Spoštovani!
To, da lahko danes stojim tukaj pred vami na mestu, ki je zaznamovano z bolečino, krivico, ki je bila storjena, ter neusmiljenim slom po ubijanju in s tem izničenju tistega, kar je najbolj sveto, in to je človeško življenje, je zame posebna čast in privilegij. Seveda pa tudi velika odgovornost, ki jo čutim do vseh, ki nepokopani ležijo v svojih preranih grobovih, v katere jih je nasilno, brez dokazovanja krivde, pahnila revolucionarna oblast.
Vsem, ki ste tu v Rogu ali drugod po številnih množičnih moriščih po Sloveniji izgubili svoje najdražje, izrekam globoko sožalje in razumevanje za vašo bolečino.
Mesto, na katerem stojim, zato od mene zahteva tenkočutnost in veliko skrbnost pri izbiri besed zaradi bolečine, ki je bila povzročena in ostaja, ter ostro izbiro le teh, ko gre za vprašanje resnice.
Sama nimam pobitih svojcev v Rogu in premlada sem, da bi občutila povojno grozo, preganjavico, strah, tesnobo, ki so jo doživljali ljudje zaradi krutosti in krvoločnosti takratnega režima. Hvala Bogu sem premlada, da bi lahko občutila takratni zanos povzdignjenih zmagovitih revolucionarnih parol, izrečenih ob okrutnem maščevanju. In premlada, da bi izkusila trpljenje in sovraštvo ki ga je v slovenskem narodu povzročala zmagovita revolucionarna oblast.
Vendar pa me kot povsem drugo generacijo, začenja preganjati nemir. Sprašujem se, kje so pravzaprav korenine sodobnih slovenskih razkolov, ki jih opažam tudi pri delu v državnem zboru in jih težko razumem. Kje je tista globoka, skrita rana v narodovem telesu, ki razdvaja in je moja generacija ne pozna, pa bi jo morala, zato da bi lahko končno neobremenjeno, vendar spoštljivo gledala na preteklost in tako oblikovala optimistično prihodnost?
Slovenija mora izvedeti resnico o medvojnem in povojnem dogajanju. Če tega ne bo storila oziroma bo del naše družbe zavestno prikrival resnico in tako ščitil krivce za povojne poboje in politično montirane procese, se nam zna zgoditi, da se nam bodo nerazčiščene stvari vrnile kot bumerang, ne da bi sploh vedeli kdaj. In takrat znajo postati izjemno zoprne. Vsem bi moralo biti v interesu poznavanje lastne zgodovine, kakršna je v resnici. Kajti le njeno pravo spoznanje, lahko oblikuje sproščeno prihodnost. Še tako težka resnica, ki pride na dan, še tako težko priznanje, navadno rodi nek nov začetek, ki sloni na zdravih in ne bolnih temeljih. In ravno zdravi temelji so primanjkljaj te družbe. Zdravi pa bodo lahko postali šele takrat, ko tudi gnilih ne bomo več skrivali. In tu je pomembna resnica, katera v nobenem primeru ne bi smela biti kakorkoli omejevana s strani politike, na poti do njenega spoznanja in priznanja.
Zmagovalci krojijo usodo naroda, pravi zgodovina. A revolucionarni zmagovalci so na tem mestu velikemu delu naroda namenili smrt. Sklenili so, da jim ta sprevržena pravica pripada, ker so preživeli. Elias Canetti pravi: „Zadoščenje ob preživetju, ki je neka vrsta sle, lahko postane nevarna in nenasitna strast. Z vsako novo priliko se poveča. Večja, ko je kopica mrtvih, med katerimi je človek ostal živ, pogosteje, ko preživlja takšne kopice, močnejša in bolj neubranljiva postaja ta strast.“
Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, sem se jasno zavedala, da se bo name, ko bom začela odpirati teme iz polpretekle zgodovine, in začela neobremenjeno težiti k resnici, zgrnil ves propagandni stroj kulture smrti in me skušal ustaviti pri mojem delovanju. Tudi z ustrahovanjem in javnimi diskreditacijami. Ampak prav to je dokaz, da je prav, da se borim in vztrajam v priznanju zgodovinskih dejstev, ki ne bodo več izrazito ideološko prirejena eni strani, temveč bodo dejstva in z njo resnica verodostojno in pravično prikazani. Zato je dogajanje tistega časa potrebno temeljito analizirati.
