Začetek revolucije

Komunisti so že pred začetkom vojne v Jugoslaviji naglašali, da je njihov glavni cilj revolucionarni prevrat in vzpostavitev novega svetovnega reda pod vodstvom Moskve. Pri ustvarjanju tega »novega reda« so na osnovi sporazuma Hitler–Stalin sodelovali tudi nacisti. To sodelovanje je prenehalo 22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Tedaj je komunistični stroj oznanil »pravično vojno« zoper dotedanjega zaveznika. T. i. upor proti okupatorju so v Sloveniji spontano izvedli Tigrovci na Mali Gori pri Ribnici, Osvobodilna fronta (OF) oziroma takrat še PIF, pa ne. Tito je večkrat priznal, da pri »narodnoosvobodilnem boju« (NOB) ni šlo za spontano, temveč s strani Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ) vodeno akcijo, ki so jo kontrolirano izvajali in nadzirali pokrajinski komiteji (razen makedonskega, ki je prestopil k bolgarski KP). Cilj njihovih akcij je bilo po Titovih besedah – poleg upora okupatorju – uničenje predvojnih oblastnih struktur. Vrhovni plenum OF se je 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). V drugem členu tega odloka je monopoliziral upor. Hkrati je SNOO sprejel tudi zaščitni odlok, s katerim je napovedal pobijanje tistih Slovencev, ki ne bodo sledili smernicam OF. Za »izdajalce« so po sklepih SNOO veljali tudi vsi tisti, ki bi se organizirali v boj zoper okupatorja zunaj okvirov OF. Poleg smrtne kazni so bile predvidene tudi zaplembe premoženja, uničenje imovine itd. Umore je izvajala Varnostnoobveščevalna služba (VOS). Njegovi člani so bili izključno člani Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) in člani Komunistične partije (KP). Na čelu morilskega aparata je bila Zdenka Kidrič. VOS je bila odgovorna izključno Centralnemu komiteju KP. Do konca leta 1941 je VOS likvidiral že okoli 100 ljudi, med katerimi ni bilo niti enega pomembnega predstavnika okupatorjevih oblasti. Prve likvidacije so bile izvršene v Ljubljani, ki je bila politično pribežališče za demokratične politike, intelektualce, gospodarstvenike, skratka staro družbeno elito, nad katero je VOS pričel izvajati »politicid«. Iz Ljubljane se je teror preko pokrajinskih komisij VOS razširil na celotno slovensko ozemlje. Prve partizanske akcije (npr. napad na okupatorjevo policijsko vozilo pri Repnjah in na pet gestapovcev pri Rašici, miniranje mostu pri Preserjah) so izzvale strahotne represalije, ki so prizadele civilno prebivalstvo. Komunistom so okupatorjevi ukrepi koristili, saj so lahko v zaostrenih razmerah izvajali hitrejšo mobilizacijo in z očitki o kolaboraciji blatili demokratični tabor.