Pred 70 leti je v tem času tekel prvi oborožen boljševiški napad na slovenski narod. Na veliko je tekla kri, ne kri okupatorjev, ki so takrat gospodarili Sloveniji, ampak kri domačih ljudi, kri Slovencev, ki so zaradi bratove roke trpeli in umirali po ljubljanskih ulicah in v kraških breznih.
Na tem kraju se je 26. maja 1942 zjutraj zgodil eden od najbolj zavržnih zločinov t. im. OF in NOB. Brezvestni boljševiški atentator je ustrelil 62-letnega dr. Lamberta Ehrlicha, izkušenega duhovnika, univerzitetnega profesorja, slovenskega diplomata na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni, zagovornika koroških Slovencev in pobudnika samostojne slovenske države, voditelja in organizatorja slovenske katoliške mladine. Skupaj z njim je umoril tudi njegovega spremljevalca akademika Viktorja Rojica, ki je šele vstopal v zrelo življenje in je moral umreti samo zato, ker je bil skupaj s profesorjem Ehrlichom. Takšne so vrednote in takšna je bila pravičnost komunističnih partizanov.
Ta prostor pred Ljudsko kuhinjo je bil tedaj s krvjo nedolžnih žrtev že posvečen prostor, saj so komunistični voditelji že 18. marca tukaj dali umoriti drugega akademika, Jaroslava Kiklja. Še istega dne kot Ehrlicha in Rojica, samo uro in pol kasneje, je komunistični strelec v Vzajemni zavarovalnici prestrelil Iva Peršuha, ubit pa je bil tudi napadalec.
Po Ljubljani so rdeči »osvoboditelji« zvesto izpolnjevali ukaz svojega voditelja: »Likvidirajte kjerkoli in kakorkoli morete«. Likvidirali so kjerkoli in kakorkoli so mogli, vendar ne okupatorjev Italijanov, morili so samo Slovence. Samo ti so bili v napoto njihovi strasti po lasti in oblasti. Italijanov se niso smeli dotakniti, ti so jim bili v pomoč, saj so tudi oni uničevali Slovence. Niti na ljubljanskih ulicah niti kje drugje v okupirani Sloveniji ni bil ubit noben italijanski visoki oficir ali fašistični funkcionar. Tudi ob kapitulaciji Italije partizani niso zaprli, obsodili ali ustrelili nobenega italijanskega oficirja, kaj šele generala ali drugega vojnega zločinca. Vseh 30 tisoč z vsemi generali in s fašistično legijo vred so »prisrčno pospremili do meje«, kot je kasneje povedal slavni partizanski »general«. So pa takoj zatem v Kočevju in drugod umorili okrog tisoč Slovencev.
Ko je v Ljubljani partizanska bomba leta 1942 slučajno ubila italijansko fašistično uradnico, je izdajatelj ukaza, naj partizani likvidirajo kjerkoli in kakorkoli morejo, pismeno grajal storilce, češ da italijanska malomeščanska miselnost ne prenese takšnih dejanj. Kakšna mila obzirnost boljševiških revolucionarjev do okupatorjev in njihove malomeščanščine!
In kakšno peklensko sovraštvo do rodnih bratov! Sami so jih pobili več deset tisoč, predvsem vojaških nasprotnikov in tudi svojih lastnih pripadnikov. Nekaj deset tisoč so jih poslali v smrt v nerazumnih spopadih, ki so bili pomembni in koristni zgolj za boljševiško revolucijo, za slovenski narod pa pogubni. Tisoči drugih so umrli, ker so jih preslepili ali prisilili v neracionalna dejanja in posredno v smrt.
Zaradi boljševiškega napada na slovenski narod je moralo umreti čez 85.000 Slovencev, uničenih je bilo na tisoče slovenskih domov, cerkva, gradov, mostov in tovarn. Ubitih pa je bilo manj kot tisoč okupatorjevih vojakov, nobena vas ali hiša, nobena cerkev ali tovarna.
Profesor Ehrlich je uvidel, kam pelje navidezni partizanski t. im. osvobodilni boj in njegovo součinkovanje z okupatorjevim terorjem. Protestiral je proti partizanskemu nasilju, napisal je ostro spomenico zoper italijansko ustrahovanje, zločinske represalije in mučenje Slovencev. Junaško dejanje, zato je bil v napoto obojim. Vendar so hitrejši in bolj morilski od tujih okupatorjev bili domači boljševiki.
Pred 70 leti so ga umorili in slovenski narod pahnili v temo revolucije in totalitarnosti, iz katere se kljub osamosvojitvi ni mogel prav rešiti vse do danes. Najvišji slovenski funkcionarji še danes nočejo nič slišati o profesorju Ehrlichu in drugih slovenskih mučencih za svobodo in demokracijo, o odporu slovenskih katoličanov proti komunističnemu totalitarizmu, ampak rajši hvalijo, odlikujejo in hodijo po poti tistih, ki so likvidirali kjerkoli in kakorkoli so mogli. Zato jih ob svetlem spominu na profesorja Ehrlicha niti imenovati ni več spodobno.
Profesorju dr. Lambertu Ehrlichu in drugim slovenskim mučencem slava in čast, dokler bo tod bival slovenski rod!