela za svoja otroka, saj sta imela v Šentjurju kar veliko posestvo, pa je bila usoda dobesedno kruta z njim in njegovo družino. Ko je bil star komaj leto dni, v najnežnejši dobi življenja, je izgubil očeta, ki je bil profesor klasičnih jezikov na celjski gimnaziji, a je padel na Soški fronti v starosti 34 let. Mati je morala sama skrbeti za posestvo in dva otroka. Pa vendar je dokončal šole, najprej ljudsko šolo v Šentjurju, potem maturiral na celjski gimnaziji in končno diplomiral na ljubljanski univerzi (ko je študiral njegov oče, je še ni bilo) iz klasičnega jezikoslovja (kot njegov oče). Učil je na klasični gimnaziji v Ljubljani. Posvečal se je dijakom in jim pomagal. Lahko bi kar prekopirala skoraj vse, kar piše o njegovem očetu v Bogoljubu. Govoril in pisal je celo vrsto jezikov in se še kar naprej učil kakega novega. Pisal je pesmi in se ukvarjal z glasbo. Veliko je hodil v hribe. Z veseljem je tudi kuhal (stara mama, mama moje mame, nona smo ji rekli, je vedno pripovedovala o tem, kako je bilo z njim luštno kuhati). Veliko se je ukvarjal z mano, ki sem bila stara blizu dve leti in pol, z mojo sestro pa ne kaj dosti, saj še ni imela pol leta, ko se je končal njegov križev pot: Vetrinj, Teharje, mučenje do smrti. Še preden se je sestra rodila, je odšel k domobrancem, kjer je vodil postojanko, ki je čuvala Štampetov most. V njegovi enoti so bili skoraj sami mladi fantje, ki so ga ohranili v zelo le­

pem spominu, saj je skrbel zanje po očetovsko, pazil je, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ko so se umikali pred prihajajočo Rdečo armado, jim je najbrž rešil življenje (vsaj tako so sami rekli), ker so bili prezeleni, da bi se sami tako znašli. Pet jih je preživelo in smo pred leti skupaj odšli na Štampetov most, kjer smo našli ostanke njihove postojanke. Seveda je večina sedaj že pokojna. To so bili: Anton Drobnič, Marjan Štefančič, Anton Golež in še eden, katerega imena se ne spomnim. Upam, da se bo javil, ko bo tole bral. Zraven bi moral biti Ivan Habjan, pa na žalost ni mogel priti.

Moj oče je moral biti najprej zelo razočaran, tako kot vsi, nad tem, kar so z njimi storili Angleži, prav gotovo niso vedeli za barantanja, ki so bila posredi in katerih predmet so bili oni sami. Potem pa križev pot s transportom v neposredno bližino rojstnega kraja, skozi Celje, kjer je preživel gimnazijska leta, ki so tako rekoč najbolj brezskrbna, če ne najlepša leta v življenju. Kot široko razgledan intelektualec se je precej jasno zavedal, kako je bil zlorabljen odpor ljudi do okupacije in okupatorja in kako perfidno so bili ljudje zapeljani v bratomorni vihar, pa pravzaprav niso mogli ničesar. Če ne bi stala za njimi Rdeča armada, bi se vse drugače zasukalo, pravi eden tistih, ki je intenzivno doživljal tiste dni. V domobranski vojski je bilo veliko rezervnih oficirjev (med njimi tudi moj oče), ki so poskrbeli, da je bila to urejena in sposobna vojska. Menda je bila v nekem celovškem Zvonu precej po vojni objavljena nekakšna primerjava med številom domobrancev in partizanov in naj bi bilo domobrancev bistveno več celo ob koncu vojne (seveda je bil

tisti Zvon prepovedana literatura). V frontalnih spopadih so partizani »potegnili takratko«. A kot sem rekla, ker je v Jugoslavijo prihajala Rdeča armada, so se domobranci umaknili v Vetrinj. To so mi seveda pripovedovali domobranci, sama teh spominov nimam. Morda je tako razmišljal tudi moj oče in se počutil prodanega, ogoljufanega.

Najbrž je tudi on razmišljal, kaj se bo zgodilo z nami vsemi, ko je doživljal Teharje. Kako bo živeti v državi, kjer vladajo tisti, ki so ljudi pobijali po tekočem traku. Pa ne samo to. Pred tem so jih zverinsko mučili. In tako je umrl. Po hudem mučenju. Mučenju do nespoznavnosti. In nad njegovim grobom je odlagališče odpadkov. In postal je neoseba. Ne oseba.

K nam domov je nekega dne prišel neki sosed (kasneje sem izvedela, da se je vrnil iz Teharij), stara mama mu je odprla in je rekel, da bi moji mami povedal o njenem možu. Moja mama je glasno zajokala in rekla, da ne mara govoriti z njim. Stara mama ji je rekla, da ga pač ne bo nazaj in naj se sprijazni s tem. Mama pa je samo glasno jokala. Potem sem videla, da pregleduje fotografije in trga očeta stran z njih. Vprašala sem jo, zakaj trga očija stran, pa je še bolj glasno jokala.

Morda sem se malo preveč posvetila spominom na očeta, vendar sem gojila te spomine, ker sem očeta neznansko pogrešala. Seveda ga je pogrešala tudi moja mama, ki je vso svojo ljubezen posvetila sestrici, jo ves čas pestovala in božala in se ukvarjala z njo. Ko sem jo vprašala, kaj pa jaz, je rekla, da sem bila jaz očetova, ona je pa njena. In počutila sem se neznansko osamljeno, sirota brez staršev oziroma brez svojega starša.

Mama je bila ves čas v službi. Delala je v banki v računovodstvu in so morali vse konte spremeniti in so delali 24 ur na dan, tako da sploh ni prihajala domov. Kadar je bil kdo preveč utrujen, je naslonil glavo na roke na mizo in malo podremal, potem pa nadaljeval z delom. Če je potarnala, da ima doma dva majhna otroka, so ji rekli, naj bo vesela, da sploh ima službo. Midve sva bili v varstvu stare mame, zato imam na tiste čase več spominov, povezanih s staro mamo kot z mamo. Vendar se je tudi to enkrat končalo.

Nekega dne je prišel »fin« gospod in z njim dva vojaka ali policista. Bil je zelo vljuden in prijazen (danes bi rekla sluzast) in je vprašal mojo mamo, v kateri omari so oblačila njenega moža. Potem je tisto omaro zaplombiral in se poslovil. (Ko sem brala knjigo Georgea Orwella 1984, sem tega gospoda videla kot Charringtona). Tista plomba se je svetila in me je zelo zanimala. Ko sem se igrala z njo, sem jo odtrgala. Mamo je bilo neznansko strah in jo je nekako zalepila nazaj. Pa ni bilo potrebe. Nekega dne (mame ni bilo doma) so prišli trije partizani (rekla bi partizančki, ker so bili zelo mladi pobiči). Stara mama jim je odprla in jih zelo uslužno povabila noter, pa so jo odrinili, da se je zakotalila po tleh. Z bajoneti so prebrskali posteljico, v kateri je spala sestrica. Hodili so po stanovanju in vzeli vse, kar jim je bilo všeč. Prav nič jih ni brigalo, čigavo je kaj. Mama se je, ko je prišla domov, najbolj jezila,

ker so ji vzeli gramofon. Radia najbrž niso opazili.

Nekega dne je prišla policija in so nas selili. Pri tem so razbili nekaj reči, mama pa je ves čas skakala okoli njih in jokala. Jaz pa sem se motovilila okrog, ker se mi je vse skupaj zdelo zelo zanimivo. Za nas je bil to hud udarec. Iz toplega stanovanja s kopalnico in straniščem na izplakovanje so nas preselili v dve sobi, pravzaprav sobo in kuhinjo, v kateri je bil štedilnik (edini vir ogrevanja) in pipa z okroglim koritom. Stranišče na štrbunk je bilo pol nadstropja niže za več gospodinjstev. Soba je imela slepa okna, na katerih se je pozimi nabiral srež. Hiša je bila ob železniški progi, ki je tekla čez železen most, da je ropotalo in se je vsa hiša tresla, kozarci in drugo posodje je žvenketalo v omarah. Mama in stara mama sta se vsako jutro prepirali o tem, koliko vlakov je ponoči peljalo mimo. Jaz sem pa spala in nisem slišala nobenega.

Pa vendar so se dogajale tudi prijetne reči. V ulici je stanovala gospodična Vencajzova, ki nas je, otroke, nekega lepega dne povabila, naj se ji pridružimo, da bomo pripravili praznovanje materinskega dne za naše mame. Več dni nas je učila različne pesmice, ob katerih smo tudi plesali. Bila je zadovoljna z nami in rekla, naj naslednji dan povabimo svoje starše, predvsem mame, da si ogledajo našo predstavo. Bilo je zelo lepo. Vsi so bili navdušeni nad nami. Gospodična Vencajzova pa nam je obljubila, da bomo pripravili še več takih dogodkov ob različnih priložnostih. Pa ni bilo nič iz tega. Mama je povedala, da so ji terenke strogo prepovedale, tudi z grožnjo, da bi se še kdaj ukvarjala z otroki.

