Dobro človeka, kolikor je človek, je v tem, da je razum izpolnjen v spoznanju resnice ter da človek nižje želelne moči usmerja po vodilih razuma. Človeku je namreč to, da je človek, dano s tem, da je razumno bitje. (sv. Tomaž Akvinski)
Ko so srednjeveški filozofi razmišljali o človeku, niso nikdar dvomili o tem, da je resnica edina prava dobrina človekovega uma. In ker so verjeli, da je um ali razumna duša tisto, kar je v človeku najvišje, so bili zato tudi prepričani, da je resnica najvišja dobrina vsega človeka, da je v nji izpolnjen ves človek in da se v človeku vse postavi na pravo mesto, kadar stoji v resnici. Pri tem so najvišje cenili razodeto resnico o Božjih, božanskih stvareh; toda v njihovem redu so prav tako spoštovali resnico naravnih reči.
Resnica, o kateri pričuje Nova Slovenska zaveza in katere predmet je obsežen sklop novejše slovenske zgodovine, je takšna, da se subtilno umešča v vmesni red med resnico naravnih reči in resnico duhovnih, Božjih stvari. V „vmesni svet“, kjer se prepleta oboje. Zgodovinsko dogajanje je sicer vselej splet človeških in duhovnih sil; toda za tisto predmetnost, ki jo išče in o nji govori Nova Slovenska zaveza, velja ta misel v emfatičnem, stopnjevanem pomenu besede. K nji naj bi se še vrnili.
Ko se s to obsežno, kompleksno zgodovinsko predmetnostjo srečujemo, nam gre torej za dvoje: najprej gre seveda za to, da se pustimo poučiti, kaj se je zgodilo, kdo je kaj naredil, kakšen je bil vrstni red dogodkov, in ko to v čim večji meri spoznavamo, že tudi nekoliko umevamo, zakaj je kdo kaj naredil in kaj ga je k temu nagibalo. Toda s tem smo ostali šele pri zgolj faktičnem, pri zgolj „zgodovinskem“ spoznanju, pri zgolj človeškem deležu resnice, za katero nam gre. Ko se zanimamo za Lojzeta Grozdeta, za Srečka Huta, za Anico Drobnič in mnoge druge, seveda želimo vedeti, kako so delovali, kaj se jim je zgodilo in kako, toda poleg tega želimo predvsem videti, umeti tisti duhovno moč, ki je v njih naredila, da so bili to, kar so bili.
Zavezi gre torej za bistveno več – in v tem je njena posebnost v pojmovanju novejše zgodovine Slovencev: videti in umeti hoče tudi tisto, kar je v človeških odločitvah in dejanjih duhovno, tisto, kar je poleg historičnega fakta tudi nosilec velikih moralnih energij, tisto, po čemer so nekateri čisto „navadni“ Slovenci v tej zgodovini postali izjemni ljudje – vse tisto, z eno besedo, kjer se slovenski človek v času revolucije in po nji kaže ne le kot človeško, ampak tudi kot Božje delo, pot, po kateri ga vodi „nečisti čas“ v strahoto, pa kot nedoumljivi, nerazložljivi preplet človeškega, demonskega in Božjega.
Misel, da se resnica, ki jo išče Zaveza – ter njena predmetna zgodovinska resničnost – nahajata v vmesnem svetu med svetom reči in svetom duhovnih stvari, v „srednjem svetu“, če si izposodim to metaforo, ta misel velja za Zavezo v stopnjevanem pomenu prav zato, ker si šele z uzrtjem duhovne razsežnosti človeških zadržanj in dejanj osvojimo polnejšo resnico, s tem pa polnejšo dobrino, ki jo ta prinaša našemu umu in srcu – to je, polnejšo dobrost našega bivanja na tem svetu.
