Družbeno in politično stanje ob koncu 18. leta organiziranega delovanja NSZ bomo lahko razbrali in razumeli, če si pokličemo v spomin delo in nastope naše organizacije v preteklem letu. Ne vse, bilo jih je mnogo, ampak samo glavne, ki ne spadajo v redno delovanje, ampak pomenijo naš zavestni odziv na aktualno stanje in dogajanje v naši državi in v naši družbi.
I
Pomemben dogodek preteklega leta je bil državniški obisk angleške kraljice Elizabete II. v mesecu oktobru. Ob pripravah na ta obisk, ki so bile v rokah predsednika republike, smo pričakovali primeren odziv na še ne poravnano krivico, ko so angleški politiki in vojaški poveljniki zadnje dni maja 1945 Slovensko narodno vojsko z domobranci in vsemi drugimi nekomunisti, ki so jih najprej sprejeli v varstvo kot begunce, s prevaro izročili jugoslovanskim boljševikom v grozovito smrt. Zato smo konec septembra 2008 predsedniku Danilu Türku poslali pismo z vprašanjem, kakšna zagotovila je zahteval ali dobil od angleške strani, da bo angleška kraljica lahko mirne vesti obiskala Slovenijo.
Odgovora do danes nismo dobili.
Ob takšnem stanju smo se 13. oktobra 2008 s pismom obrnili neposredno na angleški dvor in kraljico seznanili z našimi ugovori in stanjem v Sloveniji, kjer se bodo kraljici ob sprejemih klanjali samo nekdanji in sedanji funkcionarji komunističnega izvora. Tudi angleški dvor ne pozna spodobnosti, ko gre za njegove interese, in nam na naše pismo doslej ni odgovoril, kot nam že nekajkrat prej ni odgovorilo angleško veleposlaništvo v Ljubljani.
Še vedno trdno povezanost sedanje angleške politike in naših postkomunističnih veljakov z velikim zločinom nad Slovenci smo zato sporočili slovenski javnosti z objavo teh pisem v reviji ZAVEZA decembra 2008 pod naslovom »Zgovoren molk kraljev«. O zločinu oba »kralja« molčita, čeprav sta se po Turkovi izjavi pogovarjala »o vsem mogočem«
II
S 1. novembrom 2008 so začele veljati spremembe in dopolnitve Kazenskega zakonika, med katerimi je tudi določba, da ponovljeni kazenski postopki po izredni razveljavitvi pravnomočne sodbe zastarajo v dveh letih po razveljavitvi. Prvotna sodba proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu in ministru dr. Mihi Kreku je bila na Vrhovnem sodišče RS razveljavljena 1. oktobra 2007. To pomeni, da bo novi kazenski postopek zastaral 1. oktobra letos. Razen tega bo letos 16. novembra poteklo 50 let od smrti škofa Rožmana. Zato smo slovenskim škofom in zlasti ljubljanskemu nadškofu in metropolitu 20. januarja 2009 poslali posebno spomenico, v katerih jih pozivamo, naj spričo prej navedenih dejstev poskrbijo, da se škofovi posmrtni ostanki iz Lemonta v ZDA, kjer za škofov grob skrbijo slovenski frančiškani, do 50. obletnice njegove smrti vrnejo v domovino in pokopljejo med njegovimi verniki in duhovniki na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu. Tudi od škofov še nismo prejeli odgovora, čeprav za duhovno in organizacijsko pripravo škofovega prenosa ostaja vedno manj časa. Na sodišču se doslej tudi ni še nič zgodilo.
III
V začetku letošnjega marca smo pripravili temeljito pravno in politično analizo novega predloga za spremembo Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki ga je pripravila stranka Socialnih demokratov oz. njen poslanec Miran Potrč. Po tem predlogu naj bi po napovedi predlagateljev status in pravice žrtev vojnega nasilja, kot zahteva že več let stara odločba ustavnega sodišča, dobile tudi žrtve partizanskega nasilja.