Morda pa me je najbolj zaznamovalo to, kar se je dogajalo, kadar smo imeli obiske. Pogovarjali so se vse sorte reči, ki so bile popolnoma nezanimive. A občasno so začeli šepetati. Takrat sem napela ušesa. Večine reči nisem

razumela, ampak sem si jih dobro zapomnila, češ ko bom velika, bom razumela.

Midve s sestro sva bili prepričani, da bo nekega dne prišel oče nazaj. Kadar koli je potrkalo na vrata, sva zavpili: »Oči je prišel!« in stekli do vrat in bili vedno znova razočarani. Očeta ni bilo.

Zdaj pa sami presodite, kakšno otroštvo je bilo to.

Ja, bila sem med najboljšimi ali celo najboljša v razredu in na celi šoli. Kot taka sem vsako leto dobila vsaj eno knjigo s posvetilom in hodila

na izlete za najboljše učence ljubljanskih šol. Govorim o osnovni šoli, ki je takrat trajala štiri leta. V šoli pravzaprav nisem imela problemov v zvezi s tem. Prvi dve leti smo imeli verouk v šoli kot reden predmet. Pa še tri od štirih učiteljic, ki so me učile v teh štirih letih, so menda (o tem se je šepetalo) hodile v cerkev, seveda čisto nekam drugam, kajti v bližnji cerkvi bi jih lahko kdo opazil in bi imele, milo rečeno, težave. Le ena pa je bila zelo zgrajena, kot se je takrat reklo. Takoj prvi dan šole nas je strogo vprašala, kdo hodi v cerkev in k verouku in naj tisti dvigne roko. Ko smo se spogledovali (vsi smo hodili v cerkev in k verouku), ali naj dvignemo roke ali ne (takrat smo živeli dvojno življenje, doma je bilo eno obnašanje in govorjenje, v šoli pa drugo), je neka sošolka, ki je že nekajkrat ponavljala razred in je bila precej starejša od nas, vstala in glasno rekla, da ona hodi v cerkev in da tudi doma molijo in še o veri in tako naprej. Učiteljica ji je oporekala in jo prepričevala o tem, kako je to neumno in kaj­vem­kaj­še­vse. Sošolka pa nazaj. Mi drugi smo pa sedeli in poslušali in bili veseli, da je učiteljica pozabila na to, da bi morali dvigniti roke, in se je šla celo uro besedni dvoboj z učenko. Hotela jo je prepričati o zmotnosti in neumnosti njenega početja in početja njene družine, učenka pa učiteljico o nasprotnem. Zvonec ju je odrešil, učiteljica pa nas ni več spraševala o tem.

Problem je bil pa drugje. Vsako leto me je učiteljica vprašala, ali imam štipendijo, ker sem odlična učenka in nimam očeta. Ko sem povedala, da je nimam, je rekla, da bo to uredila. Čez nekaj dni mi je rekla, da so neke težave in naj pride mama v šolo. Mama je potem pripovedovala stari mami (jaz sem seveda vlekla na ušesa in se delala, da sem grozno zatopljena v šolski učbenik), da je isti problem kot pri otroških dokladah. Rekli so: »Ja, vaš mož je bil pri domobrancih, zdaj je pogrešan, kar pomeni, da je najbrž nekje v Nemčiji ali Kanadi in vam pošilja pakete in imate vsega v izobilju, vi bi pa radi še, da vam družba da

doklade oziroma štipendije, sram naj vas bo. Poleg tega vzgajate otroke v verskem duhu, kar je za družbo nesprejemljivo.« Tudi t. i. UNRA paketov nismo dobivali iz istega razloga.

Zelo težko smo se prebijali skozi vsakdan. Če živiš v mestu, moraš kupiti vsak »repek peteršiljčka«, kot bi rekla moja stara mama. Mama je prodala zbirko knjig Modra ptica, da smo kupili kurjavo. Cajna krompirja je stala kot zlat prstan. Res je bilo težko. Kmalu je mama ugotovila, da bo morda vseeno treba nekaj urediti zaradi očeta, ker smo čedalje teže shajali. Tak­

rat se je vrnil s prisilnega dela stric duhovnik, mamin brat, in je bilo nekako normalno, da je stanoval pri nas, se pravi pri svoji mami oziroma moji stari mami. Imel je prepoved opravljanja duhovniške službe in je bil, seveda, brez dohodkov. Njegovi bivši farani so mu občasno prinesli kaj za priboljšek. Ponoči so ga morile hude sanje, da je skoraj vsako noč kričal v spanju. Spal je namreč na divanu v kuhinji. Torej, mama je prosila soseda (pravzaprav bivšega soseda, ker so nas medtem preselili), ki se je vrnil iz Teharij, da je pričal, kdaj in kje je nazadnje videl mojega očeta. Tako so očeta razglasili za mrtvega in nam izdali mrliški list. To je mojo mamo spet prizadelo, da je ves čas jokala in pestovala mojo sestro. Tudi mene je grozno prizadelo.

Takrat so se pojavile sanje, ki so me spremljale kot huda nočna mora noč za nočjo, zelo dolgo časa. Znašla sem se v nekakšni votlini, bila je ogromna, sten nisem videla, bolj sem vedela zanje. Na sredini je bil nekakšen kamnit podstavek in na njem je bilo leseno kolo z izrezljanimi ročaji. Očitno se je to kolo pritihotapilo v moje sanje iz knjige o kapitanu Cooku. Bilo je na las podobno krmilnemu kolesu na njegovi ladji. Vedela sem, da je to kolo, ki poganja čas naprej in nazaj. Kolo sem vrtela, lepo previdno sem prijemala za ročaje in sem ga vrtela nazaj lepo počasi toliko časa, dokler nisem bila prepričana, da je z mojim očetom še vse v redu. Potem sem vedela, da ga moram lepo počasi previdno popuščati, da bom počasi prešla tisti trenutek, ko se je očetu tista huda reč zgodila. Ampak tik pred tem trenutkom je kolo podivjalo in zdivjalo v čas, ko sem ga začela vrteti. Vedela sem, da sem ga polomila. Da nisem rešila očeta. Zbudila sem se vsa nesrečna in potrta. Kot sem rekla, sanje so se ponavljale vsako noč, včasih tudi po večkrat.

Osnovno šolo sem zaključila kot najboljša na šoli in vsi najboljši učenci smo se skušali vpisati na klasično gimnazijo. Meni se je zdelo to samo po sebi umevno, saj sta bila moj oče in njegov oče klasična filologa in želela sem nadaljevati družinsko tradicijo. Iz naše šole so jih sprejeli osem, mene kot najboljšo na šoli pa so zavrnili. Mama se je šla pritožit na gimnazijo, kjer je doživela isto: »Kaj pa vaš mož, kako vzgajate svoje otroke.« Na hodniku gimnazije je srečala več profesorjev, kolegov mojega očeta, s katerimi je včasih skupaj poučeval in so takrat prijateljevali. Vsi so jo prijazno pozdravili in se hitro oddaljili, da se ne bi zapletli z njo v pogovor. Enemu od njih ji je uspelo na hitro reči, da njene hčere, ki je bila najboljša na šoli, niso sprejeli. Nekaj je zamrmral in hitro oddrvel naprej po hodniku.

Morda še kakšno besedo o kolegih mojega očeta. Med vojno so odšli v tujino in so ga vabili s seboj, naj tudi on gre, glede na to kaj se dogaja v Ljubljani oziroma v Sloveniji. On pa jim je odvrnil, da ne more pustiti same noseče žene in majhnega otroka. Tu zraven spada moj črni humor, češ ni je mogel pustiti same nekaj let (njegovi kolegi so po vojni počasi prikapljali nazaj domov), lahko pa jo je pustil za vse življenje.

Ko sem končala prvo gimnazijo (danes bi bil to peti oziroma šesti razred osnovne šole), sta prišla dva profesorja iz klasične gimnazije, očetova kolega, k nam na obisk. Hotela sta videti moje spričevalo. Pohvalila sta me in mi povedala, da me bosta »skozi stranska vrata« spravila na klasično gimnazijo. Jaz pa sem jima odvrnila, češ če me takrat vi niste marali, zdaj pa jaz vas ne maram. Ne grem. Moja odločnost je vse presenetila. Mama je samo rekla, češ a tako misliš. Sem pač prezgodaj odrasla.