Oblast, ki priznava zločin nad človeškim življenjem kot nekaj povsem normalnega in sprejemljivega ter ga opravičuje z večno krilatico partizanstva in boja proti okupatorju, je sprevržena oblast. In takšna oblast potem nima nikakršnih vrednostnih meril pri nadaljnjih dejanjih, ki jih izvaja. S priznavanjem zločina, kot nekaj dopustnega, daje vedeti, da so v družbi dovoljene vsakršne anomalije, saj se z opravičevanjem in minimaliziranjem zločina, niža prag vrednot na lestvici. Zato ni nič čudnega, da se današnja vladajoča koalicija, ki je naravna naslednica povojne revolucionarne in komunistične oblasti, tako nekritično obnaša do ravnanj nekaterih svojih ministrov. Če toleriraš uboj, potem lahko še toliko bolj toleriraš prevaro in laž. Zato je potrebno vztrajati pri vprašanju resnice, ki je bila leta in leta namenoma skrivana, prekrivana in zatajevana … Z njo se je manipuliralo, jo prikrojevalo in skušalo za vedno utišati. Zato je še kako pomembno, da kot pripadnica mlade generacije politikov, ki nisem osebno vpletena v tematiko polpretekle zgodovine, o tem odkrito spregovorim.
Sama se močno zavedam, kako pomembno je to za vse, ki jim je ideološko predstavljena resnica za vedno globoko zaznamovala življenja in zaradi katere so trpeli velike krivice. Za vse to bi morali posamezniki, med katerimi so nekateri še živi, odgovarjati. Nerazumljivo je, da danes oblast in njeni najvišji predstavniki sicer obžalujejo povojne poboje, obenem pa s še večjo vnemo malikujejo in častijo tistega, ki je poboje ukazal. Če že lahko razumemo posameznike, ki morajo zaradi svojih krvavih rok ščititi idejo revolucije in njena dejanja, pa vsekakor ne morem razumeti tistih mladih, ki zaslepljeno častijo človeka, ki je dal pobiti mnoge tisoče ljudi. Prav mladi so tisti, ki jim je, zaradi čustvene in časovne distance do polpreteklih dogodkov, dana možnost in s tem velik privilegij, da lahko razmišljajo z lastno glavo in da lahko popolnoma neobremenjeno težijo k resnici, predvsem pa k jasni obsodbi zločina in zločincev.
Jasno želim tudi povedati, da pri teh vprašanjih ne gre za vprašanje spoštovanja boja proti okupatorju. Nihče ne želi omalovaževati ali zmanjševati pomena nacionalnega upora proti tujemu zavojevalcu, kar nam nesramno podtikajo tisti, ki opravičujejo zločin in zločince. Vsi, ki so se pogumno uprli fašizmu, zaslužijo spoštovanje. Problem je v tistem delu, ko je bilo partizanstvo zlorabljeno za ideje revolucije in za množične medvojne in povojne zločine. Sama prihajam iz Primorske, kjer so prvi v Sloveniji doživeli grozote fašističnega terorja ter se uprli fašizmu, ki jih je želel izbrisati iz obličja. Primorska s Tigrom je bila zgled, kako narod povezovati in ne razdvajati. Tudi zato je lahko “Vstala”, ko je bilo najbolj hudo. Na ta del upora gledam s spoštovanjem in ponosom.
Ne morem pa s pozitivno naravnanostjo in odobravanjem gledati na tisti del zgodovine, ko je revolucionarna oblast, ki je bila izrazito ideološka, iz strahu pred možnostjo vzpostavitve politične opozicije likvidirala in pobila na tisoče ljudi. Med njimi tudi otroke in ženske. Pri tem ne gre za vprašanje spoštovanja partizanstva, ampak za vprašanje resnice in vprašanje vesti.
Pri iskanju resnice, pa je bistveno razumevanje. In če želiš razumeti, moraš najprej vedeti. Poznati vsa dejstva, ki tvorijo celoto. In šele ko veš, lahko razumeš in poiščeš resnico, ki sama po sebi nato postavi vprašanje o odgovornosti.
In prav zaradi vprašanja odgovornosti nam še danes skušajo preprečiti, da bi iskali in poznali resnico. Zaradi strahu pred strašljivim spoznanjem, ki bi razkrinkalo njihovo barbarsko početje, jih v polnosti razgalilo in pokazalo njihov pravi obraz, se zatekajo k različnim prijemom, ki naj bi odvrnili ljudi od iskanja resnice. Vendar ne bomo dopustili, da bo ostalo na tem, ne bomo dopustili, da zgodovina ne bi končno snela ljubke maske s krvoločnega obraza.
Eva Irgl
poslanka SDS,
predsednica Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti
Kočevski Rog, 6. junij 2009