V resnici predlog SD žrtvam komunističnega nasilja ne daje nobenih pravic, pač pa še bolj poudarja, da t.im. sodelavci okupatorja, kar so po pojmovanju predlagateljev vsi, ki se niso pokorili komunistični partiji in njenim partizanom, in njihovi otroci niso in ne morejo biti varovane žrtve nasilja. Gre za novo prevaro in za nov poskus ideološke delitve slovenskega naroda. Kot smo že večkrat poudarili, je ogabno nespodobno že dejstvo, da zakon o pravicah žrtev piše stranka, ki je pravna in politična, zlasti pa idejna naslednica in zagovornica komunistične partije, ki je izvajala zločinsko nasilje. Pri tem pa je njihov predsednik Borut Pahor celo javno zagrozil, da bodo ta protiustavni zakon sprejeli sami s preglasovanjem, torej s preglasovanjem žrtev svojih prednikov, medtem ko prejšnja vlada svojega nepristranskega zakona ni hotela sprejeti niti s preglasovanjem storilcev.
Predsedniku vlade, ki glasno poudarja, da njegova vlada ne bo delala nobenih razlik med državljani niti po političnem in ne po idejnem nazoru, smo zato 7. marca 2009 poslali to analizo njihovega predloga, da bo videl, kako se uresničuje njegovo zagotovilo o sprejemanju zakonov »s širokim družbenim soglasjem«. Povedali smo mu, da nas o tem zakonu ni nihče ničesar vprašal, pač pa so pri zakonu sodelovali »prizadeti« borci t.im. NOB. Pahorjevega odgovora seveda nismo prejeli, postopek sprejemanja zakona pa še naprej teče brez nas. Včeraj smo celo slišali predsednika vlade in predsednika državnega zbora, da gre postopek že proti koncu. Ne čudimo se, ker jih predobro poznamo, da eno govorijo in drugo delajo, le dejstva moramo ugotoviti.
Pravno in politično analizo ter naš pogled na novi komunistični predlog za spremembo Zakona o žrtvah vojnega nasilja smo poslali tudi vidnim politikom in poslancem SDS, NSi in SLS. Pod naslovom »Nov poskus ideološke delitve« smo jo objavili v marčni številki revije ZAVEZA. Ni nam znano, ali se je predlog SD medtem kaj bistveno spremenil.
IV
Po odkritju grozljivega morišča v Hudi jami je bil v internetnem portalu SDS 16. marca 2009 objavljen članek »Kultura življenja namesto kulture smrti«, pod katerim je podpisan Janez Janša. Gre za obširen prikaz dogodkov med revolucijo in po njej in za predloge, kako doseči narodno spravo. Natančne analize tega članka in v njem izraženih pogledov na črni čas naše zgodovine, še nismo napravili, smo pa na raznih sestankih že opozorili na nekatere takoj vidne slabosti in nesprejemljiva oblikovanja. Naj tukaj za ilustracijo omenim samo nekatere.
Janez Janša predlaga, da državni zbor ugotovi nekatera preprosta dejstva. Prvo preprosto dejstvo naj bi bilo, da je okupacija podlaga vsega zla. Seveda, podlaga skoraj zagotovo je, ker brez okupacije boljševiška revolucija najbrž ne bi bila mogoča. Zapisano pa je preveč preprosto, kot da je okupacija tudi vzrok vsega zla. To pa seveda ne drži, kar dokazuje dejstvo, da so bile okupirane skoraj vse evropske države, prava boljševiška revolucija pa je že od začetka okupacije tekla samo v Sloveniji. Okupacija je torej podlaga, vendar pa ne tudi vzrok vsega zla. Zlo je povzročila komunistična partija z revolucijo, ki je okupacijo izkoristila tako, kot vlomilci izkoristijo nočno temo. Vendar noč ni vzrok za vlom in nastalo škodo, za škodo so odgovorni vlomilci.
Druga zapisana preprosta resnica je ugotovitev, da je kolaboracija bila zavržno dejanje. Kolaboracija ali slovensko sodelovanje samo po sebi ni niti dobro niti slabo dejanje, je moralno in pravno indiferentno dejanje. Pravna in moralna kvalifikacija sodelovanja je odvisna zlasti od tega, s kom sodeluješ in pri čem sodeluješ: pri dobrem ali pri slabem dejanju. Trditev, da je kolaboracija zavržno dejanje, je zato preveč preprosta. Spričo dejstva, da pri nas z besedo kolaboracija že 65 let imenujejo odpor proti komunističnemu nasilju, pa ta »preprosta resnica« sploh ni resnica, ampak grda boljševiška laž in prevara.
