Nov poskus ideološke delitve

N

Postkomunistični Socialni demokrati (SD) so pohiteli, si že na začetku svoje nove vlade kljub globalni gospodarski krizi vzeli čas za ideologijo in pripravili spremembo Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Dali so jo v razpravo parlamentarnim strankam, seveda tudi »prizadetim« borcem NOB. Preživelim žrtvam partizanskega nasilja in njihovim legitimnim predstavnikom niso ničesar povedali ali pokazali, zlasti pa jih niso ničesar vprašali.

Prvotni zakon o žrtvah vojnega nasilja so postkomunisti sprejeli leta 1995 v sklopu t.i. vojnih zakonov skupaj z zakonom o vojnih grobiščih, zakonom o vojnih invalidih in zakonom o vojnih veteranih. Kasneje je bil večkrat spremenjen, vendar je pod strogim nadzorom varuhov ideologije»ves čas ohranil svoj prvotni namen« (Uvod), da določi okoliščine za trajno vzdrževanje narodnega razdora po ideološko-političnem merilu boljševiške revolucije z imenom: »sodelavci okupatorja«. Tako se hvalijo predlagatelji sedanje spremembe, ki prav tako skrbno ohranja ta prvotni in temeljni namen in ga še dodatno potrjuje.

Nastanek samostojne in neodvisne Slovenije temelji na političnem in vojaškem odporu proti sodobnim totalitarnim sistemom, predvsem na odporu proti totalitarni komunistični Jugoslaviji (3. odst. preambule Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), sveti pridobitvi t.i. narodno-osvobodilnega boja. V nasprotju z nekdanjo Jugoslavijo, ki je bila pristen sad t.i. narodno-osvobodilnega boja oziroma boljševiške revolucije, je samostojna Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave RS). Nasledniki nekdanje zločinske Komunistične partije so se ustrašili, da bi ustavna načela začeli jemati zares. Zato se na vse mogoče načine trudijo, da bi vsaj v praksi obdržali nekdanji »socialistični red« in po tem redu ukazani in izvedeni idejno-politični narodni razdor, delitev na »pravo« in napačno stran. Doslej jim to ni bilo težko, saj so razen nepomembnih izjem tudi po osamosvojitvi Slovenije imeli vso oblast v svojih rokah. Zato so za mejo narodnega razdora in trajnega družbenega sovraštva obdržali kar stare in preizkušene mejnike iz časa boljševiške revolucije: »narodno-osvobodilni boj« in »sodelovanje z okupatorjem«.

V popolnem nasprotju z očitnimi zgodovinskimi dejstvi, ki so splošno znana in jih izrecno priznavajo tudi udeleženci t.i. NOB, niti dosedanji zakon niti predlagana sprememba ne poznata in ne vesta za boljševiško revolucijo in revolucionarno nasilje, ki ga je v Sloveniji s pomočjo partizanov in podkrinko boja proti okupatorju zavzeto izvajala Komunistična partija med drugo svetovno vojno. Za avtorje zakona in predlaganih sprememb je pomembna samo angelska maska in ne hudičev obraz pod masko, so pomembni samo ubogljivi igralci pred kulisami in ne revolucionarni režiserji za odrom, kot bi dejala njihova poznavalka Spomenka Hribar. »Revolucija pa je bila in še kakšna!« je pred dvema letoma na posvetovanju parlamentarnih strank o podobnem predlogu spremembe zakona »nevednemu« poslancu Francetu Žnidaršiču zaklical Janez Stanovnik, predsednik ZZB. Ali kot je pred leti udaril prav tako sloveč oblikovalec revolucije major Mitja Ribičič – Ciril: »Kdor ne razume, da je šlo za revolucijo, ta ničesar ne razume!« ali občudovalec revolucije Edvard Kocbek: »Šlo je za zadnjo resničnost tega sveta, za last in oblast!« Dr. France Bučar, ki rad bobu reče bob, pa je prikazovanje boljševiške revolucije za narodno-osvobodilni boj preprosto imenoval »velika prevara«.