Ljudje v Novi Slovenski zavezi imajo takšno izkušnjo zgodovine ali vsaj takšno vednost o nji, da samodejno živijo iz zavesti o dobrosti resnice – iz zavesti o tem, da poznavanje zgodovinske resnice – vključno z njeno duhovno, moralno dimenzijo – utrjuje človeka v bivanju, ureja njegovo notranjost, mu daje notranjo gotovost, pa tudi ponižnost pred silami, za katere verjame, da so onkraj in nad zgodovino. Iz tega ponotranjenega vedenja, ki je navdajalo in gibalo ljudi v Novi Slovenski zavezi, se je porajalo pričakovanje, da bo nastajajoča slovenska država po letu 1991 postopoma sprejela v svoja izhodišča, v svoje temelje dobršen del vednosti o zgodovinski resnici Slovencev 20. stoletja. Pričakovali so, da bo mlada Republika Slovenija iz te vednosti zajemala razlog svojega obstoja, da bo to spoznanje seglo v njeno zakonodajo in da bo slovenski narod tako postopoma spoznal, kaj se mu je v 20. stoletju zgodilo, ali z drugo besedo, da bo prišel do sebe, do „svoje podobe“, in se spravil s sabo.
Potek zadnjih dveh desetletij pa je – s tega gledišča – le zgodovina poraznih, dih jemajočih spoznanj, da niti večina slovenskih katoličanov kot Cerkev niti večina slovenskih katoličanov v politiki osnovnih spoznanj o zgodovinski resnici Slovencev v 20. stoletju ni zares sprejela, večina si jih ni osvojila kot merilo in ratio svojega političnega ravnanja, in da slovenska država, Republika Slovenija s svojimi zakonodajnimi ter institucionalnimi sistemi ostaja povsem nedotaknjena od te resnice. Resnica se je ni dotaknila, notranje je ni oblikovala, niti malo je ni prekvasila – in niti malo ji ni dala življenjskih moči, katere bi ji mogla dati. In vendar je Republika Slovenija, naša država, nastala le iz substance, za katero pričuje naša zgodovinska resnica. Paradoksno. Čeprav je omogočila njen obstoj, je zgodovinska resnica ostala pred vrati Republike Slovenije, zunaj obzidja. Tu bi smeli s pridržki, pa vendarle, spoštljivo ponoviti tisti stavek: V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Zaveza je nemalo svojih plemenitih miselnih naporov posvetila analizi slepilnih manevrov, s katerimi je komunistom et consortes uspelo izpeljati ta dosežek. Toda pomemben se mi zdi tudi tisti vidik, s katerim se to razmišljanje začenja: resnica kot dobrina uma, kot visoka dobrina celega človeka, kot vir trdnosti in dinamizma … Kaj se zgodi narodu, ki ima pred sabo resnico o velikih stvareh, velikih tako, da segajo do neba in bi ta resnica lahko postala njegova visoka dobrina, globinski vir njegove trdnosti in dinamizma … vendar pa se od resnice obrne vstran, ne toliko s pozabo kakor s tem, da noče ravnati v skladu z njenimi ukazi, njenega glasu niti malo ne sprejme kot usmerjajočega vodila, kot mere svojim dejanjem … Da, kaj se zgodi narodu, ljudem, ki iz resnice nočejo živeti?
