Kako se je začelo – pred sedemdesetimi leti

K

V letu 2012 se bodo druga za drugo vrstile obletnice dogodkov, ki so leta 1942 – pred sedemdesetimi leti – usodno zaznamovali našo zgodovino in katerih posledice čutimo še danes: pod krinko odpora proti okupatorju je Komunistična partija sprožila krvavo revolucijo proti domačim idejnim in političnim nasprotnikom, ki so bili zato za obrambo lastnih življenj prisiljeni sprejeti orožje od okupatorja. Naj takoj poudarimo, da je do prvih vaških straž prišlo šele potem, ko so revolucionarji pobili več sto poštenih Slovencev – med njimi so bili župani, duhovniki, člani Katoliške akcije in drugi.

Seveda se boljševiška revolucija pri nas ni začela šele leta 1942, ampak se je pripravljala že prej. Na peti konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu je Kardelj izjavil, da bodo jugoslovanski komunisti šli v protifašistični boj le, če ga bodo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če bodo koristili Sovjetski zvezi. Kominterna je namreč tedaj od vseh svojih članic zahtevala dosledno spoštovanje nemško-sovjetskega pakta. Zato aprila 1941 po okupaciji Slovenije v Ljubljani ni bila ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), ampak Protiimperialistična fronta (PIF). (Glej Zaveza, št. 56, Antifašizem po meri kominterne)

Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je PIF preimenovala v OF in Slovenski poročevalec je postal glasilo OF. Značilno je, da Fronta ob ustanovitvi ni izdala proglasa v lastnem imenu, pač pa v imenu KPS, in da se v njem posebej obrača na komuniste, češ da je politika meščanskih strank doživela popoln polom in da je edino KPS poklicana voditi osvobodilni boj slovenskega naroda. (Zaveza, št. 66, str. 19, Politični umor Fanouša Emmerja)

V uzurpaciji te poklicanosti je slovenski Narodnoosvobodilni odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, septembra 1941 izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, po katerem je bil odpor proti okupatorju dovoljen le v okviru OF, kakršnokoli združevanje in organiziranje izven OF pa je bilo proglašeno za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. Partija je s tem uvedla monopol nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Že avgusta 1941 je Partija v Ljubljani ustanovila VOS (varnostno obveščevalno službo), o kateri je Kardelj v nekem pismu Titu zapisal, da »se je vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti«. (Dokumenti, 1. knjiga, str. 342)

O ustanovitvi VOS in njenih akcijah v jeseni 1941 v Ljubljani piše Ivo Žajdela v knjigi Zasuta usta, Ljubljana 1996. Med drugim sta bila v tem času izvršena atentata na generala Leona Rupnika in šefa policije dr. Lovra Hacina, ki se pa nista posrečila. (Zasuta usta, str. 14) O ljubljanskih vosovcih in njihovem delu izčrpno piše v tudi Slavko Žižek. (Zaveza št. 76, str. 73, Iz arhiva vosovskih likvidacij) O vosovskem umoru enega prvih organizatorjev odpora proti okupatorju Fanouša Emmerja Žižek v omenjenem članku ne piše, verjetno zato, ker je ta umor precej natančno opisan v Zavezi št. 66. Zanimiva je trditev, da je Emmer, ki je bil bratranec dr. Vilfana, še poleti 1941 mislil, da tistih »nekaj čebinskih turistov« ne more bistveno vplivati na tok dogodkov v okupirani Sloveniji. Ko se je septembra 1941 zvedelo, da Partija in OF »uzakonjata« monopol nad odporom proti okupatorju, so nekateri bivši jugoslovanski oficirji bili mnenja, da je treba proti temu ukrepati, in so zahtevali orožje. Emmer se je menda glede tega obrnil na Natlačena, ki pa ga je odločno zavrnil, češ da Slovenci medsebojnih političnih problemov ne bomo reševali z orožjem. Vosovci so Emmerja ustrelili 4. decembra ob pol dveh popoldne za cerkvijo sv. Jerneja v Šiški. Slovenski poročevalec je 9. decembra 1941 objavil uradno sporočilo OF o »justifikaciji« Fanouša Emmerja. Kar devetkrat je v tem sporočilu omenjena bela garda. Med »dejanji kriminalnega značaja«, ki jih sporočilo pripisuje Emmerju, je tudi kraja dokumentov in denarja pri industrialcu Avgustu Praprotniku. Vosovci so Praprotnika ustrelili 20. februarja 1942 v centru Ljubljane. O tem piše Žižek v že omenjenem članku Iz arhiva vosovskih likvidacij, Zaveza št. 76.

V noči na 5. december 1941 je skupina partizanov, ki so v ta namen prišli s Samotorice nad Horjulom, s pomočjo minerjev iz Ljubljane napadla in za nekaj ur onesposobila železniški most pri Preserju na progi Ljubljana-Postojna. Pri tem so bili 4 italijanski vojaki mrtvi, 3 pa ranjeni. Italijani so zato 69 nič krivih moških iz okoliških vasi postavili pred vojaško sodišče in 16 na smrt obsojenih so 10. marca 1942 ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani. (Zaveza št. 51)

12. decembra 1941 je Cankarjev bataljon, ki je tedaj štel okrog 60 mož, iz zasede presenetil nemško patrolo, v kateri so bili sami starejši Avstrijci. Padlo je 45 policistov. Že naslednji dan so partizani prišli v Vinharje v Poljanski dolini in začele so se priprave za vstajo. Nemški orožniki so se iz Poljan umaknili v Škofjo Loko. Dne 24. decembra popoldne je Stane Žagar na Bukovem Vrhu zaprisegel novince. Z njegovim govorom, ki ga je imel ob tej priliki, so bili nekateri nezadovoljni in so takoj po zaprisegi odšli domov. Že na božični dan so Nemci, ki so prišli od Poljan pa tudi z italijanske strani, partizane pri Črnem Vrhu in Pasji ravni obkolili in začeli so se boji. 27. decembra zvečer so se partizani izvlekli iz obroča in se odpravili proti Dražgošam. Nemci so med bojem in pozneje požgali nekaj domačij, ustrelili nekaj moških, druge pa odpeljali v zapore in jih 3. januarja 1942 dvanajst ustrelili v Dragi pri Begunjah. (Zaveza št. 19, str.16 – Domačije pod zvonom sv. Lenarta)

V novoletnem jutru 1942 je bil celoten Cankarjev bataljon – okrog 200 mož – že v Dražgošah. Vaščani so bili zaskrbljeni in so prosili poveljstvo, naj se premaknejo kam drugam. Odgovor je bil, da bodo ostali v vasi in jo branili. Zlasti Stane Žagar je zatrjeval, da je Nemčija tik pred zlomom in da napad ne bo preveč resen. Vendar ni bilo tako. Nemški napad se je začel 9. januarja zgodaj zjutraj in je trajal do 11. januarja zvečer, ko so se partizani in z njimi nekaj vaščanov umaknili proti Jelovici. Večina vaščanov je ostala v vasi in Nemci so se nad njimi zverinsko maščevali. Vsa poslopja s cerkvijo vred so požgali in zravnali z zemljo, 41 moških so postrelili ali pa žive spehali v ogenj, starce, ženske in otroke pa odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. (Zaveza št. 19 – Dražgoše; Zaveza št. 73 – Komunistični bič nad Dolenjo vasjo)

V letu 2012 bomo občasno spremljali koledar teh hudih obletnic in obujali spomin na prve nedolžne žrtve revolucije.

Avtor Urednik

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.