Predlagatelj spremembe zakona je stranka, ki je pravna, politična in kadrovska naslednica zločinske Komunistične partije Slovenije, organizatorke in voditeljice revolucije, ki je zakrivila in povzročila slovenski holokavst. Pisci predloga po majorju Mitji ne razumejo ničesar, ker ne smejo ali nočejo vedeti, da je šlo za revolucijo. V parlament prihajajo kot slepi in gluhi. Tudi skozi okno parlamenta ne pogledajo, zato ne vidijo največjega ljubljanskega spomenika – spomenika revoluciji, niti grobnice najslavnejših revolucionarjev pod oknom parlamenta. So edini tujci v Jeruzalemu, zato njihov predlog ne ve niti za revolucijo niti za žrtve revolucionarnega nasilja. Pozna samo žrtve vojnega nasilja, čeprav pisci sprememb, njihovi politiki in novinarji vneto razlagajo, da se s predlogom zakonsko varstvo razširja tudi na žrtve partizanskega nasilja.

Žrtve partizanskega nasilja so vendar v veliki večini žrtve revolucionarnega nasilja, žrtve umorov, ki so jih partizani, njihovi politični komisarji in člani Varnostno obveščevalne službe pod vodstvom internacionalnih komunistov hote in načrtno izvajali proti idejno ali politično drugače mislečim Slovencem. Predlog za spremembo zakona pa za žrtve partizanskega nasilja priznava samo »žrtve vojaških aktivnosti partizanskih enot« (Uvod), torej samo žrtve vojnega nasilja. O žrtvah partizanskega nasilja predlog govori samo v kontekstu »žrtev zavezniškega bombardiranja« (Uvod), torej samo o naključnih, nehotenih stranskih žrtvah partizanskih vojaških aktivnosti. Takšnih žrtev je bilo zelo malo, kot je bilo malo partizanskih vojaških aktivnosti. Velika večina civilnih žrtev pa je bila cilj hotenega in načrtnega revolucionarnega nasilja, partizanskih morilskih aktivnosti. Teh tudi predlagana zakonska novela še naprej ne priznava. Revolucije v slovenskih zakonih pač ni in je ne sme biti, edina izjema so številne izredne pokojnine, ki jih zakon priznava borcem za »revolucionarne zasluge«.

Na prvi pogled se res zdi, da novi drugi odstavek 1. člena priznava status žrtve nasilja vsem »civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil«, med katere naj bi spadale tudi partizanske enote. Pozoren pa je treba biti na uvodne besede tega odstavka, ki pravijo, da ta razširitev velja samo »v primerih, določenih v 2.a členu tega zakona«. V 2.a členu določeni primeri pa so samo otroci ubitih ali pogrešanih vojakov in od doma pregnane osebe. Civilne osebe, ki so jih umorili partizani, njihovi otroci, žene in drugi bližnji sorodniki, niso navedeni v 2.a členu, zato jim tudi novi zakon ne bo priznal varstva, ki gre žrtvam nasilja. Drugačne trditve predlagateljev so lažne.

Tudi pri žrtvah vojnega nasilja, torej pri žrtvah vojaških aktivnosti partizanskih enot predlagana sprememba status žrtve vojnega nasilja daje samo otrokom staršev, ki so bili ubiti ali pogrešani »kot pripadniki katerekoli oborožene sile« (prva alinea 2.a člena). Ubiti ali pogrešani vojaki sami in njihovi preživeli zakonci tudi po predlagani spremembi nimajo nobenih pravic. Prav tako ne starši ubitih oziroma pogrešanih vojakov, njihovi bratje, morebitni posvojenci in podobno. Samo otroci, pa še pri teh je resen dvom, ali beseda otroci pomeni vse potomce v prvem kolenu ali samo potomce do 14. leta starosti, ali samo še žive ali tudi že umrle otroke. Jasnost in natančnost pač ni odlika predlaganega zakona, vso skrb so predlagatelji posvetili ideološko-politični neoporečnosti in zvestobi zamolčani revoluciji!

Kot že rečeno, tudi otroci civilnih oseb, ki so jih med vojno umorili partizanski revolucionarji, po novem zakonu ne bodo deležni nobenih pravic. Seveda tudi ne sami umorjeni Slovenci – teh je okoli 5000 – njihovi preživeli zakonci, starši, bratje ali sestre in druge, od žrtev revolucije odvisne osebe. Vseh teh pa je velika večina med žrtvami partizanskega nasilja. Govorjenje predlagateljev, da je bistveni namen predlagane zakonske spremembe izpolnitev odločbe ustavnega sodišča in varstvo vseh otrok, je torej čista prevara in prikazani namen temeljito izigran.