Zgodi se zlasti to, da se naroda in ljudi v njem polasti mrtvilo: ker je človekov duh ustvarjen za to, da se hrani z resnico, vodi življenje v laži predvsem v mrtvilo uma. Če bi analizirali slovenske časopise 90-ih let, bi lahko sledili žalobnemu loku neavtentičnosti, ko je bila s puhlico „ena revolucija je bila dovolj“ najprej zavržena ideja o pravni razločitvi demokratične države od totalitarnega sistema; nato je prišla doba velikih koalicij, ko so katoličani v politiki hoteli „biti zraven“, pri tem pa so ravnali v nasprotju z zgodovinsko resnico ter s praktičnim ravnanjem tajili njene zahteve. Tako je nastalo mrtvoudno vzdušje, v katerem so ljudje še imeli v spominu resnico, toda hkrati so se zavedali nenaravnosti položaja, ko iz resnice ni sledilo nobeno pravo dejanje, nič v resničnosti se resnici ni več pokorilo, bila je tam prazna, viseča, nemočna. Nastopila je doba velikega pohujšanja. Um ni več opravljal svojega osnovnega opravila: da bi spoznaval resnico in njen logos prevajal v ukaze praktičnega življenja. Zdi se mi, da je milostni trenutek zgodovine, v katerem smo našo državo dobili, trajal nekako dotlej, konec 90-ih let pa se začenja za Slovence doba velike perverzije. Um, ki je središče človeka, vendar ne opravlja več svoje osnovne naloge, je razklan, ustvarja notranjo napetost, izhoda si išče v iluzije. To je zgodovina zadnjih 15 let naše države. Po tem času je um številnih Slovencev, izobraženih kakor preprostih, v mestih kakor na podeželju, tako zaveden, moten in iztirjen, da ne more več presoditi niti tega, kdo mu želi pomagati, kdo ga zgolj izkorišča, kdo pa ga vodi na rob uničenja. Nedavni dogodki v slovenski politiki prvih treh mesecev leta 2013 ponujajo ogledalo – če ga moremo videti – naši popolni dezorientiranosti, naši vdanosti iluzijam, našemu begu od resničnosti. Padec Janševe vlade, ki je v pičlem letu dni Slovenijo povedla na pot iz ekonomske krize, vzpon komunistične oligarhije, ki se izdaja za socialno levico, na oblast – vse to je nasledek globinsko zbeganega uma mnogih, premnogih. Celo opozorila, da bo država morda čez par mesecev bankrotirala, teh ljudi ne skrbijo.
Z vsem tem bi rad poudaril izhodiščno misel o resnici kot vrhovni dobrini človekovega uma – in s tem vsega človeka – ter o usodni perspektivi, ki se odpira skupnosti, ki iz pomembne, velike zgodovinske resnice o sebi noče živeti in je zato v razporu sama s sabo. Velike, pomembne resnice ni mogoče nekaznovano ignorirati; kazen je preprosto v tem, da um čedalje slabše razlikuje usodno stvar: kaj je za človeka dobro, kaj zlo, in s tem človek jenja v svoji človeškosti. Sedanjo politično in širšo družbeno situacijo je treba videti kot eno od postaj v verigi tako zgrešenih 20 let samostojnosti: kot posledico življenja v laži.
Zmožnost Slovencev, da bi uzrli svojo zgodovinsko resnico, jo sprejeli, jo ponotranjili in iz nje kaj storili, se manjša že vse od konca 90-ih let. Upada, krni, jenja – deloma zaradi odhoda starejših rodov in prihoda mlajših, deloma kot notranja konsekvenca življenja v laži. In upadala bo še dalje. Možnost, da bi prišli do sprave, ki jo razumemo kot pravno-politično dejanje najvišje zakonodajne oblasti, parlamenta, je verjetno splavala po vodi v daljave prihodnosti. Le mi se tega nismo zavedli. Medtem, ko smo mi razmišljali o spravi, o pogojih in poteh k nji, so t.i. borci v ZZB znova pognali v tek mašinerijo svojih proslav, ideoloških govorov, pevskih zborov in tečaje streljanja s pištolo; predvsem pa: medtem so osamosvojitev Slovenije krvoskrunsko cepili na mit o enobeju. Komaj si predstavljamo, koliko retrogradnih korakov so že napravili. Sprava kot vsedržavno pravno dejanje je medtem postala – iluzija.
Nova Slovenska zaveza pričuje o resnici naše zgodovine v 20. stoletju, a tudi resnico o današnjem dnevu je treba videti jasno in brez olepšav. Kakor prej bomo tudi poslej sami, samotni, maloštevilni, kajti v „vmesni svet“ ni lahko vstopiti. Zgodovinsko resnico bomo dopolnjevali in o nji pričevali – ne zato, ker bi to bilo praktično, učinkovito ali donosno, marveč zato, ker je resnica dolg do pokojnih, živim pa vir neslutenega duhovnega vitalizma in novih bivanjskih možnosti. Kakor zdaj, nam lastna država pri tem še nekaj časa ne bo v oporo; spomin na resnico bomo morali negovati domala tako, kakor so ga naši ljudje v daljni emigraciji – v Argentini, Kanadi in drugod po svetu. Tako smo v lastni domovini mala, a notranje živa emigracija. Insula memoriae. Kakor vsaka stvar ima tudi ta svojo dobro plat.