Tudi nekatere druge predloge bi bilo treba bolje premisliti. Tako ob na videz prijaznem predlogu, naj se na glavnem trgu v Ljubljani postavi spomenik vsem mrtvim Slovencem s preprostim napisom »Vsem mrtvim«, manjka misel, da bi to bilo storjeno »na podlagi« 4.000 partizanskih spomenikov, ki niso anonimni, ampak z rdečo zvezdo in s temu ustreznimi napisi že 65 bijejo v srca in možgane, na drugi strani pa z enim »domobranskim« spomenikom na najbolj skritem in oddaljenem kraju v Bukovžlaku sredi jezera gnojnice in gore odpadkov brez vsakega napisa ali oznake. Komu bi torej služila predlagana anonimnost spomenika v Ljubljani? Zakaj takšen spomenik ugaja Milanu Kučanu, Spomenki Hribar, predsedniku DZ Gantarju?
Zadnji dogodki po odkritju Hude jame kažejo, da ni zadosten niti Janšev predlog, naj se zakonsko prepove poveličevanje in opravičevanje zločina. Še bolj sporno in nevarno kot poveličevanje zločina je namreč poveličevanje zločincev. To nam je prav v zadnjih dneh pokazal kar sam predsednik republike Danilo Turk. Predsednik zločina v Hudi jami ni poveličeval, to temo je označil za drugorazredno, karkoli že to pomeni. Hude jame niti ni obiskal, kot je obiskal morišče v Srebrenici in številne partizanske kraje in slovesnosti. Zločina torej niti tako niti drugače ni poveličal. Poveličal pa je zločince, predvsem tistega, ki je prvi odgovoren tako za ogabni zločin v Hudi jami kot za tisoče zločinov na tisoč moriščih od Krimske jame leta 1941 naprej, celo za tisoče zločinov nad svojimi tovariši od Stalinove Moskve do Golega otoka. V času žive groze ob Hudi jami je v pogovoru za STA javno poveličal idejnega, vojaškega in političnega voditelja vseh jugoslovanskih morilcev Josipa Broza z zanosnimi besedami: »Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod.«
Prepovedati bi bilo torej treba tudi poveličevanje in opravičevanje zločincev, še posebej ko je poveličevanje v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, kot so bile protiustavne diktatorja in zločinca Tita poveličujoče besede predsednika Turka. Samostojna in neodvisna Republika Slovenija je – kot izrecno določa preambula Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – nastala na podlagi političnega, kulturnega in vojaškega upora proti totalitarni Titovi Jugoslaviji in njegovi zločinski armadi, kar oboje je bilo krvava pridobitev njegove boljševiške revolucije. Poveličevati zločinca Tita je zato dejanje zoper ustavne temelje Republike Slovenije. Zato smo ta četrtek predsedniku Danilu Turku poslali odprto pismo proti neustavnemu malikovanju zločinca.
V
Živimo torej v času, ko so nasledniki komunistov zopet polno na oblasti, vendar se sedaj zavedajo, da njihova oblast ne bo dolgo trajala, zlasti pa, da se v Evropi pospešeno dogajajo stvari, ki jim niso in ne bodo v podporo, dogodki, ki odkrivajo vesoljno laž in zlo komunizma. Zato hitijo in bodo še bolj hiteli, da bi rešili, kar mislijo, da morajo rešiti. Demokratična javnost in njeni politiki morajo zato biti še bolj previdni in še manj naivni, kot so bili doslej. Vedno bolj je treba vedeti, da je komunizem sistem, kultura laži in sovraštva. Na takšno kulturo je mogoče uspešno odgovoriti samo z iskanjem in priznanjem jasne resnice in ljubezni brez delitve.
Nova slovenska zaveza si je za takšno kulturo z besedo in dejanji prizadevala doslej in se bo z vsemi močmi in izkušnjami trudila tudi v prihodnje! Pri tem pomagajte vsi in Bog nam bo pomagal!
Anton Drobnič, predsednik NSZ
Zavod sv. Stanislava, Ljubljana, 4. aprila 2009