Varstva po novem zakonu ne bo deležna nobena od več tisoč umorjenih žrtev partizanskega revolucionarnega nasilja ali njihovih otrok, ampak po besedah novele samo nekaj otrok padlih vojakov. Ker pa pripadnikov medvojnih nekomunističnih oboroženih enot, kot so bili vaški stražarji, domobranci in četniki, postkomunistični vladarji ne priznajo za vojake (gl. Zakon o vojnih grobiščih, Zakon o vojnih veteranih, Zakon o vojnih invalidih), se bo tudi trditev predlagateljev o razširitvi zakonskega varstva na otroke padlih vojakov lahko pokazala samo kot podla prevara. Zakonsko varstvo žrtev nasilja se v resnici ne bo razširilo na nobeno žrtev partizanskega nasilja in na nobenega otroka teh žrtev. Pravi boljševiški rasizem, v katerem se vsebinsko prelivata komunizem in nacizem.

Ideološko mejo trajnega narodnega sovraštva, ki je označena s psovko političnih komisarjev »sodelavci okupatorja« in je v sedanjem zakonu uporabljena dvakrat, predlagana novela ponovi še dvakrat, da je nikakor ni mogoče spregledati. Še več, v novem tretjem odstavku 1. člena in v apologetskem 6. členu zakona iz statusa žrtev niso izključeni samo sodelavci okupatorja, ampak so avtorji v svoji sveti vnemi za utrditev trajnega narodnega sovraštva izključitev iznajdljivo raztegnili še na »sodelovanje s … sodelavci okupatorja«, torej na sodelavce sodelavcev (tretji odstavek 1. člena in6. člen). Bujni dosežek bolnega uma in ideološkega sovraštva! Da bi se ohranilo, je sovraštvo treba množiti in razširjati, ne omejevati! Partija, ki je vedno živela od načrtnega razrednega sovraštva, to tehniko izredno obvlada.

»Sodelavec okupatorja« ali »sodelovanje z okupatorjem« je izrazito ideološko – političen pojem iz obdobja boljševiške revolucije in totalitarne Jugoslavije. Je pravno popolnoma nedoločen, njegova vsebina in doseg sta prepuščena poljubni razlagi vsakokratnega uporabnika (lex incerta). Zato je bil skrajno zlorabljen, na njegovi podlagi je bilo izrečenih na tisoče krivičnih sodb na vseh ravneh »narodne« oblasti, ki jih morajo sedanje pravne oblasti razveljavljati, država pa plačevati odškodnino. Pravno je ta pojem nezakonit in neuporaben tako zaradi pomenske nedoločenosti in poljubnosti uporabe kot zaradi neštetih dejanskih zlorab v totalitarni Jugoslaviji, ki so ga naredile za najbolj trdo mejo družbenega sovraštva in narodnega razdora.

Kazenski zakonik nekdanje Kraljevine Jugoslavije, ki je za Slovence veljal med drugo svetovno vojno in še po njej, takšnega pojma ali takšnega kaznivega dejanja ni poznal. Kot kaznivo dejanje je poznal samo natančno določeno obliko službe v sovražni vojski in pomoči sovražniku, ne okupatorju kot začasni zakoniti oblasti. Kljub temu nekdanji komunisti, zastavo nosi prvi predsednik republike Milan Kučan, neopredeljeno »sodelovanje z okupatorjem« stalno enačijo z množičnimi umori, ko javno ponavljajo veliko politično in strokovno laž: »Zločin je zločin!«V resnici je razlika med temi »zločini« ogromna, saj sodelovanje z okupatorjem največkrat sploh ni zločin, včasih pa je takšno sodelovanje ne samo življenjsko nujno ali za obstoj naroda potrebno in koristno, ampak po mednarodnih vojnih konvencijah za okupirano prebivalstvo celo pravno obvezno. Kadar pa je kot pomoč sovražniku vendar kaznivo, Kučanovo enačenje z množičnimi umori zanika že velika razlika v teži predpisanih kazni.

Naš sedanji Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. št. 55/08), ki velja od 1.11.2008 dalje, ne pozna splošnega kaznivega dejanja sodelovanja z okupatorjem kar tako, kot se komu zdi. Pozna pa kaznivi dejanji službe v sovražnikovi vojski (368. člen) s kaznijo zapora do deset let in pomoči sovražniku (370. člen) s kaznijo zapora do pet let, pri katerem gre za sodelovanje pri nezakonitih ukrepih zoper prebivalstvo ali pa za gospodarsko ali politično sodelovanje s sovražnikom. Pregon za ta kazniva dejanja zastara v dvajsetih oziroma desetih letih (90. člen). Množične umore pa sedanji kazenski zakonik uvršča v kaznivo dejanja genocida (100. člen), v hudodelstva zoper človečnost (101. člen) in v kazniva dejanja vojnih hudodelstev (102. člen). Za ta dejanja je predpisana bistveno težja kazen: od petnajst do trideset let zapora ali dosmrtni zapor (46. člen). Kazenski pregon za ta kazniva dejanja tudi nikoli ne zastara (95. člen).

