Pod Krenom, nedelja 4. julij 2010
Preden bom za 21. spominsko slovesnost na Kočevskem rogu v imenu Nove Slovenske zaveze prebral priložnostno besedilo, mi dovolite, da vse pozdravim. Najprej ugledne goste, v prvi vrsti ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, novomeškega škofa Andreja Glavana, vse številne duhovnike somaševalce, posebej kočevskega župnika Toneta Gnidovca, ki ima to v sebi, da se ne utrudi bedeti nad tem krajem, takoj za tem pa, samo zato na drugem mestu, ker se ne morem k vsem obrniti hkrati, tudi vse odlične predstavnike slovenskega političnega in civilnega življenja, ki ste prišli sami, saj Kočevski Rog ni kraj, kamor bi ljudi posebej vabili, a ste vseeno prišli, ker ste tako hoteli in tisti, ki ste tako hoteli, zahvaljeni za to. In, na zadnjem mestu, a res nikakor ne nazadnje, pozdravljeni, prisrčno in iskreno pozdravljeni vsi, ki ste napolnili prostore med temi smrekami in pred tem skromnim svetiščem. Pripeljalo vas je sem ali usmiljenje ali spomin, ali slovenska ali človeška zavest, ali pa plemeniti upor zoper nasilje. Pozdravljeni! Mnogih, ki so hodili sem leta in leta, ni tukaj več. Bog jim daj dobro za dolgoletno zvestobo. Namesto njih so vedno prihajali novi in še prihajate. Dajete nam upanje, nam in drug drugemu, da človeka ni mogoče uničiti, kljub vsemu ne. Zahvaljeni tudi za to.
Ne vem, če se dovolj zavedam, kakšno odgovornost si nalagam, ko sprejemam zahtevo, da poiščem besede za ta kraj in ta čas. Ne gre za lepe besede, gre za več: za razumetje velikosti ali neznanskosti, ne samo Kočevskega roga, ampak širnega slovenskega Roga. Ali se je vse to sploh moglo zgoditi, se sprašujemo. Ali ne bodo ljudje čez nekaj desetletij ali pa čez nekaj stoletij začeli dvomiti, rekoč, da to ni bilo mogoče?
Zato mislim, da moramo, najprej in še preden začnemo govoriti o čemerkoli drugem, izreči prvo besedo, ki je nekoč zagospodarila na tem prostoru. Ta beseda je bolečina. Preden stopimo na Rog, moramo iti skozi vrata, kjer bodo skriti senzorji registrirali, ali imamo dovolj čisto srce, se pravi, dovolj spoštljivo srce, da smemo naprej. Kaj je bolečina? Vsa bolečina je v tem, da boli. Zato ostaja v celoti za zmeraj nesporočljiva. Kako zelo boli, nam ostaja skrito, ker zanjo nimamo fizikalne enote, kakor jo imamo za merjenje jakosti glasu ali pritiska. Samo to vemo za te bolečine tukaj, da je bila vsaka smrtna, da so vse morile. In tudi to vemo, da jih je bilo mnogo, sto, tisoč, deset tisoč. Kakšen orkester je to moral biti, ki je paral te gozdove in to nebo! Kakšni instrumenti so tu igrali? Ta partitura je bila komponirana v ključu muke, zapuščenosti, izdanosti in zadnje samote. Predvsem pa sovraštva. Ko so na Vetrinjskem polju zvedeli, kam so jih odpeljali, je neko dekle zavpilo: »Ali ne bo že sodni dan!« Vedela je, kaj je svet, kamor so jih odpeljali. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Ne samo zato, ker je nadomestek za simfonijo, ki ni bila skomponirana, za roman, ki ni bil napisan, za film, ki ni bil posnet. Ne samo zato, ampak zato, ker prekaša vse, kar bi od tega moglo biti. »Ali ne bo že skoraj sodni dan!«
Saj čutite, da bi za ljudi, ki so bili tako zelo žaljeni, radi nekaj naredili. Da ne bi za vedno bili tako sami. Da ne bi bili tako revni, da tudi groba ne bi imeli.
Kmalu po prvi svetovni vojni je eden tistih petih mož, ki so za Slovence nekaj velikega naredili, general Rudolf Maister, ki je bil tudi pesnik, napisal kratko pesem in ji dal naslov Grobovi. Pesem ima obliko dvogovora. Od nekod zaslišimo glas:
»Solze vidim, štejem vdove –
kam pa skrili ste grobove,
kje vsadili svojim križ?«
Odgovor daje pesnik:
»Kaj jih iščeš po poljani,
kaj za njimi v hrib tiščiš?
Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.«
Ko smo torej šli skozi ta vrata, naredili ta spoznanja, izrekli te obljube, smemo in moramo postaviti neka dejstva, ki zadevajo te ljudi. Najprej, da so ljudje, ki ležijo tukaj, pred zgodovino čisti. Kaj to pomeni? Ko je poznejši domobranski stotnik Lojz Bastič stal pred krstama ubitega očeta in ustreljene matere, je rekel: »Jaz se bom branil.« Ni rekel, jaz se bom bojeval ali jaz se bom maščeval, ampak je rekel: »Jaz se bom branil.« Ko je Franc Tomšič iz Male vasi v Dobrepolju hotel razložiti, zakaj so branili Turjak, kakor so ga branili, je rekel: »Mi smo bili kmečka vstaja.« Niso bili nobeni profesionalci, ampak »kmečka vstaja«. Nobeden od njih, ne posamič ne skupinsko, tudi ni kolaboriral. Kolaborirati je mogoče samo z ideologijo, oni pa niso imeli nobenega opravka ne s fašizmom ne z nacizmom. Če pa bi kdo vprašal, zakaj se niso šli borit proti boljševizmu v ilegalo in v gozdove, naj prebere kako knjigo o tem, koga so jeseni 1943 boljševiki napadali po Dolenjskem in Notranjskem; ali pa knjigo Pohorska afera, ki govori o tem, kako so udbovci pobijali nič hudega sluteče Štajerce, ki so se priglašali k partizanom, če so imeli kako podobico ali križec. Morda pa so kršili katero od norm, ki jih pozna mednarodno vojno pravo? Glede tega je treba upoštevati oceno dr. Celestina Jelenca, predvojnega prvaka Sicialdemokratske stranke in člana medvojne Slovenske zaveze, ki je leta 1965 v Argentini v neki anketi povedal tole: »Tudi na naši strani so se dogajale reči, za katere bi raje videl, da se ne bi bile zgodile. Toda, kar se je pri nas zgodilo slučajno v nekem podivjanem času, je bil pri komunistih sistem.« Tudi to je res, da bi se, ko bi bolje vedeli, kdo so njihovi nasprotniki, proti njim bolj dosledno in nepopustljivo bojevali. Tako pa so mislili, da jih poznajo, a so jih prav spoznali šele na robovih brezen in rudniških jarkov! Ali kakor je rekla Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku: »Naši so bili premalo krvoločni. Takih, kot so bili tisti iz hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«
Bili so civilizirani ljudje, člani krščanske prosvete in fantovskih odsekov, in bojevali so se s sredstvi, ki jih jim je nudila in dovoljevala civilizacija. Kakšen neenak boj je to bil, boste razumeli, če upoštevate, da so njihovi nasprotniki prihajali iz sovjetskih kurzov Feliksa Džerdžinskega in iz triletne španske prakse. Tu so si osvojili eno samo normo: »Vse je dovoljeno.« Ti pa so se bojevali za sebe, za svoje življenje, za to, kar so imeli vrednega; med drugim tudi za krščansko civilizacijo, za katero so mislili, da morajo tvegati tudi življenje.
To so stvari, o katerih moramo danes tu govoriti, zato ker stojimo na tleh tolike smrti, predvsem pa zato, ker so resnične. Ali je katera zavezanost večja, kot je zavezanost do teh, ki so bili tako žaljeni in ki se jim je zgodila zadnja krivica! Če bomo mi molčali, ali bodo »kamni govorili«, kakor je bilo nekje rečeno. Ali bodo »kamni vpili«?
Toda že slišimo okoli sebe: »Nestrpnost«, »sovražni govor«! Seveda sta nestrpnost in sovražni govor dve besedi, ki nekaj pomenita, a tukaj nista zato, ker bi nekaj pomenili, ampak zato, ker opravljata neko ideološko vlogo. Ali se še spomnite besede »revanšizem«. Tudi ta beseda nekaj pomeni – maščevanje – a je bila v jezik investirana zato, da bi že vnaprej ožigosala tiste, ki bi hoteli o ideologiji, ki ima v svojih knjigah zapisane na milijone nedolžnih ljudi, potem ko jo je zgodovina odslovila, povedati kaj resničnega. In veste, kaj pomeni po novem »politizirati«? Politizirati pomeni govoriti o tem, kateri ljudje so uprizorili Barbarin rov. In kdo so »zgodovinarji«, ki jim je treba dovoliti govoriti o teh rečeh? To so ljudje, ki se ubadajo z našo preteklostjo, a so šli skozi naše kurze in so bili – ali pa so še – na naših plačilnih polah. Njim prepustimo zadnjo besedo. Tako grejo te reči, vidite.
