Še o Kučanovih zahtevah za razrešitev funkcionarjev

Š

Nekdanji predsednik republike Milan Kučan v svojem odgovoru na moje pisanje (Družina, 2. 5. 2010) vztraja pri trditvi, da nikoli ni zahteval razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Podrobneje opisuje dve svoji pismi iz leta 1998 in pravi, da je z njima tedanjega predsednika vlade kot pristojnega opozoril na ravnanja generalnega državnega tožilca, ki je nezdružljivo z njegovo funkcijo, v pričakovanju, da se bo predsednik vlade »ustrezno odzval« (Družina z dne 16. 5. 2010).

Milan Kučan teh pisem ni poslal meni in jih zato nikoli nisem videl – sedaj pa mi očita, da nisem verno navajal njihove vsebine. Poslal jih je samo pristojnemu predsedniku vlade v pričakovanju, da se bo ta »ustrezno odzval«. Kako pa bi se predsednik vlade lahko ustrezno odzval, za kakšne ukrepe je bil v razmerju do generalnega državnega tožilca pristojen? Ena sama in edina njegova pristojnost je bila, da predlaga razrešitev generalnega državnega tožilca.

Predsednik vlade se je torej na opozorilo Milana Kučana lahko »ustrezno odzval« samo tako, da je od državnega zbora zahteval razrešitev grešnika. Milan Kučan z opozorilom, naj se ustrezno odzove, zato od predsednika vlade ni zahteval nič drugega kot razrešitev državnega funkcionarja. Način je bil res zaplotniški, vsebina in cilj pa sta bila kljub temu povsem jasna!

S svojo repliko je Milan Kučan tudi odpravil dvom, ali je šlo pri njegovem zanikanju za laž ali za slab spomin. Pokazal je, da ne gre za slab spomin, pač pa za zelo formalistično prikazovanje dejstev, česar od zapriseženega marksista ne bi pričakovali, in za zelo slab odnos do resnice, kar pa je marksistom povsem domače.

V svojem sestavku sem pisal samo o tem, da je predsednik Kučan trikrat pisno zahteval mojo razrešitev. Milan Kučan pa je v svoji repliki, ko tega dejstva ni mogel več zanikati, razpravo speljal na povsem druga vprašanja, o katerih jaz nisem ničesar pisal. Tak pobeg na drugo temo v resni razpravi ni sprejemljiv. Zato na Kučanovo pisanje – čeprav je brezobzirno zlorabil prijaznost uredništva in nedostojno razširil svoje pisanje v Družini – o razlogih za njegove zahteve in o njihovih utemeljitvah tukaj ne bom odgovarjal. Bilo bi nespoštljivo do urednika, ki mi je prijazno pomagal in objavil odgovor, ki bi ga moralo objaviti Delo.

Ljubljana, Peričeva ulica 7

Avtor Anton Drobnič