Na črnem stropu berem, kaj je čas,
z očmi razširjam vonj njegov v temo prostora,
kjer slike s sten me gledajo proseče,
svetniško dobre, starih mojstrov prah.
Peščene ure ni. Brez sonca stenska bije
pobožno kot v zvoniku kje.
Strmim in z lojevko na mizi
zagrebam lastno senco v tla,
v zrcalo tisočih stopinj,
ki pred menoj pogumneje
so vrezale svoj vek na pragu.
Tu moj je čas: oči
lebde v njem, sipko dlan
ga veje mi v naročje. Praznina
teže me duši. Ta hip
izreči moral bi skrivnostni rek
davnine si v rešitev.
Pa nič.
Obraz pred črnim ogledalom.