Vpisala sem se na gimnazijo Moste, ki je bila pred vojno nekakšna kazenska gimnazija za profesorje, ker v okolišu skoraj ni bilo intelektualcev; večinoma so bili delavci in kmetje brez izobrazbe, doma niso imeli knjig in to se je poznalo tudi na njihovih otrocih. Po vojni je bila to še vedno kazenska gimnazija, samo profesorji so bili drugačne vrste. Ali so bili na »napačni strani« med vojno ali ob informbiroju. Bili so fantastični profesorji, niso nas samo ogromno naučili, ampak so nas navduševali za materijo, ki so nam jo posredovali. Ko sem pozneje pripovedovala svojim otrokom in nečakom in otrokom prijateljev in znancev, so vsi po vrsti rekli, da bi tudi oni radi imeli takšne profesorje. Naj omenim le primer pri slovenščini. Obravnavali smo Prešerna, konkretno njegovo pesem Nezakonska mati. Profesor nam je razlagal, kako se je Prešeren vživel v usodo Ane Jelovšek in napisal prekrasno pesem. Mi pa smo drug čez drugega vpili, naj bi se raje poročil z njo, da ne bi bila tako stigmatizirana in tako rekoč izobčena. Profesor nas je skušal prepričati, da pač ni bila na njegovem nivoju, mi pa smo kar vstajali v klopeh in kriče trdili svoje. Profesor pa je žarel od navdušenja nad nami, nad našim sodelovanjem. Neka profesorica nam je, kadar smo bili preveč pametni, povedala, naj si zapomnimo: »Veš, ti niti toliko ne veš, da nič ne veš, ker če bi ti to vedel, da nič ne veš, pa bi nekaj vedel!« Takih reči je še veliko, omenim naj le še profesorja filozofije. Polagal nam je na srce, naj ničesar kar tako ne verjamemo. Vse, kar slišimo, naj precedimo skozi svoje možgane in tako preverimo in konfrontiramo z vsem, kar že vemo. Nihče naj ne bo avtoriteta kar tako, ampak mu moramo priznati avtoriteto šele na podlagi verodostojnosti njegovih izjav in dejanj. Prav to me je morda najbolj zaznamovalo pri mojem študiju, pri delu, v življenju nasploh.

Torej ne morem reči, da sem imela v šoli kakšne tovrstne težave. V razredu nas je bila večina takih z izvirnim grehom, kot sem sama poimenovala dejstvo, da so bili naši starši v vseh ozirih na napačni strani.

Moj večni problem je bilo dejstvo, da me je vse zanimalo in da sem se ukvarjala prav z vsem. Na šoli sem veliko sodelovala predvsem pri različnih kulturnih dejavnostih. Kuhana in pečena (kot bi rekla moja stara mama) sem bila v vseh ljubljanskih gledališčih. Ni bilo predstave, ki bi jo zamudila. Obiskovala sem tudi vse razstave in koncerte.

Omeniti pa bi morala še šport. Pri društvu Zelena jama sem se ukvarjala z gimnastiko, pri Slovanu sem igrala rokomet, s prijatelji sem hodila v hribe. Nekaj časa sem pri Iliriji trenirala plavanje, ampak se ni dalo služiti toliko gospodarjem. Isto se je zgodilo tudi s tenisom, morala sem se pač odločiti, vsega se ni dalo početi. Dan ima samo 24 ur (pa vstanite eno uro prej, če vam je to premalo – avtorja te izjave se ne spomnim). Moje udejstvovanje v športu pa se je končalo, ko sem si pri gimnastiki poškodovala hrbtenico. Morda se bo kdo vprašal, kdaj sem uspela narediti domače naloge in se učiti za šolo. Domačo nalogo sem naredila v odmoru po uri, v kateri smo jo dobili. Skratka, znala sem izkoristiti in zapolniti »majhne čase«. Učiti se mi ni bilo treba, ker sem v šoli vsaj z enim ušesom poslušala in si vse zapomnila.

Seveda sem ves čas tudi smučala pozimi in plavala poleti. Moja strast pa je bil ples. Vse luknje, ki so mi ostale od navedenega, sem za­

polnila s plesom. Ko sem morala zaradi hude poškodbe prenehati s športnim udejstvovanjem, sem se toliko bolj posvetila plesu, smučanju, plavanju in hoji v hribe.

V mojem šolskem obdobju je morda zanimivo to, da sem bila v zadnjih letih šolanja predsednica kulturnega odbora, ki je pokrival dramski krožek, novinarski krožek, organizacijo proslav in izdajanje šolskega glasila. Profesor, ki je bil nekakšen mentor, mi je pustil popolnoma proste roke. Sama sem se posebej ukvarjala z organizacijo proslav in z glasilom. Proslave so bile prej, milo rečeno, dolgočasne, ker so bile pa obvezne, je profesor, ki je bil odgovoren za to, pri vratih telovadnice, kjer so se vršile, budno stražil, da ne bi kdo pobegnil. Ko sem sama organizirala proslave, ni prišlo nikomur na misel kaj takega. Vselej sem povabila kakega dramskega igralca ali opernega pevca, ki so se vsi z veseljem odzvali, dramski krožek je pripravil kakšno besedilo, odvisno od praznika, ki mu je bila proslava namenjena, in od letnega časa. Pevski zbor, v katerem sem tudi sodelovala, je zapel kakšno pesem. Elvira Kraljeva mi je celo podarila Prešernove in Puškinove pesmi in vanje napisala posvetilo. Naše glasilo, ki je prej nepregledano, kaj šele prebrano, romalo v koš, so vsi komaj čakali. V njih so se pojavili članki o tem, kar zanima najstnike, na prvem mestu ljubezen pa šport, vse vrste ustvarjanja itd. Ampak, ko smo bili v zadnjem razredu, je profesorica slovenščine (informbiro!) ugotovila, da niti glasilo niti proslave niso ustrezne za leto, ko proslavljamo dvajsetletnico revolucije. Sama se je določila, da bo odslej ona mentorica kulturnega dogajanja na šoli. Prišla je na sestanek novinarskega krožka, ko smo ravno pripravljali material za naslednjo številko. Bila je vsa razburjena in rekla, da to niti slučajno ne bo vsebina glasila. Potem je razlagala, kaj naj napišejo. Rekla je: »Dekleta,

predstavljajte si, da ste mamice, da je vaš sin v partizanih in kako vas skrbi zanj. Vprašajte svoje starše, ki so bili v partizanih, naj vam povejo svojo zgodbo.« In tako dalje. Takrat sem se oglasila, da smo mi mladi, da nas zanimajo drugačne reči, da pišemo iz svojega srca in duše. Rekla je, da ne bo dopustila, da bomo še naprej objavljali v glasilu razne marnje in bedarije. Jaz pa sem rekla, da potem nimam kaj iskati v kulturnem odboru in sem odšla. Ni mi treba posebej poudarjati, da so glasila v šopih spet romala v koš, da je bil na proslavah spet stražar pri vratih. (Pred kratkim mi je pri urejanju papirjev prišlo v roke eno glasilo iz tistega časa, ki sem ga shranila, zato da se ve. Grozljivka.)

Iz istega razloga kot v zvezi s proslavami in glasilom se je spremenila sestava in repertoar pevskega zbora. Prejšnji pevovodja je nam, pevcem, vedno prinesel besedila pesmi z notami, potem pa nam jih je zaigral na klavir in mi smo potem izbrali. To so bile pesmi, ki smo jih peli s srcem in dušo in mi še sedaj odzvanjajo v ušesih. Določili so novega pevovodja, ki pa ni imel posluha za mlade ljudi, naš prejšnji mešani zbor se mu je zdel premajhen in hotel je narediti osemdesetčlanski dekliški zbor in seveda repertoar prilagoditi praznovanju dvajsetletnice revolucije. Ker večina deklet ni imela veselja do petja, »nismo nikamor prišli«. Kako se je vse skupaj končalo, pa je zelo dolga zgodba.

V gimnaziji sem hodila na predavanja za srednješolce skoraj na vse fakultete. Poleg jezikov sta me posebej zanimali filozofija in psihologija. Ampak je bil na teh predavanjih govor samo o marksizmu in to me ni kaj dosti zanimalo oziroma me sploh ni. O dogajanju v družbi pa se mi je sestavljal mozaik od najzgodnejšega otroštva. Reči, ki so se mi dogajale kot otroku, reči, ki so se šepetale, doma se govori eno, v šoli drugo, strici partizani so govorili, da je bil moj oče najbolj pošten, pravičen in pokončen človek, kar so jih poznali, po drugi strani pa naj bi bil izdajalec in celo morilec, vse te reči so se mi počasi zlagale in počasi sem razumela stavke, ki sem si jih zapomnila v rosnih letih. In če zraven dodam še to, kar nam je polagal profesor filozofije na srce, da ni avtoritete, da moramo vse precediti skozi lastne možgane, potem je jasno, da sem bila ves čas nekakšen opazovalec, pravzaprav kritičen opazovalec.

