V DELU je bil 15. marca objavljen zapis Vlada Šlambergerja o očitku poslanca SDS Jožeta Tanka nekdanjemu predsedniku republike Milanu Kučanu, da je ob obisku pri predsedniku vlade Borutu Pahorju zahteval razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Milan Kučan mu je odgovoril: »Poslanec Tanko gotovo ve, da še kot predsednik republike nisem zahteval niti mogel zahtevati razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Toliko manj počnem to sedaj iz ozadja, kot mi hoče pripisati, ker si odgovornosti za upravljanje države nisem in si ne predstavljam kot postavljanje zahtev.«
Milan Kučan po zakonu res ni mogel zahtevati razrešitve državnih funkcionarjev. Drugo vprašanje pa je, kako je predpise spoštoval, ali razrešitve res ni zahteval. V resnici je vsaj trikrat pisno zahteval mojo razrešitev s položaja vodje državnega tožilstva, o čemer so takrat obširno poročala tudi sredstva javnega obveščanja. Ustnih zahtev in neštetih zahtev njegovih slabo zamrznjenih političnih tovarišev niti nisem prešteval.
Milan Kučan, tedaj predsednik predsedstva Republike Slovenije, je že po nekaj mesecih mojega mandata v najbolj nevarnih dneh osamosvajanja Slovenije konec junija 1991 kot prvi podpisal strašljivo pismo 32.000 vojakov revolucije, s katerim so od tedanje Skupščine Republike Slovenije zahtevali razrešitev vrhovnega tožilca Republike Slovenije, ker ni izhajal iz rdečega kadra. Kasneje je predsednik republike Milan Kučan poslal vladi Janeza Drnovška uradno predsedniško pismo, v katerem je zopet zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ker je ta novinarju povedal, kaj so si njegovi domači mislili o partizanih. Nato je predsednik republike Milan Kučan še tretjič pisno zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ko je ta v razpravi na študijskih dnevih v Dragi slovensko oblast štel za barbarsko, ker noče pokopati svojih mrtvih in ni pravosodnim organom izročila nobenega množičnega morilca.
Milan Kučan je torej kot predsednik predsedstva oziroma republike najmanj v navedenih treh primerih pisno zahteval razrešitev državnega funkcionarja, voditelja samostojne pravosodne ustanove. Sam si trikratne pisne zahteve zadnjega generala revolucije za mojo razrešitev štejem v veliko čast in za izredno priznanje. Dvomim pa, da je to v čast Milanu Kučanu. Ob njegovem sedanjem zanikanju se lahko le vprašam, ali gre za izgubo spomina ali samo za debelo laž. Eno in drugo njegovim besedam jemlje vso resničnost in še zadnje ostanke zaupanja.
Ljubljana, 24. marca 2010