V izjavi SNOS z dne 19. februarja 1944 O pravicah in dolžnostih slovenskih ljudi stoji zapisano tudi to, da je NOG, ki je »po svoji vsebini globoko demokratično in pristno človečansko« zapisalo na svoj prapor boj za naslednje pravice: »zakonitost, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja« in še druge reči. Podpisali pa so ta papir Josip Vidmar, Boris Kidrič, Vladimir Krivic in Janez Stanovnik.
Sedaj pa primerjajte to besedilo z resničnostjo, ki jo je to »globoko demokratično in pristno človečansko gibanje« po zmagi vzpostavilo. Res, zadnjih deset ali dvajset let niso več pulili nohtov, totalitarna pa je ta oblast bila do konca. To se pravi, da je temeljila na tistih šestih temeljih, ki so jih politologi registrirali za vse totalitarizme na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah.
Toda ali nisem s takim govorjenjem zagrešil »sovražnega govora«? Nič, se bojim, mi ne bo pomagalo, če se bom branil, da se tudi zdravnik vdaja »sovražnemu govoru«, če sporoči bolniku, da ima raka, če se meni očita »sovražni govor«, ko opozarjam, da je zlaganost napadla jezik.
Ob tem se spomnim na besede, ki jih je napisal eden od treh največjih angleških pesnikov minulega stoletja Wystan Hugh Auden: »Vse, kar mi je ostalo, je beseda, da z njo razdenem zavozlano laž.« Res, če bomo hoteli živeti, bomo morali storiti nekaj od dvojega: sami, cel narod, ker je prizadet cel narod, se bomo morali zavestno odločiti, da bomo govorili resnico, tudi v najbolj banalnih rečeh, dosledno, kot na strateško izvajani narodovi terapiji; potem pa bomo morali začeti, vsak tam kjer je, kjer stoji, mirno in brez histerije, raziskovati in odkrivati »zavozlane laži«, s katerimi nas dnevno zasipajo medijske agenture postboljševiškega imperija in posttotalitarnega relativizma.
V laži večno ne bomo mogli živeti. Ne kot narod, ki ima svoje življenje, svojo kulturo, svojo bit; ne kot država, ki obstaja, če je država, v nomosu uma, tudi tu v laži, ki ni soobstojna z umom, ne bomo mogli večno živeti. Sicer bo država sama prej ali slej postala nekaj zlaganega: ker bo in je hkrati ne bo. Država je nastala iz zametkov uma, tako stara grška v petem stoletju pred Kristusom, tako moderna evropska, v kakršni smo do boljševiške agresije več ali manj živeli tudi mi. Boljševiki pa so leta 1945 državo zaplenili, niso je ukinili, ampak so jo zaplenili in sami postali država. Pomislite, koliko laži so morali proizvesti, da so prikrili to veliko tatvino! Da so zamaskirali svojo politično hibridnost!
Prvi predsednik Republike Slovenije je 6. maja rekel na Orlah tole: »Dogodki, ki se jih danes spominjamo, so nastežaj odprli vrata, skozi katera je v Ljubljano vstopila svoboda.« Da rečeš temu, kar je takrat vstopilo v Ljubljano – pa tudi v Slovenijo, dodajamo mi – »svoboda«, moraš jezik naroda, pred katerim to besedo izrečeš, zelo prezirati. In ko je aktualni predsednik države 8. maja na Prešernovem trgu v Ljubljani dejal, da sta bila tega dne pred petinšestdesetimi leti »zgodovinsko poraženi zločinski ideologiji nacizma in fašizma«, ni pa povedal, da je istega dne pred petinšestdesetimi leti v Sloveniji – pa ne samo v Sloveniji – zavladala zločinska ideologija totalitarnega boljševizma, kaj naj bi takrat rekli? Da Osvobodilna fronta slovenskega naroda ni bila »izraz politične zrelosti«, kot je predsednik še rekel, ampak inštalacija slovenske boljševiške partije za boj s konkurenčnim totalitarizmom in za zmago nad tradicionalno narodno kulturo. Večno ne bomo mogli biti v laži. Kakšen narod pa bomo, v kakšni državi pa bomo živeli, če bomo dovolili, da bodo narodne in državne praznike onečaščali, ne z našo, ampak z neko drugo zgodovino: s slavljenjem porazov, ki smo jih doživeli, in zmag, ki so bile dobljene nad nami? Enkrat bomo morali nehati meriti strani neba z zastarelo astronomijo diskreditiranega ptolomajskega mita, enkrat bomo morali napraviti kopernikanski obrat v Evropo in civilizacijo.