Proti koncu gimnazije je bil organiziran dvomesečni seminar za mladinske aktiviste, na katerega bi morala iti predsednik mladinske organizacije in predsednik šolske skupnosti, seveda ob privolitvi ravnatelja. Ker sta imela oba kar nekaj nezadostnih ocen, je ravnatelj odločil, da bova šla na ta seminar dva najboljša dijaka na šoli. Na tem seminarju so »izobraževali« mladince za komandante mladinskih delovnih brigad, mladinke pa za saniteto in za organizatorje prehrane. Mene so določili v to zadnjo skupino in moram reči, da sem se naučila kar veliko koristnih reči. Ob zaključku smo imeli nekakšen zbor, na katerem je bil sprejem v partijo. Kar vsi od kraja so se vključevali, jaz pa sem intenzivno razmišljala, kako naj se izognem, da ne bi naredila prevelike štale. Potem pa mi je neko dekle dalo idejo. In izjavila sem, da ni prav, da v partijo vpisujejo kar vse od kraja, ne da bi si to prej z delom zaslužili. Moje besede so jim bile všeč in tako me niso vpisali. Morda bi me moralo biti sram ali mi

vsaj malo nerodno, da nisem odkrito povedala svojega stališča. Ampak takrat sem bila za kaj takega premlada in preveč prepojena s strahom, da bi se upala konfrontirati s polno dvorano partijcev. Vsekakor je tudi to pripomoglo, da sem še bolj kritično opazovala družbo.

Potem so me kar naprej vabili v partijo, pa sem rekla, da vendar vedo, da bi jim vse skritizirala in razsula, ampak so vedno govorili, da potrebujejo prav take, kot sem jaz, kritično opozicijo znotraj partije, kajti na ta način bi se partija prenavljala in postajala čedalje boljša. Ja, »če verješ«! Mislim, da vam je jasno, da se nisem pustila zvabiti, čeprav na še tako lepe besede.

V gimnaziji sem fakultativno obiskovala latinščino, ker sem nameravala študirati klasično filologijo. Ko sem prišla na fakulteto in povedala tajnici svoj namen, me je poslala k dekanu. Ta me je vprašal, zakaj bi to študirala, pa sem rekla, da je to družinska tradicija in da me tudi zelo zanima. Povedal mi je, da je poznal mojega očeta in da ga ima v lepem spominu. Potem me je pa vprašal, če imam zagarantirano eksistenco, ker ne bom dobila službe. Pogledal je moje spričevalo in rekel, da glede na ocene lahko študiram karkoli. In tako sem se poslovila od družinske tradicije in študirala matematiko (ker tam ni bilo gneče, nisem bila edina ženska, ni bilo problemov s službami itd., skratka postavila sem si kriterije, ker se nisem mogla odločiti, kaj naj bi študirala – ta odločitev je bila morda najtežja v mojem življenju). Tudi na univerzi nisem imela problemov s svojim , ker se profesorji niso ukvarjali s tem.

Služba, to je pa druga zgodba. Profesorjev matematike je povsod manjkalo, torej ni bilo problem dobiti službo v Ljubljani. Obljubili so

mi tudi stanovanje. Ko sem se prvi dan pojavila v zbornici, so hoteli kaj zvedeti o meni. Ali sem poročena, ali imam otroke. Sem poročena, imam hčer. Ali je mož tudi matematik, ne, mož je arhitekt. Ali je oče matematik. Ne oče je bil klasični filolog. Ali je umrl? Vojna, sem rekla. Je padel kot partizan? Ne, partizani so ga ubili. Tisti hip ni nikogar več nič zanimalo. Vsi so imeli delo, vsi so nekaj pisali. In takrat sem ugotovila, da imajo oni hujši problem kot jaz. Glede stanovanja je bilo pa tako. Zamenjali so ravnatelja, ker prejšnji ni bil na liniji. Ko sem novega ravnatelja vprašala glede stanovanja, mi je rekel, da sicer stanovanj ni, ampak če sem organizirana, bi se dalo kaj narediti in mi pri tem pokazal partijsko knjižico. Sem rekla, da nisem naprodaj, in sem odšla. Potem sem si našla službo zunaj Ljubljane in tam sem dobila tudi stanovanje.

Seveda sem hotela izvedeti, kaj se je zgodilo z očetom in kje je zagreben, ker sem bila prepričana, da sem prerasla in prebolela žalostne spomine iz otroštva in da me nič več ne more prizadeti. Seveda je tako iskanje kot misija nemogoče. Spoznala sem nekaj ljudi, ki so poznali mojega očeta. Celo nekega njegovega učenca. Ampak to so bile sicer zanimive, a za moj namen popolnoma nebistvene informacije. Potem pa me »nekega lepega dne« pokliče sestrična in mi pove, da je v cerkvi sv. Petra, kamor je hodila k maši, kupila knjigo Janeza Zdešarja Spomini na težke dni. Povedala je še to, da je v tej knjigi omenjen moj oče. Še isti dan sem odšla tja in jo kupila. Ko sem prišla domov, sem jo dobesedno požirala in končno naletela na del, kjer je omenjen moj oče. Bila sem presenečena, kako me je pretreslo, ko sem zagledala njegovo ime in besede o njem. Kar zona me je oblivala. Dušilo me je. Ni besed, s katerimi bi to lahko opisala.

Naj obnovim delček zgodbe, ki se dogaja na Teharjah. Neki cigan se je potikal naokrog po teharskem taborišču in prisluškoval in izdajal. To se je ugotovilo po tem, ko je komandant taborišča iskal domobranske oficirje in jih klical po imenih, med njimi tudi mojega očeta. Ko so Zdešar in tovariši, ki so načrtovali beg, to slišali, so ugotovili, da jih bodo prej ali slej odkrili, in so sklenili, da pobegnejo še tisto noč. Naprej mi je zgodbo o mojem očetu pripovedoval prijatelj, član NSZ. Zaradi pobega je nastala v taborišču prava norišnica. Vodstvo je dobesedno norelo in takoj so se spravili na oficirje, ki so jih prejšnji dan odkrili. On sicer mojega očeta ni poznal, ampak prepričan je bil, da so odpeljali tudi njega. Odpeljali so jih v bunker, ki je bil v kleti zgradbe, kjer so bivali partizani. Čez nekaj dni so jih, razbite do nerazpoznavnosti, prignali iz zgradbe, vsi so nosili lopate na ramah in morali so peti pesem: »Delaj, delaj, dekle pušeljc …« Čez čas so se slišali streli iz smeri, v katero so šli. Tine Velikonja je sicer rekel, da ta zgodba ne drži in da so mojega očeta odpeljali v enega od morišč, najverjetneje Stari Hrastnik ali Hudo Jamo. Na žalost najbrž ni načina, da bi preverila eno ali drugo zgodbo. Razen če se bo v naši državi zaredil denar in volja, da bodo naredili banko DNK iz stegnenic iz Hude Jame, ki so v škofjeloški kostnici, in bom lahko zahtevala, da naredijo primerjavo z mojo DNK. To bi lahko potrdilo ali ovrglo tezo, da je moj oče tam. Če bi jo ovrglo, bi bila spet v slepi ulici.

Sem ustanovni član Društva NSZ. Ko se je začelo govoriti o gospodu Drobniču, češ da je bil domobranec, sem takoj pogledala v telefonski imenik in tam sta bila dva Antona Drobniča. Poklicala sem kar prvega in ga vprašala, če je pravi. Ko je rekel, da je, sem se mu predstavila tudi z dekliškim priimkom in sem mu povedala, da je bil moj oče domobranec. »Seveda sem ga poznal, on je bil moj poveljnik na Štampetovem mostu.« Potem sva kako uro klepetala, kot da bi se poznala že od nekdaj. Rekel mi je, naj grem k Tinetu Velikonju, ki mi bo kaj več povedal o Teharjah in tudi to, da pripravljajo ustanovitev društva. S sestro sva šli k Tinetu in tudi z njim sem se pogovarjala kot s starim znancem. Rekla sem mu, da me zanima to društvo, zapisal si je moje podatke in mi obljubil, da mi bo poslal vabilo. Na ustanovnem sestanku sem ugotovila, da so to moji ljudje, kot je rekla naša pokojna Lojzka in od takrat sem hodila na srečanja. Na vsakem srečanju sem se oglasila, imam pač dolg jezik – imela sem celo vrsto predlogov in kritik. Potem me je gospod Stanovnik povabil, naj kaj napišem za Zavezo, ki je bila takrat droben zvežčič. In potem sem pisala. Bili so navdušeni nad mojim pisanjem, ki je bilo nekoliko humorno obarvano. V zvezi z mojim pisanjem mi je bila najbolj všeč nekakšna pohvala od sodelavke pri Zavezi nekako v tem smislu, da mi je kar malo nevoščljiva, ker znam preklinjati, ne da bi uporabljala psovke (grde besede).

Poleg pisanja sem sodelovala pri pripravi kulturnega dela naših srečanj. Kasneje sem začela še pripravljati govore, kajti spominskih slovesnosti je bilo čedalje več, nas pa omejeno število. Odmevi na moje govore so bili dobri, torej sem to še nadalje počela.

