Misli o družini pred tretjo knjigo Farnih spominskih plošč

M

Priprave za Tretjo knjigo farnih spominskih plošč, ki je tik pred izdajo, so nas spomnile na divji politični in ideološki boj pred referendumom o Družinskem zakoniku, v katerem zagovorniki zakonika in tistih oblik spolnih skupnosti, ki naravno nikakor niso družina, z veliko zagnanostjo, iznajdljivostjo in nestrpnostjo pa tudi  z veliko nesramnostjo iščejo, prikazujejo in poudarjajo slabosti in pregrehe normalne, naravne družine. Takšni družini oni raje pravijo tradicionalna družina, da poudarijo njeno preteklost, kar njim pomeni zaostalost.  Slabosti naravnih družin lahko hitro najdejo, saj je takšnih družin še vedno največ,  in z vsem hrupom jih razstavljajo na odru sramote.  
Prav farne spominske plošče, na katerih je 17.000 imen neposrednih žrtev krvoločne komunistične partije in njene NOB,  pa poštenemu opazovalcu povedo, kako hinavsko in neupravičeno je njihovo zgražanje nad slabostmi in pregrehami normalnih družin.  Najprej so s svojim boljševiškim napadom med vojno in po vojni slovenskemu narodu povzročili smrt nad 80.000 večinoma mladih mož in žena, fantov in deklet in s tem razbili ali preprečili več deset tisoč normalnih  slovenskih družin.  Kasneje so v totalitarni državi storili vse, da bi normalne družine razvrednotili, jim vzeli čast, veljavo, vpliv in pomen, zlasti kakršnokoli avtoriteto pri mladih, njihovih lastnih otrocih … Fizično, pravno, politično in  duhovno so družine  zatirali, kjer so mogli in kolikor jim je uspelo, ne samo verne in zveste tradiciji, tudi lastne komunistične družine. 

Po sedemdesetih letih vsakršnega pobijanja, zaničevanja in zapostavljanja normalne  družine, ki jo predstavljata žena in mož s svojimi otroki in na kateri je slovenski narod vzdržal in obstal,  sedaj ti isti uničevalci in zaničevalci družine ter  zagovorniki uživaških skupnosti  hinavsko zavijajo oči, kričijo in s prstom kažejo, glejte, kako razbita, brez veljave in brez ugleda je tradicionalna družina. Nepregledna množica v trdi kamen narodovega  spomina vrezanih imen na farnih spominskih ploščah pa jasno govori, da je njihovo  kričanje zgrajeno na laži, ki je  nesmrtno bistvo komunizma.

Naravno družino fizično in moralno razdejati, nato pa točiti solze in se zgražati nad razvalinami, je hinavščina zločinskega obsega, je načrt novega boljševizma. Podprimo normalno družino, vrnimo ji ugled, spoštovanje in veljavo  in ji pustimo novih sedemdeset let za rehabilitacijo, preden jo bodo lahko pošteni raziskovalci objektivno pregledovali, analizirali in primerjali z drugimi skupnostmi.  Slovenci, ki smo se uprli prvemu boljševiškemu napadu, se bomo uprli tudi sedanjemu napadu na slovensko družino. Zato bomo na referendumu glasovali proti zmedenemu Družinskemu zakoniku!

Avtor Urednik