Zločin torej niti približno ni enak drugemu zločinu, kot se priduša Milan Kučan in njegovi postkomunisti, sodelovanje z okupatorjem kar tako pa sploh ni prepovedano dejanje, kaj šele zločin, kot so ga izumili partizanski ideologi. Okupator je po mednarodnem vojnem pravu začasna zakonita oblast tudi v primeru, ko je zasedbo tuje dežele dosegel s prepovedano, zločinsko agresijo, kot se je to zgodilo v Sloveniji leta 1941. Po haaških vojnih konvencijah je okupator v okupirani deželi dolžan skrbeti za javno varnost, za varnost življenja, zdravja in premoženja okupiranega prebivalstva. Pri izvrševanju teh dolžnosti so prebivalci ne samo upravičeni, ampak celo dolžni sodelovati z okupatorjem. Kričanje postkomunistov, da je zločin vsako sodelovanje z okupatorjem, je zato zanikanje mednarodnega prava in odrekanje pravice do preživetja v hudih časih vojne tudi pod premočnim okupatorjem. Namenjeno je neosveščenim in ustrahovanim ljudem. S takšnim kričanjem skušajo skriti ali vsaj zamegliti strašne zločine, ki so jih počeli z lažnim izgovorom na sodelovanje z okupatorjem že v prvem letu okupacije in revolucije, ko so umorili okrog 1500 neoboroženih Slovencev, čeprav še ni bilo nobenega »belogardista«, kar je povzročilo nastanek samoobrambnih vaških straž za obrambo proti komunističnim zločincem.

Prav tak namen in učinek ima tudi sedanje vztrajanje predlagateljev spremembe zakona o žrtvah vojnega nasilja pri izključitvi »sodelavcev okupatorja« iz statusa varovanih žrtev medvojnega nasilja. S takšno izključitvijo ohranjajo prvotni in temeljni namen zakona o ideološki delitvi na naše in one druge, na tiste na pravi strani in one na okupatorjevi strani, ohranjajo in še dodatno utrjujejo delitev ljudstva in narodni razdor, vse z namenom ohraniti oblast in privilegije, pridobljene z nasiljem in zločini njihovih idejnih in političnih prednikov. Zato v nobenem zakonu nikakor ne sme biti revolucije, morajo pa biti sodelavci okupatorja!

Zakon, ki je po svojem pravem namenu v funkciji socialne države, se tako spreminja v kazenski zakon za vse nasprotnike t.i. narodnega-osvobodilnega boja oz. boljševiške revolucije. Predpisuje sankcije za dejanja in stanja pred 70 leti, ki niso bila niti prepovedana, kaj šele kazniva, ne samo za »storilce« ampak tudi sankcije za njihove otroke in otrok otroke. Komunistično institucionalno sovraštvo se ne meni niti za zastaranje niti za amnestijo! Kaj drugega pričakovati od ljudi boljševiške revolucije, ki je izstopila iz evropske civilizacije, od ljudi, pravno ali moralno in politično odgovornih za grozljive umore, ki brez vsakega sramu sami pišejo zakone o statusu svojih žrtev in brez občutka odvratne nespodobnosti po svojih prvakih javno razglašajo, da bodo svoj sramotni zakon tudi sami sprejeli. Pridigajo pa o demokraciji in o drugačni politiki!

Njihova politika je res drugačna. Prejšnja vlada je pred dvema letoma predlagala pravno povsem nepristranski in ideološko nevtralen predlog za spremembo zakona, ki je enako upošteval vse žrtve vsakega nasilja katerekoli oborožene enote. Lahko bi ga tudi sprejela, vendar ga ni hotela sprejeti s preglasovanjem naslednikov in zagovornikov morilcev, ki so sprejemu nasprotovali. Nova vlada pa javno grozi, da bo svoj pristranski in ideološki zakon sprejela tudi sama s preglasovanjem, s preglasovanjem žrtev. Tukaj pa smo že blizu totalitarne »ljudske demokracije«!

Anton Drobnič

Ljubljana, 25. 2. 2009

Zaveza 72, str. 73–76

Avtor Urednik