Pri Zavezi sem našla veliko prijateljev. S Pavletom Kogejem sem sodelovala pri pripravi kulturnega dela naših srečanj. Našla sva skupen jezik tudi ob satiričnih člankih in pesmih, tudi on je napisal več parodij. Žal mi je bilo, da se je tako hitro poslovil. V Delu je bila v nekem feljtonu o domobrancih objavljena neka njegova parodija. Zapisala sem jo, potem pa sem jo nekam založila. (Zdaj sem jo našla in jo bom

objavila v Mi med seboj, ko se nam bo spet zaredil kakšen denar.) Pavle mi je obljubil, da mi bo dal še nekaj svojih satiričnih zapisov. Pa je prej odšel. Poskušala sem najti zvezo z njegovimi sorodniki, da bi dovolili vpogled v njegovo tovrstno zapuščino, pa mi jih ni uspelo dobiti. Gospod Justin Stanovnik me je navadno poklical po telefonu, ko je pripravljal uvodnik za Zavezo, in me je vprašal, o čem pišem, da bi kakšno mojo idejo tudi sam uporabil. Ko je moj mož ugotovil, s kom govorim, mi je k telefonu prinesel stol, kajti najini pogovori so trajali včasih tudi več kot uro. Večkrat je objavil v Zavezi tudi moje fotografije, takrat sem prišla k njemu z računalnikom, da sva jih skupaj izbrala.

S Tinetom Velikonjo smo postali prijatelji. Velikokrat je naju z možem obiskal, posebej takrat, ko je zorelo grozdje ob najini hiši, ki ga je imel zelo rad in ga je spominjalo na mlada leta. Velikonjevi so bili namreč po vojni preseljeni v Gunclje, kjer so jih ljudje sprva lepo sprejeli. Ko pa so prišle za njimi karakteristike, so se jih začeli izogibati vsi, razen Cedilnikov. Kako je svet majhen, kajne?

Ne smem pozabiti Henrika Krneca, ki je risal karikature za naše glasilo. Rekel mi je »moja urednica«. Večkrat sva se dobila na kavi in prijetno klepetala. Zelo dobro sva se razumela in njegov nepričakovani odhod me je zelo prizadel. Nanj me bodo vedno spominjali originali karikatur, ki mi jih je kar podaril.

Omenila bi še gospoda Janeza Zdešarja, s katerim sva večkrat sodelovala in se pogovarjala. Začelo pa se je z izidom njegove knjige Spomini na težke dni, v kateri je bil omenjen tudi moj oče. (To je bila edina omemba njegovega imena, razen tiste v mojem krstnem listu.) Všeč mi je bilo pri njem tudi to, da je poleg svoje resnosti, svojega poslanstva, poleg vsega hudega, kar je doživel, obdržal smisel za humor.

Za Drobniča sem že povedala. In marsikomu delam krivico, da ga ne omenjam. Omenila sem le tiste, ki jih vsi najbolj poznate. Nasploh pa lahko rečem, da so bili vsi pri Zavezi, ne samo omenjeni, moji prijatelji. Tako sem jih čutila in mislim, da so tudi oni čutili tako. Nekaj jih je zares osebnih prijateljev (prijateljic), s katerimi se večkrat srečam in pogovarjam po telefonu in upam, da se bo to spet ponovilo, ko bomo ukrotili ta presneti virus.

Prvi urednik društvenega biltena Mi med seboj je bil Pavle Kogej. Potem pa me je, kot pogosto pravim, »nekega lepega dne« poklical gospod Stanovnik in me vprašal, če bom prišla na sestanek. Ko sem pritrdila, me je vprašal, če lahko pridem pol ure prej. Sem rekla, da seveda lahko. Je še rekel, da bi se radi pogovorili z mano, ni pa hotel povedati o čem. Bilo mi je kar malo tesno. A sem kaj ušpičila? A mi bojo peli levite? »Če smo vojno preživeli, bomo pa še mir,« pravi moj mož. Poleg tega mene zlepa kaj ne spravi iz tira. Kljub temu sem s strahom vstopila v prostore Zaveze, kjer me je čakala, kot pravi gospod Mušič, »sveta trojica«. Pa je bil moj strah prazen. Povedali so mi, da zaradi smrti Pavla Kogeja manjka urednik društvenega biltena Mi med seboj. Vprašali so me, če bi hotela prevzeti to delo. Da mi ni treba takoj odgovoriti, da naj premislim, ampak da se

mudi. Nisem kaj dosti premišljevala, rekla sem, da sem pripravljena, da pa imam svoje pogoje. Rekla sem, da hočem biti pri tem delu popolnoma avtonomna in da bom, vsaj na začetku, potrebovala kakšno pomoč pri logistiki. Zagotovili so mi avtonomnost, gospod Štrbenk pa mi je obljubil tozadevno pomoč. In tako se je začelo moje urednikovanje.

To so naši člani, ki želijo povedati svoje mnenje. Ko pišem za Mi med seboj, ko pregledujem poslane prispevke, se v bistvu pogovarjam z njimi in mislim, da to čutijo. V začetku sem dobivala večino prispevkov na papirju, proti koncu pa že kar veliko po elektronski pošti, kar je pomenilo, da mi jih ni bilo treba pretipkavati. Če so bili natipkani, sem si lahko pomagala z računalniškimi orodji, ki so zdaj na voljo. Seveda sem morala skrbno vse prebrati, da sem popravila jezik in slovnične napake. Vse to sem vedno delala sama, le kadar sem morala natipkati rokopise, mi je mož narekoval, da je šlo hitreje. Malo več dela je bilo z rokopisi iz tujine, ker so ljudje, ki so bili dolgo časa v drugem jezikovnem okolju, manj vešči pisanja daljših tekstov v slovenščini. Prav hecno se mi je vedno zdelo, ko mi je nekdo poslal štiri ali še več strani teksta, pa je bilo vse brez ločil, kot da je en sam stavek. Marsikdaj je šlo za preskakovanje s teme na temo, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem izluščila, kaj je pravzaprav glavna misel. Ampak moj moto je vedno bil, da jezik in slovnico se lahko uredi, važno je, da ima tisti, ki piše, kaj povedati. To sem tudi sodelavcem dala vedeti in mislim, da je to marsikoga spodbudilo, da je kaj napisal in poslal. Sem se pa vedno trudila, da sem obdržala

čim bolj avtentičen tekst, avtentične besedne zveze, kajti če bi napisala po svoje, bi avtorju »ukradla dušo«. Zato tudi nisem hotela, da bi kakšen »zatežen in pravoveren« lektor pregledoval te tekste. Prebiral jih je mož, pa včasih kakšen sorodnik, pa je kljub temu ostala kakšna napaka, ki pa mi je niso preveč zamerili.

Na žalost so se pojavile finančne težave in zdaj je to glasilo postalo občasnik, ki ne izide niti enkrat na leto. Ko je prvič umanjkalo, so me klicali po telefonu, kaj je narobe, če sem zbolela ali kaj. Pozneje so se počasi sprijaznili in zdaj me le redko še kdo vpraša, če bo še kdaj izšlo (pa se kljub temu najde). Po vsaki številki sem dobila vrsto klicev pohvale, na vsakem izletu in srečanju mi je kdo stisnil roko in rekel, da vedno najprej prebere Mi med seboj, potem pa se loti Zaveze. Dejstvo je, da je Mi med seboj bolj lahkotno branje, Zaveza pa zahteva zbranost. V Mi med seboj so našli sebe, objavljali smo darovalce, brez katerih revija Zaveza in glasilo Mi med seboj ne bi mogla izhajati. To delo sem opravljala z največjim veseljem, imela sem občutek, da se pogovarjam s prijatelji, člani NSZ. Spremljala sem vse, kar bi bilo zanimivo za objavo, posebej še izjave naših članov na občnih zborih in novoletnih srečanjih sem si vedno zapisala, včasih posnela, kaj je kdo povedal, predlagal, morda kritiziral in potem vse to tudi objavila. In seveda pisma, ki so jih pisali na Zavezo in meni osebno in izjave po telefonu.

Ha, to je dobro vprašanje. Najbrž so za to zaslužne izkušnje od mojih nežnih let dalje. Kmalu sem sprevidela, da stvari skoraj nikoli niso take, kot so videti ali kot pravijo, da so. In tisto navodilo profesorja filozofije, da ni avtoritete, da je treba vse precediti skozi lastne možgane. Jaz se na svoje možgane bolj zanesem kot na vse drugo. Pa še matematika je dodala svoje. Ko rešuješ problem, pomisliš na podobne probleme, ki si jih že kdaj reševal, ali pa ga skušaš prevesti na enostavnejše probleme z znanimi rešitvami. Pa še nekaj je. V Dedijerjevi knjigi Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita sem prebrala, da je Tito naročil: »Organizujte mi spontane demonstracije. Neka se čuju uzvici: Dole kralj! Dole vlada! Dole Cvetković­Maček!« A vas to na kaj spominja?

So se pa moja predvidevanja večkrat izkazala za pravilna. Ko je Spomenka Hribar blestela v Novi reviji in so bili vsi moji kolegi v službi navdušeni nad njo, sem rekla, da me nekaj moti pri njej, ampak ne vem, kaj. Vsi so rekli, da sem cinik, da nikomur ne zaupam in ne verjamem. Potem sem prebrala njeno izjavo, da ne moreš biti demokrat, če nisi bil prej stalinist. Sem rekla, da je to žalitev za take, kot sem sama. No, pa da ne bom pogrevala stvari, ki smo jih kasneje vsi opazili pri njej. Na kratko: kolega je izjavil, češ spet so imeli ciniki prav. Mislim, da zdaj skoraj ni nikogar, ki je ne bi spregledal.