Dragi prijatelji, saj zato hodimo sem, da bi dorasli, mar ne? Dorasli v vseh pogledih, zlasti pa tako, da ne bi nikoli več dovolili, da bi nam bratje napovedovali vojno, zlasti ne, če bi bili že v vojni z zunanjim sovražnikom; in da nas tujci ne bi več uporabljali kot ceneno valuto za poravnavanje medsebojnih uslug.
Da, tudi tukaj moramo odrasti. Ko je aprila 1915 Antanta sklenila z Italijo pogodbo, da prestopi na njihovo stran, so ji Britanci obljubili, da ji to plačajo z zemljo, na kateri je živelo 300.000 Slovencev. Ta pokvarjena kupčija se je uresničila in šla v zgodovino pod imenom Rapalska pogodba. Aprila 1946 je v Fultonu, v zvezni ameriški državi Missouri Winston Chruchill dramatično svaril svet, da se nad Evropo spušča »železna zavesa«, ki ji je komaj leto prej, februarja 1945, na Jalti sam postavljal lokacijo. To je storil Churchill, ki je marca 1941 govoril, da so »jugoslovanski narodi spet našli dušo«, čez dobri dve leti pa je dosegel, da so zavezniki v Teheranu za svoje komitente v Jugoslaviji določili tudi komuniste; poleti 1944 pa je prisilil kralja, da je podpisal sporazum med predsednikom njegove vlade in partijskim šefom jugoslovanskih komunistov. Prav malo ga je brigalo, kaj bo z dušo jugoslovanskih narodov. In tega ni storil zato, da bi izboljšal strateški položaj Zaveznikov na Balkanu, ampak zato, da je zagotovil celotno plačilo Sovjetski zvezi za njen vojni angažma in zato, da je z žrtvovanjem Jugoslavije dobil proste roke v Grčiji – se pravi v Sredozemlju.
Saj je prav, da govorimo o teh stvareh tukaj, kjer ležijo žrtve teh žaljivih in umazanih iger. Iz spoštovanja do njih torej. Pa tudi zaradi sebe: da bi končno dorasli; da bi zares vedeli, kako moramo ravnati sami s sabo in kaj smemo pričakovati od tujcev in kaj si smemo od njih dovoliti. Da bi končno dorasli.
Dragi prijatelji, ko smo si malo prej dajali roke, da bi si zaželeli miru, kot se od nas pričakuje, je bila v vsaki od tistih kretenj tudi obljuba, da bomo ohranili v sebi zvestobo, ki smo jo pokazali s tem, da smo prišli sem. Da bi nas bilo vedno več. Ni namreč mogoče, da ne bi začutili, da tu postajamo boljši ljudje in da šele tu prav začutimo, kaj to sploh pomeni. V nedeljo, 13. junija je odposlanec papeža Benedikta XVI. na evharističnem kongresu v Celju prebral besedilo, s katerim Katoliška cerkev razglaša Lojzeta Grozdeta za mučenca. Pred tem in po tem je bilo o tem izbranem fantu veliko povedanega in napisanega. Meni pa je nekaj tednov prej, po rokah nekega sodelavca revije Zaveza, prišlo v roke nekaj listov iz dnevnika mladega bogoslovca Lojzeta Hostnika. Meseca maja 1945 so ga zajeli nekje v dolenjskih hribih, potem so ga še nekajkrat videli na Kočevskem, marca 1946 pa je izginil za vedno. Za njim je ostal samo skromen zvezek, ki je bil njegov dnevnik. Tudi Hostnik je bil član dijaške katoliške akcije profesorja Ernesta Tomca. Ker sem bil tudi sam zraven – prav na začetku, pri štirinajstih letih – sem nekoliko vedel, kdo so bili ti fantje. V mnogih desetletjih potem pa je veliko od tega odšlo iz mojega spomina. Teh nekaj opisov Hostnikovih dni pa je doseglo, da sem jih spet zagledal. Natanko takšni so bili, sem si rekel, z nemajhnim zadovoljstvom, natanko takšni. Tako čistega besedila namreč že dolgo nisem bral. Zato sedaj tvegam in vas vabim, da si nabavite zadnjo številko Zaveze, če je še nimate, in tistih par strani preberete. Preberite jih enkrat, dvakrat, trikrat; preberite jih večkrat, da boste videli, kakšni ljudje so to bili. Nekako takšni so namreč bili tudi tisti, zaradi katerih ste danes sploh prišli sem.
Justin Stanovnik