Najprej naj pogledam skozi otroške in mladostniške oči. Teta, katere mož je bil partizan, je prišla z otroki k nam na obisk. Prinesli so nama s sestro vsaki po eno pomarančo, ki sem jih poznala samo iz knjig – zdele so se mi nekaj nebeškega. In zdaj sem jo držala v roki. Sestrična, ki je bila približno mojih let (kakih šest let) je začela cepetati in zahtevati tudi zase pomarančo. Teta ji je rekla, da jih je doma še cela gajba in se jih bo lahko najedla, kolikor bo hotela. Ona pa je hotela pomarančo tisti trenutek. Premišljevala sem, le zakaj so prinesli samo dve pomaranči. In nenadoma mi pomaranča ni nič več pomenila in sem jo dala sestrični.

Pa UNRA paketi, ki jih nismo dobivali. Nekoč nam je neka soseda prinesla nekaj reči iz takega paketa. Je rekla, da so se že vsega tega preobjedli. Mi smo bili pa velikokrat lačni. Ampak to so bile take dobrote, da so mi

za vedno ostale v spominu. Takih drobnarij je bilo brez števila. Otroci partizanov so hodili na počitnice na morje, nama pa je mama pripovedovala, kako je morje nekaj lepega, kako sta z očetom velikokrat šla na morje. Pa morda omenim še novoletna obdarovanja, ko so nekateri otroci dobivali prekrasna oblačila, jaz pa sem dobila npr. en majhen kos blaga, iz katerega se ni dalo nič narediti. Tako da sem se že v najzgodnejših letih počutila drugorazredno.

Že od začetka šole so me učiteljice določile, da sem hodila pomagat sošolcem, ki so imeli učne težave. Ker so bili z mano zadovoljni, so mi dali kakšno nagrado, največkrat denar, ki pa sem ga morala porabiti za čevlje (mama je rekla, da bom sicer brez njih) in podobne nujno potrebne reči. Kasneje sem imela teh inštrukcij zelo veliko in sem kar precej zaslužila, ampak potem nisem doma dobila ničesar več. Tako da sem ga vedno porabila za najbolj osnovne potrebščine.

Seveda pa me je najbolj motilo to, da smo živeli nekakšno dvojno življenje. Doma se je govorilo eno, v šoli pa drugo. Tudi na cesti in v javnih prostorih je bilo treba paziti na vsako besedo. Vsepovsod se je čutil strah, s katerim so bili ljudje dobesedno prepojeni in je, na žalost, še zdaj prisoten pri tistih, ki so te čase doživeli. Šepetanje.

Bolj ko sem rasla, bolj sem spoznavala, da smo nekateri zares drugorazredni. In to na vseh področjih. Nisem dobila štipendije kljub odličnemu uspehu v šoli – odličnjaki so bili v tistih časih redkost, eden ali dva ali celo nobeden v posameznem razredu. Tudi ko sem hodila na univerzo, so mi odklonili štipendijo, češ da so jo dali tistim z boljšim uspehom – kako naj bo nekdo boljši od mene, ki sem imela same odlične ocene. Pozneje sem izvedela, da jo je dobil kolega, ki je imel prav dober uspeh.

In pozneje pri napredovanjih je bilo prav tako. Morala bi se vpisati v partijo, popljuvati očeta, pa bi najbrž naredila kariero. Ampak kljub vsemu temu sem imela dober občutek, ker sem se lahko brez sramu pogledala v ogledalo.

Ko sem bila že dobro leto na univerzi, sem inštruirala fanta, katerega oče je bil kadrovik pri Iskri. Bili so silno zadovoljni z mano in on mi je uredil, da sem dobila štipendijo, poleg tega pa mi je še omogočil, da sem odšla v Italijo na prakso. Tja so poslali nekoga v stilu industrijske špijonaže, zraven pa še dva prava študenta za kamuflažo. Takrat sem videla razliko med delom v kapitalizmu in v socializmu. Delovne razmere so bile neprimerljive. Vzdušje sproščeno. V Sloveniji se nikoli nisem počutila tako svobodno in enakopravno vsem okrog mene. V Italiji sem delala električne filtre v razvojnem oddelku in sem imela vse, kar sem potrebovala za svoje delo, na razpolago, orodja, dele, skratka vse, v Iskri pa sem za en sam tranzistor tri dni zbirala podpise na vseh inštancah, da sem ga končno dobila, pa še ta je bil pokvarjen in potem se je zgodba ponovila. Za vsako orodje, ki sem ga potrebovala, sem se morala postaviti v vrsto, da sem ga dobila. V Italiji sem uživala v delu, in ko sem na koncu pisala poročilo, sama nisem mogla verjeti, koliko sem naredila, bilo je veliko več, kot so pričakovali od mene. V Iskri pa sem zaradi pomanjkanja delov in orodja naredila en sam

filter, pa še ta je le približno ustrezal tistemu, kar naj bi bil. Takrat mi je postalo jasno, zakaj je naš življenjski standard toliko nižji. Problem je bil v sistemu. Čeprav so me v Italiji povabili, naj ostanem pri njih, me je srce vleklo v Slovenijo. Slovenija je bila vedno moja velika ljubezen. In jaz sem ena tistih, ki sem sanjala o samostojni državi Sloveniji in sem tozadevno presrečna, da jo imamo.

Kasneje, ko sem delala na statističnem uradu in smo veliko sodelovali z Nemčijo, se je moje gledanje na razkorak med svobodo in sproščenostjo zaposlenih in ekonomsko uspešnost sistema v tujini in stanjem pri nas samo še poglabljalo.

Naj povem še to, da nisem nikjer občutila strahu, ki je bil prisoten pri nas. Nikjer nisem videla toliko tabu tem, o katerih se ni smelo govoriti na glas, ampak se je samo šepetalo. In toliko indoktrinacije in laži in prevar in zamolčanih ljudi in dogodkov. In prav ta strah, to šepetanje, te laži in prevare, ki sem jih opažala pri nas vsepovsod, to me je najbolj motilo.

Uspeh je samo polovičen. Slovenci so bili včasih znani po svoji vernosti, delavnosti in poštenosti. Vrednote so bile vera, družina, domovina. Še vedno je veliko ljudi, ki prisegajo na te vrednote. Druga polovica pa so ljudje, ki se znajdejo, kamor spadajo tudi laži in kraje in goljufije vseh vrst. In če si na pravi strani, ti je praktično vse dopuščeno. Uspelo jim je razdeliti narod na dva tabora, od katerih je eden tako sovražen, kot so bili revolucionarji med drugo svetovno vojno. In prav to sovraštvo skoraj polovice naroda je največji uspeh OF. To, da se ljudje, ki imajo različna mnenja o določeni stvari, ne morejo pogovarjati, razčiščevati pojmov, ugotavljati, kaj je prav in kaj ni prav, poslušati drug drugega, poslušati argumente in protiargumente, ampak tolčejo drug po drugem s takim sovraštvom, da človeka boli. Kdor se ne strinja, je sovražnik. Lahko se reče, da je v Hudi Jami še dovolj prostora, to naj ne bi bil sovražni govor.

Moje mnenje je, da je bil totalitarizem ves čas. Seveda pa ni bil ves čas enak. Tisto s človeškim obrazom je floskula. Če nisi bil v partiji, če nisi bil ta pravi, nisi imel nobenih možnosti. Če si bil iz prave familije, si si lahko privoščil marsikatero kritiko in stranpot in se delal disidenta. Ampak: »Ko nekoč jih pamet sreča, bodo, kakršne bi radi,« je zapel Ježek. Nekdo je lepo napisal, da otroci ne bodo zavrgli dediščine staršev. In to smo lahko opazovali ves čas. Totalitarizem je v resnici postajal bolj perfiden, bolj potuhnjen. Vsaka naslednja sprememba je pomenila novo zavajanje ljudi. Npr. direktor ni mogel sprejeti odloka, če ga ni potrdil delavski svet. In kako je to bilo? Direktor je sklical delavski svet ob koncu delovnega časa. Potem jim je razložil, za kaj gre. In če so bili proti, jim je spet razlagal, tokrat še malo dalj časa, potem so spet glasovali. Če so bili slučajno trmasti, se je zadeva vlekla pozno v noč. Prej ali slej so popustili in glasovali tako, »kot je bilo prav«. Delegatski sistem je bil pa sploh pogruntavščina. V temeljnih organizacijah združenega

dela so na grozovito kompliciran način izbirali kandidate. Potem se je pa to zlivalo proti vrhu, bilo je več stranskih vhodov in na koncu so bili izbrani tisti, ki so bili izbrani že vnaprej. Ampak cel kup ljudi je bil pa prepričan, da imajo silno pomembno vlogo. Tu zraven je treba še povedati, da so nam kar naprej vbijali v glavo, da socializem ni sociala. O revežih, o tistih, ki so se zamerili oblasti, ki zato niso mogli dobiti službe itd., o tem se ni pisalo. Najbolj varna država – pa so našli mrtvo žensko na cesti: mislite, da je to kje pisalo? Tisti človeški obraz je bil samo videz, ki so ga ustvarjali novinarji – družbeno politični delavci. Danes pa taisti novinarji ustvarjajo videz žrtve, tožijo, kako jih oblast (ki ni iz njihove provenience) zastrašuje in jim onemogoča delo …

Tega ne bom nikoli pozabila. Tega veselja, tega navdušenja. Ko so šteli glasove na plebiscitu, smo se zbrali v središču mesta in se po vsaki objavi bolj objemali in napeto čakali naslednji rezultat. Bili smo srečni, presrečni. Spominjam se volitev. V oči mi je padla starejša ženska z ruto na glavi, ki ni šla v kabino, ampak je kar vsem na očeh obkrožila krščansko­demokratsko stranko, vrgla listek v skrinjico in odšla. Veliko ljudi je verjelo, da se bo res vse spremenilo, da bo konec komunizma, karkoli že to pomeni. Ko nas je napadla JLA, so se ljudje množično prijavljali, da bi branili novo nastajajočo državo. Vsi smo bili dobesedno prilepljeni na televizorje, da smo spremljali, kaj se dogaja. Zdaj bomo sami na svojem, sami bomo upravljali z državo, znebili se bomo raznih sekretarjev in drugih, za katere ni nihče dobro vedel, kaj počnejo, imeli so pa veliko moč. Znebili raznih pijavk, ki sesajo denar, ki nas delajo nekonkurenčne. Veljalo bo znanje in moralna načela. Vera v lepšo prihodnost je bila neizmerna. Pa je kmalu začela ta vera pojenjavati. Na vrh so se povzpeli isti ljudje, ki so bili tam v starem sistemu, ki smo se ga hoteli znebiti. Strah, ki je izginil, se je spet pojavil. Upanje je plahnelo. Čez čas sem naredila nekaj analiz in najbolj povedna je bila analiza časovnega poteka samomorov. V času osamosvajanja in spreminjanja sistema je število samomorov močno upadlo, ampak samo za krajši čas. Potem se je trend nadaljeval z isto silovitostjo kot prej. Ta izguba upanja, da se bo kaj spremenilo, je tudi vzrok, da čedalje manj ljudi hodi na volitve. Saj ne moreš nič narediti, pravijo.

Mislim, da je glavna težava v tem, da naj bi Slovenija temeljila na zločinih, lažeh in prevarah. Če smo to vzeli za podstat, ne moremo pričakovati razvoja in napredka. Če smo ljudi, ki so nas vodili v bivšem sistemu, izvolili, da nas vodijo tudi zdaj, ne moremo pričakovati sprememb, še manj sprememb na bolje.

Nikoli ne bom pozabila časa, ko je Milka Planinc poprijela za krmilo Zveznega izvršnega sveta Jugoslavije. V nastopnem govoru, kjer

naj bi povedala, kako bo državo izvlekla iz krize, je dejala, da moramo tistim, ki so nas vodili do sedaj, omogočiti, da nas povedejo iz krize. Jaz bi rekla, da pričakujemo, da nas bodo tisti, ki so nas pripeljali v to sranje, iz njega tudi izvlekli. Takrat sem rekla, da bo Jugoslavija v kratkem razpadla in da bo njen razpad krvav. (Spet so imeli ciniki prav!)

Pobožno upam, da nas ne bodo po naslednjih volitvah vodili spet »stari preverjeni kadri«. Kajti potem bo do izpeljave tranzicije še zelo daleč.

Je pa zelo zanimivo (če ne bi šlo za naše življenje, bi rekla, da je zabavno), kako se obnašajo mediji in orkestrirani protestniki pa tudi sindikati ob različnih vladah. Kadar imamo t. i. desne vlade, jih mediji kritizirajo, pa ne samo kritizirajo, dobesedno tolčejo po njih, protestniki se zbirajo in uporabljajo vse mogoče skrajno sovražne parole (da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama), sindikati protestirajo na vse mogoče načine. Lahko bi rekli, da mediji opravljajo svoje delo, ker kritizirajo oblast. Ja, lahko bi rekli, če bi to vedno počeli. Ampak kadar pa nas vodijo t. i. leve vlade, pa mediji kritizirajo in tolčejo po opoziciji, protestov in stavk ni. Pa razumi, če moreš.

Naj povem, kaj sama pričakujem od tranzicije. Mislim, da je glavna naloga v tej smeri, da se počisti vse za nazaj. Najprej mistificirano zgodovino.

Ko opazujem tovrstna dogajanja po svetu, se spomnim svoje stare mame, ki je rekla: »Modri ljudje so včasih rekli, da bo ves svet postal komunističen, šele potem bodo ljudje spoznali, kakšno zlo je, in se bodo od njega odvrnili.« Težko bi rekla, da se njena napoved ne uresničuje. Svet ne postaja komunističen v smislu Marxovega nauka, ampak kljub temu nekako boljševiški. In novodobni progresizem se prav lepo ujema z našimi boljševiškimi zablodami. Namreč, evropske vrednote, ki temeljijo na krščanstvu in so jih privzele tudi ZDA, se prikazujejo kot nekakšni arhaizmi, nekaj preživetega, zastarelega in nevrednega sodobnega, naprednega človeka. In kamorkoli grem, povsod je nekako isto. In to me resno skrbi. Vsepovsod so mlajši ljudje (meja je nekje pri petdesetih letih) zavzeti, skoraj fanatični progresisti, starejši pa prisegajo na stare vrednote. Kot bi šlo za nekakšen medgeneracijski razkol. Seveda ne gre tukaj za vse pripadnike določene generacije, ampak mislim, da za večino oziroma za najbolj glasne. Tudi med mladimi jih je precej, ki prisegajo na stare vrednote, med starejšimi pa mislim, da gre, razen redkih izjem, za pokvarjene ljudi, ki si na ta način kupujejo renome in avtoriteto med mladimi in pet minut slave. Problem je v tem, da prav te t. i. progresiste, najbolj slišimo. Mediji so jih polni, kot bi delali nekakšno promocijo zanje.

Podobno je s cepljenjem proti temu nesrečnemu virusu, ki nam je popolnoma spremenil življenje. Najbolj glasni so nasprotniki cepljenja, še bolj glasni pa so tisti, ki trdijo, da tega virusa sploh ni. In mediji z največjo naslado objavljajo vse takšne izjave. In seveda internet jih je poln.

Če bi ne ostala v sferi civilne družbe, bi se po mojem že davno izgubila v vsesplošnem strankarskem prerivanju. Vanjo bi se rinili ljudje, ki ne bi imeli ničesar skupnega z našim poslanstvom, in morali bi sklepati kompromise med lažjo in resnico. Kot civilna družba lahko stojimo za svojimi vrednotami in od resnice ne odstopimo. Ni mi jasno, kako si lahko nekdo predstavlja kompromis med lažjo in resnico, to je zame čisto nepojmljivo. A je to nekje na sredi, nekakšna polresnica ali pollaž? Kar se mene tiče, je polresnica pogosto hujša od popolne laži, ker ne moreš reči, da ni res, ne pa tudi, da je res.

Cerkev igra neko čudno vlogo. Človek bi si mislil, da bodo pač na strani resnice. Žal so pa Cerkev ljudje, ki so eni bolj, drugi manj indoktrinirani, predvsem skozi šolski sistem. Še bolj čudno je stališče nekaterih duhovnikov, ki se v zgodbo o resnici in spravi nočejo vpletati, češ da s tem nimajo nič. Ni mi jasno, kako lahko nekdo zagovarja deset božjih zapovedi, pa ga prav nič ne prizadene, če kdo laže, krade, če je moril itd. Seveda delam krivico tistim, ki pokončno stojijo na strani resnice, obsojajo laž in zločin in se ne bojijo izpostaviti.

Morda sem preostra, ampak mislim, da bi se morala Cerkev kot velik del civilne družbe postaviti na stran resnice.

Prva slovesnost je bila, milo rečeno, ponesrečena. Vsi smo si predstavljali, da bo to samo simbolni pokop vseh žrtev komunistične revolucije. Sicer je nadškof dr. Alojzij Šuštar nekaj takega v svojem nagovoru omenil, vendar prisotnost bivših visokih partijskih funkcionarjev (z rokami v žepih) in očitno tudi s figo v žepih postavljajo lepe Kučanove besede v čisto drugačno luč, kot bi jih lahko razumeli. Naj navržem nekaj takih stavkov iz njegovega govora.

»Sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne, ki nam jo je naloženo izpeljati, je preizkušnja narodove zrelosti, samozavesti in samospoštovanja. … Je pa tudi res, da so morala dozoreti splošna spoznanja, da je moralo priti do novega duha časa, da se lahko, tako iskreno upam, brez sovraštva v srcih in pretreseni ob sprejemanju še ene boleče resnice zadnje vojne, spravimo s svojo lastno preteklostjo, da ji končno dovolimo, da postane zgodovina. … Naše preteklosti ni mogoče predrugačiti, je ne zamolčati. Čas

je, da preneha obremenjevati še naprej in kar naprej naše življenje in našo prihodnost. … Vzemimo našo zgodovino, zapolnjeno s svetlobo in temo, nase, obrnimo se k skupni prihodnosti našega in prihodnjih rodov.«

Lepo se je slišalo. Ampak žal je to vse. Vse so samo lepe besede, ki so seveda zastonj. Ob televizijskem prenosu te slovesnosti je bilo tudi rečeno, da se zgodovine ne da popraviti, da jo bo treba napisati znova. Nič od vseh teh lepih besed se ni uresničilo. Do sprave, do preizkušnje narodove zrelosti, do novega duha časa, do sprejemanja boleče resnice zadnje vojne brez sovraštva v srcih, do vsega tega je še svetlobna leta daleč. Toliko rdečih zvezd, toliko slavljenja tistih, ki so odgovorni za medvojne in povojne zločine, celo postavljanja novih spomenikov v njihovo čast, ni bilo niti v preteklosti.

Naj se dotaknem še lanske, obletne, slovesnosti v Kočevskem Rogu. Vsekakor je bolj spominjala na spravno slovesnost kot prva. Žal so bile okoliščine take, da se je ni moglo udeležiti toliko ljudi, kot bi želeli in kot bi obletnica in Kočevski Rog zaslužila. Ampak govora obeh predsednikov sta delovala bolj iskreno, ni bilo toliko lepih puhlic, govora sta bila bolj osebna. Kljub razlikam sta bila spoštljiva drug do drugega, kar pri pogovorih na to temo ne samo ni običajno, ampak je skoraj nepredstavljivo, čeprav se morda s Pahorjem v celoti ne strinjam. Mu pa vsaj malo lahko zaupam, glede na različna pogovorna omizja, ki jih sklicuje in njegove različne pobude.

Malo me skrbi, kako bo s tem. Pa vendar, ko vidim v Rogu mlade družinice z majhnimi otroki, sem prepričana, da se prenaša na mlajše generacije. Seveda je v nekaterih okoljih bolj živo, predvsem v manjših mestih in vaseh. V večjih mestih, posebej v Ljubljani, pa so nagneteni ljudje z vseh vetrov, tudi prišleki, pa seveda potomci tistih, ki so organizirali revolucijo, kar pomeni medvojne in povojne zločine. V intervjuju je hčerka Josipa Vidmarja rekla, da so jim vilo dodelili, vile niso vzeli. Knjižnico so jim dodelili, niso je vzeli. In ko so Cirila Ribičiča vprašali o njegovem očetu, je odvrnil, naj ga rajši vprašajo za deda, ki je znan slovenski pisatelj. In tako naprej.

Pa še ena stvar me navdaja z optimizmom. Kar nekaj ljudi poznam, katerih starši (predvsem očetje) so bili na pravi strani, pa sedaj menijo, da to ni bila prava stran. Pa še nekaj takih, ki niso ničesar vedeli o bratomorni vojni, ko pa so izvedeli, so se začeli zanimati, začeli so brati razne knjige, ki so izhajale po osamosvojitvi, in so začeli hoditi na spominske slovesnosti, ne zato, ker bi imeli nekoga med pobitimi, ampak zato, ker se jim zdi, da je tako prav.

Moj prvi članek v Zavezi je bil o spravi, in sicer o resnici, ki je boleča, a odrešujoča in potreben, skoraj bi lahko rekla zadosten pogoj za spravo. In ta resnica počasi prodira iz megle zamolčanosti, iz megle laži in prevar. Žal pa je mladi rod, predvsem po mestih, kot sem že rekla, globoko indoktriniran, pa tudi najbolj glasen – včasih, ko jih poslušam, se mi zdi, kot bi poslušala agitpropovske govore iz dobrih starih časov. Problem je tudi v tem, da je bilo že nekajkrat izrečeno, da so bili povojni poboji zločin (o medvojnih, posebej še tistih na začetku vojne se pač ne govori, ker bi v tem primeru vaške straže in domobranstvo legitimirali), če pa je zločin, so pa tudi zločinci. Tu se pa zadeva popolnoma zatakne. Zločinci so še vedno heroji, še vedno se jih slavi, še vedno stojijo njihovi spomeniki, še vedno nosijo ulice in trgi in šole njihova imena. Tudi to so reči, ki poglabljajo razkol v našem narodu.

Mislim, da je nedavna izjava SAZU nekakšen poskus, nekakšna resolucija v smeri sprave, ki bi bila sprejemljiva za vse. Vendar je pa

še vedno v stilu: bila je revolucija, bila je kolaboracija in bil je brezmadežni NOB. Pa ne samo to. Je tudi poskus nekakšnega kompromisa med dejansko resnico in lažno mitologijo naše polpretekle zgodovine. Od naše najvišje znanstvene in umetnostne ustanove bi pričakovala več pokončnosti in poguma, da se postavi na stran resnice. Dokler bo tako, bo do sprave še zelo daleč.

To je bilo v meni že od nekdaj. Najbrž sem to podedovala po očetu, ki je napisal dva sonetna venca in še več pesmi. Ampak to sem izvedela šele kasneje. Še preden sem začela hoditi v šolo, sem napisala kakšno pesmico. Prvo daljšo pesem sem napisala v prvem razredu osnovne šole namesto nekega spisa. Učiteljica je bila navdušena in potem sem jo morala recitirati na proslavi. Kasneje sem napisala še več pesmi, ki sem jih dala sošolcem, da so jih prebrali, ampak vse to se je nekje porazgubilo.

Ko smo bili na smučanju na Javorniškem rovtu, sem še z nekaj prijatelji izvedla nekakšen kabaret, sestavljen iz pesmi, napevov in skečev, ki so bili v veliki večini moje delo. V začetku je bila dolga kronika v verzih o vsem, kar se je dogajalo, in o vsakem udeležencu kakšna kitica. Takrat se je na Javorniškem rovtu pojavil Tomaž Terček s tehnikom, ki naj bi za radio posnela utrip na enem od smučarskih tečajev. Ko sta izvedela, da pripravljamo zvečer nekakšen kabaret, sta ostala do večera in ga posnela in obenem posnela še nekaj izjav nastopajočih. Zadevo so predvajali na radiu, na šolo pa so poslali kaseto s posnetkom.

V službi sem bila na Statističnem uradu. Organizirali so osvežilni tečaj angleščine za eno skupino, za drugo skupino pa konverzacijo. Domače naloge sem ponavadi pisala v verzih. Ko smo dobili na uradu svoj računalnik

(to je bil tak velik računalnik, ki je zasedel eno ogromno sobo), smo imeli na Haludovem seminar, na katerem naj bi se naučili delati z njim. Za zaključek seminarja smo imeli nekakšno zabavo, jaz pa sem dobila navdih in sem napisala nekaj pesmi na temo seminarja, in sicer na melodije slovenskih ljudskih pesmi in znanih popevk. Pa sem jih potem tam zapela. Posledica tega je bila, da smo na dan statistike za uvod v zabavo naredili kabaret, za katerega sem večino pesmi in seveda obvezno kroniko napisala sama. To se je ponavljalo nekaj let, dokler se ni zamenjal direktor, ki za take reči ni imel posluha.

Bilo je še kar nekaj takih priložnosti. Ves čas pa sem za razne rojstnodnevne in novoletne zabave pisala pesmi. To počnem še sedaj. Kot tudi za naša novoletna srečanja, kar pa tako in tako veste. Tine se je vedno iz mene malo ponorčeval na ta račun.

Seveda je vsaka taka aktivnost nekakšno breme tudi za družino. Moj soprog je sicer rekel včasih kakšno pikro, npr.: »Otroci, zdaj pa mami dela tisto svojo Zavezo (članek za Zavezo ali Mi med seboj ali govor) in nima časa za nas.« Je pa vse prebral in dal včasih kakšno koristno pripombo. Ampak vedno je bil z mano in sva tudi skupaj hodila na slovesnosti, tako da se mu lahko samo zahvalim, ker je moja dejavnost večkrat podrla njegove načrte.

Je pa zelo pomembno še nekaj. Nekje sem prebrala, da moraš imeti s partnerjem pogled usmerjen v isto smer, pa če gre za življenjskega sopotnika, prijatelja, sodelavca in podobno. In dejstvo je, da imava midva z možem dejansko pogled usmerjen v isto smer, kar ne pomeni, da se v vsem popolnoma strinjava, ampak da deliva iste vrednote in se tako lahko pogovarjava o vsem brez predsodkov ali prikrivanja.

V mesecih, ko se spominjamo povojnih pomorov, sem izbrala svoj sonet, ki sem ga posvetila žrtvam teh pomorov.

Zadnje objave

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Kategorije

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Apel Republiki Sloveniji

Apel Republiki Sloveniji smo sestavili ob misli na naše...

Spominske slovesnosti v letu 2024

Ljubljana – Trg republikeV četrtek, 16. maja, na predvečer...

Priča priče, čudež brez zaslug

Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s...

Sorodno

Priljubljene kategorije